Skupina petih prijateljev, če jim lahko tako rečemo – prej znancev, odide na idiličen španski otok Farmentera. Kmalu odkrijejo vhod v neznano jamo, v katero se brez zadržkov odpravijo in ne traja dolgo, da se v podzemnem labirintu izgubijo. V iskanju izhoda, navdahnjeni z optimizmom in svežimi idejami brez uspeha tavajo po utesnjenih koridorjih. Z malo pitne vode, brez hrane in s pomanjkanjem svetlobe morala skupine počasi pada, z njo pa tudi razum posameznikov. Po nekaj dneh so za svoje preživetje prisiljeni narediti nesprejemljivo - žrtvovati člana skupine, da bi drugi lahko preživeli.
Zgodba ni ravno presežek, niti ni sveža. Štorij o obtičalih skupinah je v svetu filma veliko, malokrat pa so gledalcu predstavljene s takim realizmom. Odnosi med člani skupine so dobro in nazorno predstavljeni. Igralci so svoje vloge sicer dobro odigrali, še posebno pa je treba omeniti histerično Bego (Eva Garcia-Vacas) ter napadalnega in nepremišljenega Jaca (Marcos Ortiz). Film nam pokaže temno, pošastno stran človeka. Gledalec je priča preobrazbi razigranih mladih ljudi v blede pošasti brez moralnega kompasa. Razplet zgodbe nas ne pusti ravnodušne, servira nam nekaj napetih in za žanr dobro izvedenih prizorov, konec je zadovoljiv, vendar nekako predvidljiv.
Film je sneman s tako imenovanim camcorderjem, prvoosebnim načinom, pri katerem ima (amatersko) kamero pri sebi eden izmed članov. Nisem ravno oboževalec te tehnike snemanja, kljub temu pa je treba priznati, da je v opisanem primeru pri gledalcu ustvarila še boljši učinek, saj nas postavi v kožo enega izmed posameznikov. Posebnih učinkov ni in tudi niso potrebni. Je pa v filmu kar nekaj nazornih prizorov z goloto in nasiljem, tako da bi ga ljudem s slabim srcem in želodcem raje odsvetoval.
Marsikateri oboževalec jam bi ob ogledu filma po vsej verjetnosti zavijal z očmi. Kaj hitro bi se namreč človek brez prave opreme, sploh čelade, odpravil ven iz jame, potem ko bi nekajkrat z glavo konkretno kresnil ob nizek strop ali oster stalaktit. Obregnem se lahko tudi ob dehidracijo, ki je tako močno pestila skupino, saj niso imeli na zalogi pitne vode, le slano iz morja, ki se je sem pa tja pojavljala v obliki jamskih luž, popolnoma pa so pozabili na vodo, ki kaplja s kapnikov (tista je namreč kljub vsemu pitna).
Španci znova dokazujejo, da so mojstri grozljivk. Tudi ta film je izredno dober in realen, vendar mu do mojstrovine zmanjka zaradi nekaj nekonsistentnosti in zaradi že prevečkrat videne tematike in zgodbe.