Pred natančno letom dni so ruske sile napadle Ukrajino. Prizori, za katere smo si želeli, da bi se čim prej končali, so v naslednjih mesecih postali stalnica: prestrašeni prebivalci v podzemnih zakloniščih, vojaki na fronti, opustošena mesta in vasi.

"Odločil sem se za posebno vojaško operacijo," je 24. februarja lani ruski predsednik Vladimir Putin napovedal ofenzivo v Ukrajini, njen cilj po njegovih besedah pa je "obramba Donecka in Luganska pred ukrajinsko agresijo". Kot je povedal takrat, so glavni cilji operacije "zaščita prebivalcev, ki so bili osem let žrtve genocida kijevskega režima", ter demilitarizacija in denacifikacija Ukrajine.

Čeprav so ameriške obveščevalne službe že tedne opozarjale, da bi Rusija lahko napadla Ukrajino, je Rusija 24. februarja z zračnimi napadi po celotnem ozemlju Ukrajine šokirala ne samo domačo ukrajinsko javnost, temveč tudi mednarodno. Svet je z nejevero opazoval zračne alarme, raketiranje in prestrašene prebivalce Kijeva in drugih ukrajinskih mest. Skupno je državo zapustilo približno osem milijonov ljudi, nekateri so se pozneje vrnili domov, a večina ostaja v tujini.

Po enem letu je približno petina ukrajinskega ozemlja pod ruskim nadzorom. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je odločen, da bo z vojaško pomočjo Zahoda Ukrajina osvobodila vsa zasedena območja.

Svet je onemel ob prizorih množičnih grobov v Buči, Izjumu in drugih krajih. Septembra so ukrajinske sile sprožile obsežno protiofenzivo, v kateri so osvojile približno 6000 kvadratnih kilometrov ozemlja na vzhodu države. Putin se je odzval z odreditvijo delne vojaške mobilizacije 300.000 rezervistov.

Vojna v Ukrajini je leto dni po začetku v polnem razmahu in nič ne kaže, da bi se lahko morija, ki za sabo pušča mrtve, ranjene in razseljene ter razdejano državo, kmalu končala. Kakšno je dejansko število žrtev, ni znano. Po nekaterih navedbah zahodnih držav imata Ukrajina in Rusija po 200.000 mrtvih in ranjenih vojakov, Združeni narodi poročajo o 8000 mrtvih civilistih, a resnične številke so najverjetneje višje. Ob tem je več deset tisoč ljudi ranjenih, številni kraji pa so zravnani z zemljo.

V nadaljevanju vabljeni k branju prispevkov, v katerih smo osvetlili različne vidike vojne.

Ksenja Tratnik

"Generacije Ukrajincev bodo zastrupljene s sovraštvom, kar je normalno, če so tam izgubili svoje najbližje, gre za tragedijo ljudstva. Ob tem Putinova vojska uničuje vse, kar spominja na ukrajinsko kulturo in nacionalno identiteto in Ukrajini odreka pravico do obstoja. Po drugi strani pa se Rusije s tega območja ne da izbrisati, prevelika država je in še vedno ima jedrsko orožje in strateške surovine," opominja dolgoletni dopisnik iz Rusije in odličen poznavalec razmer Miha Lampreht. "Državniško, moralno in legitimno je, da ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski pravi, da bodo v celoti osvobodili zasedena ozemlja, vprašanje pa je, koliko je to realno uresničljivo." Kot pravi, se je žal uresničilo, kar so številni napovedali pred letom dni: da bo to največja geopolitična kriza po 2. svetovni vojni, da bo trajala dolgo in da bomo vsi prizadeti. "Naj poudarim: absolutno je treba pomagati žrtvi, to je Ukrajina, Rusija je agresor. Je pa tukaj še veliko nians, ki se skozi rusko optiko kažejo kot katalizator, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Kar je seveda nedopustno."

Zaton imperija?

Sam meni, da gre pri Rusiji za zaton imperija, in razloži svojo tezo. "Decembra 1991 je razpadla Sovjetska zveza in dobili smo Rusko federacijo. S Putinom, ki je na oblasti 23 let, gre v bistvu za nadaljevanje imperija. Takrat je okoli 25 milijonov etničnih Rusov ostalo zunaj matičnih meja, v t. i. bližnjem zamejstvu. Že takrat se je postavljalo vprašanje, kaj lahko pričakujemo ob morebitnih tenzijah, kako bo Rusija zaščitila svoje državljane, čeprav so živeli v suverenih državah. Spomnim se besed zunanjega ministra v času Borisa Jelcina Andreja Kozirjeva, ki je imel z ruskimi domoljubi težko debato: 'Kaj mislite, da bomo z orožjem ščitili te ruske državljane v bližnjem zamejstvu?' Točno to se je zdaj zgodilo."

Kot razloži, je zdajšnje dogajanje z ruskega vidika posledica nadaljevanja dogodkov iz leta 2014, ko je Rusija zasedla Krim, Zahod pa se na to ni odzval. "Ruska percepcija je, da so njihovi ljudje tam zatirani, da imajo status neljudi (untermensch). To je ta Putinova optika. Hkrati pa imamo nadaljevanje tega, kar je Putin povedal na Münchenski varnostni konferenci leta 2007, ko je govoril o širitvi Nata na vzhod: da se s tem deluje proti ruskim geopolitičnim interesom." Kot poudarja sogovornik, se Zahod leta 2014 na aneksijo Krima ni odločno odzval, kar se je izkazalo za veliko napako, Rusija je v tem času okrepila pomoč separatistom in utrdila območje. "Putin ves čas govori o rdečih linijah. Ampak sam je tisti, ki te linije pomika."

Kot menijo Lampreht in druga dva sogovornika, Bojko Bučar, zaslužni profesor mednarodnih odnosov na FDV-ju, in Urban Jakša, raziskovalec na ISCTE-ju – Univerzitetnem inštitutu v Lizboni, je do miru še dolga pot. "Strategija Zahoda, predvsem ZDA, ki držijo škarje in platno v celotni zgodbi, je, da je treba Ukrajini vojaško pomagati, vse dokler Rusija ne bo spoznala, da ne more zmagati na zasedenih ozemljih in da so potrebna pogajanja," pravi dolgoletni dopisnik in novinar.

Kaj bi bila alternativa ustavitvi pošiljanja orožja?

Da bo vojaška industrija še cvetela, se strinja tudi Urban Jakša in hkrati poudarja, da alternative v tem hipu po njegovem mnenju ni. "Pošiljke orožja se krepijo, konflikt se internacionalizira. Ampak ne vem, kaj bi bila v tem hipu alternativa. Ne smemo se slepiti, da bi, če bi zmanjšali dobavo orožja Ukrajini, prilili manj olja na ogenj in tako rešili več življenj. Rekel bi, da prej nasprotno. Ruske enote, čečenske sile in Wagnerjevi borci so pokazali, kako malo jim je mar za civiliste. Kdor pravi, da je treba zmanjšati dobave orožja Ukrajini, češ da jo bo tako lažje spraviti za pogajalsko mizo, ali ne ve, kaj se je zgodilo v Buči, Izjumu, Kupjansku, Limanu itd., ali pa se pretvarja, da se to ne bo ponovilo," je neposreden Jakša.

Ob tem dodaja, da se bo vojna končala z mirovnimi pogajanji ali vsaj začasno prekinitvijo ognja, kajti druga alternativa – da bi ena od strani popolnoma kapitulirala – se mu ne zdi realna. "Rusiji v enem letu ni uspelo zasesti niti Harkova, ki je 30 km od ruske meje, da o Kijevu niti ne govorimo. Tudi če bi Rusija zasedla tako rekoč celotno Ukrajino in nastavila svoj režim, ozemlja ne bi bila sposobna obvladovati. Potreben bo torej nekakšen dogovor."

Tudi profesor Bojko Bučar opominja, da nobena stran, razen če se ne bo zgodilo kaj zelo nepredvidenega, ne more zmagati in strani bosta morali slej ko prej privoliti v pogajanja. Kakšen pa bo izid teh pogajanj, je težko napovedati. Kot pravi, diplomacija doslej ni imela uspehov, ker odločevalci niso želeli, da bi bila uspešna. "Vedno razmišljam o helsinškem mirovnem procesu, kjer so najpomembnejšo vlogo odigrale neuvrščene in nevtralne države. Zdaj neuvrščenih ni več, ampak kljub temu se mi zdi, da bi lahko vendarle nekatere države sprožile proces, ki bo mogoče dolgotrajen, ampak bo nekako privedel do miru in pogajanj." Ob tem omeni Švico in Avstrijo, pa tudi Madžarsko in Turčijo, ki je že bila neke vrste posrednik. "Erdogan pravi, da si bo še naprej prizadeval za pogajanja, ne glede na to, da ni takojšnjega uspeha. Kdor koli si prizadeva za mir, ga takoj obtožijo, da je rusofil, da to pomeni, da bi Ukrajina izgubila svoje ozemlje. Ampak mislim, da to ne drži. Najprej se moraš pogajati, da vidiš, kaj se lahko zgodi in kaj ne. Lahko si predstavljam, da je na koncu dosežen mir, ob čemer bi Ukrajina dobila svojo ozemeljsko celovitost, znotraj tega pa bi morala biti dana zagotovila za rusko manjšino v Ukrajini." Kot primer navede Južno Tirolsko, pa tudi Avstrijo in pogoj njene nevtralnosti, da je lahko postala neodvisna država, ter Ciper, ki ima prepoved združitve z Grčijo.

ZDA: Z vami bomo, dokler bo potrebno

Najtrdnejša zaveznica Ukrajine so ZDA, ki so ji poslale tudi daleč največ vojaške in druge pomoči, predsednik Joe Biden je v ponedeljek med obiskom znova ponovil, da bodo podpirali Kijev, dokler bo potrebno, in da Rusija ne bo zmagala. Številni menijo, da se na plečih Ukrajincev znova krešejo interesi Rusija in ZDA. Jakša se s tem ne strinja, meni, da je to zelo redukcionistična perspektiva. "Veliko držav, predvsem t. i. tretjega sveta, veliko afriških držav, pa države JV Azije in države Latinske Amerike, obe strani poziva k pogajanjem. To počnejo tudi Rusiji prijateljska država Kitajska ter članici Nata Turčija in v nekoliko manjši meri Francija. NI res, da imamo bipolarno ureditev in so vsi bodisi na eni bodisi na drugi strani. V mednarodnem sistemu je velik del držav neopredeljenih." Ob tem meni, da so tudi znotraj Evropske unije različni pogledi, francoski predsednik Macron je bolj pripravljen na iskanje kompromisa, izpostavil je tudi drugačno stališče od večine, ki ga ima Madžarska. "Zelo težko pa je biti sprejet kot nevtralni mediator, če pošiljaš orožje eni od strani. A tudi Belorusija, tesna zaveznica Rusije, se je ponudila kot mediator."

Ob tem je tudi kritičen do izjav, da je Nato posredno vpleten v vojno. "Večina držav članic Nata, ki pošiljajo vojaško pomoč v Ukrajino, je tudi članic EU-ja, Sveta Evrope, OVSE-ja. So torej tudi te organizacije posredno vpletene v vojno? Seveda ne. Nato ni neka kolektivna vojska, ampak vojaško zavezništvo in države se same odločajo, kaj in koliko bodo poslale. Slovenija je med tistimi državami, ki kljub zavezam, da bodo za obrambo namenile dva odstotka proračunskih sredstev, še vedno namenja le 1,3 oziroma 1,4 odstotka. Medem ko vsi govorijo o Natu, pa nihče ne govori o instrumentalizaciji ODKB-ja oziroma CSTO-ja, kar je nekakšna naslednica Varšavskega pakta in ruski odgovor na Nato. Če je Nato posredno vpleten, potem so vpletene še vsaj vse članice ODKB-ja: Armenija, Kazahstan in tako naprej. Pa Iran in Severna Koreja z dobavami orožja."

EU je varnostno odvisen od ZDA

EU je tu v zelo zahtevnem položaju, saj najbolj čuti posledice vojne v Ukrajini, hkrati pa nima svoje vojske. "V EU-ju je stalna dilema, kakšno stališče naj zavzame do trde moči. Številni zagovarjajo trdo moč Evrope, da bo s tem geopolitično bolj prisotna po svetu, drugi opozarjajo, da je to precejšnja iluzija, ker so to vojske nacionalnih držav. EU je ujet v kavelj 22, ker je odvisen od zaščite ZDA. V EU-ju je po brexitu jedrska velesila le še Francija, ampak se ne more primerjati z močjo ZDA ali Rusije. Ker je EU odvisen od ZDA, mora početi tudi kake stvari, ki mogoče niso v njegovem interesu, so pa v interesu ZDA," je stvaren Bučar.

Ob tem omeni posledice preusmeritve z ruskih energentov. "Zdaj bomo znova kupovali dražje energente, kar srednje- in dolgoročno predstavlja težavo, ker bodo evropske države izgubile primerjalne prednosti oz. bodo manj konkurenčne."

Tudi Lampreht se strinja, da Evropa v tej zgodbi nima koristi. "Če pogledamo, kakšni so zaslužki vojaških industrij, pa je hitro razvidno, da strmo naraščajo. Dejstvo je, da je Ukrajina tragično in kruto prizorišče vojne, hkrati pa tudi poligon za preizkušanje najnovejšega orožja na obeh straneh. Ruski vojaški industrijski kompleksi recimo delujejo v treh izmenah."

Na vprašanje, kakšni so interesi ZDA v Ukrajini, profesor Bučar odgovarja, da je to odvisno od perspektive. "Če bi gledali skozi oči posameznika, recimo Bidna, ima verjetno zaradi svojega sina Hunterja neke posebne interese, čeprav mislim, da to ni odločilno. Če gledaš skozi perspektivo gospodarstva, potem so tu gotovo interesi, po eni strani naftne, po drugi vojaške industrije. Če pa pogledamo skozi prizmo geopolitike, potem gre za to, da si ZDA prizadevajo, da Rusije ne bi spustile v krog odločevalcev oz. da bi bila hegemonija ZDA ogrožena" Ali drži to, kar trdijo nekateri, da bi poskusili Rusijo razkosati? "Nisem prepričan, da bi šlo tako daleč, je pa gotovo cilj, da se jo toliko oslabi, da bi Rusija igrala minorno vlogo v mednarodni skupnosti," pojasnjuje Bučar. To po njegovih besedah dobro ve tudi Kitajska, ki se hkrati zaveda, da če se to zgodi, bo naslednja na vrsti ona. "Zato si Kitajska ne želi, da bi bila Rusija preslabotna. Ko ZDA pritisnejo na Kitajsko, se ta hitro poveže z Rusijo. Gre za ravnotežje moči."

Vojna na ZDA, v nasprotju z EU-jem in Evropo, nima velikega vpliva, energetsko so samozadostne, dolar je še vedno svetovna valuta, ohranjajo primat v tehnologiji, imajo pa težave z zadolženostjo.

Tudi Lampreht dvomi o možnosti razpada Rusije kot entitete. "Kaj potem grozi? Mislim, da kaos in nenadzorovana situacija, navsezadnje pa tudi nenadzorovan pregled nad celotnim arzenalom taktičnega in strateškega jedrskega orožja. Po drugi strani pa je res, da Rusija brez vpliva na Ukrajino ni več evrazijski kolos (imperij), ampak vedno bolj samo azijski. Filozofi gledajo stvari širše, zgodovinsko, pragmatični politiki in odločevalci na področju taktike za odvračanje Rusije z njenih domnevnih interesnih območij pa zagovarjajo drug pristop."

Profesor na Harvardu Stephen M. Walt je za Foreign Policy zapisal, da bi bilo veliko manj možnosti za vojno, če bi ZDA sprejele strategijo omejevanja v zunanji politiki. Po njegovem mnenju je Putin primarno odgovoren za brutalno in nezakonito vojno, toda krivdo delno nosijo tudi Bidnova administracija in administracije prejšnjih predsednikov. Kot pravi Jakša, je Rusija izključno odgovorna za invazijo, prav tako bi bilo veliko manj možnosti za vojno, če bi tudi Rusija sprejela svojo strategijo samoomejevanja v zunanji politiki. "Ne pa, da ima prostor nekdanje Sovjetske zveze ali celo Ruskega imperija za svoj (t. i. Ruski svet). Ena od težav ruske zunanje politike je, da je niso nikoli dekolonizirali. To je sicer poskušal Lenin, a je Stalin večino tega odpravil. Če poslušate Putinove govore, sploh v zadnjem letu in pol, je Lenin zanj eden od ključnih krivcev, ker je pod vprašanj postavljal ruski nacionalizem in preostanke carskega kolonializma. Rusija je še vedno v veliki meri kolonialni imperij, v Ukrajini pa je na strani Rusije disproporcionalno veliko mrtvih, ki niso etnični Rusi, ampak manjšine in potomci koloniziranih narodov s severnega Kavkaza in srednje Sibirije: Čečeni, Dagestanci, Burjati, Tatari …"

Ob tem pa dodaja še, da če ne govorimo o tej invaziji oziroma “posebni vojaški operaciji”, kot jo še vedno imenujejo ruske oblasti, ampak o vojni leta 2014, je situacija bolj kompleksna. "Tukaj del odgovornosti nosi tudi Ukrajina, sploh parlament, ki je takoj po Majdanu pod vplivom skrajne desnice skušal ukiniti pravice rusko govorečih državljanov na vzhodu države. Hkrati so Američani od vsega začetka podpirali Majdan ne glede na prisotnost skrajne desnice. To se je dogajalo v času Obamove administracije, v času Trumpove administracije pa sta si obe strani prizadevali za zbližanje odnosov."

Obnova Ukrajine bo tudi velik posel

Obnova Ukrajine bo največji infrastrukturni projekt po 2. svetovni vojni in v njej bodo ameriška podjetja gotovo igrala veliko vlogo. "Ni zastonj kosila, kakor koli to cinično zveni. Lahko se sprašujemo, kaj je počela Victoria Nuland v Kijevu v času majdanske revolucije in tako naprej. Zdaj je svetovalka državnega sekretarja Antonyja Blinkna. Kaj je počel Hunter Biden v Ukrajini? Kaj je počel predsednik Donald Trump, ki je želel pridobiti podatke ukrajinskih sodnih oblasti glede aktivnosti Hunterja Bidna? To so bila vprašanja odpoklica Trumpa. To je dejansko vse prepleteno. Obnova Ukrajine bo po ukrajinskih izračunih stala približno 1000 milijard evrov. Po mojem mnenju bo eno ključnih vprašanj po koncu vojne: kaj bo z vsem tem orožjem, ki bo v Ukrajini? To bo najbolj militarizirano območje na vzhodnem krilu EU-ja. Kaj bo z naravnimi resursi, potem ko bo enkrat področje deminirano. Ne glede na egoistične ali pragmatične interese posameznikov, podjetij in korporacij pa je mir tisti pogoj, ki mu bo lahko sledilo vse drugo."

Na vprašanje, kakšno vlogo lahko v zdajšnji situaciji odigrajo Varnostni svet in Združeni narodi, profesor mednarodnih odnosov Bučar odgovarja, da podobno kot v preteklosti, v času hladne vojne in kubanske krize: predstavljajo areno, kjer lahko velesili razlagata svoje interese in stališča, so torej poligon za izmenjavo komunikacije. "Kitajska in Rusija imata kot stalni članici poseben položaj, velikokrat dasta veto na različne resolucije, a to po drugi strani počnejo tudi druge države, recimo ZDA vedno, kadar je govor o Bližnjem vzhodu." Po njegovih besedah celoten sistem kolektivne varnosti temelji na predpostavki, da bo sistem učinkovit, kadar bodo stalne članice enotne. In kadar te enotnosti ni, seveda sistem kolektivne varnosti ne deluje. Kot pravi, se že dolgo govori o reformi Varnostnega sveta, a tega se brez privolitve stalnih članic ne da narediti. "In to je gotovo težava, ki se zdaj kaže v tem, da se veča možnost spopada z jedrskim orožjem in s tem tudi konec civilizacije. Kitajska je tu za zdaj zelo zadržana, ampak treba je vedeti, da je zadržana zato, ker še ni razvila svojega jedrskega orožja do te mere, kot ga imajo Rusija in ZDA."

Strani kljub vsemu ohranjajo odprte komunikacijske kanale. Francoski predsednik Macron in nemški kancler Scholz sta večkrat govorila s Putinom. Kot opominja Lampreht, je ameriška veleposlanica še vedno v Moskvi, William Burns pa se je pred kratkim srečal z vodjo ene od ruskih obveščevalnih služb. Bela hiša je tudi obvestila Kremelj, ko je v ponedeljek Biden obiskal Kijev.

Perspektiva Ukrajine je jasna: hiter vstop v EU je prvi cilj. A kot opozarjajo sogovorniki, bo to dolga pot. Zelenski je močno poenotil državljane in postal simbol boja proti Rusiji. Zaveda se, da bo morala za izpolnitev meril Bruslja njegova država izvesti številne reforme. Korupcija je v Ukrajini, tako kot v številnih državah nekdanje Sovjetske zveze, zelo razširjen problem, Zelenski pa je napovedal oster boj proti njej, pri čemer je v zadnjih mesecih že povlekel številne poteze, prav tako je država naredila korake v reformi pravosodja.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

"Kot zdaj kaže, se bo vojna ustalila na neki določeni točki, kjer bo potekala tako, kot je potekala prva svetovna vojna, s tem da takrat ni bilo mogoče doseči zaledja na način, kot se ga da zdaj," meni Bučar. Bojna črta se trenutno spreminja za nekaj sto metrov. Kako bo z novim orožjem, je po njegovih besedah težko reči, prihaja pa to počasi in v majhnem številu. "Vsi so pritiskali na Nemčijo, da pošlje leoparde, sama je v to privolila, potem ko so ZDA privolile, da bodo dale abramse. Zakaj? Ker Nemčija želi, da so to odločitve kolektivnega Zahoda, ne da gre za soloakcije." Po drugi strani je po njegovem mnenju težko vedeti, koliko življenj vojakov in opreme je pripravljena dati Rusija, ki je sicer v številčni premoči.

Kot pojasnjuje Lampreht, Rusija dnevno porabi toliko streliva, kot ga evropske države proizvedejo v mesecu dni. "Na 5000 ukrajinskih izstrelkov Rusija odgovori s 45.000. Ta logika 'več orožja pomeni še večji konflikt' po eni strani tako drži. Toda če naredimo primerjavo z 2. svetovno vojno: če Američani ne bi pomagali zaveznikom, ali bi nacizem klonil?" Po njegovem mnenju so izhodišča za začetek pogajanj v tem trenutku tako daleč, da razen same ideje o miru poti do njega še ni videti.

Opozarja pa na komponento časa, ki je po njegovih besedah prednost Rusije. "Kakor koli to zveni paradoksalno, Zelenskemu, ki nikoli ne bo privolil v zamrznitev konflikta, čas ne deluje v korist, medtem ko Rusiji da. Rusija je velika država, ima veliko absorpcijsko moč. BDP je po besedah Kremlja padel samo za dva odstotka, ne sankcije ne žrtve, seveda ob izjemno močni propagandni mašineriji, Rusiji za zdaj niso prišle do živega." Ob tem opomni, da je Rusija obdobje po aneksiji Krima leta 2014 izkoristila za fortifikacijo celotnega območja, po drugi strani pa je tudi Ukrajina močno reformirala svojo vojsko. Ta armada je nekaj povsem drugega kot armada v letih 2014, 2015, poudarja Lampreht.

75 odstotkov Rusov še vedno podpira politiko Kremlja, ki vztraja, da se branijo pred napadom Zahoda na temelje ruske civilizacije. Ob tem Lampreht izpostavlja še enega pomembnega akterja v konfliktu: Rusko pravoslavno cerkev. "Posplošeno rečeno je Putin dal orožje, Ruska pravoslavna cerkev s patriarhom Kirilom pa idejo, moralno, versko zasnovo, da branijo tisto, kar je najbolj sveto."

Kot pravi, se mu na neki način zdi, da se Rusija vrača v stalinizem. "Ker se je celotno življenje v Rusiji spremenilo: mediji so popolnoma pod propagandnim ideološkim pokrovom Kremlja. Ljudje so preparirani. Če pogledamo ruske platforme, dejansko živimo v vzporednih svetovih. Večina Rusov je prepričanih, da je Zahod napadel Rusijo in da Rusija v Ukrajini brani svoje nacionalne interese. Vprašanje je, kakšen je lahko mir. Mora priti do neke kritične točke, da se bo nekaj zgodilo. Ampak očitno še nismo na dnu. Bojim se, da se bo v skrajnem primeru zgodilo to, da bo Rusija, ne glede na ceno človeških žrtev, zasedla širše območje luganske, doneške, hersonske regije in Zaporožja in da bo ta maksimum postavila kot pogajalsko zahtevo. In da bi se potem lahko v tem območju oblikovalo neko demilitarizirano območje."

Postavlja se tudi vprašanje, kakšna je dinamika znotraj ruskih odločevalcev po enem letu bojev, ki ne potekajo v skladu z ruskimi načrti. "Težko je reči, kakšna je dinamika med vodilnimi elitami. Prav gotovo pritiski so, predvsem na obrambnega ministra Šojguja," meni Jakša. O možnosti padca Putinovega režima meni, da so to precej nevarne iluzije. "Mislim, da so lahko stvari še slabše, da obstajajo okoli Putina, kolikor je že agresiven v zunanji politiki, ljudje, ki so še nevarnejši." Ob tem omeni tudi novo rusko ofenzivo, o kateri se veliko govori. "Če ta ne bo uspela, bo Putin težko delal politične korake naprej, če temu ne bodo sledili dogodki na fronti."

Tudi Lampreht se strinja, da je težko vedeti, kaj natančno se dogaja znotraj Putinovega režima, lahko pa opazujemo neke zunanje spremembe. "Ni videti, da bi se Putinova trdnjava kaj majala. Ampak dolgoročno gledano bo v Rusiji vedno pomemben kanon zmage, obramba domovine, na tem se gradi." Ob tem dodaja, da so poleg Putina še drugi jastrebi, kot je Medvedjev, ki na račun Ukrajine izreka cela ostrejše besede kot Putin, potem je tu tudi vrsta separatističnih voditeljev z izjemno militantno retoriko.

"To je zdaj vojna izčrpavanja in ni videti, da bi bili ruski resursi tako izčrpani, da bi bila Rusija prisiljena v poraz. Najmočnejšega orožja najbrž sploh še ni uporabila. In žal imajo tega zelo veliko. Mir torej še ni za vogalom, vojna še ni končana. Še vedno pa mislim, da je to zaton imperija. Je pa res, da je imperialna sila ranjena in da je, ko je pri koncu, močna in nepredvidljiva."

Ruske vojaške načrte v Ukrajini je nedvomno pokvarila zajetna pomoč zahodnih držav v orožju, predvsem iz vrst zavezništva Nato. Obsežna ruska invazija, ki se je začela konec lanskega februarja, je imela v načrtih tudi osvojitev največjih dveh ukrajinskih mest, Kijeva in Harkova, vendar so ti načrti propadli zaradi uspešnega ukrajinskega odpora. Jedro spopada pa se je preselilo na vzhod, kjer pa razmere še najbolj spominjajo na spopade iz prve svetovne vojne, s pehoto v jarkih in množično uporabo topništva.

Potek vojne v Ukrajini so spremenila številna sodobnejša orožja, kot druga podpora, ki je ustavila rusko agresijo ali pa nekajkrat celo prisilila ruske enote k umiku z zasedenih ozemelj. Ukrajina pa si v želji po ponovni osvoboditvi celotnega ozemlja države, od evropskih držav in ZDA želi novo sodobno oborožitev. Po obljubljenih sodobnejših tankih (nemški leopard 2, ameriški adams), ima na spisku želja tudi sodobna bojna letala, kar naj bi spremenilo potek vojne. Kot so ga v prvem letu vojne nekatera druga orožja. Ukrajina pa je s tem postala nekakšen svojevrsten vojaški laboratorij, saj se je na bojiščih pokazalo, kako učinkoviti so nekateri oborožitveni sistemi, drugi pa so počasi na poti v zgodovino.

Pravo številko, kolikšna je že trenutna vrednost vojaške pomoči Ukrajini, je težko ugotoviti. Nedvomno pa gre v desetine milijard dolarjev. Po poročanju ameriških medijev je Pentagon konec lanskega novembra računal, da je Bidnova administracija do tedaj namenila Ukrajini okoli 18 milijard evrov vojaške pomoči. Ta številka naj bi se po medijskih navedbah počasi dvigala proti številki 25. Prav tako naj bi vojaška pomoč nekaterih drugih držav, denimo Velike Britanije, dosegla vrednost skoraj treh milijard evrov. Med večjimi dobavitelji orožja Ukrajini so še Nemčija, Turčija, Avstralija, Kanada ...

Orožja, ki so spremenila potek vojne

Nekatera orožja, ki jih je kot pomoč dobila Ukrajina, so v različnih obdobjih vojne v Ukrajini precej spremenila taktiko ruskih sil, saj so ustavila njihovo napredovanje ali jih celo prisilila k umiku.

V prvem obdobju vojne so se Ukrajinci najbolj zanašali na prenosne protitankovske in protiletalske sisteme, kot sta ameriški protankovski sistem Javelin in britansko-švedski NLAW, ki sta močno oklestila ruske oklepne enote, ali pa ameriški prenosni protiletalski sistem FIM-92 Stinger, s katerimi so Ukrajinci sestrelili številna ruska letala in helikopterje. Ruska vojska je bila prisiljena k umiku iz okolice Kijeva, kjer je zasedla že nekatera predmestja. Pozneje je sledil tudi umik iz okolice Harkova. Ruske vojaške dejavnosti pa so se preselile na vzhod Ukrajine, kjer so trenutno največji spopadi.

V poznejših fazah vojne v Ukrajini so vedno večjo vlogo dobili in jo še imajo brezpilotni letalniki. Od tistih najpreprostejših cenenih letalnikov, ki so prirejeni za izvidniške naloge oz. neposredno spremljanje dogajanja na črti spopadov, do oboroženih vojaških brezpilotnih letalnikov. Med temi je v Ukrajini morda najbolj izstopal turški bayraktar TB2, ki je bil uspešno uporabljen za uničevanje ruskih tankov, havbic in bojnih pehotnih vozil. Prav tako naj bi igral pomembno vlogo v dogodkih v Črnem morju, denimo pri ponovnem zavzetju Kačjega otoka.

Ukrajinski vojski pa naj bi prav s pomočjo številnih oboroženih brezpilotnih letalnikov v zraku uspelo odvrniti pozornost pri izstrelitvi protiladijskih raket, ki naj potopile poveljniško ladjo ruske črnomorske flote, križarko Moskva. To je bil eden največjih porazov, ki jih Rusija doživela med napadom na Ukrajino. Brezpilotni letalniki so tudi omogočili večjo natančnost in s tem učinkovitost ukrajinskega topništva, ki se je med vojno okrepilo s številnimi modernimi havbicami in samohodkami, ki so jih Ukrajini donirale številne države, od ZDA, Nemčije, Češke, Slovaške, Poljske, Francije ...

Himars Rusom povzroča številne preglavice

Med topniškimi sistemi je bil največ pozornosti deležen ameriški mobilni večcevni raketni sistem M-142 (Himars), ki je zaradi možnosti dolgega dosega (izstrelki imajo doseg tudi okoli 90 kilometrov) in visoke natančnosti povzročil precejšnje logistične težave kot tudi številne žrtve na ruski strani.

Z raketami, vodenimi z navigacijskim sistemom GPS, je ukrajinska vojska uničila ali močno poškodovala številna ruska poveljniška mesta, skladišča streliva in mostove. S tem so precej omejili delovanje ruskega topništva, ki je bilo ključno pri napredovanju ruskih enot na vzhodu Ukrajine. Himars naj bi bil zaslužen tudi za umik ruskih sil iz Hersona, saj naj bi z uspešnimi napadi na nekaj ključnih mostov povzročil silne logistične težave ruskim silam.

Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov na ukrajinskem bojišču, predvsem pri protiofenzivi ukrajinske vojske, s katero so zavzeli veliko območje okoli Harkova pozno poleti 2022, pa so vojaški strokovnjaki po poročanju medijev pripisovali tudi uporabi protiradarskih raket zrak-zemlja AGM-88 (HARM), saj naj bi z njimi tedaj precej omejili delovanje ruskih radarskih in protizračnih sistemov.

Kot ključno pri ustavitvi ruske agresije se je večkrat omenjalo tudi moderno lahko pehotno orožje, ki ga je dobila ukrajinska vojska, kot so avtomatske puške, mitraljezi, lahki mitraljezi, ostrostrelske puške ..., kar je pomenilo prednost v primerjavi z orožjem, s katerim so bile opremljene ruske enote, saj je njihovo orožje večkrat izviralo še iz sovjetskih časov.

Velike želje Ukrajine

Omenjeni sodobni oborožitveni sistemi so vsaj deloma pomagali Ukrajini, da ni klonila pred ruskim napadom. Ukrajina pa si želi še druga, težja in zmogljivejša zahodna orožja, ki naj bi jim omogočila osvoboditev vseh njenih zasedenih ozemelj. Zahod so nekako preprosili, da jim bo, kot napovedano, dobavil sodobne tanke, nemške leoparde in ameriške abramse in morda britanske chalengerje.

Na spisku ukrajinskih želja so zdaj tudi bojna letala, protiletalski sistemi Patriot in raketami zemlja - zemlja dolgega dosega atacms (izstreljujejo se lahko iz himarsov), ki imajo do 300 kilometrov dosega in bi lahko uničevale vojaške cilje tudi na ruskem ozemlju. ZDA za zdaj ne želijo Ukrajini dobaviti omenjenih raket.

V začetku februarja pa so ZDA napovedale, da bodo v okviru vojaške pomoči Ukrajini dobavile natančne raketne izstrelke zemlja – zemlja GLSSB, ki sta jih razvila Saab in Boeing in se jih prav tako lahko izstreljuje iz večcevnih raketnih sistemov, kot je Himars in imajo več kot 100 kilometrov dosega. Z njimi pa bi lahko dosegli tudi številne cilje v trenutnem ruskem zaledju, tudi na polotoku Krim.

Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, upokojeni generalmajor Alojz Šteiner pa poudarja, da se pomoč Ukrajini najbolj vidi v vojaški opremi, vendar ne gre zanemariti tudi obveščevalne, satelitske in kibernetske podpore,

Mineva leto dni od ruskega vdora v Ukrajino. Po letu dni je položaj na bojiščih precej drugačen, kot je bil v prvih mesecih vojne, Koliko je k temu pripomogla pomoč predvsem t. i. zahodnih držav Ukrajini?

Glavno breme odpora proti agresiji pa tudi poskusov osvobajanja ozemelj je na ukrajinski oblasti in ljudeh ter ukrajinskih oboroženih silah. Ukrajinska vojska se je v pripravah za vključitev v Severnoatlantsko zavezništvo polnih osem let reformirala in prilagajala, pravo preobrazbo pa vendarle izvedla po začetku agresije v vojnih razmerah, tako v strukturnem pogledu kot tudi vojaško taktičnem in operativnem ter ne nazadnje strateškem. Pomoč zahodnih držav se najpogosteje poudarja in vidi v vojaški opremi, tisti najbolj deficitarni in najdražji. Vendar ne bi smeli zanemariti manj vidne podpore v obliki obveščevalne, satelitske in kibernetske podpore ter informacijskega delovanja oziroma tovrstnih zagotovitev bojevanja. Seveda je tu še pomoč v obliki svetovanja, bodisi vojaškega bodisi političnega in propagandnega. Topovi, protioklepni in protiletalski sistemi in raketni sistemi, ki so jih poslali napadeni državi, so bili pomembni, vendar je treba vedeti, da bi brez omenjenih drugih dveh vidikov Ukrajina težko preživela to vojno in tekmo v tem, kdo lahko da več in zdrži dlje. Res pa je tudi, da vse dobave orožja vojne niso skrajšale. Poudariti je treba še, da so se vse strani v spopadu, tudi ob podpori od zunaj, spoprijemale z izzivi transformacije tako v tehnološkem smislu kot tudi funkcionalnem oziroma vojaško-operativnem. Val preobrazbe vojska pa je bil tudi širši od tistih na bojišču, kako si sicer razlagati svetovno ihto po doniranju obstoječih vojaških sistemov in sredstev vojskujočim se stranem, kot po poenostavljeno povedanem ob razprodajah – vse mora iti ven, ker prihaja nova kolekcija.

V ukrajinski vojni se večkrat kot t. i. "game changerji“ omenjajo različna orožja, ki so omogočila Ukrajini, da se je začasno obranila. Najprej so rusko agresijo ustavila lahka prenosna protitankovska in protiletalska orožja, kot so javelini, stingerji … Sledila je pomembna vloga oboroženih brezpilotnih letalnikov, denimo turških bayraktarov, Nato so Ukrajincem številne države dobavili topniško in raketno topništvo, moderne havbice in samohodke, sisteme Himars, ki so popolnoma spremenili rusko taktiko. Zdaj naj bi Ukrajina dobila sodobne nemške in ameriške tanke, želijo si še bojnih letal. Katera orožja oz. njihova uporaba so po vašem mnenju res spremenila potek spopadov v Ukrajini?

Kot že omenjeno, so za ukrajinsko vojno značilna izjemna prilagajanja in transformacije. Zato se poleg omenjenih "game changerjev" ti pogosto označujejo s transformerji. Naj nekatere izpostavim. Po začetnem ruskem uničenju pomembnega dela ukrajinskega letalstva in njihovih raketnih ter radarskih sistemov se bolj kot boji letal proti letalom uveljavi protizračna obramba srednjega in kratkega dosega. Ta vpliva na omejitev delovanja letalstva in pomembno onemogoči helikoptersko podporo, zlasti tisto, ki je vezana na logistiko, s čimer se ohromi še logistika. Podobno je pri protitankovskem boju, ko branilci namesto s tanki, ki so jih izgubili, s sodobnimi in zanesljivimi prenosnimi protioklepnimi sistemi uspešno uničujejo nasprotnikove tanke in oklep. Pri topniški in raketni podpori se transformacijski vidik ne kaže toliko v tem, kdo ima več teh sredstev in lahko zagotovi več ognjenih udarov, ampak v tem, kdo ima natančnejša sredstva in je boljši v podpori nabora in zadevanja ciljev. Z izčrpavanjem zalog in možnosti oskrbe oziroma preizkušanja dodatne proizvodnje projektilov sta zadnja dva meseca strani v navideznem pozicijskem delovanju in intenzivnem obstreljevanju. Sprememba, ki v transformacijskem pogledu najbolj izstopa, pa je uporaba in vojna "letalnikov“. Če so bili v začetnem obdobju vojne zlasti v funkciji izvidništva in neposredne bojne podpore silam na fronti in v spopadih, so postopoma in vedno bolj prevzemali samostojno vlogo na vseh treh ravneh – taktični, operativni in celo strateški, tako v zraku kot v vodi. To zgodovinsko gledano, zelo spominja na vlogo letalstva po prvi svetovni vojni in njegovo dokončno uveljavitev v drugi svetovni vojni in še bolj po njej. Posebnost vojne „letalnikov“ je, da je klasična protizračna obramba lahko učinkovita le v omejenem obsegu proti brezpilotnim letalnikom, manj pa proti letalnikom, ki jih predstavljajo kot kamikaze, ali rojem ultralahkih letalnikov, ki v zraku čakajo signal za civilni ali vojaški cilj. Sedanje klicanje po sodobnih tankih za ukrajinsko stran je tako iskanje sredstev za tankovske bitke in tankovsko podporo v prihodnjem manevrskem delovanju oziroma za doseganje preboja na nekem izpostavljenem delu bojišča, zaradi katerega bi se lahko sesula celotna fronta.

Nekateri analitiki spopadov v Ukrajini navajajo, da se je ruska agresija iz velikega obsega, podprta z letalstvom, mornarico in drugimi najrazličnejšimi vojaškimi enotami, jeseni spremenila v bojevanje, ki še najbolj spominja na prvo svetovno vojno. Jarki in obsežno topniško obstreljevanje, napredovanje zgolj za desetino metrov dnevno. Kako in zakaj so spreminjale faze dosedanjega spopada v Ukrajini?

Vojna v Ukrajini ima naravo neokonvencionalne vojne sodobnega doktrinarnega tipa. Veliko podobnega smo videli v obeh zalivskih vojnah (Puščavski nevihti 8/90 do 2/91 in v prvem letu vojne v Iraku v Operaciji iraška svoboda leta 2003 in 2004). Bolj kot zgledovanje po prvi svetovni vojni je v Ukrajini prepoznavna šola operative in učenje iz primerov ter izkušenj iz druge svetovne vojne na vzhodnem bojišču. Ni pa treba zanemariti niti ruskih izkušenj iz Čečenije in iz Sirije. Tudi za MMC sem o petih pojavnih oblikah ali fazah vojne že pojasnjeval. Zdaj smo verjetno v šesti, saj je delovanja po izpostavljeni ukrajinski energetski (tudi toplovodni) infrastrukturi manj, več pa poskusov preboja ali zloma enega ali drugega nasprotnika na izpostavljenih odsekih bojišča v Doneškem bazenu. Če pa je letu obsorej pred vrati nova invazija, s preboji obstoječe fronte in vpadi ter udari tudi z območja in s podporo sil Belorusije, potem bo vojnih grozot še več. Tudi zato se pojavlja vprašanje, ali je na agresorski strani zamisel po popolni osvojitvi Ukrajine ugasnila in ali so zamisel in napovedi po popolni osvoboditvi zasedenih ukrajinskih ozemelj realne.

Eden izmed glavnih dejavnikov uspehov na ruski strani je paravojaška organizacija Wagner, ki je svoje pripadnike lahko novačila po ruskih zaporih. Na eni strani jo opisujejo kot enoto nekakšnih neizurjenih raztrgancev, ki so zgolj topovske hrana. Na drugi strani pa po nekaterih pričevanjih tujih prostovoljcev, ki se bojujejo na ukrajinski strani, velja za zelo izurjene vojake, ki imajo obveščevalno, logistično in drugo podporo ruske strani, kar jim omogoča, da se morajo ukrajinske sile umikati na bojiščih v Doneškem bazenu. Kakšna je v resnici vloga Wagnerja?

V javnosti se redko govori o tem, kdo vse se vojskuje, in izpostavljajo zlasti plačance, čeprav ti predstavljajo manjši del vojskujočih se sil. Najprej je treba pojasniti, da so strani v neposrednem vojnem delovanju tri. To so ukrajinske oborožene sile, ki so sestavljene iz operativne vojske, struktur teritorialne obrambe in struktur narodne milice (narodne garde oziroma po naše narodne zaščite). Tam so obrambne sile samooklicanih republik Lugansk in Doneck bodisi kot operativne sile v dveh samostojnih korpusih pod nadzorom ruskih oboroženih sil ali kot republiške ljudske milice in ne nazadnje vseh pet zvrsti oboroženih sil Ruske federacije, ki so bile vključene v invazijo in vojno delovanje na ozemlju Ukrajine. Vse strani v spopadu imajo redne vojaške formacije, bodisi operativne bodisi prostorske, tu so tudi formacije prostovoljcev, ki so običajno podrejeni rednim vojaškim enotam, in formacije plačancev. Slednje delujejo kot zasebna vojaška podjetja za račun vojskujoče države, ki jih plačujejo strani v spopadu ali različni, tudi mednarodni podporniki. Na vprašanje, zakaj se toliko izpostavljajo plačanci, je možnih več razlag. Gotovo je ena vezana s promocijo "službe" in podjetij, ki jih tja pošiljajo in si iščejo izkušnje in publiciteto za varnostne dejavnosti, ki niso povezane z vojnami. Pa tudi publiciteto nasproti rednim vojskami, še zlasti ko so te vsaj delno popolnjene z rezervisti oziroma podvržene spoštovanju mednarodnega vojnega prava. Tudi socialni imperativ bojevnikov v primeru poškodb ali smrti je pri plačancih drugačen, kot regularnih državnih vojakih. Vojskujoče strani, pa jih izrabljajo tudi kot primere, da je kljub zahtevnosti mogoče uspeti v surovih vojaških spopadih. Naj spomnim na srditost spopadov wagnerjevcev in azovcev (čeprav ti uradno niso plačanci) za jeklarski kompleks Azovstal v Mariupolju ali pozneje v primeru bojev za Severodoneck in Lisičinsk. Zdaj je verjetno podobna situacija, povezana z Bahmutom.

Kakšne bodo posledice vojne v Ukrajini? Začetek nove hladne vojne?

Hladnovojna geostrateška (nekoč blokovska) ločnica je z vojno v Ukrajini ponovno vse bližja in za zdaj še bolj premaknjena proti Vzhodu. K temu paradoksu pa je treba omeniti še enega. To, kar Natu pri vabljenju ali prepričevanju Finske in Švedske za članstvo ni uspelo polnih sedem desetletij, je ruskemu predsedniku v treh mesecih po začetku agresije na Ukrajino. Lahko trdimo, da bo ta vojna zaznamovala 21. stoletje, čeprav, kot kaže, smo šele prav zakorakali vanjo. Tudi za njeno nadaljevanje je imperativ zmagati na eni in nekoga poraziti na drugi strani. Zmagovalca in poraženca sicer že imamo. Prvi so lažne novice in z njimi poražena resnica o vseh ozadjih, ciljih in tudi žrtvah vojne. Žrtve vojne bodo sicer dobile spomenike in obeliske, vprašanje pa je, kdaj bomo izvedeli za vsa njihova imena. Ko se izteka leto dni vojne in vojaški, politični, ekonomski ter propagandni pojavi, ki so jo spremljali, se vedno znova pojavlja vprašanje, kako dolgo še. V letu 2023 imajo politiki in generali, ki se radi zgledujejo po zgodovinskih vzorcih in obletnicah, kar nekaj teh, s katerimi bi lahko podžigali vojno ihto. Takšna je gotovo osemdesetletnica preobrata v drugi svetovni vojni, ali pa iztekajoča se 100-letnica zmage v ruski državljanski vojni v Ukrajini, da niti ne omenjamo predsedniških volitev v Rusiji naslednje leto.

Razmere za delo so se v zadnjem letu za dolgoletno dopisnico iz Moskve, predtem tudi iz ZDA, zelo spremenile. V začetku marca lani je v Rusiji začel veljati nov zakon, v skladu s katerim je za namerno širjenje lažnih informacij o ruski vojski zagrožena 15-letna zaporna kazen. Takrat je tudi RTV Slovenija začasno prekinila poročanje iz Rusije, a se je Vlasta kmalu znova oglasila iz Moskve.

Kot pravi, je od začetka vojne več kot 150 ruskih in tujih novinarjev je zapustilo Rusijo, seznam tujih agentov, na katerem so nevladne organizacije, novinarji in posamezniki, ki kritizirajo Putina, pa je vsak dan daljši.

Več v nadaljevanju.

Mineva leto od začetka t. i. posebne operacije, kakor jo je poimenoval Putin. Če se zdaj ozrete nazaj, kako se spominjate tistih prvih dni? Je bila ofenziva šok ali pričakovan izid dogajanja?
Iz Ukrajine sem se vrnila nekaj dni pred začetkom vojaške operacije, kot vojno še vedno imenuje Moskva, čeprav besedo vojna v pogovornih oddajah na državnih televizijah vse pogosteje uporabljajo najrazličnejši analitiki pa tudi nekateri novinarji. Pred začetkom ruske invazije sem bila v Kijevu, Černigovu in nekaterih drugih manjših krajih v kijevski regiji. Ko sem se pogovarjala z ljudmi, nihče od mojih sogovornikov ni verjel, da bodo ruski tanki zapeljali čez ukrajinsko mejo in da bodo na njihova mesta začele padati ruske rakete. Da se spopadu ne bo mogoče izogniti, je bilo bolj ali manj jasno jeseni 2021, ko je Rusija ob meji z Ukrajino začela kopičiti svoje enote. Ne smemo pozabiti na esej predsednika Putina o Rusih in Ukrajincih, ki ga je napisal leta 2021. V njem trdi, da so Rusi in Ukrajinci en narod in da Ukrajina pravzaprav ni nobena država. Da je neizzvana vojna neizogibna, pa je bilo popolnoma jasno 21. februarja lani, ko je Rusija priznala neodvisnost samooklicanih Doneške in Luganske republike. Priznanje je pomenilo, da Minški dogovor iz leta 2015, ki je predvideval poseben status separatističnih območij, ki bi imela večja pooblastila znotraj Ukrajine, ne obstaja več.

Začetka vojne ne bom nikoli pozabila. Za radijske in televizijske informativne oddaje sem začela poročati ob 5.30 zjutraj, kmalu zatem, ko so v Kijevu, Harkovu, Odesi odjeknile prve eksplozije. Takrat sem dejala, da si bomo prebivalci Evrope jutro 24. februarja zapomnili kot jutro, ko se je na stari celini začela nova vojna. Da smo priča napadu Rusije na 44-milijonsko državo, ki ji je njena velika soseda z aneksijo Krima leta 2014 že odtrgala velik kos ozemlja, in da želi Rusija znova s silo spremeniti meje v Evropi.

Se je v Rusiji zdelo, da bo "operacija" trajala le kratek čas?
Večina Rusov je v prvih tednih vojne verjela, da ta ne bo trajala dolgo. Vsi državni mediji, državne televizije, ki so učinkovit propagandni stroj, ki je pod popolnim nadzorom Kremlja, so poročale, da t. i. vojaška operacija poteka uspešno in v skladu z načrti. Ko se je ta začela, je Putin dejal, da se je zanjo odločil, da bi zaščitil življenja prebivalcev Doneškega bazena, nad katerimi je Kijev po njegovih trditvah izvajal genocid. In Rusi temu še vedno verjamejo. Kot še vedno verjamejo, kar vsakodnevno ponavljajo mediji, da je Rusija žrtev zahodne agresije, da jo želi Zahod uničiti in da je ta Ukrajino spremenil v "protirusko" državo. Spomnimo se Putinovega poziva ukrajinski vojski ob začetku invazije, naj strmoglavi predsednika Zelenskega, češ da se bo Moskva z vojsko lažje pogajala kot z bando neonacistov in narkomanov v Kijevu. Ko je Putin septembra odredil delno mobilizacijo, v okviru katere so vpoklicali 300 tisoč za boj sposobnih moških in ko so v Rusijo začele prihajati krste s trupli rezervistov, je večina spoznala, da se brutalna Putinova vojna za novo svetovno ureditev še ne bo kmalu končala.

Informacije iz Rusije so zelo skope, ruski mediji na Zahodu zatemnjeni. Kakšno mesto v medijih sploh zavzema poročanje o vojni? Kako vi ocenjujete ta medijski mrk z vidika poglabljanja razkola med Rusijo in Zahodom?
V Rusiji ni neodvisnih, svobodnih medijev, za večino Rusov so najpomembnejši vir informacij državne televizije. Gre za čisto, agresivno propagando. Protizahodna, protiameriška retorika se je okrepila. Putinu zvesti televizijski voditelji, kot sta Dimitrij Kiseljov, Vladimir Solovjov, ki sta glavna propagandista Kremlja, zahodnim prestolnicam grozita z ruskimi raketami, Rusijo pa predstavljata kot nasprotje "dekadentnega Zahoda". O tem, kaj se v resnici dogaja v Ukrajini, ruski mediji ne poročajo. Putin je na oblasti več kot dve desetletji in v propagando je vložil veliko denarja. Dobra dva tedna po začetku vojaške operacije je duma sprejela zakon o namernem širjenju lažnih informacij o delovanju ruske vojske in diskreditiranju ruskih oboroženih sil. Kmalu zatem so prenehali delovati neodvisna televizija Dožd, radio Eho Moskve, oblasti so omejile dostop do spletnih strani več novičarskih portalov v ruščini in angleščini, recimo Meduze, ki ima sedež v Latviji, Euronewsa, Deutsche Welle, časopisa Moscow Times, britanskega BBC-ja, radia Svoboda v ruščini. Operaterji so iz svojih programskih ponudb umaknili BBC in CNN. Več kot 150 ruskih in tujih novinarjev je zapustilo Rusijo, seznam tujih agentov, na katerem so nevladne organizacije, novinarji in posamezniki, ki kritizirajo Putina, je vsak dan daljši.

Za namerno širjenje domnevno lažnih informacij o vojski je zagroženih kar 15 let zapora. Po zadnjih podatkih je bilo v letu dni zaradi diskreditiranja vojske ovadenih več kot 5600 Rusov. Lani je moskovsko sodišče mestnega svetnika Gorinova, ker je javno obsodil invazijo Rusije na Ukrajino, obsodilo na sedemletno zaporno kazen, vidnega opozicijskega politika Jašina pa na več kot osem let zapora. Tudi pogovori o vojni v restavraciji, na avtobusu, v šoli, komentarji na družbenih omrežjih, v katerih ljudje obsojajo dejanja ruskih vojakov, so lahko razlog, da človeka denarno kaznujejo ali da ostane brez službe.

Ruska propaganda je padla na plodna tla tudi v Sloveniji. Ni malo politikov, podjetnikov, umetnikov, akademikov, novinarjev, ki kažejo razumevanje za to, kar počne Rusija.

Kako so Rusi med letom gledali na vojno, kako gledajo zdaj? Je tema pogovorov ali niti ne? Berejo zahodne medije?
Vojna seveda je tema pogovorov, saj je prisotna na vsakem koraku. Po mestih visijo plakati s podobami ruskih vojakov, ki se bojujejo v Ukrajini, o vojaški operaciji se z učenci, dijaki pogovarjajo profesorji v šolah, na pokopališčih v manjših in večjih krajih je veliko svežih grobov, ob njih pa fotografije padlih vojakov, mobilizirancev in prostovoljcev. Z mobilizacijo je vojna prišla v ruske domove. Ruski mediji o spopadih, zahodnih sankcijah in dogajanju v zasedenih ukrajinskih regijah Doneck, Lugansk, Herson in Zaporožje, ki si jih je Rusija nezakonito priključila po spornih referendumih, obširno poročajo. Ne poročajo pa o sistematičnem uničevanju ukrajinske kritične infrastrukture in ubijanju civilistov. Podpora vojni je še vedno visoka. Po podatkih javnomnenjske raziskave, ki jo je januarja opravil Vseruski center za raziskovanje javnega mnenja VCIOM, jo podpira 68 odstotkov vprašanih, proti jih je 20 odstotkov. Podpora Putinovi politiki in vojaški operaciji je najvišja med starejšimi in slabše izobraženimi ljudmi, ki verjamejo kremeljski propagandi, nižja med mladimi, ki informacije o dogajanju v Ukrajini iščejo predvsem na spletu. Do tujih medijev, do blokiranih spletnih strani, je mogoče dostopati prek VPN-ja, prepovedali so Facebook, Twitter, Instagram, informacije so dostopne na družbenem omrežju Telegram, ampak za večino Rusov glavni vir informacij ostajajo državne televizije.

Kako gledajo na Ukrajince, na Zelenskega?
Odvisno, s kom se pogovarjaš. Za uradno Moskvo in večino Rusov je Zelenski lutka v rokah Zahoda. Ko se je vojna začela, so bili ljudje v šoku, niso mogli verjeti, da je Rusija napadla bratsko državo. Mislim, da ni Rusa, ki ne bi poznal nekoga v Ukrajini. Mnoga prijateljstva so razpadla, sorodniki so se sprli. Ukrajinci ne bodo nikoli pozabili, da je Rusija zasedla njihovo ozemlje in da ubija nedolžne ljudi. Ukrajina je po mojem mnenju za Rusijo za vedno izgubljena.

Kako se je spremenilo življenje v Rusiji zaradi vojne? Po

ročali smo o zaprtju tujih podjetij, trgovin ... Je življenjski standard v tem letu padel?

Če bi v teh dneh kot turist v Moskvo prišli prvič, bi težko rekli, da se razlikuje od svetovnih prestolnic. Opazili bi, da ni poslovalnic McDonaldsa in Starbucksa in da je na moskovskih letališčih manj ljudi. Zagotovo bi bentili nad visokimi cenami letalskih vozovnic iz Moskve v Evropo, saj je iz nje v zahodne prestolnice mogoče leteti samo prek Beograda, Carigrada ali Dubaja. Rusijo je zapustilo na stotine tujih podjetij. Čeprav so se zahodne blagovne znamke umaknile z ruskega trga, je v Rusiji še vedno mogoče kupiti pametne telefone in računalnike znamk Apple in Samsung, prestižne avtomobilske znamke, kot so Jaguar, Mercedes, Ferrari, izdelke Zara, Adidas itd. Vlada je namreč odobrila tako imenovani vzporedni uvoz. Ti izdelki prihajajo na ruski trg prek tretjih držav, Kazahstana, Armenije, Belorusije, Kirgizije, ki so poleg Rusije članice Evrazijske gospodarske zveze.

Padec BDP-ja je bil lani manjši, kot je po uvedbi sankcij napovedala Svetovna banka, ampak ne smemo pozabiti, da so zahodne države zaradi vojne v Ukrajini zamrznile več kot 300 milijard evrov ruskih deviznih rezerv in da bo zaradi cenovne kapice za rusko nafto, ki so jo sprejele članice Evropske unije in skupina G7, v proračun pritekalo manj denarja. Januarja je proračunski primanjkljaj znašal 25 milijard dolarjev, prihodki od prodaje nafte in plina so bili v primerjavi z lanskim januarjem nižji za 46 odstotkov. Standard je padel. Prihodki so se zmanjšali, ljudje v prihodnost zrejo z zaskrbljenostjo.

Kako se je vam spremenilo življenje in delo? Kaj je bila največja sprememba?
Rusija je po invaziji na Ukrajino zelo omejila in otežila delo tujih dopisnikov iz t. i. neprijateljskih držav, med katerimi je tudi Slovenija. Tuji dopisniki smo akreditirani pri ruskem ministrstvu za zunanje zadeve. Ruski MZZ od marca 2022 akreditacijo, ki je pogoj za podaljšanje ruskega vizuma v Rusiji akreditiranim novinarjem, ki prihajamo iz neprijateljskih držav, podaljša le še za tri mesece. Tako jse tudi vizum podaljša le za tri mesece. Do začetka vojne smo tuji dopisniki akreditacijo in vizum dobili za leto dni. Ruskemu novinarju, akreditiranemu v Sloveniji, slovenske oblasti vizum izdajo za leto dni. V zadnjem času imam tudi težave pri prehodu meje. Dvakrat zapored so me na moskovskem letališču zadržali, mi odvzeli potni list in me zasliševali glede vojne v Ukrajini. Kako o njej poročam, ali sem poročala iz Ukrajine, o čem poročam iz Rusije itd. Če bi se kaj takega zgodilo ruskemu novinarju, akreditiranemu v Sloveniji, bi se ruska stran, o tem sem prepričana, na to odzvala.

Da podaljševanje akreditacij in vizumov samo za tri mesece zelo otežuje naše delo, smo novinarji iz neprijateljskih držav nedavno opozorili tudi ruskega zunanjega ministra Lavrova. Delo se je spremenilo. Priprave na snemanje zdaj vzamejo veliko več časa. Zelo težko se je dogovoriti za kakršen koli intervju. Ljudje se bojijo, o vojni pred kamero ne želijo govoriti. V manjših krajih, kjer se hitro razve, da so prispeli tuji televizijski novinarji, so ljudje, če želiš z njimi govoriti o mobilizaciji, žrtvah, vojni, še previdnejši. Med snemanjem na ulici se kaj hitro ob tebi pojavi neznanec, ki začne spraševati, kdo si, kaj delaš, zakaj snemaš. In velikokrat te neznanci začnejo snemati na mobilni telefon.

V prvi fazi od uvedbe stroge zakonodaje so nekateri mediji svoje novinarje poklicali v domovine. Kako je zdaj? So se vrnili ali vas je manj kot pred začetkom operacije?
RTV Slovenija je edini slovenski medij, akreditiran v Rusiji. Novinarjev iz t.i. neprijateljskih držav je precej manj kot pred začetkom vojaške operacije. Velike medijske hiše so imele pred vojno v svojih moskovskih dopisništvih zaposlenih več novinarjev. Zelo težko je dobiti novo akreditacijo in vizum. Novinar iz neprijateljske države, ki bi želel priti v Rusijo, na novo akreditacijo čaka več mesecev. Kolegico danskega radia, ki je bila akreditirana v Rusiji in je lani po začetku invazije poročala iz Ukrajine, so iz Rusije izgnali in ji za deset let prepovedali vstop v državo. Druga kolegica se v Rusijo ne more vrniti, ker ji ne podaljšajo akreditacije. Pred začetkom vojne smo številni novinarji, ki poročamo iz Rusije, poročali tudi iz Ukrajine . Zdaj to tudi zaradi zakona o namernem širjenju lažnih informacij o delovanju ruske vojske in diskreditiranju ruskih oboroženih sil ni več mogoče. Nihče od novinarjev iz neprijateljskih držav, ki je akreditiran v Rusiji, ne poroča iz Ukrajine.

Kako vi vidite možen scenarij za naprej?
Rusija je napadla suvereno državo in začela vojno. Ruski vojaki, ruski tanki so v Ukrajini, ukrajinskih vojakov v Rusiji ni. Ukrajina je bila napadena in tega ne smemo pozabiti. Mislim, da orožje še ne bo kmalu potihnilo. Za zdaj nič ne kaže, da so se predstavniki Kijeva in Moskve pripravljeni začeti pogovarjati o prekinitvi spopadov. To bo šele prvi korak. Če, ko bo do pogajanj prišlo, pa bodo ta zelo težka.

Ana iz Odese: Na pot s štirimi otroki in najnujnejšim

Prav na Anin 36. rojstni dan je lani ruski predsednik Vladimir Putin odpisal odlok o priznanju neodvisnosti Doneške in Luganske republike. Tri dni pozneje je izbruhnila vojna in vse se je obrnilo na glavo. "Odesa je najlepše mesto na svetu, tam sta morje, sonce, tam so ljudje veseli," o domačem mestu pove z ljubeznijo v glasu.

Z možem sta po nekaj tednih tuljenja siren začela razmišljati, kam naj gredo. Ob tem pove, da je sama Rusinja, mož je Ukrajinec, otroci pa so zdaj stari 11, devet, šest in dve leti. "Najmlajša je bila takrat stara eno leto. Opazila sem, da se igra tako, da oponaša zvok sirene. Možu sem rekla, tukaj ne moremo več ostati, srce se mi je trgalo," se spominja prelomnih dni. Dober mesec predtem sta poravnala vse obveznosti v povezavi z novo hišo, v katero so se preselili in v kateri je odprla tudi svoj frizerski salon. Ko je mislila, da je končno na zeleni veji, se je njihovo življenje obrnilo na glavo.

"V Evropi nismo poznali nikogar. Razmišljali smo o Italiji. Dolga leta sem poslovno sodelovala z gospo iz Italije, in sicer z barvami za lase. Ko je izbruhnila vojna, sem ji na Instagram napisala, da potrebujemo pomoč. Vprašala me je, kam gremo. Odgovorila sem ji, da ne vem. Napisala je, da naj gremo v Slovenijo, in seveda sem ji odgovorila, da tam ne poznam nikogar. Pomagala nam je najti hišo. Našli smo jo prek Facebooka. Neka gospa iz Škocjana na Dolenjskem je odgovorila, da lahko pridemo k njim," začne pripoved o tem, kako je družina iz Odese pristala v majhnem kraju na Dolenjskem. Ker je bil njihov avtomobil majhen, so vzeli le najnujnejše, štirje otroci so stiskali na zadnjih sedežu. "Otroci so se stiskali zadaj, ampak nismo imeli izbire. Vse smo pustili doma. Potovali smo z avtom skozi Moldavijo, Romunijo in Hrvaško. Zelo nas je bilo strah," opisuje stresno pot. Ob tem poudari, da so jim povsod na poti pomagali, največkrat ljudje, ki so imeli tudi sami več otrok.

Slovenski gostitelji so jih najprej nastanili v zidanici na hribu. "Vsak dan so trkali sosedje na vrata in nam prinašali hrano in igrače ter spraševali, ali kaj potrebujemo. Res so bili prijazni. Je bil pa hrib, tako da je bila prava telovadba, ko sem potiskala voziček navkreber," se spominja prvega bivališča. Pozneje so se preselili v staro hišo v Dobravi pri Škocjanu, v kateri 20 let predtem ni živel nihče. Tri mesece za njimi so v Slovenijo prišli moževi starši, ki zdaj živijo v Dobravi, sami pa so se pred kratkim preselili v Novo mesto.

Brez izjemne Jožice bi bilo veliko težje

V Sloveniji so si morali na novo organizirati življenje, kar brez nesebične pomoči Jožice Mehak ne bi bilo mogoče, pravi Ana. Kot pravi, jim je bila v izjemno pomoč, z njo je hodila na upravno enoto, pomagala pri vpisu otrok v šolo in pri drugih opravkih. Ana je vajena dela, hitro je zavihala rokave in znova poprijela za frizerske škarje. "20 let sem že frizerka. Rada bi bila učiteljica na frizerski šoli. Ko vidim, kaj delajo frizerji v Sloveniji, samo zmajujem z glavo," se zasmeji. Kot pravi, ji je njen poklic omogočil, da je hitro našla delo, za kar je zelo hvaležna.

Večji udarec je izguba socialne mreže, a so tudi tu naleteli na odprta vrata. "Res smo s številnimi postali prijatelji. Slišala sem, da imajo Slovenci svoj krog prijateljev, v katerem praznujejo novo leto in rojstne dneve. Sprejeli so nas in z njimi praznujemo, kar je res super." Otroci so se prilagodili, sama se je hitro začela učiti slovensko, tudi najin pogovor je potekal v slovenščini.
Ko jo povprašam, kako so prijatelji v Odesi, odgovori, da so v stiku z njimi, a da imajo zdaj elektriko le po tri ure na dan. "Nekatere družine so ostale tam. Pravijo, da naj se vrnemo. Sami so se navadili na zračne alarme. Kadar se pogovarjam z njimi in zaslišim alarm po telefonu, kar zmrznem, oni pa so že čisto ravnodušni. Za svoje otroke ne želim, da bi znali po zvoku razlikovati, katera raketa leti. Včasih smo se pogovarjali o modnih smernicah, katere barve so v modi, zdaj pa se žal pogovarjajo o vrstah raket. To je grozno."

Življenje v Sloveniji jim je všeč, ne more prehvaliti prijaznosti ljudi. "Res so nam pomagali oz. nam pomagajo. Še pred letom dni sem mislila, kako lepo življenje imam in kako sem čudovit človek, vedno sem pomagala drugim. Potem pa sem prišla sem in videla, kako veliko srce imajo Slovenci."

Najtežje je, da je prihodnost zelo negotova

Njena glavna skrb je blaginja otrok. Pri odločitvi, da odidejo, je bilo pomembno tudi to, da je sama Rusinja, mož pa je Ukrajinec. "Pred petimi leti ni bilo težav, vsi smo živeli v slogi, en narod. Zdaj pa ne vem, kaj bo, bojim se. Bojim se za svoje otroke. Ljudje, ki so tam ostali, mislijo, da so vsi Rusi slabi." Njena mama in sestra živita v Moskvi, mama ne podpira Putinove politike, sestra jo. Kot pravi Ana, se o politiki z njima ne pogovarja, saj so njihova mnenja različna. "Mislim, da če je človek dober, ni pomembno, ali je vojna ali ne."

Boji se, da bi bili ob morebitni vrnitvi otroci tarče napadov, ker je Rusinja. "Imela sem neko stranko, ki mi je potem na Viber napisala, da sem ruska agentka. Noro, bila sem šokirana. To je bila oseba, ki je bila doma pri meni, poznala me je. Nisem mogla verjeti, kako ljudje razmišljajo."

Njen konjiček je pregledovanje nepremičnin, kar je počela že doma. "Nikoli nisem kupovala torbic ali drugih stvari, temveč sem vedno varčevala, dajala denar na kup." Kot pravi, njena družina ni bogata, zato je bila vedno vajena delati, hkrati pa je bila iznajdljiva. Ne more se načuditi visokim cenam pri nas, predvsem v Ljubljani. "Hišo v Odesi smo kupili za 150.000 evrov, bila je velika hiša z bazenom v bližini morja. Tu je pa noro drago."

Kot frizerka dela tudi v Škocjanu, kjer se je prejšnja frizerka upokojila, potem pa se je, spet s pomočjo Jožice Mehak, dogovorila za uporabo njenih prostorov. Mož je pred kratkim dobil delo v IT-ju. "Tam zdaj brezplačno friziram, v zameno pa vadim slovensko. Rada delam tam. Moji otroci pa rišejo in potem risbice podarjajo strankam. Všeč mi je, da so otroci v manjši šoli, vsi se poznamo."

Zaradi otrok je njen pogled uprt v prihodnost, čeprav je negotova, kar je zanje najtežje. Trenutno čaka na papirje, da bo lahko odprla s. p.

Oksana iz Krivega Roga: Živimo brez načrtov

Oksana je na začetku marca lani v Slovenijo prišla z dvema sinovoma, takrat starima osem in 15 let, in mamo, pred tremi meseci se jim je pridružil mož s starši. Doma so iz Krivega Riha oz. Krivoj Roga v osrednji Ukrajini. Zdaj živijo v Novem mestu, ravno v ponedeljek pa je dobila stalno zaposlitev, dela kot manikerka. Izjemno dobro govori slovensko, čeprav prizna, da so na tečaj hodili le njena mama in otroka.

"23. februar lani je bil praznični dan, v službi – delala sem v salonu za trajno ličenje obraza – smo se poveselili. Naslednje jutro me je zbudil mož in rekel: Vojna je. Nisem mogla verjeti," se spominja lanskih dni. Najin pogovor za hip prekine tišina, glas se ji zatrese, spomini so boleči. "Prej je bilo veliko govora o vojni, a vsi smo verjeli, da je ne bo. Saj živimo v 21. stoletju, kakšna vojna. Potem pa so začele leteti rakete, sicer ne na naše mesto, ampak na Herson, Mikolajiv, Mariupolj ..."

Kot pravi, so njeni sosedje in prijatelji v strahu pred raketami začeli razmišljati o tem, ali bi odšli. Sama je bila najprej trdno odločena, da ne bodo šli nikamor. V njihov kraj so se zatekli ljudje iz drugih delov Ukrajine, ki so jim pomagali s humanitarno pomočjo. Hrano so nosili tudi vojakom, ki so bili na obrobju mesta, kamor so postavili barikade, kmalu je začela veljati policijska ura.

"Potem pa so se vse bolj začeli tudi prijatelji pogovarjati o odhodu. Moja botra, ki ima tudi dva otroka, njen mož pa je mornar na ladji v tujini, je rekla, da bo šla na Poljsko. Nisem mogla verjeti. Povedala je, da bo šla na Poljsko, ker mož lahko gre z ladje na Poljsko in od tam na delo na ladjo, če pa bo prišel v Ukrajino, zaradi vpoklica ne bo smel zapustiti države."

Ko je možu povedala, da botra odhaja, je rekel, da bodo morali verjetno tudi sami kmalu oditi, a ga je zavrnila, češ da ima stranke, ne more kar tako oditi. "Botra je odšla 2. marca, njen mož je dejal, da bomo naslednji dan odšli tudi mi, torej jaz in otroka ter moja mama. Na hitro sem šla v službo, da sem se poslovila, napolnila sem kovček in šli smo na vlak. Najprej sem mislila, da bomo šli z avtomobilom, ampak je bila velika gneča na cesti, zato smo šli na vlak. Tudi tam je trajalo, ker je bil vmes zračni alarm zaradi raket."

V Slovenijo, ker tu živi njena sestrična

Pot do Lvova je trajala 16 ur, tam so presedli na drug vlak do Budimpešte in potem do Ljubljane. Na vprašanje, kako to, da so prišli v Slovenijo, pojasni, da je tu poročena njena sestrična. "Najprej nismo vedeli, kam naj gremo. Možev bratranec živi in dela na Poljskem, poklical me je in rekel, naj pridemo k njemu, da nam bo pomagal. Nisem vedela, ali naj gremo tja ali ne. V Sloveniji imam sestrično, ki je poročena s Slovencem, in prijateljico, ki je tudi tu poročena. Tako sem se odločila, da pridemo sem."

Sestričnin mož jih je pobral na postaji v Ljubljani in potem so mesec dni živeli v Mevcah, vasici blizu Šmarjete. Začeli so iskati stanovanje v mestu, ker so bili brez avtomobila, sama pa si je želela čim prej začeti delati. Na Facebooku je poiskala stike Karitas, Rdečega križa in Slovenske filantropije, da je pridobila čim več informacij o postopkih za urejanje statusa, pri premagovanju začetnih zagat pa so jim poleg sestrične pomagali tudi drugi. "Župnik v Šmarjeških Toplicah je povedal sestrični, da bo potekala dobrodelna prireditev za ukrajinske begunce, Telekom je na njej podaril otrokom beguncem tablične računalnike. Na prireditvi sta bili poleg naše še dve ukrajinski družini z otroki, na njej pa sem spoznala tudi Simono s Karitasa, ki je povedala, naj se obrnemo nanjo, če potrebujemo kakšno pomoč." Njena želja po stanovanju v mestu se je začela uresničevati. Simona se je pozanimala in jo poklicala, da so na voljo sobe v novomeški škofiji. "Smo šli pogledat in se preselili tja in tam živimo še danes."

Družina je znova skupaj, starejši sin obiskuje pomorsko šolo v Piranu

Naslednji mejnik se je zgodil septembra, ko je prišel za njimi mož s svojimi starši. "Prej nismo vedeli, kako, ali se bomo mi vrnili, ali bo lahko prišel za nami. Dobili smo informacijo, da lahko mož odide iz Ukrajine, ker je njegova mama invalidna. To je bila sreča v nesreči."

Ko jo vprašam, kako sta vse te pretrese preživela sinova, odgovori, da se je mlajši hitro prilagodil, težave so bile z jezikom, starejšemu, sredi pubertete, pa je bilo na začetku zelo težko, zelo je pogrešal svoje prijatelje. Ko so prišli, so ju takoj vpisali v šolo. "Najprej sta hodila v šolo v Šmarjeto, potem smo se preselili in sta šla na OŠ Center, kjer je starejši končal 9. razred. Najprej smo vložili prijavo za Šolski center Novo mesto. Še doma v Ukrajini je razmišljal, da bi šel na pomorsko šolo. Ravnateljico sem zato vprašala, ali obstaja takšna šola v Sloveniji, pozanimala se je in povedali so ji, da je še prostor, in tako se je potem vpisal tja. Danes hodi na pomorsko šolo v Piranu, živi v dijaškem domu, konec tedna pa se vrne k nam v Novo mesto."

Ne le to. Z njim v razredu sta prijatelj iz domačih krajev in še en Ukrajinec. "Doma se je družil z nekim fantom Nikolo, ki je živel v bližini. Njegovi starši so začeli razmišljati, da bi tudi Nikola prišel v Slovenijo, zato sem se pozanimala, kakšne so možnosti. Tako je Nikola res prišel v Slovenijo z babico. Zdaj živijo v Logatcu, Nikola pa je skupaj z mojim sinom v pomorski šoli in dijaškem domu v Piranu. V njunem razredu je še en Aleksander iz Odese."

Kot pravi, zelo pogreša dom in prijatelje, s katerimi ostaja v stiku, je pa izjemno hvaležna, da je njena družina skupaj in da so vsi zdravi. Ob tem poudari, da je njihova hiša cela in da se imajo kam vrniti, a zdaj so razmere res negotove, številna podjetja so se zaradi vojne zaprla. Veliko tistih, ki so ostali, dela v državnih podjetjih, tako da dobivajo plačo in lahko približno normalno živijo. Njena sorodnica dela kot farmacevtka, zaposlen je tudi njen mož, njuna otroka pa sta večino časa sama doma. "Ko se zasliši zračni alarm, najprej pokliče otroka, naj se skrijeta. Tako življenje je res stresno."

Sama je mesec dni pred začetkom vojne dobila diplomo za medicinsko sestro, tako da lahko opravlja trajno ličenje tudi v Sloveniji, pri nas pa se je potem naučila delati manikuro. "V Sloveniji ni toliko povpraševanja po trajnem ličenju, kot ga je pri nas, kjer so ženske zelo navajene nanj. Tako zdaj delam kot manikerka."

Čeprav so, kot pravi, razmere v njihovem domačem kraju boljše kot v Hersonu, Mikolajivu, Buči in drugod, je ljudi strah, več raketnih napadov je bilo tudi v bližini njihovega mesta. "Soseda od moževe sodelavke je izgubila moža, ko je raketa priletela na njihov dom. Star je bil 33 let. Nje in otroka k sreči takrat ni bilo doma. Druga raketa je priletela v stanovanje v bloku, umrla je vsa družina. Mož, ki je bil takrat še doma, je posnel, kako je v tretjem napadu padla raketa na podjetje, v katerem je zaposleno veliko domačinov."

Za zdaj bodo ostali tukaj. "Ne predstavljam si, da bi bila vsa šola spet online, že v času covida je potekala prek spleta in ni bilo isto, kot če so v razredu, kaj šele, če je vojna." V njihovi hiši zdaj živijo sorodniki od sosedov, mlad par, ki skrbi tudi za njihovega psa. "Ni tako kot v Sloveniji, da bi kar tako pustili hišo. Smo veseli, da živita tam."

Ob koncu pogovora poudari, da se zahvaljuje vsem, ki so jim kakor koli pomagali.

Svetlana: "Da sem odšla iz Zaporožja, je bila najboljša mogoča odločitev"

Svetlana (na njeno prošnjo je ime spremenjeno) je prišla v Ljubljano iz Zaporožja lani marca. Kot pravi, se je v tednih, preden se je vojna začela, v medijih veliko govorilo o vojni. "A nihče od mojih prijateljev ni verjel, da bo res izbruhnila vojna. Na dan, ko se je vojna začela, sem se zbudila okoli 6.00. Bil je šok, ko sem prebrala na Telegramu, da je izbruhnila vojna, da so bombe v Kijevu in drugje. Ostala brez sem besed. Potem mi je kmalu pisala prijateljica iz Luganska, ki mi je napisala, naj ne bom panična, naj se pomirim in da bo vse v redu. Sami so tako živeli že osem let."

Prijateljica ji je svetovala, naj napolni steklenice z vodo in napolni telefon ter skuša dvigniti denar, če je mogoče. "Res sem napolnila vodo in baterije in odšla ven. Na ulicah je bilo veliko ljudi, vrste so bile pred bankomati in trgovinami. Srce mi je bilo kot noro, ni me bilo strah, bila sem šokirana. Tri dni sem bila kot paralizirana, nenehno sem brala novice. Številna podjetja so zaprla vrata, ljudje so ostali doma. S prijateljico sva, da se nama ne bi zmešalo, hodili na hitre sprehode, a v bližini doma, saj nismo vedeli, kdaj se bodo znova oglasile sirene. To je pomagalo pri lajšanju stresa. Ponoči so nas prosili, naj ne prižigamo luči, zato sem začela telovaditi doma. Nisem nameravala oditi iz Zaporožja, tudi nisem imela kam iti. Številni so takrat mislili, da bo vojne konec v nekaj dneh, a se to ni zgodilo," se spominja prvih tednov.

Številni Ukrajinci so delali na Poljskem, v skladu s pravili je veljalo, da so bili lahko na Poljskem 90 dni, potem so se morali vrniti v Ukrajino in nato so šli znova tja za 90 dni. "Ena od mojih prijateljic, ki dela na Poljskem, me je prvi dan vojne poklicala, da naj pridem k njej, da bo vse uredila zame, a sem jo zavrnila, češ da ne grem nikamor."

Po dveh tednih pa je odločitev spremenila. "Govorila sem s prijateljem, imel je res dolg govor, s katerim me je prepričal, da naj grem, sam pa ni smel zapustiti države. Spomnim se, da sem šla v kopalnico in začela pakirati. Vedela sem, da je na železniški postaji velika gneča, številni so čakali, da bi šli na vlak. Skupaj s prijateljico in njenima otrokoma smo z vlakom odšli v Lvov. S sabo smo vzeli čisto malo prtljage. Res je bila velika gneča, da smo prišli na vlak, predtem smo več ur čakali na tirnicah. Spomnim se, da je bilo mrzlo, bil je marec. Potovali smo 24 ur, nagneteni smo bili povsod, tudi na tleh hodnika, in na koncu ni nihče več hodil na stranišče, ker ni želel hoditi drugim po glavi."

Naslednji dan jih je prijateljičin brat odpeljal do meje s Poljsko. Najprej so jih peljali v zatočišče za begunce, kot pravi, niti ne ve, v katerem mestu je bilo to. "Bila je velika dvorana, bilo nas je veliko. Zjutraj smo nadaljevali pot do prijateljice, ki nam je pomagala pri nastanitvi. Dva tedna smo lahko brezplačno ostali v stanovanju v manjšem kraju. Končno smo se lahko spočili po napornem potovanju, eden od otrok se ni dobro počutil, zato je bila njegova mama zelo zaskrbljena, ampak je bilo potem vse v redu. Iskali sva možnosti za dolgotrajno nastanitev in delo, ampak so nama rekli, da v tistem kraju ni možnosti za zaposlitev ženske. Začela sem razmišljati, kaj lahko naredimo."

Na počitnicah po Balkanu ji je bila Slovenija izjemno všeč

Na vprašanje, od kod ideja, da odidejo v Slovenijo, odgovori, da je to povezano s počitnicami. "Tri leta predtem smo bili na počitnicah po Balkanu, obiskali smo več držav in Slovenija se mi je usedla v srce. Sredi Poljske sem tako pomislila na Slovenijo in si rekla, zakaj pa ne. Upala sem, da bo majhna in varna Slovenija prava izbira. Moja prijateljica je želela v Italijo, sama pa sem vedela, da Italija ne bo zame. Začela sem brati o beguncih o Sloveniji, da bi vedela, na koga naj se obrnem. Našla sem eno prostovoljko, ki je rekla, da lahko pridem in živim v njeni hiši. In tako smo šli znova na vlak do Avstrije, kjer nas je prišla vse štiri iskat na železniško postajo na Dunaj. Res je bila pravi angel, pomagala nam je z vsemi papirji, sami mi ne bi nikoli uspelo. Pomagala nam je, da je šel mlajši otrok v vrtec, starejši v šolo. Res je bila izjemna, lahko bi rekla, da nam je bila kot mama, ampak je približno mojih let."

Na začetku, ko je odšla iz Zaporožja, je bila nenehno v stiku s prijatelji od tam, sčasoma pa so se stiki ohladili. "Ne vem, mogoče so jezni, ker sem odšla. Od več ljudi sem slišala, da se jim je to zgodilo. Prvih nekaj mesecev me je ves čas gnal adrenalin, včasih sem se sprehajala po Ljubljani in so me kar naenkrat oblile solze, ko sem se spomnila na dom. Včasih se je to zgodilo tudi, ko sem spoznala nove ljudi in so bili zelo prijazni. Sčasoma pa sem se potem umirila."

Prepričana je, da je to, da je odšla iz Zaporožja, najboljša mogoča odločitev. "Čutim veliko hvaležnost do vseh ljudi, ki so mi pomagali, začenši s prijateljem, ki me je s svojim govorom spodbudil, da sem odšla."

Njena želja je biti popolnoma neodvisna

Po petih mesecih je dobila vse potrebne dokumente, pospešeno se uči slovensko, zelo pa si želi, da bi delala in bila v celoti neodvisna. Po nekaj mesecih življenja z več ljudmi je bila zelo vesela, da je dobila možnost, da se je lahko odselila in zaživela sama. "Bilo je res težko najti stanovanje. Ljudje so se bali, mogoče tudi zaradi tega, ker sem begunka."

Na vprašanje, ali se druži z drugimi Ukrajinci v Sloveniji, odgovarja, da se družijo in si pomagajo. Eden od Ukrajincev, ki je v Sloveniji že devet let, je na YouTubu objavil videe, v katerih je podal veliko koristnih napotkov za pridobitev ustreznih dokumentov za življenje v Sloveniji. Kot pravi, ji je bilo to res veliko v pomoč, Ukrajincem pa veliko pomagajo tudi Rusi, ki so tukaj. "Ko smo prišli v Slovenijo, sem že naslednji dan odšla v akcijo, ker nisem mogla biti pri miru. Na spletu sem našla nekaj humanitarnih organizacij in šla na Slovensko filantropijo. Vprašala sem, ali potrebujejo prostovoljko, a so rekli, da ne, sem pa spoznala takrat dve Rusinji in z eno sva postali prijateljici."

Njena mama je Ukrajinka, oče pa Rus. Sama govori rusko, zna tudi ukrajinsko, njena regija je bila rusko govoreča, kot pravi, pa se je po oranžni revoluciji v regiji začelo zmanjševanje uporabe ruščine v šoli in medijih, zadnjih nekaj let pa so bile vse ruske šole zaprte, o čemer se zdaj več ne govori. "Predsednik je v volilni kampanji leta 2019 obljubljal konec vojne v Donbasu in enakopravnost jezikov, pa smo dobili večjo vojno, njegovih obljub pa se nihče ne spomni," pojasnjuje Svetlana. Ob tem dodaja, da so številni prebivalci Zaporožja zaradi vojne besni na Rusijo, nekateri so zato protestno prenehali govoriti rusko. "Nekdanji kolegi, ki so v službi govorili v ukrajinščini, so zasebno govorili in pisali rusko. Zdaj pa vidim, da uporabljajo le ukrajinščino."

O prihodnosti ne želi preveč razmišljati. "Če dam čustva na stran, vem, da moram ostati tukaj. Ker dvomim, da se bo vojna kmalu končala. Mislim, da nihče ne ve, kdaj se bo končala. In država je uničena. Ne vem. Nekje sem brala, da se moramo vesti, kot da bomo ostali, če pa bomo imeli priložnost, da se vrnemo, se bomo. Ampak za zdaj je tako, da si moramo v celoti tukaj organizirati življenje."

"Spremenila se je celotna struktura trgovanja, tržni tokovi so pred predhodno nikoli zaznanim resetiranjem. Nekih brutalnih disrupcij pa ni, vsaj ne v razvitem svetu," je za MMC razmere na trgu hrane po letu dni vojni ocenil agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Zaradi rasti cen imajo težave z dostopom do hrane predvsem revnejše države, je poudaril.

Prostrana polja Ukrajine so dolgo veljala za "žitnico Evrope". Razsežnosti ukrajinskega kmetijstva morda še najbolje ponazori, da je površina njenih obdelovalnih površin večja od Italije.

Povprečna ukrajinska kmetija ob tem obdeluje kar tisoč hektarjev. Za primerjavo, povprečna kmetija EU-ja je velika 16 hektarjev.

Vendar kmetijski sektor v Ukrajini obvladujejo predvsem veliki holdingi – 20 podjetij ima v lasti 14 odstotkov kmetijskih površin, posamezna podjetja se tako raztezajo na več kot 300.000 hektarjih, navaja Politico.

"Prehranski primanjkljaj občuti nerazviti del sveta"

EU je v predvojnem letu 2021 iz Ukrajine uvozil skoraj tretjino (28,8 %) vseh svojih žit, še pomembnejši uvoz rastlinskih olj in živalskih maščob pa je zagotavljal 14,5 odstotka vseh potreb.

Zato se je tudi pri nas pojavil strah pred pomanjkanjem na trgovinskih policah, kar pa se ni zgodilo.

"Potrdilo se je, da so oskrbne verige robustne predvsem v razvitem delu sveta, velike in občutne posledice pa nosi nerazviti del sveta, ki dejansko občuti prehranski primanjkljaj," je opozoril Aleš Kuhar.

"Zaradi cenovnih dvigov, ki so linearno povezani z agresijo oz. vojnim dogajanjem v Ukrajini, imamo že konkretne napovedi o nekaj deset milijonov več kronično podhranjenih Zemljanov," še opozarja profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Trenutno se z akutno negotovostjo glede preskrbe s hrano spopada rekordnih 349 milijonov ljudi v 79 državah, kar je sicer posledica različnih dejavnikov. Število je sicer kar za 200 milijonov ljudi večje kot pred izbruhom covida-19, kažejo podatki Mednarodnega programa za hrano (WFP).

Hrana kot orožje za geostrateške cilje

Ko je Rusija kmalu po začetku invazije zaprla ukrajinska pristanišča v Črnem morju in je izvoz ukrajinskih žit s petih milijonov ton februarja padel na 1,4 milijona v marcu, so cene hrane narasle v nebo.

Ukrajina namreč zagotavlja okoli deset odstotkov svetovnih potreb po žitu. Še večji dobavitelj žita je Rusija. Državi skupaj pokrivata kar tretjino svetovnih potreb po žitih.

"V današnjem svetu, ko imamo močne odvisnosti od specializiranih regij ali držav, hrana predstavlja zelo priročno področje za zaostrovanje in doseganje političnih, geostrateških ciljev," opozarja Aleš Kuhar.

Cena sončničnega olja je po začetku invazije eksponentno narasla na 2400 dolarjev za tono, zdaj je pri okoli 1070 dolarjev. Konec decembra 2021 je bila pri 1268 dolarjih, konec decembra 2020 pri 870 dolarjih, kažejo podatki Trading Economicsa.

Cena pšenice je marca in maja 2022 dosegla več kot 1200 dolarjev za tono. Trenutno je pri 743 dolarjih na tono. Konec decembra 2021 je bila pri 704 dolarjih, konec decembra 2020 pa pri 550 dolarjih.

Čeprav cene zadnjih deset mesecev padajo, so še vedno višje kot v letih pred vojno, opozarja Organizacija ZN-a za hrano in kmetijstvo (FAO).

Ukrajina kljub vojni ohranila položaj ene največjih izvoznic hrane

Evropska komisija je po zapori pristanišč maja lani vzpostavila "solidarnostne pasove", s katerimi so omogočili izvoz ukrajinskih dobrin v Unijo po kopnem in rekah.

Julija sta nato pod okriljem Združenih narodov in Turčije državi v vojni sklenili dogovor za odprtje ukrajinskih črnomorskih pristanišč, s čimer se je ukrajinski izvoz lahko nadaljeval.

Kljub vojni je tako Ukrajina obdržala položaj največjih svetovnih izvoznic koruze, pšenice, sončnic in drugih žit, pa tudi perutnine, piše Politico.

V EU med vojno 45 milijonov ton dobrin iz Ukrajine

Bruselj je v sklopu "solidarnostnih pasov" ukinil tudi vse carine in uvozne kvote. Posledično se je uvoz žita "z nekaj tisoč ton v prejšnjih letih lani povečal na milijone ton", piše novinar Politica Bartosz Brzezinski.

EU in Ukrajina sta v skupni izjavi po 24. vrhu EU-ja in Ukrajine februarja 2023 sporočila, da so med majem in decembrom 2022 prek solidarnostnih pasov omogočili transport 45 milijonov ton ukrajinskih dobrin, med njimi 23 milijonov ton ukrajinskega žita, oljnic in drugih kmetijskih produktov, v Ukrajino pa so dostavili 23 milijonov ton dobrin iz EU-ja.

Evropski solidarnostni pasovi so ukrajinskemu gospodarstvu pomagali ustvariti za 20 milijard evrov prihodkov.

Opozorila pred pretiranim uvozom iz Ukrajine

Evropska komisija je v oktobra lani objavljenem poročilu o uvozu iz Ukrajine v obdobju med avgustoma 2021 in 2022 zapisala, da so podatki v času vojne v Ukrajini pokazali na "znatno povečanje uvoza nekaterih izdelkov, za katere so prej veljale kvote, kot so perutnina, jajca, mleko v prahu, maslo, sladkorji, škrob, otrobi in nekatera žita".

Evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski je decembra lani kot prvi visoki evropski uradnik opozoril, da bi morala Unija uvesti uvozne omejitve za nekatere prehranske izdelke iz Ukrajine. Veljavnost "solidarnostnih pasov" se namreč izteče poleti, Bruselj pa razmišlja o podaljšanju do leta 2024.

"Pomoč Ukrajini je naša strateška prioriteta in o tem ni razprave. Gre za varnost, a za nekatere izdelke bo treba to politiko spremeniti. Uvoz nekaterih kmetijskih proizvodov se je po odprtju trgovine z Ukrajino res večkrat povečal. Preprosto prihaja preveč blaga," je Wojciechowski dejal v poljskem parlamentu.

Evropski komisar je kot primere živil, ki "prihajajo v prevelikih količinah", navedel koruzo, oljno ogrščico in perutnino. Dejal je, da sta poleg Poljske tudi Romunija in Bolgarija opazili "problematično" povečanje uvoza sončničnega olja iz Ukrajine.

"Videli smo jalovost prizadevanj z vidika teh prehranskih koridorjev, kjer so se polnile kašče bogatih držav, to žito pa potem pride v revne države prek posrednikov ali sploh ne," je bil do političnih ukrepov kritičen tudi Aleš Kuhar.

Rusija EU-ju zagotavlja tretjino osnovnih surovin za gnojila

Vojna v Ukrajini je vplivala tudi na trg gnojil, katerih cene so zaradi visokih cen plina za proizvodnjo narasle že pred rusko invazijo.

Aleš Kuhar pojasnjuje, da so gnojila sestavljen izdelek, pri čemer je lahko eno gnojilo sestavljeno tudi iz nekaj deset virov. "Osnovne surovine prihajajo iz Rusije in držav z bogato surovinsko bazo in pri tem ni poceni alternativ," opozarja.

"Predvsem govorimo o urea oz. dušičnih gnojilih, ki prihajajo podobno kot plin ali nafta v proizvodne obrate v Evropi prek posrednikov. Najdejo se obvodi, trgovina poteka, je pa zato občutno dražja," je še dejal.

Tretjina uvoza amonijaka, fosfata in pepelike, ki so poleg dušika prav tako osnovne surovine za proizvodnjo gnojil v Evropi, prihaja iz Rusije. Pomembna izvoznica surovin in gnojil za trg EU-ja je tudi Belorusija.

Unija z ukinitvijo carin razjezila evropske proizvajalce

Evropska unija je decembra lani nato ukinila carine na uvoz sečnine oz. uree in amonijaka, dveh ključnih sestavin za pridelavo gnojil. Carine so obdržali le za uvoz iz Rusije in Belorusije.

Evropska industrija gnojil je izrazila obžalovanje nad odločitvijo EU-ja, saj poteza še znižuje njihovo konkurenčnost. Direktor združenja Fertilizers Europe Jacob Hansen je opozoril, da se je domača proizvodnja zaradi rekordnih cen plina avgusta lani zmanjšala za 70 odstotkov in trenutno še vedno obratuje na 30 odstotkih kapacitet.

"Ukinitev carin samo še dodatno pritiska na industrijo in ogroža zmožnost evropske industrije, da se vrne na normalno raven proizvodnje," je zapisal.

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar pojasnjuje, da je Evropska komisija želela z ukinitvijo carin predvsem znižati stroške za kmete, vendar je s tem v neugoden položaj postavila evropske proizvajalce gnojil.

"Verjamem, da so naredili ustrezne ekonomske študije, vendar je na prvi pogled videti, da je evropska proizvodnja s političnimi ukrepi doživela pritisk. To kaže, kako zapleten je ta sistem," je dodal.

Ruska gnojila zastajajo v evropskih pristaniščih

Euractiv je ob tem decembra lani poročal, da ruska gnojila zastajajo v evropskih pristaniščih, saj naj bi sankcije ladijske prevoznike odvračale od trgovanja.

Sankcije Evropske unije sicer ne zadevajo ruskih gnojil in žita, vendar je na črni seznam sankcioniranih posameznikov Bruselj uvrstil tudi številne oligarhe kemijske in gnojilne industrije, kot so Andrej Melničenko, Andrej Gurjev, Moše Kantor, Dmitrij Mazepin in Vadim Moškovič.

V sklopu devetega svežnja sankcij proti Rusiji, sprejetega decembra lani, so tako dodali izjemo, da lahko članice – ob posvetovanju z Evropsko komisijo – odmrznejo sredstva ruskih gnojilnih in kemičnih mogotcev, če je to nujno potrebno za financiranje pošiljk hrane in gnojil, predvsem v Afriko.

Izjemo so v imenu prehranske varnosti podpirale Francija, Nemčija in Nizozemska, medtem ko sta Poljska in Litva opozarjali, da bodo s tem odprli "Pandorino skrinjo" izjem za prihodnja pogajanja.

Evropska odvisnost: Rusija zagotavljala četrtino energije

Vojna v Ukrajini in posledični ukrepi pa so še bolj vplivali na energetsko oskrbo Evropske unije, ki je bila na tem področju izjemno odvisna od ruskega plina.

EU je denimo v letu 2020 skupno porabil 37.086 pentadžulov (PT) energije. 42 odstotkov so proizvedle članice, 58 odstotkov energije pa so uvozile.

Skupno mešanico domače proizvodnje in uvoza energije je sestavljalo predvsem pet različnih virov: surova nafta in naftni derivati (35 %), zemeljski plin (24 %), obnovljiva energija (17 %), jedrska energija (13 %) in trdna fosilna goriva (12 %).

Rusija je bila največja izvoznica energentov za EU, saj je v predvojnem času zagotavljala kar četrtino celotne energije oz. okoli 40 odstotkov vsega zemeljskega plina in 30 odstotkov vse surove nafte.

Embargo na rusko nafto že velja

Evropska unija je po ruski invaziji začela sprejemati sankcije, katerih namen je ošibiti rusko gospodarstvo in s tem tudi vojaško industrijo agresorja.

Junija lani je EU sprejel embargo na uvoz ruske nafte po morju, kar je predstavljalo dve tretjini vsega uvoza, vendar je še zmeraj dovoljeval uvoz ruske nafte po naftovodih.

Decembra je nato začela veljati popolna prepoved uvoza ruske nafte, februarja letos pa še prepoved uvoza vseh ruskih naftnih derivatov. Za Madžarsko in Slovaško, ki sta zaradi geografske lege odvisni od ruske nafte, velja izjema.

Na začetku decembra je skupaj z embargom na uvoz večine ruske surove nafte začela veljati tudi cenovna kapica za surovo nafto, ki jo Moskva izvaža v tretje države. Članice EU-ja so jo določile pri 60 dolarjih na 159-litrski sod, pri čemer so se uskladile s skupino G7 in nekaterimi drugimi partnericami.

Trdovratnejša odvisnost od plina

Če je članicam Unije nekako uspelo doseči dogovor o embargu na rusko nafto, pa tega zaradi odvisnosti ni bilo mogoče doseči za ruski plin. EU je sicer že dva tedna po začetku vojne predstavil načrt, po katerem bi do konca leta 2022 zmanjšali uvoz ruskega plina za dve tretjini.

Članice so se nato julija dogovorile, da bodo zmanjšale skupno porabo plina za 15 odstotkov do marca 2023.

Energetski strokovnjak z Instituta Jožef Stefan (IJS) Iztok Tiselj je za MMC pojasnil, da EU letno porabi okoli 400 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina.

Če je še predlani 150 milijard kubičnih metrov prišlo iz Rusije, se je dobava lani prepolovila na okoli 70 kubičnih metrov. Ruski plin je delno nadomestil utekočinjeni plin (LNG), katerega uvoz se je lani s 70–80 povečal na okoli 125–150 milijard kubičnih metrov.

Ruskega nadomeščata predvsem norveški in ameriški plin

Glede na uradne podatke Evropskega sveta se je med januarjem in novembrom 2022 uvoz ruskega plina zmanjšal na četrtino. EU je drugo četrtino uvozil iz Norveške in 12 odstotkov iz Alžirije.

Okoli četrtino vsega zemeljskega plina je EU v tem času uvozil v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), predvsem iz ZDA, Katarja in Nigerije.

Iztok Tiselj pri tem opozarja, da je dobava utekočinjenega plina običajno precej, tudi do trikrat, dražja kot dobava plina po plinovodih.

Varčevalni ukrepi zalegli – skladišča plina še vedno skoraj polna

Zaradi odvisnosti od Rusije na energetskem področju je sicer po začetku vojne EU začel pozivati k varčevanju z energenti – od zmanjšanja hlajenja poleti na 25 stopinj Celzija do zmanjšanja ogrevanja pozimi na 19 stopinj.

Evropska komisija je prebivalce celo pozvala, naj več delajo od doma, se manj vozijo z avtomobilom in preverijo nastavitve bojlerja. Francoska diplomacija pa je denimo pozivala k oblačenju "pulijev" v zimskih mesecih.

Vsi ukrepi naj bi vendarle zalegli, saj je EU-ju – tudi zaradi ne prehude zime – uspelo privarčevati okoli 50 milijard kubičnih metrov plina. Evropski svet je tako pred kratkim objavil, da so evropska skladišča plina – s skupno kapaciteto okoli 110 milijard kubičnih metrov – še zmeraj napolnjena več kot 80-odstotno.

2022: Leto motene plinske dobave

Kot je za MMC še poudaril energetik Iztok Tiselj, je EU večino lanskega uvoza plina iz Rusije prejel v prvi polovici leta. Drugo polovico leta je namreč zaznamovalo pestro politično dogajanje okoli plinovodov.

Ruski plin je pred vojno v EU prihajal po petih plinovodih – Severni tok 1, Jamal, Modri tok, Turški tok ter prek plinovodov Bratstvo, Sojuz in Trans-Balkan, ki tečejo pod Ukrajino.

Ruski dobavitelj plina Gazprom je junija, uradno zaradi vzdrževalnih del, začel zmanjševati dobavo plina po plinovodu Severni tok 1, ki je predstavljal glavno arterijo nemškega gospodarstva. Ponovno odprtje je nato večkrat preložil proces glede dobave popravljene turbine.

Neslavni konec Severnega toka in tiha ukinitev Jamala

Saga s plinovodom je neslavni konec dočakala proti koncu septembra, ko sta bila Severni tok 1 in nikoli uporabljeni Severni tok 2 razstreljena. Švedska je po preiskavi novembra sporočila, da je šlo za sabotažo, za katero pa ni nihče prevzel odgovornosti. Ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh je ob sklicevanju na anonimne vire letos za sabotažo obtožil administracijo Joeja Bidna, kar pa je Bela hiša zanikala.

Rusija je popolnoma ukinila tudi dobave prek plinovoda Jamal. Marca lani so zaustavili dobave Poljski, ker za plin ni želela plačati v rubljih, ruski dobavitelj Gazprom pa je maja popolnoma zaustavil dobave prek Jamala, uradno zaradi sankcij, uvedenih proti matični družbi EuRoPol GAZ. Decembra se je po Jamalu popolnoma zaustavil še pretok plina v vzhodni smeri, od Nemčije proti Poljski.

Ruski plin zdaj v Evropo prihaja samo še prek ukrajinskih plinovodov, ki oskrbujejo Romunijo, Madžarsko, Slovaško in Poljsko, vendar je dobava manjša kot prejšnja leta, kažejo podatki bruseljskega možganskega trusta Bruegel. Dobava po plinovodu Modri tok, ki prek Turčije oskrbuje Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko, medtem ostaja nespremenjena.

IAE tudi letos svari pred visokimi cenami

"Dobra novica je, da smo z varčevanjem in LNG-jem brez težav pokrili primanjkljaj v l. 2022, slaba novica pa je, da bo leta 2023 ruskega plina še manj," je bilanco plinskega poslovanja komentiral Iztok Tiselj.

EU bo ruski plin najverjetneje še naprej skušal nadomeščati z uvoženim utekočinjenim, a pri tem lahko nastanejo ozka grla v dobavi, je na nedavni varnostni konferenci v Münchnu opozoril vodja Mednarodne agencije za energijo (IAE) Fatih Birol.

Za razpoložljive količine LNG-ja na trgu naj bi se namreč potegovala tudi Kitajska. "Čeprav imamo dovolj terminalov za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina, morda ne bo dovolj plina za uvoz, zato prihajajoča zima za Evropo ne bo lahka," je dejal Birol in posvaril pred ponovno rastjo cen.

Kako bo EU zagotovil dovolj energije?

EU se je zaradi svoje pretekle odvisnosti od ruskega plina znašel v škripcih glede srednjeročne energetske strategije. Unija sicer želi postati podnebno nevtralna do leta 2050 in prepoloviti toplogredne izpuste do leta 2030, vendar se hkrati po celini znova zaganjajo premogovniki in termoelektrarne.

"Kratkoročno z novo infrastrukturo ni mogoče nadomestiti izpadov. Vse vrste energetske infrastrukture se gradijo vsaj nekaj let," je za MMC ocenil Iztok Tiselj, sicer primarno strokovnjak za reaktorsko in jedrsko tehniko. Prav zato Evropa znova aktivira obstoječe premogovnike in termoelektrarne.

Sogovornik je skeptičen glede dolgoročnih načrtov EU-ja za pridobivanje velikega deleža energije iz obnovljivih virov, saj trenutno ni dovolj razvitih sistemov za dolgoročno shranjevanje.

Kot eno od mogočih rešitev za energetsko samooskrbo Unije navaja hidravlično lomljenje (ang. fracking) za pridobivanje plina in nafte iz skrilavcev, kar bi po njegovi oceni lahko vzpostavili v desetih letih. V času 20 let pa bi lahko EU zgradil "floto okoli 200 nukleark, kar bi skoraj razogljičilo elektriko".

"Tudi najbriljantnejša propagandna tehnika ne bo obrodila sadov, če se ne upošteva stalno eno ključno načelo – treba jo je omejiti na le nekaj točk in jih v nedogled ponavljati."

Preprosto in učinkovito. Je le citat izrekel Hitlerjev propagandni direktor Joseph Goebbels. In nihče ni bil učinkovitejši v propagandi kot prav nacistična Nemčija. Mojstrska pokoritev vodljivih množic, ki je vodila v največje zločine sodobnega sveta.

Propaganda je močno orožje – pogosto učinkovitejše od dejanskega. O tem vedo veliko povedati največji misleci 20. in 21. stoletja, kot sta Hannah Arendt in Noam Chomsky, ki sta oba podrobno preučevala moč propagande, še zlasti, ko gre za vojne čase. Chomsky je še posebej kritičen do ameriške vojaške mašinerije in prijemov, ki jih uporabljajo, da bi obdržali javno podporo na svoji strani, čeprav so se ZDA vpletle v na stotine konfliktov po vsem svetu.

"Bistvo piarovskih sloganov, kot je 'Podpirajte naše čete', je, da ne pomenijo nič. To je celotno bistvo propagande. Želiš si ustvariti slogan, proti kateremu ne bo nihče in verjetno vsi za, ker nihče ne ve, kaj pomeni, ker ne pomeni ničesar. Ampak njegova ključna vrednost je, da odvrne vašo pozornost od vprašanja, ki pa pomeni nekaj – ali podpirate našo politiko? To pa je tisto, o čemer vam ni dovoljeno govoriti," koncept propagandnih sloganov razlaga Chomsky.

Definicija vojne propagande je "uporaba bodisi resničnih bodisi lažnih informacij za manipuliranje mnenj in vzbujanje močnih čustvenih reakcij, kot so strah, jeza, krivda, občudovanje ali ogorčenje", razlaga Paul Baines, profesor političnega marketinga na univerzi v Leicestru. Vojna propaganda se uporablja skozi celotno zgodovino kot ključno orodje vojne in je v vsakem konfliktu postala skorajda "nujna" ter lahko zavzame vrsto oblik.

Kremeljski propagandni stroj

V sklopu ruske invazije v Ukrajini se veliko piše in govori o ruski propagandi in kremeljskem propagandnem stroju. Ne brez razloga – že v zgodnji fazi vojne so ruske oblasti strogo prepovedale prebivalstvu govoriti o "vojni v Ukrajini", saj da gre za "posebno operacijo".

Za vsakršno javno kritiko te operacije so zagrožene najstrožje kazni, prepovedani so protivojni protesti, prepovedano je kritiziranje vlade.

Že teden dni po začetku vojne je EU onemogočil ruske državne medije z RT-jem na čelu, češ da širijo "kampanje dezinformiranja" (beri: propagando).

"EU nujno prekinja radiodifuzne dejavnosti medijskih hiš Sputnik in RT/Russia Today (RT English, RT UK, RT Germany, RT France in RT Spanish), ki predvajata program v EU-ju ali ga usmerjata k EU-ju, dokler se ne konča agresija v Ukrajini in dokler Ruska federacija in z njo povezane medijske hiše ne bodo prenehale izvajati kampanj dezinformiranja in manipuliranja z informacijami, usmerjenih proti EU-ju in njenim državam članicam," so v obrazložitvi zapisali takrat pri Svetu Evrope.

RT, Sputnik in preostali mediji, povezani s Kremljem, so postali in ostajajo zatemnjeni na Zahodu, osrednji zahodni mediji pa vsakršne uradne izjave, ki prihajajo iz Moskve, naglo pripišejo tej isti propagandi – pa naj si gre za število ubitih, obtoževanje druge strani za civilne žrtve in vojne zločine, za ruske zahteve po "denacifikaciji" Ukrajine in obtoževanje genocida nad rusko manjšino v Ukrajini ali pa za kritike na račun približevanja Nata na prag Rusije.

In medtem ko Zahod na ruske navedbe o velikih zmagah nad ukrajinskimi "naciji" gleda s posmehom, raziskovalci pravijo, da so se tovrstne taktike znotraj Rusije in ruskih zaveznic izkazale za skrajno učinkovite, piše avstralski ABC, ki pri tem navaja Bainesa.

Rusija je desetletja izpopolnjevala svoj propagandni stroj, prek nadzora nad mediji, cenzuro in strogo zakonodajo, ki prepoveduje razpečevanje "lažnih informacij" glede ruske vojske.

In medtem ko Ukrajina nedvomno zmaguje na Zahodu, so drugod uspešnejše ruske taktike, trdi Darren Linvill, profesor na univerzi Clemson v Južni Karolini in vodja centra Media Forensics Hub. "Čeprav si radi mislimo, da Ukrajina zmaguje v informacijski vojni, zunaj Zahoda preprosto to ni res. To je neprijetna resničnost, a velik del sveta je na Putinovi strani."

Propaganda podivjana na obeh straneh

Kot poudarja ABC, je propaganda v tej vojni na obeh straneh enako živahna. In če ruska, ki se giblje predvsem okoli uperjanja prsta v Zahod, deluje bolj interno, za poskus dviganja morale in vzbujanja ogorčenja in jeze državljanov, je ukrajinska daljnosežnejša.

Njen cilj ni samo ohranjati podpore dolgi vojni znotraj države, ampak zagotavljanje podpore Zahoda, lobiranje za orožje in logistično pomoč ter konsolidiranje svetovnega javnega mnenja proti Moskvi. Kar jim uspeva.

"Razlaganje o tem, v kako obupnem položaju so in kako trpijo, ni neresnično, a Ukrajinci lahko ta občutek vzbujanja krivde tudi izkoriščajo," razlaga Baines. Ob tem poudarja, da je Zelenski, nekdanji komik in igralec, učinkovito militariziral trpljenje Ukrajincev, da bi okrepil občutke krivde in odgovornosti na Zahodu. "Prizadevanja Zelenskega po vzbujanju krivde na Zahodu so privedla do verjetno enega največjih prenosov vojaškega materiala drugi državi v zgodovini."

Kot poudarja Baines, sta Kijev in sam Zelenski dodatno zgradila podobo "hrabrega Ukrajinca", ki pomaga novačiti v vojsko in dviga moralo. Jeseni so bili zahodni mediji preplavljeni s poročili o Rusih, ki bežijo pred vpoklicem v vojsko, družbena omrežja pa polna tako resničnih kot lažnih posnetkov konvojev bežečih Rusov (ena bolj razširjenih fotografij je bila s festivala Burning Man v ZDA, ne iz Rusije).

Ukrajina se je medtem osredotočila na tisoče Ukrajincev, ki se prostovoljno javljajo za boj. A kot opozarja Baines, vpoklic že dolgo obstaja tudi v Ukrajini, ob začetku ruske invazije pa je ukrajinska vlada prepovedala vsem moškim v starosti od 18 do 60 let zapustiti državo ter jih poslala v boj.

O zgodbah, kako ukrajinski obmejni organi vlečejo iz vozil na meji vse moške, primerne za boj, na Zahodu večinoma niso poročali, eno redkih zgodb o agresivnem novačenju v Ukrajini je ta teden objavil The Economist. Kot poročajo, oblasti vročajo pozive za vpoklic med drugim tudi na vojaških pogrebih, v nakupovalnih središčih in kontrolnih točkah, po družbenih omrežjih pa se Ukrajinci redno obveščajo, kje lahko nanje prežijo častniki za novačenje.

Od Kačjega otoka do videoiger

Najbolj podivjana je bila propaganda sicer v prvem mesecu vojne, še dodatno pa so jo podžigala družbena omrežja, kjer so se na obeh straneh širile najrazličnejše neresnice, natolcevanja, lažni posnetki, inscenirane fotografije in prirejeno gradivo.

Najbolj je v oči bodel takrat primer Kačjega otoka, ko naj bi bilo na prvi dan ruske ofenzive v Črnem morju ubitih 13 junaških ukrajinskih mornarjev. Na posnetku, ki je zaokrožil po spletu, bil objavljen v medijih, kot sta Guardian in Washington Post, in nemudoma postal simbol ukrajinskega odpora, ruske sile ukrajinskim sporočijo, da so obkoljeni in naj se predajo. Z druge strani se nato sliši: "Ruska bojna ladja, j***te se". Sledijo streli.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je vojake celo nemudoma posmrtno odlikoval. A kmalu se je v ruskih medijih pojavil posnetek vseh 13 vojakov živih in zdravih. Sprva je bil ta posnetek odpravljen kot ruska propaganda, a so pozneje ukrajinske oblasti potrdile, da so vojaki živi.

"Navedb ni mogoče neodvisno potrditi"

To še zdaleč ni bil edini primer – po spletu so krožili posnetki obstreljenih "ukrajinskih" mest, za katere se je v nekaterih primerih izkazalo, da gre za mesta z rusko manjšino, ki so jih ukrajinske sile obstreljevale med prejšnjimi spopadi leta 2014, ali pa za izraelske napade na Palestino, utrinke iz Sirije in Libije, posnetki ruskih vojaških parad izpred nekaj let, celo posnetki iz videoigre so bili propagirani kot aktualni konflikt.

Stvari so šle tako daleč, da so celo nekatere zahodne agencije in mediji, kot sta Reuters in BBC, nikakor ne znana kot proruska, začeli objavljati redne rubrike za preverjanje dejstev (t. i. fact checking), kar so sicer v poznejših mesecih opustili, so pa njihovi članki še vedno skoraj po pravilu opremljeni z "XY navedb ni mogel neodvisno potrditi".

Pasti družbenih omrežij

Poročanje o ukrajinski vojni je za novinarje postalo izjemno zahteven zalogaj, še zlasti za tiste, ki sedimo v redakcijah po svetu. Ena stran (ruska) je zatemnjena, druga dobiva mesto v medijih pogosto brez kritične distance do navedb, obe pa sta prežeti z vojno propagando, pri čemer na samem terenu ni dovolj neodvisnih novinarjev, da bi informacije preverjali oz. nimajo dostopa do njih.

Dva primera sta bila še posebej pereča – rusko obstreljevanje Mariupolja in pokol v Buči. Oba je zaznamoval močan emocionalni naboj in obilica propagande, ki se je na družbenih omrežjih širila kot gozdni požar.

Buča, kjer naj bi ruske sile marca po navedbah ukrajinskih oblasti pobile približno 458 civilistov, je bila za številne prelomnica v vojni, po navedbah mnogo internih virov, vključno s poročanjem Ukrajinske pravde, pa tudi eden od poglavitnih razlogov, zakaj so rusko-ukrajinska mirovna pogajanja propadla.

Ruske oblasti medtem Bučo označujejo kot t. i. lažno operacijo (false flag), pri tem pa opozarjajo na neskladja v zgodbi, kako so bila trupla "nenadoma" odkrita nekaj tednov pozneje, čeprav oblasti nikdar niso Buče zapustile. Tu je bila na delu tudi ruska spletna propaganda, ki je celoten pokol v Buči odpravila kot "lažno novico" (kar sicer ruske oblasti uporabijo za prav vsak očitani vojni zločin).

Koliko žrtev?

Podobno tudi v Mariupolju, kjer so Rusi praktično vsako civilno žrtev pripisali ukrajinskemu ultranacionalističnemu bataljonu Azov, krožili so posnetki prebivalcev, ki so to potrjevali (nobenega od teh posnetkov se ni dalo neodvisno preveriti), kaj točno se je dogajalo v tem južnem mestu, ki je slovelo kot utrdba omenjenega bataljona Azov, je bilo nemogoče zares ugotoviti in podati neko verodostojno sliko dogajanja.

Po drugi strani so mediji (vključno s slovenskimi, ki so povzemali tuje in ukrajinske navedbe), poročali o 1200 žrtvah ruskega obstreljevanja gledališča, za katero se je pozneje izkazalo, da je prazno, prav tako so bile skrajno nejasne navedbe o tem, ali je sproščen evakuacijski koridor ali ne in kdo ga krši.

Tudi sam bataljon Azov s svojimi nacističnimi afinitetami je predmet intenzivnih razprav in uporabe v propagandne namene – ruska stran ga izkorišča za propagando v slogu pripisovanja simpatiziranja z nacizmom celotni Ukrajini (od tod ideja o "denacifikaciji"), medtem ko ukrajinska stran (in njeni zavezniki) vsakogar, ki izrazi kritičen pomislek do tega, da ima Ukrajina kot edina evropska država v uradni del vojske priključeno neonacistično enoto, odpravlja kot proruskega simpatizerja.

O praznem sloganu, ki mu ne gre oporekati

Če parafraziramo še enkrat Chomskega, ko govori o učinkoviti propagandi in sloganu, proti kateremu nihče ne more oporekati – v rusko-ukrajinski vojni je "Podpirajte naše čete" ("Support our Troops") zamenjal "Podpirajte Ukrajino" ("Stand With Ukraine") – glede na to, da gre za napadeno državo, bi bilo težko temu pozivu oporekati, ne da bi izpadel kot zagovornik ruske agresije in agresije na splošno.

In še vedno je mogoče oboje – izražati podporo napadeni državi, kritizirati agresorja, hkrati pa kot sedma sila izpostaviti tudi, če se v imenu tega slogana in z biankomenico, ki pride z njim, v ozadju izvajajo sporne politike.

In še, kot je v enem od člankov poudarila Al Džazira: v teoriji avtoritarni Rusiji ni zaupati z dejstvi, kaj šele z resnico glede vojne, medtem ko liberalni Zahod vzbuja več kredibilnosti, saj dovoljuje svobodno in neodvisno raziskovanje.

A v resnici, kot je dejal sloviti kitajski vojaški strateg Sunzi, “vse vojskovanje temelji na zavajanju". Nobeni strani ni mogoče brezpogojno zaupati, ko gre za iskanje resnice, saj sta obe v enaki meri vpleteni v psihološko vojskovanje, ki je na koncu tudi ključno za zmago v Ukrajini.

V vojni sem pa tja zasije tudi kakšen žarek upanja, zasliši se glasen smeh, pojavijo se zgodbe, ob katerih se vedno znova prepričamo o dobroti in človekoljubnosti ljudi. Nekaj drobcev iz enoletne vojne v Ukrajini, ki ne govorijo o bojih, trpljenju in uničenju, ampak imajo srečen konec, vračajo optimizem in vero v boljši jutri, smo zbrali v spodnji aplikaciji.