Leta 1846 je v Ljubljano prišla pošiljka, ki je vzbudila precej vznemirjenja. Naravnost iz Egipta sta pripotovala nagačen krokodil in prava egipčanska mumija, ki sta postala pomemben del največje in najstarejše staroegipčanske zbirke pri nas.

Deželnemu muzeju, predhodniku današnjega Narodnega muzeja, jo je podaril vitez Anton plemeniti Lavrin, ki je bil med letoma 1834 in 1849 konzul v Aleksandriji. Lavrin je bil tudi raziskovalec in strasten proučevalec civilizacije starega Egipta in to je tudi tisto, kar povezuje zgodbe in osebe, ki jih predstavlja nabor spodnjih prispevkov: neutruden raziskovalni duh in želja po razumevanju, poznavanju in reševanju dragocene dediščine starega Egipta in Nubije.

Dve pomembni obletnici
Arheološki svet je v pravkar izteklem se letu proslavil dve pomembni obletnici: stoletje je minilo od odkritja Tutankamonove grobnice in dvesto let od razvozlanja hieroglifov. Dva pomembna dogodka sta priložnost, da se lahko spomnimo tudi na vlogo, ki ga je imel pri raziskovanju teh civilizacij slovenski prostor. Tudi zato je decembra 2022 v Narodnem muzeju potekala mednarodna egiptološka konferenca Egiptologija in Slovenci, ki sta jo v sodelovanju z Narodnim muzejem organizirala Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštitut za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Domači in tuji strokovnjaki so na konferenci odprli številne teme od samega slovenskega raziskovanja starega Egipta, ki se je začelo z avstro-ogrskimi konzuli slovenskega rodu. Ti so sredi 19. stoletja delovali v Egiptu in ustvarili jedro nekaterih staroegipčanskih zbirk pri nas. Te najdemo poleg Narodnega muzeja Slovenije še v Slovenskem etnografskem muzeju, v Koroškem pokrajinskem muzeju, kjer hranijo Tretjakovo zbirko, in v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, kjer najdemo predmete iz Ferkove zbirke. Na konferenci so spregovorili tudi o odkrivanju koptske dediščine in koptskih tkaninah, ki jih hrani Narodni muzej.

Tukaj predstavljamo le nabor tem, ki osvetlijo odkrivanje tako Tutankamonove grobnice kot odmev, ki ga je Carterjev podvig doživel v slovenskem časopisju. Pa tudi Lavrinovo delovanje in predmete, ki jih je iz Egipta pripeljal v ta prostor (marsikateri med njimi so sicer v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju), jugoslovansko odpravo, ki je pomagala reševati dediščino stare Nubije, in tudi kratko lekcijo iz branja hieroglifov. Kompleksen jezik starih Egipčanov zna pri nas brati le umetnostna zgodovinarka in egiptologinja Pia Župevec, ki nam je na kratko predstavila, kako tolmačiti hieroglife.

Maja Kač

V tistem trenutku Carter seveda še ni vedel, da je pred njim Tutankamonova grobnica, vsekakor pa, da gre za veliko arheološko najdbo, na katero je čakal kar nekaj let. Bila je sobota, 4. novembra 1922, ko je stal na vrhu s peskom prekritih stopnic, ki so vodile v neznano. Pet let je izkopaval in raziskoval v Dolini kraljev, da bi prišel do prelomnega odkritja, ki se ni izkazalo le za ključno točko njegove arheološke kariere, ampak še danes velja za verjetno kar največje arheološko odkritje sploh.

Faraonske grobnice niso bile neznanka, poznali so jih kar nekaj, tudi na stenah zapisani hieroglifi so do tistega trenutka arheologom in zgodovinarjem povedali marsikateri podatek o dinastijah in življenjih posameznih faraonov. Vendar stoletja stara prevzetost s kulturo starega Egipta, predvsem pa človeško hrepenenje po zlatih zakladih, je že pred davnimi časi izpraznilo marsikatero grobnico. Zato se ni zares vedelo, kaj so Egipčani v takšne grobnice polagali.

Odkritje grobnice Tutankamona (1342–1323 pr. n. št.) – faraona, ki je še kot otrok zasedel prestol in umrl star komaj 19 let – je nenadoma odprlo vpogled v neznano poglavje. Kakšnih 5000 predmetov, ki so jih zakopali z njim, je zdaj lahko povedalo marsikatero zgodbo o navadah in življenju starih Egipčanov. Ti so posmrtno življenje ponekod razumeli precej dobesedno, zato so pokojnika v onstranstvo poslali s predmeti, ki jih je potreboval za vsakodnevno življenje – od posod za vino in kruh do oblačil, uporabnih predmetov, postelje in drugih kosov pohištva.

Mumije faraona ni varovala le grobnica, skrita pod peščenimi nasipi, temveč znotraj nje tudi lesena konstrukcija, ki je v "čebulastem" načinu z več plastmi varovala granitni sarkofag, v katerem so bile nato položene tri krste – vsaka toliko manjša, da je ustrezala za naslednjo. Čisto v jedru je bila položena Tutankamonova mumija s čudovito in prepoznavno masko, na kateri je faraon upodobljen kot bog Oziris. Egipčani so verjeli, da je faraon že v času življenja božji predstavnik v tostranstvu, ob smrti pa se dejansko transformira v boga. Na mumijo so Egipčani položili številne amulete, ki so odganjali zle duhove, v grobnico pa zlate predmete z dragimi in poldragimi kamni, a tudi veliko bolj prezimljene stvari, ki jih je faraon potreboval ob prehod: od izvezenih halj do spodnjega perila, ki spominja na plenice.

Odkritje Tutankamonove grobnice je arheologom prineslo sijajen vpogled v vsakdan starih Egipčanov, pritegnilo pa je tudi dotlej še nevideno pozornost svetovne javnosti za arheološko najdbo. Časopisje je bilo polno člankov o mladem faraonu, tudi na območju Slovenije, o čemer pripoveduje manjša panojska razstava Stoletje zlatega faraona v Slovenskem etnografskem muzeju. O odkritju so pisali časopisi po vsem svetu in turisti so prihajali v Egipt, taborili v bližini grobnice, da bi videli, kakšne predmete bodo arheologi prinesli na dan. To je bil tudi neke vrste začetek uveljavljanja Egipta kot vse bolj priljubljene turistične države, ki jo je kakšnih 80 let pozneje vse bolj množični turizem bistveno spremenil.

Ob stoletnici odkritja Tutankamonove grobnice smo se pogovarjali z arheologom in kustosom za afriške in ameriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom.

Odkritje Tutankamonove grobnice je bilo izjemno predvsem v tem, ker je bila do tistega trenutka edina še nedotaknjena in je torej v preteklosti še niso oplenili. Kako je bilo s plenjenji drugih grobnic? Kdaj so se začela prva plenjenja?
Predvsem v Dolini kraljev so se ropanja začela kmalu po zapečatenju grobnic oz. kmalu po zasutju. Verjetno so bili prav tisti ljudje, ki so bili povezani z gradnjo, pozneje povezani tudi z ropanjem. Poznali so namreč skrivnosti glede samega dostopa, pa tudi, kje grobnica sploh je. Grobnice so imele tudi skrivne komore ali včasih prepadni jašek sredi hodnika. Kdor ni vedel, da obstaja, je zgrmel notri in ni več prišel ven živ. Graditelji grobnic so predvideli pasti za potencialne roparje, vendar so kljub temu izropali grobnice vseh najbolj znanih faraonov, kraljic in bližnjega sorodstva. Zato imamo zares zelo malo podatkov predvsem, kar se tiče inventarja samih grobnic.

Zanimivo je, da so že v obdobju 19. dinastije in verjetno še nekaj pozneje, ko je bilo ropanja zelo veliko, svečeniki skrbeli, da so mumificirana trupla faraonov odnesli v skrivni jašek v bližini Doline kraljev. Tako so se v podzemni komori znašli vsi najbolj znani faraoni, od Ramzesov do Tutmozisov. Vsi so se znašli na enem mestu brez bogate osebne opreme, se pravi okrasja, nakita in amuletov, ki so krasili faraonske mumije. Vse to je bilo žal vse izropano, ostala pa so mumificirana telesa, povita v povoje. Danes so na ogled v Kairu oz. v posebnem muzeju za mumije.

Čeprav je bil faraon učlovečenje božanstva na Zemlji, kot kaže, med ljudmi vseeno ni bilo tolikšne bojazni ali strahospoštovanja, da bi imeli zaradi tega zadržke pred plenjenjem grobnice človeka, ki je navsezadnje na poti k temu, da tudi zares postane božanstvo. Kako je bilo s tem? Ali postavi to tudi pod vprašaj, koliko so Egipčani zares verjeli v svoje mite?
To je vsekakor zanimivo, saj je bila vera Egipčanov zares usmerjena v posmrtno življenje. Verjeli so v večnost, hkrati v bogove in tudi v faraone, ki so bili božanski predstavniki na Zemlji. Se pravi je moč faraonov segla v božanske dimenzije. Zanimivo je, da roparji pri tem niso imeli nobenega zadržka, ko so vdrli v faraonovo grobnico. Očitno niso čutili nobenega strahu in je bila želja po bogastvu bistveno večja. Seveda pa je tudi vprašanje, ali so grobnice ropali ljudje, ki so tam neposredno živeli oz. so bili domačini ali pa so prihajali ljudje iz drugih kulturnih okolij, pa niso imeli takšnega odnosa do vere Egipčanov kot tisti, ki so tam živeli in dejansko verjeli v to od rojstva do smrti. Ta multikulturnost je v prostoru razvidna in lahko bi šlo za ljudi od drugod, nekoga, ki je ohranil svojo vero in ni imel verskega odnosa do avtohtonih božanstev, ki so jih častili domačini.

Tutankamonova grobnica je sicer, po velikosti sodeč, ena od skromnejših, a vseeno polna dragocenih zakladov. Verjetno se ne ve z gotovostjo, pa vendar: kakšni bi bili lahko razlogi, da se je ta grobnica vsa ta stoletja ohranila nedotaknjena? Je lahko povezano tudi z njeno majhnostjo in v tem pogledu skromnostjo v primerjavi z velikimi grobnicami?
Tutankamonova grobnica je imela srečo, da je preživela ropanja. Nihče se je ni dotaknil, vsaj ne v večji meri. Zakaj so jo roparji spregledali, je seveda še vedno odprto vprašanje. Morda je bila takoj po končanem pogrebnem obredu tako dobro zasuta. Lahko pa je povezano z burnim obdobjem verske reforme, do katere je prišlo po Tutankamonovi smrti. Takrat so se začela spet izvajati verovanja v več bogov. Tutankamonov oče je potegnil radikalno potezo in politeizem spremenil v monoteizem. Preselil je prestolnico iz Teb, današnjega Luksorja, v nekdanjo Tell el-Amarno. V obdobju Tutankamona se pa znova vzpostavi stari red. Verjetno je bilo v kaotičnih razmerah renesanse verstva in sistema vračanje k starim vrednotam tudi manj možnosti, da bi se roparji sprehajali po Dolini kraljev in iskali Tutankamonovo grobnico. Kmalu zatem pa v neposredni bližini Tutankamonove grobnice sledijo že izkopavanja novih podzemnih kompleksov, kar je prineslo ogromno izkopanega materiala. Ta je potem še dodatno zakril in onemogočil dostop do grobnice oz. zabrisal spomin, kje sploh je vhod v Tutankamonovo grobnico.

Zdaj je znano, da je Tutankamon ni umrl zaradi poškodbe, ki jo je imel na glavi. Kaj pravzaprav zdaj vemo o njegovi smrti in koliko tudi o življenju? Bil je mlad vladar, ki je sicer na papirju vladal desetletje, vendar so v ozadju to počeli drugi.
O Tutankamonu vemo, da je živel v obdobju, v katerem je prihajalo do verskih in političnih sprememb. Vračali so se k tistemu, kar so imeli že stoletja, torej politeističnemu sistemu verovanja. Tutankamon je pri starosti dobrih deset let prišel na prestol, vendar kot otrok seveda ni zares vodil države niti imel vpliva na odločitve. Faraon je bil tisti, ki opravlja dolžnost zgolj s svojo navzočnostjo, medtem ko odločitve, vladanje in vse, kar je povezano tako z verskim sistemom države kot tudi s političnim, pa v rokah drugih ljudi. To je bil predvsem svečenik in vezir Aj, ki je tudi nasledil Tutankamona. Skrbel je za verske reforme, glavno besedo pa je imel general Horemheb, ki je pozneje prav tako postal faraon.
Tutankamon je imel verjetno zelo majhen vpliv na velike odločitve. Taki primeri so znani tudi iz drugih kraljestev, da je po nasledstvu prišel na prestol otrok, ni imela pa zares nobene moči, ampak so v njegovem imenu vladali drugi. Vzroki njegove smrti so še vedno skrivnost, saj je mumificirano truplo v izredno slabem stanju. Vse kaže, da ni umrl zaradi poškodb na glavi, ampak zaradi okužbe rane, ki je nastala pri poškodbi na nogi.

V grobnici je bila okrašena le Tutankamonova komora, vse ostalo pa ne. Tudi sicer je opaziti naglico pri postopkih, zaradi česar je, na primer, mumija slabše ohranjena. Kako si to razlagate?
V zvezi s Tutankamonovo smrtjo je zares ves čas opaziti naglico. Samo mumificiranje ni potekalo tako, kakor smo vajeni pri drugih faraonih. Pravilni postopek mumificiranja je bil daljši od dveh mesecev. V Tutankamonovem primeru pa je potekalo zelo hitro, saj je faraonovo telo zelo slabo ohranjeno. Tudi grobnica je bila narejena na hitro oziroma celo ni dokončana. Približno jim je uspelo dokončati le nekaj prostorov, samo enega pa so okrasili s poslikavami. Prav tako je inventar v grobnici zelo na hitro zložen po prostorih. Morda so več časa namenili pokopu samega faraona. V krsto so ga kot mumificirano truplo zelo lepo položili, okrasili, dali nato v drugo in še tretjo krsto. Zatem so vse skupaj položili v kamnit sarkofag in tega zaprli z različnimi lesenimi skrinjami, ki so jih že prej popisali oz. v les vrezali besedila iz Knjige mrtvih.

V Tutankamonovi grobnici ni nobenih papirusov, ki jih sicer poznamo kot primere priloženih besedil iz Knjige mrtvih pokojniku. Tega ni v obliki papirusov, ampak so besedila v hieroglifih napisana na zunanjih površinah lesenih skrinj. Del besedila je napisan celo v notranjosti znamenite posmrtne maske.

Howard Carter je tik pred velikim odkritjem raziskoval na drugem območju. Kako to, da se je odločil izkopavati tam, kjer je potem zares naletel na prvo stopnico v Tutankamonovo grobnico?
Carter je bil človek z vizijo. Ko beremo zgodbe o odkrivanju Tutankamona in gledamo dokumentarne filme, dobimo občutek, kot da je Carter ves čas vedel, da bo prišel do velikega odkritja. Kot da mu je bilo to usojeno. Dejansko je zares stremel k veliki arheološki zgodbi, čeprav je na svoji raziskovalni poti odkril tudi marsikaj drugega. Ko je s finančnim podpornikom lordom Carnarvon pridobil dovoljenje za izkopavanja v Dolini kraljev, sta v prvih kampanjah dejansko začela raziskave ravno na prostoru, kjer se je nekaj let pozneje izkazalo, da je nedotaknjena Tutankamonova grobnica.

Ko je Carter začel izkopavati na tem območju pozneje odkrite grobnice, so naleteli na ostanke temeljev hiš delavcev, ki so nekoč v času faraonov delali v Dolini kraljev, se pravi pozneje po Tutankamonovi smrti. Namreč, pozneje so si delavci v času gradenj in kopanj grobnic za faraone iz mlajših dinastij zgradili koče, ne da bi vedeli, da je pod njimi nedotaknjena grobnica Tutankamona.

Carter je ostanke teh koč odkril, potem pa najdbo opustil in se ni več s tem ukvarjal. Začel je kopati na drugih mestih v dolini. Ko pa sta se z Lordom Carnarvonom dogovorila, da dobi finančno podporo še za dobrih 14 dni, pa se je Carter odločil, da se bo vrnil na začetek, na tisto območje, kjer je odkril koče. Temelje koč so odstranili in spodaj naleteli na to prvo stopnico, ki je vodila v globino. Odkrili so dostop do vhoda v Tutankamonovo grobnico. To je bilo 4. novembra leta 1922.

Zadnje predmete iz grobnice so odstranili 10. novembra leta 1930. Izkopavanja in raziskave so torej potekala skoraj desetletje.
Raziskave v grobnici niso potekale vsak dan, ampak sezonsko. V glavnem se je delalo v zimskem času, ko je tudi podnebje najustreznejše. Takrat se v Egiptu ne nazadnje najlažje raziskuje. Carter je bil zelo sistematičen, pedanten mož. To vidimo tudi na podlagi ohranjenih dnevnikov in njegovih opisov predmetov ter čudovitih risb. Bil je zelo dober risar, ki je bil že prej znan po Egiptu. Tudi drugi egiptologi so ga najemali za risanje predvsem predmetov ali poslikav v grobnicah in svetiščih. Carter je bil nasploh znan predvsem kot zelo dober slikar, in to natančnost, ki jo je imel v sebi, je potem dokazoval tudi med raziskovanjem same grobnice Tutankamona. Hkrati je pa tudi sama masa gradiva – govorimo o kakšnih 5000 predmetih – zahtevala počasno, sistematično delo v sami grobnici. Niso smeli hiteti, ker bi se zasuli z materialom. Zato so postopoma predmete prinašali ven, jih skušali tudi na samem mestu čim bolj konzervirati in jih torej zavarovati pred nadaljnjim propadom. Vendarle je šlo za stik z zunanjo temperaturo, zrakom, ki je bil drugačen kot v grobnici. Veliko tega dela so opravili že na samem terenu oz. v sosednjih grobnicah. Sosednje grobnice so uporabili za konservatorske delavnice, prav tako za fotografski studio. Izkoristili so sprednje dele drugih grobnic za dejavnosti, ki so bile povezane s samimi raziskavami Tutankamona.

Delo je potekalo počasi, kar je pravilno. Tudi dokumentacija se je delala sproti. Carter seveda ni bil sam na terenu. Imel je več ljudi, ki so z njim sodelovali in pomagali. Tam so bili tudi strokovnjaki, ki so sproti razlagali najdbe, brali hieroglife. Imel je kar dobro ekipo sodelavcev, s katero so potem vsaj do leta 1930 postopoma raziskovali in predmete sproti tudi pošiljali v Kairo. Najprej jih je bilo treba pripeljati do Nila, potem pa z ladjo ali pa z vlakom na sever v Kairo.

Kako je bilo v metodološkem smislu z arheološkimi izkopavanji v Egiptu v tistem času, če se arheološka stroka danes ozre nazaj? Po pravkar povedanem se zdi, da so bila izkopavanja zelo sistematično zastavljena. Koliko so imeli raziskovalci tedaj nasploh v zavesti odgovorno ravnanje s predmeti tudi v smislu lastninskih pravic nad najdeno dediščino? Zdaj vemo, da je Carter še pred uradnim odpečatenjem grobnice odnesel nekaj predmetov, torej nekaj je bilo izgubljenega.
Gotovo so bile tu skušnjave. Ga ni človeka na tem svetu, ki ga pred zapečateno grobnico faraona ne bi mikalo čim prej pogledati, kaj je na drugi strani. Seveda je moral Carter počakati na uradno odprtje, kjer so bili navzoči še razni inšpektorji in varnostniki. Prišli so tudi lokalni predstavniki. Ko so odpirali steno, ki je mejila na zakladnico in grobno komoro, je bil to zares slovesen dogodek.

Večer pred odprtjem so Carter, Carnarvon, njegova hči in pomočnik spodaj pri zapečatenih vratih naredili odprtino in zlezli v grobno komoro. Vse kaže, da so si takrat vzeli "spominke", ampak česa večjega pa niso mogli odnesti, ker so takoj pred seboj naleteli na prvo steno velike lesene skrinje, ki je prekrivala sarkofag faraona. Vhod so potem spet zaprli, ga prekrili z malto in spredaj dali nekaj predmetov, da se pri uradnem odprtju ni videlo. Ampak potem je vseeno prišlo na dan. Večjih predmetov pa vseeno niso odnesli. Tako Carter kot Carnarvon sta imela pri sebi doma nekaj pravih predmetov iz Tutankamonove grobnice.

Ustaviva se še pri sami grobnici oz. predmetih, ki so ležali ob Tutankamonu oz. ob sobah ob njem. Veliko je zlata, ki ga je bilo v Egiptu polno, vendar železni predmeti so bili tisti, ki so bili posebej dragoceni in ga sami še niso znali izdelovati. Včasih gre torej tudi za cenjenje uporabnosti nad estetiko.
Egipčani železa še niso poznali. Na njihovo področje, predvsem v delto Nila v severnem delu Egipta, so prihajali železni produkti z območja Sirije oz. Anatolije, Hetiti so že obvladovali tehniko pridobivanja železa oz. izdelave železnih izdelkov. Egipčani tega še niso poznali. Zanimivo je, da je imel Tutankamon pri sebi nekaj amuletov, narejenih iz železa. Na telesu je imel tudi zelo lepo bodalo z zlatim ročajem, vendar konica je bila železna. Vidi se, da so temu materialu Egipčani pripisali zelo velik pomen. Uporabljali so meteorsko železo, kjer je bila verjetno tudi asociacija na nebo in bogove, se pravi, da je bila dodana še božanska vrednost. Zanimivo pa je imelo železo v poznejših afriških kulturah, vse do 19. stoletja in začetka 20. stoletja marsikje močan magični pomen. Tudi kovači so imeli poseben status, nekje med šamani, svečeniki, obrtniki. Bili so tisti, ki so materijo spreminjali iz enega stanja v drugo. Moč obdelave železa je bila v afriških kulturah na simbolični ravni zelo dolgo vidna.

Odkritje je navdušeno spremljalo tudi naše časopisje, pri čemer je šlo predvsem za povzemanje tujih člankov. Malo pa je neke strokovne obravnave. Nekaj je je pa vendarle bilo?
Stroka je to lahko spremljala, ker je Carter s sodelavci zelo hitro začel objavljati. Objave materiala so kar hitro, kmalu po odkritju, prišle do strokovne javnosti. Tudi širši javnosti je bila strokovna literatura dostopna. Stroka je bila informirana o odkritjih. Drugo so pa seveda dnevni časopisi, ki so marsikaj prispevali, tudi kakšen strokovni prispevek. Ampak za širšo javnost je bilo zanimivejše bolj dramatično poročanje o Tutankamonu in nasploh odkrivanju grobnice, kjer je velik poudarek na mističnih skrivnostnih razlagah raznih predmetov in odkrivanja, predvsem v povezavi s t. i. faraonovim prekletstvom.

Vidi se, da je bila ta tematika zelo zaželena. Gotovo nekaj takega še danes pritegne. Faraonovemu prekletstvu vsi radi prisluhnimo. Takrat je bilo pa sploh nekaj novega, velika senzacija: na eni strani bujno bogastvo, ogromno zlata, potem pa zgodba o faraonu, ki zelo mlad umre. Že to pritegne pozornost. Kdo je bil ta fant? Kako je sploh vladal? Od kod mu takšno bogastvo? Odprlo se je polno novih spoznanj.

O faraonih in dinastijah vemo pravzaprav veliko, saj so ohranjena njihova svetišča in zapisi v svetiščih. Tudi grobnice so dobro ohranjene in popisane s hieroglifi, okrašene z bogato motiviko. Ničesar pa se ne ve, kaj je v njihovih grobnicah. Nenadoma pa je ves svet obšla novica o velikem odkritju v Dolini kraljev.
In kar koli se o tem napiše, je vredno pozornosti. Slovenski časopisi so precej kontinuirano pisali o Tutankamonu ali pa so o tem posredno govorili, kadar so pisali o kakšnih drugih stvareh v Egiptu.

Omenili ste tudi teorijo o prekletstvu, ki se je držala Tutankamonove grobnice. Kje se je ta klobčič spletel in kako se je potem kotalil naprej?
Vse kaže, da so si prekletstvo izmislili ljudje, ki so bili blizu dogajanju. Po eni strani naj bi bil za to odgovoren eden od egiptologov, po drugi strani pa omenjajo novinarje. O tem, kdo je točno začel, se še vedno malo ugiba oz. se pripisujejo zasluge različnim virom. Vsekakor pa je to zelo odmevalo v trenutku, ko je kmalu po odkritju grobnice umrl glavni akter, lord Carnarvon, ki je le prispeval sredstva, da je sploh prišlo do odkritja. Potem je sledilo še nekaj nenavadnih naključij: hkrati je poginil njegov pes v Angliji, v Kairu je zmanjkalo elektrike. Šlo je za naključja, hkrati pa izvrsten argument, da se lahko začne govoriti o višjih silah in faraonovem prekletstvu, po katerem se je mladi faraon iz onstranstva maščeval skruniteljem svojega groba. Carnarvonova smrt pa, da je šele uvod v nekaj, kar bo sledilo. Ljudje so bedeli nad vsemi posamezniki, ki so bili povezani z grobnico. Ljudje so začeli slej ko prej umirati. Ampak seveda ni treba za vsako smrt kriviti faraona. Se pa seveda bolje sliši, če rečemo, da je še nekdo žrtev faraonovega prekletstva.

Mislim, da se je v zvezi s tem še najmanj vznemirjal Howard Carter, ki je po končanem raziskovanju Tutankamonove grobnice že razmišljal o tem, kako bo odkril grobnico Aleksandra Velikega. Prav malo se je brigal, ali bo umrl zaradi faraonovega prekletstva ali pa prekletstva Aleksandra Velikega.

Tovrstne zgodbe o prekletstvih so seveda zelo mamljiva tema za vse mogoče obravnave v popkulturi, zlasti filmih, knjigah. Na eni strani so te zgodbe pogosto zavajajoče in pretirane, po drugi strani pa jim gre verjetno tudi zasluga za povečano zanimanje za arheološke teme. Kaj so tiste vztrajne in najbolj slavne netočnosti v tovrstnih zgodbah, kaj pa morda nekaj, kar celo drži? Omenila sva, denimo, pasti ob dostopanju v grobnice.
Očitno so graditelji grobnic razmišljali o možnosti ropanja oz. dostopu v grobnico nepoklicanim. Gotovo je bilo to v njihovi zavesti, saj se že pri piramidah vidi, da so jih zelo temeljito zaprli in naredili jaške, posebne preklade, ki so se z vrha spustile v sam hodnik. Te preklade so bile po navadi iz tršega kamna. Če je bila konstrukcija iz apnenca, je bila pregrada granitna. Graditelji so razmišljali o tej možnosti. Po drugi strani so bili pa roparji zelo blizu informacijam, kašne sisteme uporabljajo arhitekti, da bi preprečili dostop in so sisteme tudi uspešno obšli, ali pa jim jih uspelo izničiti in dejansko so prišli v notranjost grobnic. Pri Keopsovi piramidi se lepo vidi, kako so jašek, ki je zasut, roparji dobesedno obšli, skopali v mehek apnenec poseben rov in prišli do hodnika, ki ni bil zaščiten. Popolnoma jasno je, da so natanko vedeli, kje morajo kopati, saj bi v tako ogromni piramidi, kot je Keopsova, lahko še danes kopal jarke v iskanju nedotaknjene komore.

V Egiptu ste bili večkrat, med drugim na začetku 80. let in pozneje 90. let, ko so bila najdišča in Dolina kraljev nasploh veliko dostopnejša. Vendar je množični turizem terjal svoje. Ob preveliki gneči so poslikave ogrožene in so začele propadati, zaradi česar je bilo dostopnost treba nekako zamejiti. Kako se je v teh zadnjih desetletjih Egipt v tem pogledu spremenil?
Svet se spreminja in tudi razmere v Egiptu so se spremenile. Če pogledamo posnetke iz Doline kraljev iz časa izkopavanj faraona Tutankamona, praktično ne vidimo turistov. Pravzaprav začnejo turisti hoditi tja šele zaradi samih raziskav ob Tutankamonovem odkritju. Ta je bil zares velika senzacija, ki je vplivala tudi na razvoj turizma oz. povečanja zanimanja za stari Egipt. Čeprav je treba reči, da je bil stari Egipt z dediščino faraonov neverjetno zanimiv od nekdaj – že za Grke in Rimljane. Vendar se s Tutankamonom zanimanje spet poveča, tudi turizem dobi vse bolj pomembno vlogo.

A turizem je bil nekje do prehoda v novo tisočletje dokaj obvladljiv, potem pa se je začel množični turizem, ki je povzročil tudi neprijetnosti zlasti v povezavi z obiskom grobnic. Te ne prenesejo velike množice ljudi, in pojavljati so se začele poškodbe na poslikavah. V Egiptu so bili prisiljeni k ukrepanju. Grobnice so zavarovali in zaprli za obiske oz. omejili dostope. Množični turizem je Egipčane prisilil, da se organizirajo v smislu bolj programiranega turizma. Da torej turiste usmerjajo na lokacije in s tem razbremenijo druga območja. Sicer bi se turisti širili povsod, kar bi na spomenikih lahko pustilo polno negativnih posledic.

Imel sem srečo, da sem v Egipt potoval še v dobi, ko turističnega navala še ni bilo. Na primer v 80. letih se je dalo s kolesom peljati do Doline kraljev. Tudi po bližnjih vzpetinah, zlasti po hribovitem področju sem se lahko sprehajal in z vrha opazoval čudoviti tempelj kraljice Hačepsut. Lahko sem šel do samega previsa in gledal to arhitekturo s ptičje perspektive. Tudi grobnice so bile dostopnejše, ni bilo takšne gneče. Zlasti v jesenskih dneh. Ko sem bil tam oktobra, se je dalo marsikaj v miru pogledati. Po letu 2000 sem pa opazil, da se že obrača v smer množičnega turizma. Na eni strani zelo velike obsežne gradnje hotelov ob Rdečem morju, na drugi strani pa ladijski oz. plavajoči hoteli na Nilu. To je bilo zame res nekaj novega. Če pomislim na vtise iz leta 1983, ko sem bil prvič v Egiptu, je tu in sem prišla mimo kakšna turistična ladja. Ko sem bil pa leta 2006 sam na takšni ladji, sem pa videl, kakšne neverjetne razsežnosti so dosegli plavajoči hoteli.

Zanimanj za Egipt je dobrodošel tudi z ekonomskega vidika za samo državo, po drugi strani je pa tudi razumljivo, da se stvari na neki način omejijo, da se ne povzroči prevelika škoda na spomenikih.

Egipt svetovne muzeje redno poziva k vrnitvi nekaterih vidnih razstavnih predmetov, kot je, denimo, kip Nefretete ali pa kamen iz Rosette. V pripravah na odprtje Velikega egipčanskega muzeja so se tei pozivi še stopnjevali. Muzeji glede teh predmetov niso pokazali nekega posluha za vračanje, po drugi strani pa se vendarle v povezavi z nekatero dediščino vse pogosteje odločajo, da jo v državo izvora. Kako gledate na to in kako bodo takšne restitucije vplivale na podobo muzejskih zbirk v prihodnje?
Za Egipt se je treba zavedati, da so ropanja grobnic in svetišč potekala od antike dalje. Rimski cesarji so prvi na seznamu, ki bi morali kaj vrniti. Že oni so bili obsedeni z Egiptom. V Dioklecijanovi palači v Splitu je, na primer, nekaj lepih egipčanskih kosov, ki jih je cesar pripeljal za okras svoje palače. Podobno je delal cesar Hadrijan, ki je bil obseden z Egiptom, po njem je potoval in si ogledal vsa znana svetišča. Prevzetost z Egiptom je zelo stara, je pa povzročila odnašanje materiala v dežele zunaj Egipta, predvsem v Evropo. Danes je v evropskih muzejih ogromno tega gradiva. Na eni strani je vračanje tega gradiva smiselno predvsem tam, kjer je bilo odvzeto s kraja na nepravilen način in o tem obstaja tudi ustrezna dokumentacija. Po drugi strani je pa večina gradiva v evropskih muzejih tudi zelo dobro predstavljena in hranjena v ustreznih klimatskih razmerah. Zavedati se moramo, da je v času gradnje Asuanskega jeza v Egiptu delovalo veliko evropskih ustanov, strokovnjakov, da so pred poplavljanjem dežele Nubije pomagali reševati spomenike. Prišli so strokovnjaki iz ZDA, iz različnih evropskih držav, tudi iz Jugoslavije. Egipčani so dovolili, da vsi, ki sodelujejo pri reševanju spomenikov, lahko del dediščine po dogovoru odnesejo iz Egipta in jo vključijo v zbirke svojih ustanov. Nekaj takih primerov poznamo celo v Ameriki. Sicer je tega veliko po Evropi, tako da je bilo gradivo iz Egipta odneseno z dovoljenjem egiptovske vlade.

Kamen, ki ga je 15. julija leta 1799 v francoskem pristanišču Rosetta (danes Rašid) odkril francoski stotnik Pierre-François Bouchard, na prvi pogled nemara ni videti nič posebnega. A na fragmentu stele iz temnega granodiorita se je ohranilo tisto, kar so raziskovalci potrebovali, da so nehali slepo tavati med številnimi hieroglifskimi simboli.

Na kamnu je zapisano enako besedilo v treh pisavah – v egipčanskih hieroglifih, egipčanski demotski pisavi in grščini. S primerjavo zapisa v grščini s hieroglifsko pisavo je bilo tako lažje razvozlati zapisano. Takoj po odkritju kamna so predpostavili, da bi se ta lahko uporabljal za razvozlanju starodavne pisave, in izdelali so številne kopije, ki so jih razširili med raziskovalci različnih držav. To je sprožilo pravo bitko med izobraženci, ki so skušali razvozlati napise.

Leta 1822 je to uspelo francoskemu jezikoslovcu Jean-Françoisu Champollionu, ki je prepoznal pomen koptskega jezika za dešifriranje pisave in se ga hitro priučil, s tem pa si pred drugimi preučevalci pridobil veliko prednost. Fonetične vrednosti v koptščini so se namreč ohranile v nekaterih besedah v staroegipčanskem jeziku, kar pa mu je pripomoglo k lažjemu prepoznavanju znakov in določanju njihovih zvočnih vrednosti, pove umetnostna zgodovinarka in egiptologinja Pia Župevec, edina bralka hieroglifov pri nas.

Staroegipčanski jezik spada med afroazijske hamito-semitske jezike in je eden najstarejših jezikov na svetu. Začetki jezika segajo že v preddinastično obdobje, ohranil pa se je čez celotno zgodovino egipčanskih dinastij, še v času, ko so mu vladali ptolemajski vladarji in rimski cesarji. Zaton egipčanskega jezika je povezan z enim izmed odlokov cesarja Teodozija I., v katerem je zahteval zaprtje vseh poganskih svetišč v Egiptu, z novimi reformami v 4. stoletju pa je počasi v pozabo utonilo tudi znanje jezika.

Poskusi razvozlavanja od 5. stoletja naprej
Že v naslednjem stoletju zasledimo prizadevanja, da bi razvozlali hieroglife. Harapolo je svoje poskuse zapisal v delo Hieroglyphica, kjer je sicer napačno interpretiral 200 egipčanskih simbolov in njihove njegove pomene. Njegova napačna interpretacija je povzročila nadaljnje nerazumevanje napisov, saj so se nanj kot na enega izmed poglavitnih zgledov pozneje oprli renesančni misleci.

Napredek je prineslo šele 17. stoletje, ko je nemški učenjak Athanasius Kircher ugotovil, da bi bil lahko v pomoč pri dešifriranju koptski jezik. V tem času so humanisti predpostavili, da hieroglifski znaki verjetno niso le ideogrami, ampak imajo tudi zvočne vrednosti, pomoč pri dešifriranju pa bi lahko nudil koptski jezik.

Konec 18. stoletja je sledila Napoleonova odprava v Egipt, ko so najrazličnejši raziskovalci proučevali tako staroegipčansko kot sodobno egipčansko civilizacijo. V sklopu odprave so odkrili tudi Kamen iz Rosette, ki torej predstavlja temeljni mejnik za razvozlavanje hieroglifske pisave v raziskovanju pomena hieroglifov.

Kaj je prineslo razvozlanje hieroglifov?
Champollionovo razvozlanje hieroglifov je pomenilo pomemben preobrat v proučevanju zgodovine starega Egipta. Če so do tistega trenutka raziskovalci lahko le občudovali predmete in poslikave, niso pa zares vedeli, kaj je na njih zapisano, so z novim spoznanjem zdaj dobili vpogled v egipčansko vsakdanje življenje, kulturo in njihovo vero v posmrtno življenje.

Kot je videti na veliki razstavi, ki jo je ob 200-letnici razvozlanja hieroglifov pripravil Britanski muzej (razstava, ki so jo odprli 13. oktobra lani, bo na ogled še do 19. februarja), se hieroglifski napisi vključujejo tudi v polno drobnih zapisov – od ljubezenske poezije do nakupovalnih seznamov in plačila davkov.

Tri večja obdobja
Kot pojasni Pia Župevec, lahko staroegipčanski jezik razdelimo v tri večja obdobja. Prvo obdobje sega v čas od 3000 pr. n. št., torej od samih začetkov egipčanske civilizacije, do 2140 pr. n. št, približno 100 let pred začetkom Srednjega kraljestva. V tem času so se pojavili prvi hieroglifski zapisi, izoblikovala pa se je tudi temeljna struktura egipčanskega jezika. Zaznamo lahko številna imena vladarjev, njihove nazive in kratke biografije, ki so spremljale umrle v posmrtnem življenju. Z zadnjim vladarjem Pete dinastije, vladarjem Unasom, pa se pojavijo obširnejši zapisi v hieroglifih. To so piramidna besedila, ki so jih prevzeli številni drugi faraoni starega kraljestva in so kot priljubljena posmrtna besedila spremljala kraljeve pokojnike v onstranstvo.

Drugo obdobje zaznamuje čas nekoliko pred začetkom Srednjega kraljestva do vladavine Ehnatona, vladarja Osemnajste dinastije, ki je bistveno posegel na vse ravni egipčanske kulture in religije ter preoblikoval staroegipčansko religijo in civilizacijo. V tem času doživi egipčanski jezik velik razcvet. Nastajajo biografije, zgodovinska in literarna, medicinska besedila, administrativni besedila. Bistvena novost, ki se pojavi v tem obdobju so pogrebna besedila na krstah, ki predstavljajo zbirko urokov in besedil, ki pokojnika spremljajo v posmrtnem življenju in so napisana po vsej površini krst.

V zadnjem obdobju, ki obsega čas od vladarja Ehnatona in nekje do 700 n. št., je stanje že popolnoma drugačno. V staroegipčanskem jeziku so zapisovali besedila iz vsakdanjega življenja, ki so vključevala številna krajša besedila z meritvami.

Več o hieroglifih, kaj nam povedo tisti v Narodnem muzeju Slovenije in o tem, kako jih brati, nam je povedala Pia Župevec, ki je poleg zaključenega študija umetnostne zgodovine, leta 2021 diplomirala egiptologijo pri znamenitem raziskovalcu staroegipčanske preteklosti dr. Zahi Havasu.

Kratka lekcija iz branja hieroglifov
Pia Župevec nam je razložila tudi posebnosti hieroglifske pisave in pomen hieroglifov na Lavrinovih sarkofagih iz 4. in 5. dinastije na Vipavskem pokopališču.

Kaj povedo napisi in okras na egipčanski mumiji v Narodnem muzeju Slovenije

Več nam je povedala tudi o tem, čigava je mumija v Narodnem muzeju Slovenije, kaj pomenijo hieroglifi na krsti in kako je ta okrašena.

Prva predmeta, ki sta iz starega Egipta prispela v Deželni muzej Kranjske, sta bila amuleta, ki ju je leta 1832 podaril narodni buditelj in "neutrudni zbiratelj" župnik Jernej Uršič iz Lipnika pri Kamni Gorici, a se žal nista ohranila do danes. Med posameznimi naslednjimi darovalci pa je bil zagotovo najpomembnejši avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin, ki ga je muzejski kuratorij leta 1837 pozval, ali bi lahko kaj prispeval. Z veseljem se je odzval, saj je bil nekdanji dijak ljubljanskega liceja, eden od članov muzejskega kuratorija pa je bil njegov nekdanji profesor. Od leta 1838 do leta 1849 je pošiljal vedno več pošiljk, ki pa so bile večinoma prirodoslovne in ne toliko arheološke. Največja in najpomembnejša muzealija, ki jo je poslal, je bila zagotovo leta 1846 v Ljubljano prispela mumija svečenika Akesuite iz Amonovega templja v Karnaku, ki je umrl okoli leta 680 pr. n. št., ko je v Egiptu vladala 25. dinastija.

Kako je pravzaprav Vipavčan in avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin postal strasten egiptolog? "V Egipt je prišel, ko je bila egiptologija že utečena. V zgodovini raziskovanja starega Egipta prvi polovici 19. stoletja pravimo čas konzulov – ko so bili konzuli evropskih velesil, tedaj Francije, Anglije, prvi raziskovalci, organizatorji ekspedicij, zbiratelji in potem tudi pošiljatelji artefaktov v Evropo," je v pogovoru za MMC pojasnil kustos Tomislav Kajfež, ki je v Narodnem muzeju Slovenije med drugim varuh stalne razstave Egipčanska zbirka.

"Ko je Lavrin leta 1834 prišel v Egipt, sta bila pred njim tam aktivna že britanski konzul Henry Salt in francoski konzul Bernardo Drovetti, pridružil se je in postal del te zgodbe," je pojasnil Kajfež. To je čas t. i. konzulskih zbirk. "To je osnova vseh velikih zbirk po Evropi, prva in najstarejša je v Egipčanskem muzeju v Torinu, potem jo imamo v muzeju Louvre, Britanskem muzeju, Berlinu, Umetnostno-zgodovinskem muzeju na Dunaju, v Ljubljani pa Egipčansko zbirko v Narodnem muzeju," je naštel.

Zlata doba konzulov

Evropski konzuli so lahko precej prosto raziskovali po Egiptu zaradi takratnih političnih razmer. "Egipt je bil takrat turška provinca, namesto sultana je tu vladal njegov namestnik – podkralj Mehmed Ali, ki se je hotel osamosvojiti od turške nadoblasti. V težnjah po osamosvojitvi se je naslonil na evropske velesile, med katere je takrat spadalo tudi Avstrijsko cesarstvo. Konzuli so tako imeli neposreden dostop do podkralja, ki je od tujcev želel pridobiti tehnične inovacije za modernizacijo države, pa tudi politične, diplomatske usluge," je pojasnil Kajfež, da konzuli niso imeli velikih težav s prepričevanjem podkralja, da jim je dovolil raziskovati starodavne relikte faraonov izpred tisoče let.

"Za raziskovanje starega Egipta si moral imeti dovoljenje vladarja, podkralja, ki je izdal pisni ukaz, s katerim so konzuli lahko nato svoje zastopnike poslali na teren in začeli izkopavanja. Uporabljali so lahko zemljišča - lastnino podkralja in ljudi, domačine, ki so bili prav tako lastnina podkralja," je nadaljeval. Konzuli so tako lahko precej enostavno organizirali velike raziskovalne ekspedicije.

Napoleonov pohod v Egipt

Enostaven dostop do podkralja, ki so ga imeli konzuli, nam pojasni le delček zgodbe. Svoj vpliv in čas bi lahko porabili tudi za raziskovanje marsičesa drugega. Zakaj jih ravno egiptologija tako pritegne? Zakaj postane ravno stari Egipt v tem času tako priljubljen? "To je čas po Napoleonovem pohodu v Egipt, takrat egiptologija eksplodira. Dobimo knjižno delo Opis Egipta (Description de l'Egypte), ki je rezultat znanstvene odprave, ki je potovala skupaj z Napoleonovo vojsko. Ta knjiga v 20. letih 19. stoletja zahodnim evropskim izobraženim krogom odpre Egipt," je odgovoril Kajfež, da je pravzaprav prvi egiptovsko tančico starodavnih skrivnosti odstrl Napoleon s svojo odpravo.

Evropski intelektualci so zastrigli z ušesi in pojavila se je "modna muha – egiptomanija, ki danes še vedno obstaja, saj vnašanje elementov starega Egipta v sodobno umetnost še vedno živi".

Je Lavrin tudi sam zavihal rokave in vihtel lopato?

"Kolikor mu je dopuščal čas na konzulatu, večinoma ob koncu tedna. Da ni bil zgolj amater, pričata dve ohranjeni poročili, ki ju je poslal cesarski akademiji znanosti na Dunaj. Izvemo vse, kaj, kje in kako. Delal je v znanstveni maniri tistega časa, učil se je pri Angležih in je eden od predhodnikov moderne arheologije," je odvrnil Kajfež. Najbolj aktiven je bil na področju Gize, Memfisa, Sakare in Dahšurja, kjer arheoloških najdišč, povezanih s staro državo, ne manjka.

"Bil je v navezi z domačini, kopači za starinami, naročal, kje naj kopljejo, peljal se je do grobnic, spuščal v jaške, odbiral je stvari, ki so jih potem poslali k njemu v Aleksandrijo. Vse je dokumentiral, objavil, ni zaostajal za drugimi," je nadaljeval. Lavrin je tako uporabljal znanstveni princip, ki je bil povsem na ravni vseh drugih egiptologov tistega časa in nikakor ni bil amaterski zbiratelj, ki jih je takrat v Egiptu kar mrgolelo. "Angleži in Francozi niso čisto nič bolje delali, to so začetki, začetki raziskav starega Egipta," je spomnil, da je bila takrat znanstvena disciplina še v povojih.

Nakup mumije pri trgovcu s starinami

Kako je Lavrin prišel do mumije svečenika, ki jo je skupaj s krokodilom poslal v Ljubljano kranjskemu deželnemu muzeju, ni povsem jasno. "Ne vemo, kako jo je dobil. Lavrin omenja, kje je bila najdena in da je ni še nihče odprl, da je intaktna. Predvidevam, da jo je kupil pri enem od največjih trgovcev Jusufu Masari, h kateremu je hodil in ki je imel eno bolje založenih in bogatih trgovin s starinami," je nadaljeval in dodal, da so bile trgovine s starinami v tistem času povsem običajne prodajalne. Kupil si mumijo, plačal davek in jo poslal, kamor si želel. Nobenih omejitev ni bilo, saj sodobni koncept varovanja kulturne dediščine v tem času sploh še ni obstajal.

Trgovec Masara je bil domačin, čigar družina izvira iz Levanta, območja današnjega Libanona in Sirije. "Jusuf Masara je bil dragoman, to pomeni prevajalec in vodnik tujcev, izobražen človek, ki je govoril več tujih jezikov," je sklenil Kajfež.

Z jadrnico Istria iz Aleksandrije v Trst

Leta 1846 je bila mumija kot darilo za ljubljanski muzej zapakirana in vkrcana v Aleksandriji na jadrnico Istria v lastništvu dveh bratov iz Kopra. "Skupaj z lovsko trofejo – nagačenim krokodilom – sta jo pripeljala v Trst. Iz pisem vemo, da so avstrijski cariniki z mumijo grdo ravnali, očitno so jo stresli iz krste, ker so iskali kakšno prepovedano blago. Med restavriranjem se je to lepo videlo, ker je bilo na dnu zatlačeno polno ostankov mumijinih trakov, vmes pa so bili opilki lesa. Analiza je pokazala, da gre za kanadski javor, očitno so žagovino uporabili za zaščito med prevozom," je pojasnil Kajfež.

Južna železnica Ljubljana–Trst v tistem času še ni bila dokončana, zato je mumija pot do Ljubljane nadaljevala po cesti s konjsko vprego.

Krokodil in mumija v Ljubljani

"Prihod mumije v Ljubljano je bila velikanska senzacija. Vedeti moramo, da bidermajerska Ljubljana prve polovice 19. stoletja ni imela veliko priložnosti za atrakcije. O dogodku so oktobra 1846 poročale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, zanimivo pa je, da notica, naslovljena 'Kaj je noviga?', na prvo mesto pred človeško egipčansko mumijo postavi nagačenega krokodila. Ta nagačeni krokodil je bil očitno še večja atrakcija, še bolj zanimiv," je prihod mumije v Ljubljano opisal Kajfež. Priložnost prvič videti krokodila "v živo" je tako ljudi najbolj zintrigirala.

O sami mumiji kratka notica sporoča, da je na ogled "balzamirano, maziljeno telo zvezdogleda in slavnega učitelja daleč na okrog", pri tem pa gre po Kajfeževih besedah za pretirano romantiziranje. V deželnem muzeju v liceju so "na hitro uredili eno staro vitrino", tako da je bila mumija oktobra 1846 takoj na ogled javnosti.

"Zanimivo je, da so v ljubljanskem muzeju v 19. stoletju zelo napredno razmišljali. Takoj so se lotili tako egiptoloških kot prirodoslovnih analiz muzealije. Leta 1866 je Albert Kosmač (1846–1872), prvi šolani slovenski orientalist, ki se je izšolal v prvi avstrijski generaciji orientalistov na Dunaju, prevedel hieroglife na mumiji. Imamo ohranjen njegov rokopis, žal pa je zelo mlad umrl zaradi jetike in se egiptologija potem v slovenskem prostoru ni razvijala naprej na akademski ravni," je nadaljeval Kajfež.

Takratno časopisje o tem, da bi množice drle v muzej gledat krokodila in mumijo, ne piše. "Te informacije nimamo, lahko pa si predstavljamo, da je bilo tako. Takrat je bil Prešeren (France Prešeren, op. a.) še vedno v Ljubljani in služboval je v neposredni bližini, tudi on bi lahko šel pogledat, a to je zgolj špekulacija. Prav veliko se ni dogajalo v takratni Ljubljani," je izpostavil domnevo, da je najverjetneje v kranjski deželni muzej na ogled egipčanskih zanimivosti prišel tudi največji slovenski pesnik.

Sarkofaga v Vipavi

Zgolj eno leto pred prihodom mumije in krokodila v Ljubljano leta 1845 je bil Lavrin v domači Vipavi, kamor je pripeljal egipčanska sarkofaga, za katera se po Kajfeževih besedah ve, da ju je kupil pri prej omenjenem trgovcu Masariju.

Na sarkofage je Lavrina Masara opozoril med izkopavanjem v bližini Kefrenove piramide v Gizi. Lavrin je dva obdržal zase, enega so poslali v Kairo, kjer je danes razstavljen na dvorišču Egipčanskega muzeja, enega je vzela pruska odprava in je danes v Hildesheimu, po enega pa sta vzela tudi britanski in italijanski konzul. Ta dva sta končala v Britanskem muzeju v Londonu in v Egipčanskem muzeju v Torinu. Poleg Lavrinovih sarkofagov v Vipavi so tako na svetu le še štirje takšni sarkofagi.

Tudi o tem so poročale Kmetijske in rokodelske novice. "To sta najstarejši javni objavi v slovenskem jeziku na egiptološke teme, leta 1845 in 1846 se v Bleiweisovih novicah dvakrat v slovenskem jeziku pojavi stari Egipt," je poudaril Kajfež.

"Pri zgodbi o Lavrinovem obisku Egipta in prekopu grobov staršev v egipčanski sarkofag gre za daljši članek. Predstavijo Lavrina, kako je potoval po Egiptu, kako je prišel do te ideje," je še dodal.

Je Lavrin na Kranjsko poslal veliko predmetov? "Da, veliko stvari je poslal. V zbirki imamo med drugim mumijo svetega ptiča ibisa in fragmente razpadle mumije mladiča krokodila. Ostalo, kar je pošiljal, se ni ohranilo," je še povedal Kajfež. Lavrin je na Kranjsko med službovanjem v Egiptu poslal okoli 200 staroegipčanskih predmetov.

Prekletstvo mumij

Je bila tudi Lavrinova mumija prekleta? So se po njenem prihodu v Ljubljano pojavile kakšne zgodbe in ugibanja? "Ne, mumija ni bila prekleta. Nimamo nobenih tovrstnih zgodb. Moj kolega Miran Pflaum je, preden je začel delati z mumijo okoli leta 1999, dal pregledati vzorce mikroorganizmov iz krste in mumije. Nič človeku škodljivega niso odkrili, dobil je zeleno luč mikrobiologov, da lahko začnejo delati," je povedal Kajfež.

Govorice o prekletstvu mumije se po njenem prihodu v Ljubljano tako niso začele, niti po smrti prvega slovenskega orientalista Kosmača, ki je leta 1866 prvi prevedel hieroglife na njej in umrl rosno mlad, ne. "Tuberkuloza je bila v tistem času bolezen, ki je bila usodna in zelo razširjena," je pristavil Kajfež.

"Kolega Marko Frelih iz Etnografskega muzeja je o tem v zadnjem času veliko razpravljal v povezavi s 100-letnico odkritja Tutankamonove grobnice. Človeška domišljija dela na polno," je dejal o t. i. prekletstvu mumij.

Temeljite raziskave mumije

Leta 1906 so mumijo prvič slikali z rentgenom v zasebnem sanatoriju v Ljubljani, ki je imel prvi na Kranjskem rentgensko napravo. "Žal nimamo rentgenskih negativov, vprašal sem zdravnike in so rekli, da takrat še niso slikali, pač pa so pacienta oz. našo mumijo zgolj postavili pred zaslon in gledali," je pojasnil Kajfež in dodal, da so mumijo nato drugič pod rentgen dali leta 1953 v bolnišnici Mladika. "Imamo legendarno fotografijo, na kateri mumijo v snegu nezaščiteno nalagajo na tricikel mestnih postreščkov," je še pristavil in dodal, da so negativi tega fotografiranja ohranjeni. Pokazalo se je, da ima mumija umetne oči, in hitro so se razširile urbane legende, da naj bi bile iz zlata, kar so poznejše raziskave ovrgle.

Krsta in mumija sta bili na prelomu tisočletja temeljito konzervirani in restavrirani, ob tem pa so naredili tudi številne raziskave s sodobnimi napravami. "Potrdilo se je, da je bil umrli star okoli 40 let, da je umrl naravne smrti in ni fizično delal, kar se ujema z napisom na krsti, da je bil svečenik. Potrdilo se je tudi, kot piše Lavrin v pismu, da je še nihče ni prej odprl," je navedel Kajfež. V krsti ob mumiji ni bilo nobenih predmetov, ima pa umetne oči, verjetno steklene, kar se na rentgenu zelo dobro vidi. Na mumiji je zgolj mrežast okras z amuletom srčnim skarabejem in štirimi Horusovimi sinovi. Velikih skrivnosti, ki bi jih bilo treba razvozlati, Ljubljanska mumija tako ni imela.

Potrdilo se je tudi, da mumija najverjetneje izvira iz grobišča Asasif pri Luksorju v bližini terasastega posmrtnega templja kraljice Hačepsut. Lavrin je v pismu zapisal, da je bila mumija najdena pri Memnonovih kolosih. "Šel sem izmerit, od Memnovih kolosev do Asasifa, kjer so grobnice dvorjanov in svečenikov tistega časa, je zgolj 1400 metrov," je povedal Kajfež.

Kot zanimivost je Kajfež pripomnil še, da v Britanskem muzeju v Londonu hranijo prazno krsto Akesuitovega sina in tudi nagrobne stele Akesuita, njegovega sina, vnuka in vnukove žene. Posredni namig, zakaj se je v Londonu znašla cela vrsta bližnjih sorodnikov ljubljanske mumije, tako pravi Kajfež, je dejstvo, da je Lavrin prijateljeval s tedanjim britanskim konzulom v Egiptu Patrickom Campbellom (1779–1857), ki je prav tako navdušeno podpiral arheološke raziskave. "Družila sta se, skupaj hodila na ekspedicije in verjetno tudi kupovala pri istem trgovcu, ki je takrat imel na prodaj izpraznjeno grobnico Akesuitove družine," je sklenil.

Egipčanska zbirka posnema pogrebno komoro

Po restavraciji so mumijo razstavili na hodniku Narodnega muzeja Slovenije, zraven pa so dodali tudi vitrino z drobno plastiko iz Šveglove zbirke (avstrijski diplomat Jožef Švegel) in vitrino s Kosmačevim rokopisom prvega prevoda hieroglifov na njej. "Takrat se je porodila ideja, da bi pripravili poseben razstavni prostor. V zraku je bil projekt, da se muzej podkleti in bi bil spodaj večji prostor, namenjen izključno egipčanski zbirki. Potem je vse zastalo iz tehničnih in finančnih razlogov," je pojasnil in dodal, da so potem vseeno v sodelovanju z Etnografskim muzejem odprli razstavo Mumija in krokodil leta 2014.

"Po svetu so se pojavili trendi, da je treba posmrtne človeške ostanke pietetno razstavljati. Odločili smo se, da se v nekdanji pisarni uredi manjša razstavna soba, ki ji zdaj pravimo egipčanska zbirka, v kateri se predstavijo mumija in vse, kar imamo od drobne plastike. Oblikovanje prostora iz pietetnih razlogov posnema pogrebno kamro iz dejanskih grobnic iz časa in najdišča, iz katerega izvira naša mumija," je pojasnil in dodal, da je bila januarja 2017 "ta grobnica nared".

Grobnica po njegovih besedah ne pomeni resne egiptologije, saj je to bolj egiptomanija, fascinacija nad starim Egiptom. "Barvni elementi za zvezdice na oboku so iz Doline kraljev, Doline kraljic, iz Asasifa, to je egiptomanija. Zvezdice so na roko narisane," je še pristavil.

Egipčanska kulturna dediščina ni bila ukradena

Čeprav so bili po standardih iz 19. stoletja predmeti odpeljani v evropske prestolnice večinoma povsem zakonito in po takratni črki zakona, se v zadnjem času vse številčnejše pojavljajo pozivi, naj se določeni predmeti vrnejo. V Egiptu si tako želijo, da bi evropski muzeji med drugim vrnili Kamen iz Rosette, doprsni kip Nefretete in strop iz templja Dendera.

Obstaja strah, da bi poklicali iz Egipta in zahtevali svojo kulturno dediščino nazaj? "Ne, ker je bil to čas konzulov, podkralja Mohameda Alija, vse je prišlo legalno, vlada v Egiptu je vse skupaj – po domače povedano – 'požegnala'," je pojasnil Kajfež. "Gre za stereotip, da so prišli Angleži, Francozi in potem še Avstrijci in so kar začeli pobirati predmete – ne moreš! Realnost ni bila takšna," je pojasnil.

"To je bil povsem drugačen čas. Ukrasti v Egiptu nisi mogel ničesar, govorim za čas Mohameda Alija. Nekontrolirano do ničesar nisi mogel priti. Če si poskušal, si pa hitro lahko plačal z življenjem. Takrat je bil zelo krut čas. Ta zgodba gre tako: najprej je konzul dobil pisno dovoljenje Alija, da lahko gre na teren, na zemljišče v lasti podkralja, in tam najame kmete, da delajo zanj. Tudi kmeti so namreč last podkralja. S tem dokumentom je moral konzul najprej do guvernerja province, nekega višjega uradnika, in tam vnovič plačati, da je višji uradnik dovolil nižjemu uradniku, npr. šejku, to je poglavar vasi, da tujci pridejo v vas. Nato je moral plačati še šejku, da je končno prišel do delavcev, da so lahko šli na teren. To se je tolikokrat preplačalo, pa ne samo v denarju, radi so imeli tudi sodobno orožje in nakit za žene," je Kajfež pojasnil birokratske postopke in dodal, da je bil to izjemno drag podvig, ki so ga lahko izvajali zgolj konzuli kot predstavniki oblasti svojih držav. "Ni bilo mogoče kar priti in pobirati stvari naokoli, takoj bi te skrajšali za glavo," je bil slikovit.

Nemci ukradejo glavo kraljice Nefretete

"S pomočjo črnega trga lahko kradejo kriminalne združbe, ne morejo pa tega početi znanstveniki. Kakšen predmet sicer lahko odnesejo, to se je zgodilo Nemcem, ki so glavo Nefretete (egipčanska kraljica, 14. stoletje pr. n. š.) res dobesedno ukradli, a to so posamezni primeri, ki jih je treba raziskati," je komentiral.

Odtekanje predmetov iz Egipta je v drugi polovici 19. stoletja nato ustavil podkralj Mohamed Said (1822–1863), ki ga je o tem prepričal francoski egiptolog Auguste Mariette (1821–1881). "Prišel je v Egipt, spoprijateljila sta se in prepričal ga je, da je treba vse skupaj ustaviti. Ustanovili so upravo za starine, ki je predhodnik današnjega egipčanskega muzeja. To se institucionalizira šele v drugi polovici 19. stoletja," je sklenil Kajfež.

"V Egipt so iz slovenskega prostora odhajali ljudje z različnimi nameni oziroma so šli tja opravljat različne poklice. Ljudem je bilo to območje od nekdaj zelo blizu, še posebej, ko je v 19. stoletju vse več Slovencev začelo potovati v Egipt," pove arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju dr. Marko Frelih.

Etnolog Zmago Šmitek je kot prvi dokaz o potovanju posameznikov s slovenskega ozemlja v Egipt navedel zapise iz časa križarskih vojn: leta 1218 so nekateri plemiči iz Cmureka, Murščaka in Trebnjega skupaj s plemiči iz drugih avstrijskih dežel sodelovali pri obleganju trdnjave Damiete (Dumijat) ob Nilovi delti.

Raziskave misijonarja Ignacija Knobleharja

Pozneje so na poti v Sveto deželo v Egipt in skozi Egipt potovali romarji in misijonarji. Med njimi je bil najbolj znan Ignacij Knoblehar, ki je bil leta 1846 poslan v Sudan. Njegovo misijonsko delo je bilo v glavnem osredinjeno na jug Sudana, vendar če je želel priti v Kartum, je moral iti skozi cel Egipt. "Ko je potoval po Egiptu, je obiskal vse znane staroegipčanske lokacije, piramide, svetišča, grobnice," pojasni Marko Frelih.

O tem je tudi poročal v domovino. V Kmetijskih in rokodelskih novicah so 21. aprila 1847 objavili zapis:
Dopis gospoda misijonarja Ignacja Knobleherja iz turške Azije
Iz rok visocia Gospoda smo prejeli za Novice sledeče pismice, ki ga je naš častitljivi misijonar gosp. Ignaci Knobleher iz Baruta (Beyrut) 15. dan pretečeniga mesca pisal:
"Ravno zdej sim prišel v Baru t iz Gazimskiga zborstva (kolegija) z Libanona , kjer sim od veliciga serpana lanjskiga leta učenik bil, pa tudi v bližnjim kraji med ljubimi Maroniti misijonsko službo opravljal. Pojuteršnjim se bom na Francozki vojni barki v Jafo podal in od ondod naprej v sveto deželo. Čez 4 tedne se bom zopet v Baru vernil, in se 16. dan maliga travna na parabrodu po morji v Aleksandrij o (poglavitno mesto doljniga Egipta v Afriki) podal, od kodar bova potem s gospodam škofam čez Egipt, Nubijo i. t. d. v notranjo Afriko šla. Gospod Bog je moje dosedanje misijonsko prizadevanje milostljivo blagoslovil, s kteriga pomočjo upam za razširjanje naše svete vere v teh krajih še kaj več storiti." Ignaci Knobleher, apostoljski misijonar

Bil je prvi raziskovalec, ki je zelo sistematično popisal značilnosti velike afriške reke, pove Frelih in opiše, da je bila dunajska akademija znanosti za te raziskave zelo zavzeta in da so mu financirali nakup merilnih naprav. Presenetil je z odkritjem, da je treba izvir Nila iskati južno pod ekvatorjem.

Z življenjem in delom Knobleharja so se bralci na Slovenskem lahko seznanili iz misijonskih poročil in člankov v katoliških časopisih, predvsem v časopisu Zgodnja Danica. 1. junija 1852 lahko tako beremo:
Misijonska naznanila Dr. Knobleharja
Od stanovitno vgodniga severja gnana je „StelIa matutina — zgodnja danica« zajadrila po starim Nilu, kteriga pogled je zavoljo visoke vode veličaven bil. Gice-nski in Sakara-nski pili (piramide ) so ostali pervo noč v opanljivi temačnosti jutrodeželskih večerov ob desnici, nam zakriti, in prihodnje jutro nam je pred očmi odperlo mnogobarvne obrežja blagorodivne, mogočne reke Nila. Temni palmovi logi so se urno zaporedama verstili z ro dovitnimi živo zelenimi polji in revnimi iz ila stlačenimi prebivanji, ki neprenehama glasno naznanujejo nadlogo egiptovskiga kmeta. Ob desnim bregu so se stegovali temnovišnjevo zagernjeni arabski hribi proti nam, kterih barvolična lepota se je toliko hitrejši spred nas gubila, kolikor urniši je ladija plavala, in poslednjič nismo vidili druziga, razun golih izsušenih reber apneniga in pešeniga kamenja, kakoršno se le samo v tistih krajih najde, kjer namesto dobrotniga dežja močni vetrovi zemljo od bližnjiga solnca globoko užgano, s peškam obsipajo ali celo zasipajo. Tako ste si po Nilski dolini navštric obilna rast po obeh bregeh, in pa žuhka suša po pušavi. - Čudno je, de se te ojstre natorne nasprotja tudi v prebivavcih teh krajev razodevajo. Obilnost , potrata in gospodovavstvo turkov tukej je v nar občutljivšim nasprotju z revšino in perhuljeno brezvoljno podveržljivostjo egiptovskiga felaha. In tako tukaj ni celo nič tiste na pravico se opirajoče občinske zveze (zastran varnosti in usmiljenja): po eni strani je slehern neprenehama v sumu in strahu to zgubiti, kar je perdobil z lastnim trudam: po drugi strani pa ni zavezan, kakor le kerščanstvo uči, častnih dobrot po permeri ne le zase, ampak po svoji moči tudi za druge obračat.

Iz domovine je Knoblehar za svoje misijonarsko delo poklical na pomoč rojake – misijonarje in rokodelce – ki so sodelovali pri gradnji misijonarskih postojank. Med njimi Frelih omeni Jakoba Šašlja, ki je delal pri Knobleharju kot tajnik in je napisal spomine na bivanje v Afriki, predvsem v Egiptu in v Kartumu. Opisuje plovbo po celotnem Nilu, deželo dejansko spozna skozi plovbo in s postanki ob reki, kjer so zelo pogosto obiskali tudi arheološke lokacije. "Obiskali so tudi veliko svetišče Ramzesa II. v Abu Simblu. Takrat je bilo to svetišče še zasuto s peskom, tako da so videli določene lokacije v zelo prvinskem stanju, večinoma delno pod puščavskim peskom. Pomembno je, da so ti ljudje puščali za sabo tudi pisne vire, tako da imamo iz devetnajstega stoletja Slovenci že kar precej raznih virov, ki poročajo o spomenikih v Egiptu," poudari Frelih.

Konzul Anton Lavrin sistematični zbiralec egipčanskih starin

Egipt je postal za Evropo pomembno geostrateško območje in vzporedno s Knobleharjem je v Aleksandriji in v Kairu deloval kot avstrijski generalni konzul tudi Anton Lavrin iz Vipave. Med dolgoletno službo je med drugim postal tudi sistematični zbiralec egipčanskih starin, nekaj jih je poslal ali prinesel tudi na slovensko območje. Najpomembnejša je mumija, ki je danes shranjena v Narodnem muzeju, sicer pa je bila že takoj, ko je bila pripeljana, na ogled tudi v takratnem Deželnem muzeju za Kranjsko. "Tako da so se ljudje lahko tudi v živo seznanili z dediščino starega Egipta tu sredi Ljubljane," pove Marko Frelih.

Prav tako je o Lavrinu pisal takratni tisk, časopisi so poročali tudi o tem, kako je pripeljal mumijo in z njo tudi nagačenega krokodila. V Kmetijskih in rokodelskih novicah 7. oktobra 1846 preberemo:
Urno, kaj je noviga?
Egiptovski krokodil v Ljubljanskim muzeumu, ki ga je pred nekimi dnevi gospod A. Lavrin, vitez reda železnega venca, c g vladarski po svetovavec in nad konzul v Egipti, iz Aleksandrije v Ljubljano poslal, je 12 čevljev in 6 palcov dolg. Ta grozovitni sovražnik nar hujim izverim, goveji živini, konjam, levam, risam, ljudem itd, kteri se sicer le nar večjih rek in jezer v Azii, Afriki in Ameriki derži, in vseskozi na plen ali rop čaka, bo prihodnjič Ljubljanskim muzeumu mu mirno počival in radovednim ogledovavcam svoje hude zobe kazal.
Mumija, ki jo je ravno ta častitljivi domorodec poslal, je bila pri Memnovim stebri v Egipti najdena, in je, kakor smo slišali, mazilarjeno (balzamirano) suho truplo nekiga imenitniga zvezdolgelda in učenika kmtrijstva, kteri je, kakor učeni možje terdijo, pred kakimi 2000 leti, po celim učenim sveti, jako slovil. Gotovo dve dragi darili, kakoršnih se ne najde, kjer bi kdo hotel!

Organizirani prevozi iz Trsta v Egipt

Tako da je Egipt prihajal počasi tudi k nam, predvsem pa je postopoma vse več ljudi hodilo v Egipt. Po Frelihovih besedah se je mnogo romarjev med organiziranimi prevozi do Palestine ustavilo tudi v Aleksandriji, od tam so šli na enodnevni izlet do Kaira. Obiskali so predvsem kraje, ki so povezani s Svetim pismom in seveda tudi znamenite piramide v Gizi. "Tako da je tudi to bil en tak stik Slovencev s staro egipčansko dediščino."

V 19. stoletju so se s slovenskega območja ljudje v Egipt opravljali z ladjami iz Trsta, saj je ena od rednih ladijskih linij vodila v Aleksandrijo. Na to pot se je leta 1859 podal Jožef Švegelj iz Zgornjih Gorij pri Bledu, in sicer za konzularnega pripravnika. Pozneje je dosegel visoke diplomatske položaje, svojo prvo plovbo v Egipt pa je v več delih popisal v Kmetijskih in rokodelskih novicah v prispevku z naslovom Iz Tersta v Aleksandrijo.

V nedeljo po sv. Miklavžu sem pil v kavarni v Terstu poslednjo skledico kave pred svojim odhodom iz Evrope v Egipt. Komur se ljubi dobrega zajterka in kdor potem na barko gre, temu svojega izgleda ne priporočujem: meni se je kava prav grenka zdela, in zraven mi je pihala še prav silna burja v slovo čez Kras sem iz ljube moje kranjske domovine, tako, da sem se z napol grenkimi, napol merzlimi občutki ločil od nje. Stoje na bregu morja sem vidil, kako se je polagoma že dim valil iz dimnika parobroda „Amerika", kteri je bil v Aleksandrijo namenjen; višnjevo banderce v znamenje odhoda je bilo verh drevesa že razvito; še enkrat in s težkim sercom objamem „z Bogom" svoje ljube ter stopim v barko.

Bralcem je opisal vse tegobe, lepote, zanimivosti, skrbi, ki so ga spremljale na tej dolgi plovbi. Po več dneh in več zapisih lahko ob koncu beremo, kako je vendar dosegel obale v Egiptu:
Bližali smo se koncu naše poti; v petek bi bili imeli že v Aleksandri i biti, pa zavolj slabega vremena smo Se le prihodnji dati zjutraj se v to mesto pripeljali. Vreme je sicer čedalje prijetniše prihajalo, bolj ko smo se Afriki bližali; tudi toplo je bilo že tako, da se v dveh suknjah nič več prestati ni moglo.

Kmalo nam pride pilot iz mesta naproti. To je bil prvi Egipčan, kterega smo zavolj njegovega temnega obraza, čudne noše in druzih orientalskih značajev vsi občudovali. Parobrod se je zdaj napotil v luko; Kaseti u s svojimi palmami, ktere so nas tukaj pervikrat pozdravljale, na levi strani, toplice Kleopatre in katakombe na desni, memo vojnih bark z rudečimi egiptovskimi banderi, skoz temno kerdelo bark vsake baže in vsacega naroda, je puhal naš parobrod zmiraj naprej, dokler se ni ustavil na svojem navadnem mestu. Bili smo v Aleksandri, 17. decembra 1859.

Predvsem v katoliških časopisih, ki so podrobno spremljali delo misijonarja Knobleharja, lahko večkrat zasledimo tudi podatke o Egiptu. "Imamo zelo zanimive opise, ki nam predvsem govorijo o stanju sredi 19. stoletja. Opisujejo stanje, ki danes ne obstaja več oziroma se je popolnoma spremenilo. Zato so ti viri dragocen vir za proučevanje zgodovine egipčanskih spomenikov, tudi širše gledano," poudari kustos Frelih.

Odkritje Tutankamonove grobnice odmeva tudi na Slovenskem

Še več zanimanja v splošno dnevno časopisje pa so prinesla pomembna arheološka odkritja v letu 1922. Dnevni časopisi postanejo še pozornejši na nove informacije iz Doline kraljev. Informacije dobivajo iz tujih virov, saj za zdaj Frelih še ni zasledil virov, ki bi pričali, da je bil v desetletnem odkrivanju grobnice faraona Tutankamona priča tudi kakšen Slovenec.

Prvi zapis o odkritju Tutankamonove grobnice najdemo v časopisu Jutro, in sicer 24. decembra 1922. Prispevek ima naslov Kako so pokopavali kralje pred 3000 leti:
Zgodovinarjem in arheologom so prinesli zadnji tedni veliko senzacijo: pri Luksorju, ki leži južno od razvalin starodavnega egiptskega mesta Tebe na levem bregu Nila, sta dva Angleža, lord Carnarvon in Mr. Howard Carter, odkrila zaklad, ki dale prekaša vse, kar se je glede dragocenosti razkrilo v zadnjih letih. Pred šestnajstimi leti sta ta dva Angleža pričela z izkopavanjem na ozemlju „mesta mrtvih" starodavne egiptske prestolnice Tebe, pred sedmimi leti pa sta začela kopati v sloviti „dolini kraljev". Raziskovalca sta našla marsikaj zanimivega, kar je obogatilo naše znanje o kultu mrtvih v Osrednji državi ter v marsikaterem oziru nudilo važna razkritja glede staroegipstke umetnosti in kulture. Šele v zadnjih tednih pa sta podjetna Angleža našla tudi bogato plačilo za svoj dolgoletni trud. Že davno sta bila izgubila nado, da bi v popolnoma prekopani „dolini kraljev" mogla najti kaj posebnega. Ko je pred leti znani raziskovalec Davis razkril še nekoliko kraljevskih grobnic, so bile skoraj že izčrpane tajnosti one slovite doline. Howard Carter pa je vedno še upal, da pri svojem izkopavanju vendar še naleti na kako kraljevsko grobnico, ki še nedotaknjena počiva v krilu zemlje. Domneve starih domačinov so mu utrjale to nado. Pred kratkim je sedaj Carter res razkril kraljevsko grobnico neizmerne važnosti: grobnico kralja z imenom Tutankamen, vladarja iz osemnajste dinastije, ki je vladal od leta 1358. do 1350. pred Kristusovim rojstvom.

(…) Zaklad, ki se je našel pri Luksorju, je izrednega pomena za znanost in vrednost njegova je tolika, da sta se lord Caraarvon in Howard Carter odločila, da začasno ustavita nadaljnja dela, dokler se potrebno ne ukrene glede shranitve in konserviranja najdenih dragocenosti. Najdišče se bo primerno obzidalo in tudi egiptska vlada je potrebno ukrenila za varnost dragocenih najdenin. Nerešeno je še vprašanje, komu naj pripadejo te dragocenosti Lastninsko pravico do izkopanih predmetov ima brezdvomno egiptska vlada. Po starem običaju pa je doslej pri vseh na egiptovskih tleh najdenih izkopninah pripadla le polovica državnemu muzeju v Kairi, polovica pa onemu, ki jih je našel. V Angliji upajo, da dobi lord Carnarvon za svoje dolgoletno delo primeren del v kraljevi grobnici najdenega zaklada.

V priljubljenem časopisu Slovenec so o odkritju grobnice prvič pisali 29. decembra 1922:
Znamenite najdbe v Egiptu

Znamenite najdbe v Egiptu. V dolini kraljevih grobov nasproti Luksorju v Zgornjem Egiptu je izkopavanje dolgo let počivalo. V zadnjih 30 letih se je pa lotil tega posla znova angleški lord Carnavon. Dal je od skalnate stene odmetati kameni drobiž, nastal ob dolbenju grobov, ki pokriva dolino mnogo metrov visoko. Po dolgoletnem trudu se je lordu Carnavonu v zadnjih dneh meseca novembra t. 1. posmejal bogat uspeh: Odkril je nov, še nedotaknjen kraljevi grob. Vhod v grob je bil še zaprt, dasi se je poznalo, da so bile nekoč v davnini zapore že vlomljene. Ko so grob odprli, se jim je nudil čudovit pogled: Vse je nakopičeno najrazličnejših predmetov, ki so jih dajali kraljem v grob. Tu so stale tri izrezljane, pozlačene razkošne postelje, vrhu njih zopet postelje z vložki iz ebenovine, si ono ve kosti in poldraguljev, številne omare ž vložki in pozlačenimi napisi. V eni izmed omar, ki je bila poslikana lovskimi prizori, so bila bogato vezena kraljeva oblačila in pozlačene sandale. Tu je bil prestol Tutankamuna, s težkim zlatom obiti stoli, štirje vozovi, zloženi na panterjevi koži, kakoršne so nosili vozniki, vsakovrstna žezla. čudna glasbena orodja, posode iz alabastra nenavadne oblike, lepe stvari in fajansovine, velike množine darov za žrtve, stegna gazel, gosja in račja pečenka, vse balzamirano in shranjeno v skrinjicah enake oblike, dalje cvetlični šopki in venci, ki so vsi ohranili svoje barve, omara polna papirusovih zavitkov itd. itd. — sploh vse, kar so dajali kraljem v grob, kakor nam je to znano s stenskih slik iz groba Ramzesa III. Vse to, kar smo doslej našteli, je stalo v prvem prostoru. Drugi prostor je bil s podobnimi predmeti tako založen, da niso mogli dospeti do tretjega oddelka groba, dokler stvari niso spravili iz groba. Kaj so našli v tretjem prostoru, sedaj se ni znano, ker jo dospelo dosedaj v Evropo šele prvo veselo poročilo lorda Carnarvona. Toliko je še naznanil, da stojita pred vhodom v tretji oddelek kot dva stražnika dva kraljeva lesena kipa v življenski velikosti, prevlečena s črno, asfaltu podobno snovjo. Podobne kipe so našli tudi v preje najdenih faraonskih grobovih, le da je na njih še ves bogati kraljevi okras. Kaj važnega novega prinašajo te najdbe znanosti, se doslej še ne ve; vsekakor se kultura in umetnost dobe ob koncu 18. dinastije zelo pojasni. Ali je med papirusovimi zvitki poleg običajnih mrliških knjig tudi poročilo o vladi tega kralja, kakor je imamo o Hamzesu III, doslej ni znano.

V prvem dnevniku v slovenskem jeziku Slovenski narod so svoje bralce o odkritjih prvič obvestili 18. januarja 1923:

Zanimiva zgodovinska najdba v Egiptu
Anglež lord Carnavon je po osemletnem trudopolnem delu, ki ga je vršil z velikim aparatom in še večjimi stroški našel v »Dolini kraljev« grob tebanskega vladarja Tutenkhamena. Epiptologi soglašajo v tem, da je izkopanina za znanost neprecenljive važnosti, morebiti najvažnejša, kar se jih je kedaj našlo. Kralj Tutenkhnmen , ki je vladal od l. 135S do 1350 pred Kr., je bil član XVIII. dinastije. Vrata njegovega groba nosijo njegov lastni pečat. Ko so jih iskalci odkrili, so mislili, da jih izza pokopa Tutenkhamnovega še nikdo ni odprl. Pri natančnem ogledovanju pa so ugotovili, da so vrata morala biti odprt a že kmalu po Tutenkhamenovi smrti, kajti nosijo še drugi pečat grobnih nadzornikov kralja Ramza IX . Od tega časa pa do danes, torej na 3000 let, grob prav gotovo ni bil odprt. — Po otvoritvi grobnih vrat se je nudil iskalcem nad vse zanimiv prizor: dve prostorni predsobi, ki vodita v notranjost groba, sta bili natrpani z najrazličnejšimi stvarmi neprecenljive zgodovinske vrednosti. Krasna posoda, dragoceno pohištvo, štirje vozovi, okrašeni z dragimi kameni, vse to je ležalo križem v obeh prostorih. V grob so morali vdreti, najbrž kmalu po kraljevi smrti, tatovi, ki pa so vzeli s seboj menda le zlatnino. Vse ostale dragocenosti so pustili v grobu. Poročilo o notranjosti groba še ni dospelo v Evropo.

Po tem so slovenski časopisi pogosto poročali o tem, kaj se dogaja v Dolini kraljev, kakšna so nova spoznanja o Tutankamonu. V časopisu Jutro iz 9. januarja 1923 lahko tako preberemo podrobnosti o mumificiranju.

Egipčanske mumije
Stari Egipčanje so mrtvece mumificirali in mumije shranjevali v zidane grobnice, nad katerimi so zgradili palače, piramide ali nekakšne katakombe. Mumificiranje so izvrševali posebni zavodi na levi strani Nila. Sodelovali so duhovnik, uradnik in umetnik. Treba je bilo plačati različne takse za različne načine, za boljše in lepše poslikane krste in za boljše ali slabše blago, v katero so trupla zavijali. Višek spretnosti in lepote v mumificiranju so dosegli Egipčanje v dobi l. 1580. do 1205. pred Kr. Truplu so vzeli drob in možgane ter oboje posebej preparirali za grob. Notranjost trebušne votline in lobanje so izmili s cedrovim vinom ter ju napolnili s platnom, namočenim v olju in s kosi dušeče smole. Vse truplo so nato pokrili s tenko plastjo asfalta, tako da zrak ni imel nikjer dostopa. Tako pripravljeno truplo so ovili z ovoji, ki so bili do 200 m dolgi. Mumificiranje je trajalo 70 dni. Nato so truplo položili v krsto in ga poslali domov, kjer je ostalo do pogreba. Ceneje je bilo mumificiranje, ako so votline trupla napolnili s peskom in ga prej izmili s salpetrom, a vse truplo ovili s cenejšim blagom. Namen je bil, truplo ohraniti neizpremenjeno, da dobi duša lahko popolno telo, ki je vendar novo. Ako truplo ni celo, tudi duša ne dobi celega novega telesa. Taka je bila vera. Tej veri so Egipčanje žrtvovali velike vsote. Zato so njih mrtveci ostali po več tisočletjih pač izsušeni, a prav dobro ohranjeni. Nekatere mumije so obdržale celo obraz malone nespremenjen. Žalostno je le, da radovedna znanost niti mrličev ne pušča v miru, nego jih vlači izpod piramid in iz grobnic na dan ter razstavlja odvite in razrezane mumije kot zanimive predmete po muzejih.

Marko Frelih ob tem poudari še, da je bilo seveda veliko poročanja o tako imenovanem faraonovem prekletstvu, saj je bilo to za bralce privlačno.

Slovenski narod, 7. januar 1927: Vlom v Tutenkamnovo grobnico
Vlomilci so odnesli bogat plen, najdragocenejših zgodovinskih predmetov se pa nišo dotaknili, ker jih nišo znali ceniti. Prokletstvo Tutankamnovega kipa, ki je zdaj v rokah vlomilcev.

Nedavno so vsi inozemski listi poročali, da je bil v Tutankamnovo grobnico v Laksorju izvršen velik vlom in da so odnesli vlomilci bogat plen. O tem senzacijonalnem vlomu prinašajo inozemski listi zanimive podrobnosti. Vlom se ni povsem posrečil, kajti največje dragocenosti Tutankamnove grobnice so ostale nedotaknjene. Te dragocenosti in zakladi so zaprti v posebni zakladnici, kateri vlomilci nišo mogli do živega, pač pa so odnesli iz drugega oddelka grobnice zlat kip, dočim so pustili pri miru razne rezbarijt, marmornate figure in kipe, čijih zgodovinske vrednosti niso znali presoditi. Ukradeni kip je doprsni kip legendarnega kralja Tutankamna in baš ta kip je ustvaril legendo, da je faraon maščevalen in da se osveti vsakomur, ki ga moti v njegovem večnem snu. Vzrok tem govoricam je tragična smrt lorda Carnavona, ki je kot znano odkril Tutankamnovo grobnico. Baš njegova smrt je v zvezi z dragocenim kipom. Lorda Carnavona je pičila strupena mušica baš onega dne, ko je odprl grobnico in dvignil iz zakladov zlati doprsni kip.

Zdi se, da je na kipu res ležalo prokletstvo. Kmalu po Carnavonovi smrti je namreč zadel raziskovalce grobov egiptovskih kraljev drug težak udarec. Na kipu je napis, čigar zagonetko je hotel rešiti znani egiptolog Evelyn White. White je napis fotografiral in vzel ploščo s seboj v London. Dva dni pozneje so vsi londonski listi priobčili senzacijonalno vest: »Zagoneten samomor slovitega učenjaka«. Samomor je izvršil White. Kaj ga je gnalo v smrt, sicer se ni znano, zdi se pa, da je bila vzrok nesrečna ljubezen. Dan poprej so namreč našli zastrupljeno klavirsko umetnico Heleno Mary Nind. Na mizi je ležalo poslovilno pismo, naslovljeno na profesorja Whiteja. White je moral namreč drugega dne pred sodnika, da pojasni zagonetno smrt pianistke. Še preden je bil zaslišan, si je učenjak pognal kroglo v glavo.

Zanimivo je, da je prečital napise vseh plošč, ki jih je vzel s seboj, nepojasnjen je ostal edino hieroglif doprsnega kipa kralja Tutankamna. Seveda je to še bolj potrdilo vero, da gre za faraonovo osveto. Pripetilo pa se je še nekaj, kar je vzbudilo splošno senzacijo in potrdilo domnevo, da Tutankamon ne dovoli motiti njegov večni mir. V notranjosti kipa je odkril lord Carter, naslednik Carnavona pergamentno polo, ki je bila popolnoma obledela tako, da se ni dalo dognati, kaj je na nji napisano. Pergament je Carter izročil londonskemu röntgenologu Raleighu. Raleigh je polo röntgeniziral, pri delu pa je zadobil opekline na roki, katerim je kasneje podlegel. Naključje ali faraonova osveta? Sedaj je usodni kip izginil. Ali se je hotel faraon še enkrat maščevati nad egiptologi in jim je odvzel svoj kip, ali pa bo njegova jeza sedaj doletela drzne roparje, skrunilce njegovega groba, to bo pokazala bodočnost.

Slovenec, 5. februar 1929: Grobovi se maščujejo?
V Londonu je dne 2. t. m. nenadoma umrla lady Carnarvon, žena egiptovskega raziskovalca lorda Carnarvona, ki je odkril grob egiptovskega faraona Tutankamona. Lady Carnarvon je pičila strupena muha. To je sedaj četrta nenadna smrt med osebami, ki so bile v zvezi z odkritjem Tutankamonovega groba in legenda o maščevanju mrtvih kraljev proti skrunilcem njihovih grobov je dobila novo pričo. Kot prvi je umrl lord Carnarvon sam, in to v trenotku, ko se je pripravljal, da prodre v zadnji najsvetejši prostor Tutamkamonovega groba. Tudi njega je pičila strupena muha. Njegovo delo je imel nadaljevati njegov zvesti sotrudnik egiptoslovec Carter. Toda Carter je kmalu težko obolel in se je moral vrniti na Angleško.

Nato so naprosili številne druge egiptoslovce, da bi prišli v Egipt in med drugim rentgenizirali kraljevo mumijo. Toda strokovnjaki so postali nezaupni in nobeden ni hotel izpostavljati svojega življenja bodisi slučaj bodisi resničnim tajnim silam, ki se bore proti skrunilcem kraljevega groba. Slednji je sprejel poziv znameniti londonski rentgenolog Raleigh in odpotoval v Luxor. Delo mu je šlo po sreči in ko je svojo nalogo dovršil, se je vkrcal na parnik, da se vrne v domovino. Toda malo prej, nego je parnik dosegel angleško obalo, je Raleigh nenadoma umrl. To je bila druga žrtev. Istočasno z Raleighom sta se mudila v Luxorju dva fotografa iz Kaira, ki sta hotela napraviti kolikor mogoče veliko slik kraljeve mumije. Toda slike se kar niso hotele posrečiti. Še predno sta plošče kopirala, je enega izmed obeh povozil avtomobil, da je ostal na mestu mrtev. Tretja žrtev! Njegovega tovariša je prevzela groza. Uničil je vse plošče in se vrnil v Kairo. Kot četrta žrtev je padla sedaj žena lorda Carnarvona. Ali se bodo sedaj grobovi pomirili — odnosno ali bo sedaj konec nesrečnih slučajev?

Ohranjenost spomenikov vpliva na učinek, ki ga pustijo na obiskovalcih

Nova odkritja, zanimivosti, špekulacije so torej redno prihajala tudi do 'navadnih' ljudi na Slovenskem. Egiptovska civilizacija je ljudi privlačila tudi zato, ker je še danes polna skrivnosti. "Te skrivnosti so bile prvotno vezane na pisavo, ki so jo vsi pred sabo videli, pa je nihče ni znal brati. Zato je puščala veliko ugibanj, kdo so bili ti ljudje, kakšna je bila kultura, vse je bilo skrivnostno, neznano," poudari Frelih.

Ljudi je prevzela tudi sama dediščina Egipta, predvsem piramide kot ogromne strukture in veliki gradbeni oziroma arhitekturni podvigi. "Imamo jih pred sabo, vendar se sprašujemo, kaj sploh to predstavlja. Ali so res samo grobnice ali je zadaj še nekaj več? Je tu lahko ideja, filozofija o kozmosu, o stvarstvu?" opisuje naš sogovornik in opozori, da če kulturo starega Egipta primerjamo z drugimi kulturami, vidimo, da v tistem času nobena ni bila sposobna ustvariti nekaj takšnega, kar je bil sposoben ustvariti stari Egipt.

Tudi ohranjenost spomenikov močno vpliva na učinek, ki ga pustijo na obiskovalcih. "Predvsem so ti spomeniki bogato okrašeni, ne samo s teksti, s hieroglifi, ampak tudi z reliefi, s podobami, tako da je bil obiskovalec Egipta v 19. stoletju ali še, tudi če ni znal brati hieroglifov, navdušen in fasciniran nad podobami Egipčanov, raznimi prizori, predvsem pa božanstvi. Božanstva so bitja z živalskimi glavami. Človeška bitja, ženska in moška, vendar imajo živalske glave, in to je imenitno izhodišče za razmišljanje, za ustvarjanje lastnih predstav, ker nimaš vedenja, in tako so nastale tudi kakšne bujne interpretacije, ki so se izražale v okultnih znanostih, v alkimiji."

Ta prevzetost je bila po Frelihovih besedah ves čas prisotna, sploh, ko se je začela trgovina z dediščino faraonov. Trgovanje s starinami doseže številna evropska mesta, muzeje, in ko ljudje to enkrat vidijo na dosegu rok v muzejskih stavbah, ko vidijo mumije in vse te nenavadne spomenike, amulete, jih zelo zanima, od kod to izhaja. "Želijo to deželo tudi obiskati. In tako se začne fenomen množičnega turizma," zaključi.

Potrebovali so jo za reševanje dragocenih ostankov bogatih kulturnih najdišč, ki jim je grozilo poplavljanje Nila.

Če je bila glavnina gradbenih sil Egipta v tistem času usmerjena v gradnjo megalomanskega Asuanskega jezu, je Unesco osrednjo pozornost namenil dediščini, ki je bila prav zaradi tega gradbenega podviga ogrožena.

Gradnja jezu je namreč povzročala naraščanje vode po območju med prvim in drugim Nilovim kataraktom, zaradi česar je številnim spomenikom, predvsem je šlo za cerkve s koptskimi freskami, grozilo, da jih bo prekrila voda. Odločilna je bila bitka s časom in Unesco je organiziral mednarodno akcijo reševanja spomenikov stare Nubije. V tej so sodelovali strokovnjaki različnih držav, med njimi tudi jugoslovanska odprava, ki je zaslužna za najpomembnejši prispevek Slovencev na področju odkrivanja Egipta v celotnem 20. stoletju.

Tako vrednotijo odpravo avtorji razstave z naslovom Potopljene kulture: Reševanje spomenikov stare Nubije med letoma 1963 in 1964. Skozi objektiv Mihe Pirnata (1924–2022), ki so jo konec preteklega leta pripravili v Galeriji Peti Štuk na filozofski fakulteti. Na tej so predstavili fotografije, ki so nastale na omenjeni odpravi, večino pa je posnel slovenski restavrator Miha Pirnat.

K izjemnemu prispevku sodelujočih ne le k dokumentiranju dediščine, ampak reševanju koptskih in navsezadnje egipčanskih sledi nasploh se še vrnemo. Najprej nekaj besed o odpravi. Ta je bila namenjena predvsem restavriranju koptskih poslikav v cerkvah, ki so jih v času nubijskih kraljestev (gre za čas med letoma 542 in 1323 po n. št.) ustvarili v cerkvah, v katere so pretvorili nekdanje faraonske templje. Zato ni presenetljivo, da so med reševanjem koptskih poslikav restavratorji našli tudi prekrite staroegipčanske reliefe in hieroglifne napise.

Medtem ko je bil za druge sodelujoče države, ki so v Unescovo akcijo poslale svoje ekipe, eden glavnih motivov dogovor, da smejo v zameno za pomoč pri reševanju dediščine odnesti nekatere predmete, ki sta jih za to predvideli vladi Egipta in Sudana, se je Jugoslavija v znak bratskega prijateljstva z obema državama (to je bil navsezadnje čas gibanja neuvrščenih) temu odpovedala.

Na območje stare Nubije so se poleg Mihe Pirnata odpravili še Milorad Medić, ki je bil tudi vodja misije, Mihailo Vunjak, Bogdan Kovačević in Jovan Nešković. Šlo je za razmeroma majhno ekipo treh slikarjev konservatorjev in kemika (pozneje se jim je pridružil še arhitekt Jovan Nešković, ki pa so opravili izredno delo, cenjeno med vsemi odpravami drugih držav.

Jugoslovanski del odprave je potekal od 9. novembra 1963 do 31. maja 1964 in v tem času so v Nubiji sneli 92 fragmentov zidnih poslikav, ki so vsega skupaj pokrivale 113.127 kvadratnih metrov. Od tega so 35 fragmentov utrdili in postavili na začasne nosilce, 12 pa so jih v celoti obdelali.

Že številke povedo, da so opravili veliko delo, toliko bolj ob upoštevanju, da so se vse ekipe ob Nil podale reševat spomenike iz materialov, o katerih do tedaj niso veliko vedele in je bilo za večino to še neznano področje. Dodatna ovira je bil razmeroma kratek čas, ki so ga imeli na razpolago. Ostanke so morali rešiti v nekaj mesecih, zato so ekipe garale dolge dneve, tudi v nočnih urah, pri tem pa so se morale znajti v nezavidljivih razmerah.

"To je ogromno delo in zelo malo časa za tako velik poseg. Zlasti v tistih pogojih si težko predstavljam, kako so delali. Vse je bilo prvinsko in so morali improvizirati. Pri pripravi prostorov, kjer so delali, so se morali dobro znajti. Zares so opravili izjemno delo," pove Pirnatov sin, Miha Pirnat mlajši, ki je na poklicni poti tudi sam v veliki meri sledil očetovim stopinjam in je danes konservatorsko-restavratorski svetovalec v Narodni galeriji.

Dragocen fotografski arhiv
Veliko improvizacije je ekipa pokazala že na samem začetku odprave, ki se je začela v templju Wadi es-Sebua oz. Dolini levov, kot so to poimenovali zaradi mogočne aleje sfing. V hipostilni dvorani templja Ramzesa II., ki je bila pozneje preurejena v cerkev, so si uredili improvizirano delavnico, sami pa so živeli na ladji. Sočasno so izvajali tudi preiskave v bližnjem svetišču Amenhotepa III., vendar so jih morali zaradi časovnih omejitev prekiniti. Posebej dragocene so Pirnatove fotografije templja, saj imajo izjemno dokumentarno vrednost.

Tudi sicer so Pirnatove fotografije dragocene, saj predstavljajo pomemben dokument za raziskovanje ne le same Unescove akcije, ampak tudi nubijskih spomenikov na sploh, saj je fotografska dokumentacija iz tistega časa skopa. "Odkritje Pirnatovega arhiva je bil pravi čudež. Zares je neprecenljiv," je na decembrski konferenci Egiptologija in Slovenci v Narodnem muzeju Slovenije dejala Dobrochna Zielińska z arheološkega oddelka Univerze v Varšavi.

Pirnat je bil tudi sicer pri svojem delu zelo sistematičen in celotno odpravo dokumentiral v dnevniških zapisih, v katerih je vsak dan natančno zapisoval, kaj so počeli, koliko dela so opravili, pa tudi druge, za samo delo nemara manj pomembne podatke. Pirnatova družina se je odločila restavratorjev dragoceni arhiv zapustiti Restavratorskemu centru ZVKDS-ja.

Pomen jugoslovanske odprave ni zgolj v dokumentarni vrednosti, pač pa je že na samem terenu navduševala druge ekipe. Jugoslovanska tehnologija je bila izredno cenjena med mednarodnimi ekipami, pove Miha Pirnat mlajši. Ker so se podajali na tako rekoč neznano področje, so ogromno vložili v same predpriprave. Vodja odprave Medić in kemik Vunjak sta se že dve leti pred začetkom odprave namenila v Sudan, kjer sta izvedla preizkuse in proučila materiale poslikav. "Gre za specifičen način slikanja in drugačne materiale, kot so jih uporabljali pri nas. Medtem ko se pri nas kot vezivo pri ometih uporablja apno, so Kopti uporabili kaolin, ki je posebna vrsta gline (uporablja se pri izdelavi porcelana in keramike). Restavratorji so iz zemlje, zmešane s peskom, naredili omet, ki so ga premazali s kaolinom. Zatem so nanesli še finejši omet, ki so ga prav tako "utrdili" s kaolinom, to pa potem nanašali na peščen omet. Lahko tudi v več plasteh. Na to so potem slikali. Gre za drugačno tehniko, kot smo je pri stenskih poslikavah vajeni pri nas, kjer so denimo gotske freske veliko obstojneje narejene," pove Pirnat mlajši.

Na podlagi Vunjakovih študij so v Beogradu pripravili posebne materiale, s katerimi so utrdili površino poslikav. "Postopek snemanja freske se začne z globinskim utrjevanjem poslikave, se pravi barvne površine in tudi globlje plasti ometa. Z razpršilko so nanesli v topilu raztopljeno lepilo na osnovi polivinil acetata, ki se je vpilo v podlago in povezalo prhki omet. Površino poslikave so pred snemanjem z zidu armirali s plastmi gaze in platna, ki so ga nalepili neposredno na barvno plast z vodotopnim celuloznim estrom, ki so ga izdelali v Beogradu. Pri snemanju fresk na evropskem območju se je takrat uporabljalo lepilo na osnovi kleja, ki je precej močnejše, kot je bilo potrebno za snemanje nubijskih poslikav. V tem primeru so zato uporabili celulozo, ki ne lepi tako močno. Okoli zaščitenega fragmenta se izkoplje ozek pas ometa, da fragment s pomočjo dolgih nožev ali kopij lahko zatem previdno odluščijo s podlage," razloži.

Ob odstranjevanju poslikav z noži so bili posebej pazljivi tudi zato, ker so pod njimi lahko naleteli na vrezane hieroglife. "Tako so se tudi hieroglifi lepo ohranili. Hieroglifi so bili v negativu in tako so ob luščenju na zadnji strani poslikave, ki so jo sneli s stene, dobili pozitiv hieroglifa."

Včasih so lice poslikave predhodno zaščitili z gazo, nato pa z lepilom na osnovi celuloznega etra odluščili samo barvno plast. Postopek se imenuje "trapaža". Če je izvedljiv (odvisno od spodnjih ometov), je njegova prednost ta, da je hitrejši, saj na odstranjenem fragmentu ni ometa, slabost pa, da izgubimo profil stene.

Kadar so fragmente sneli po običajnem postopku, skupaj z ometom, so jih položili na mizo, stanjšali zadnji omet do debeline pol centimetra, potem pa hrbtno stran utrdili s plastmi platna in ometa, podobnega originalnemu, ki so mu dodali, tokrat drugačno, polivinil acetatno vezivo. S čez robove fragmenta segajočim platnom so poslikavo nato pripeli na po meri in obliki izdelano panelno ploščo, da so poslikavo lahko montirali. Na ta način so tudi fresko lahko razstavili v muzeju. "Tehnika je bila dejansko zelo primerna za te razmere in materiale. To je poželo veliko občudovanja pri drugih ekipah, ker so bile tudi po odstranitvi zaščite z lica poslikave te ohranjene. Ni bilo pokanja ali dodatnega sijaja, poškodb, saj vezivo ni bilo tako invazivno, kot je dogajalo pri vezivih, ki so jih uporabljali drugi. Prav zaradi teh posebnih materialov, ki so jih razvili, in zaradi posebnega načina dela, ki je bil inovativen, so jugoslovansko ekipo zelo cenili. Ta je prinesla ves material s seboj, saj v Egiptu tega ni bilo mogoče dobiti," pove Pirnat mlajši.

Ekipa, ki jo je preganjal čas, je delala dolge dneve, poleg tega se je odprava podaljšala za tri mesece, potem ko so nizozemski arheologi med delom na zahodnem bregu Nila v kraju Abdulah Nirgi nepričakovano odkrili triladijsko cerkev z dobro ohranjenimi slikarijami. Ta je bila povsem prekrita s puščavskim peskom, in ko so ga odstranjevali, so ometi s koptskimi freskami začeli odpadati. Ker je bil potreben takojšnji poseg, so na pomoč poklicali jugoslovansko ekipo. Konec januarja in na začetku februarja leta 1964 so v desetih dneh z zidov sneli velik del bolje ohranjenih poslikav, ki jih uvrščamo v sam vrh nubijskega slikarstva.

Zadnje delo v sklopu odprave so Jugoslovani opravili v kraju Šeik Abd el Gadir, okoli 10 kilometrov južno od Vadi Halfe, kjer poteka meja med Egiptom in Sudanom. Tam so vse snete fragmente poslikav triladijske cerkve uokvirili z letvicami in jih v lesenih zabojih z vlakom poslali v kartumski muzej.

Odprava se je torej končala konec maja leta 1946, v tem času pa je ekipa komaj štirih restavratorjev zaščitila in ohranila ostanke pomembnih koptskih stenskih poslikav iz 6., 8. in 11. stoletja.

Odpravo je s Pirnatovimi fotografijami decembra na filozofski fakulteti predstavila razstava, ki sta jo kot avtorja podpisala Jan Ciglenečki in Miha Pirnat ml., kustosinje pa so bile Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski in Ana Jazbec.

"Dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur," je podoba, ki jo je o staroegipčanski civilizaciji imela Alma M. Karlin. Razgledana in vedoželjna Celjanka se je z zapuščino Egipta srečala že pred prvo svetovno vojno, ko je delala in študirala v Londonu. Obiskovala je Britanski muzej ter v egipčanskem oddelku zavzeto študirala razstavljene eksponate. Staroegipčanska civilizacija je bila tako ena prvih visokih kultur, s katerimi se je podrobneje seznanila.

"Razstavljeni eksponati v egipčanskem oddelku Britanskega muzeja so morali na Almo M. Karlin narediti velik vtis. Z večkratnim ogledovanjem in prebiranjem strokovne literature o njih si ni nabrala le strokovnega znanja, temveč so ji bili ti predmeti predvsem v literarni navdih," pove raziskovalka in prevajalka njenega opusa Jerneja Jezernik.

Še posebej jo je navduševal egipčanski duhovni svet, saj se je intenzivno ukvarjala s teozofijo in idejo univerzalnega bratstva brez razlik. Verjela je v obstoj Atlantide ter njene prebivalce videla kot plemenite, bistre in krepostne. Tisti, ki so preživeli potop tega kraljestva, pa so po njenem mnenju znanje in modrost prenesli v nove kolonije na različnih koncih sveta. Eno od teh območij naj bi bil tudi starodavni Egipt, kjer naj bi prebivalci Atlandide pomagali zgraditi piramide. Sfingo je imela Alma za simbol velike skrivnosti.

A kljub velikemu zanimanju Alma M. Karlin, prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja kot raziskovalka in avtorica potopisov sama osem let potovala po svetu, ni nikoli dejansko obiskala znamenitih najdišč v Egiptu. "Bila je zelo blizu, dobesedno na pragu Egipta, vendar se je takrat že vračala domov, izmučena in brez sredstev," pojasni Marko Frelih. Egipčanski duhovni svet pa je pozneje na neki svoj način vpeljala v romane in zgodbe. "V romanu Izolantis se vidi ideja popolne družbe s hierarhijo, predvsem v duhovnem smislu, in tukaj so v ozadju predstave o družbenem in verskem redu starih civilizacij, od egipčanske, grške, staroindijske. Alma je imela duhovno naklonjenost do verskih praks starega sveta," doda.

Podrobno je Almino zapuščino zgodb s staroegipčansko tematiko obdelala Jerneja Jezernik v zbirki Magične zgodbe starega egipta, ki je izšla ob 125. obletnici pisateljičinega rojstva. V njej so zbrane kratke magične zgodbe z duhovnim sporočilom ter doslej še neobjavljena novela Tutmozisov zdravnik, ki jo je Alma napisala dve leti pred smrtjo.

"Všeč ji je bilo, da so starodavni Egipčani poleg čisto konkretnih zemeljskih sposobnosti verjeli tudi v nadnaravne danosti. Navduševala jo je njihova neomajna vera v posmrtno življenje, saj naj bi bilo vse tuzemsko za Egipčane zgolj priprava na bivanje v onostranstvu. V primerjavi z drugimi narodi naj bi starodavni Egipčani naredili še korak dlje – že za časa življenja naj bi namreč poskusili izvedeti, kaj je onstran praga večnosti," zapiše Jerneja Jezernik v spremni besedi k Alminim zgodbam.

Še več zanimivosti pa nam je o Almini povezanosti s svetom staroegipčanske duhovnosti in stvarnosti prevajalka njenih del razkrila v pogovoru.

Kaj je Almo pri staroegipčanski kulturi najbolj zanimalo, privlačilo?
Alma M. Karlin se je z Egiptom posredno srečala že v mladosti. Kot piše v avtobiografiji Ein Mensch wird/Sama, je med obiski tete Ernestine, ki je živela in delala kot predstojnica pošte v Brdih, prišla v stik z njeno gospodinjo, s katero se je lahko pogovarjala po francosko. Najverjetneje je bila ena od aleksandrink, ki so si nekoč služile kruh pri premožnejših družinah v Egiptu. To srečanje je Almo pomembno zaznamovalo. Tudi pozneje, ko je v letih tik pred prvo svetovno vojno delala in študirala v Londonu, je večkrat obiskala Britanski muzej in si v egipčanskem oddelku z velikim zanimanjem ogledovala dragocene razstavljene eksponate. Svoje znanje o starem Egiptu pa je povezala še s svojo literarno domišljijo in teozofskim vedenjem o starodavnem Egiptu. Alma mu je rekla dežela Kem-Kem, bila naj bi predhodnica Starega Egipta in naj bi mu pomagala razviti visoko razvito kulturo in civilizacijo z rešenim znanjem iz potopljene Atlantide. Primarno jo je torej zanimala duhovna plat starega oziroma – pravilneje rečeno – starodavnega Egipta okrog leta 10.000 let pred našim štetjem in še kako tisočletje pozneje.

Je kje opisala oziroma zabeležila, kaj se ji je od muzejskih eksponatov najbolj vtisnilo v spomin?
Razstavljeni eksponati v egipčanskem oddelku Britanskega muzeja so morali na Almo M. Karlin narediti velik vtis. Z večkratnim ogledovanjem in prebiranjem strokovne literature o njih si ni nabrala le strokovnega znanja, temveč so ji bili ti predmeti predvsem v literarni navdih. Kateri natančno so to bili, ni zabeleženo, lahko pa o njih sklepamo na podlagi prebranega. Okrog predmetov avtorica potem oživi človeške like, ki jih ti predmeti ali duhovno vodijo ali pa bistveno prispevajo k razpletu zgodbe, ki ima vedno kak duhovni nauk, vse skupaj pa je prepleteno tudi s teozofijo. Nekateri predmeti, okrog katerih je Alma spletla svoje zgodbe, pa so tudi sad njenih videnj, vsaj tako je zapisala avtorica sama. Med njimi izstopa t.i. magična preproga v delu Tutmozisov zdravnik. Zdravnik Amneos, "služabnik luči" in zdravnik svečenik, je imel to magično preprogo pod posteljo, saj naj bi ga ščitila in mu razkrivala skrivnosti duhovne zapuščine star(odavn)ega Egipta. To magično preprogo je v najmanj v dveh različicah upodobila Almina prijateljica Thea Schreiber Gammelin, njene risbe pa hranita rokopisna oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in Državni knjižnici v Berlinu. Polna je simbolov, ki bi jih morali skupaj razvozlati egiptologi in teozofi, saj gre za preplet obojega.

Kako to, da si med svojo potjo po svetu ni ogledala ostankov staroegipčanske civilizacije?
V konkreten geografski stik z afriško celino je stopila šele tik pred koncem svojega potovanja okrog sveta, ko se s potovanja okrog sveta decembra 1927 z Lloydovim parnikom Triestino skozi vrata Bab al Mandab vračala nazaj v rodno Celje. Pri tem se je Afrike le narahlo dotaknila, pač tam, kjer je imela ladja postanek. V takratni Eritreji, na primer, je globoko podoživela, da je Afrika prastara celina, dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur, ki pa se nikakor ne more izviti iz težke, nizke melanholije, ki leži nad vsem in vsemi, tudi nad bogatimi in oblastiželjnimi evropskimi kolonialisti. Za kakšno večje raziskovanje doline Nila pa ni imela ne časa, ne volje, ne denarja. Po osmih letih potovanja okrog sveta je bila fizično in psihično popolnoma izčrpana. Samostojnega potovanja v Egipt pa se iz različnih razlogov ni nikoli lotila.

Se je po vrnitvi domov še ukvarjala z raziskovanjem te kulture?
Vsekakor je Almo zanimanje za (starodavni) Egipt spremljalo vse življenje. Daljše prozno besedilo Ein Arzt unter Tutmosis/Tutmozisov zdravnik je na primer napisala leta 1948, dve leti pred smrtjo, kar dokazuje, da jo je tematika ene najstarejših, najdlje trajajočih in najbolj spektakularnih visokih civilizacij v zgodovini človeštva duhovno in umetniško navdihovala vse življenje. Četudi je bila že hudo bolna, je novelo o dvornem zdravniku in svečeniku Amneosu iz "zlatega obdobja Egipta med 7. in 6. tisočletjem pred Kristusom" prežela tako z duhovitostjo, hudomušnostjo in humorjem kot tudi z bogatimi duhovnimi sporočili in življenjskimi modrostmi. Med temi po mojem mnenju najbolj izstopa sporočilo o skromnosti, (samo)obvladanosti in močnem socialnem čutu za soljudi.

Obstajajo kakšni indici, da si je morda dopisovala ali bila v stiku z raziskovalci ali diplomati, ki so delovali v tistih krajih?
Po mojih podatkih ne.

V zgodbi Klic iz kraljestva senc se posveti t. i. faraonovemu prekletstvu. So to delo navdihnile zgodbe, ki so se spletle okoli odkritja Tutankamonove grobnice?
Čisto mogoče je sklepati, da je Almino zgodbo Klic iz kraljestva senca navdihnila zgodba, povezana z odkritjem Tutankamonove grobnice. Osrednji lik v zgodbi je raziskovalec egiptolog, ki podleže faraonovemu prekletstvu. Po odkritju Tutankamonove grobnice so se dolga leta širile govorice o prekletstvu faraonov, ki jih je Alma verjetno poznala iz časopisa in ki so poudarjale prezgodnjo in usodno smrt nekaterih prvih raziskovalcev grobnic, še posebej grofa Carnarvona, ki je umrl nekaj mesecev po odkritju prvih stopnic v Tutankamonovo grobnico. V Almini zgodbi je faraonovo prekletstvo osrednji motiv. Egiptolog ob odkritju zakopanega vladarjevega groba prekrši duhovna pravila in zmoti "večtisočletni mir". Nikoli več se ne vrne v London, po neznančevi roki ga k sebi pokliče kraljestvo senc. Eden od prijateljev pa si po njegovi smrti v Britanskem muzeju v Londonu ogleda faraonovo mumijo in v njej prepozna egiptologovo podobo. "Obstaja več reči, kot jih pozna znanost. Postal sem faraonova žrtev," Alma sklene svojo zgodbo.

Od kod pa je črpala informacije o duhovnih vidikih in verovanjih v času starega Egipta?
Alma M. Karlin se je posvečala predvsem nematerialni zapuščini star(odavn)ega Egipta. V njej je na temelju teozofije poskušala prodreti čim globlje v egipčanski duhovno-mistični ustroj. Najverjetneje tudi zato, ker so se avtoričine osebne težnje ujemale s predstavami starih Egipčanov o iskanju človekove popolnosti, telesne in duhovne čistosti ter simbioze zemeljskega in kozmičnega. Všeč ji je bilo, da so star(odavn)i Egipčani poleg čisto konkretnih zemeljskih sposobnosti verjeli tudi v nadnaravne danosti. Navduševala jo je njihova neomajna vera v posmrtno življenje, saj naj bi bilo vse tuzemsko za Egipčane zgolj priprava na bivanje v onstranstvu. V primerjavi z drugimi narodi naj bi star(odavn)i Egipčani naredili še korak dlje, že za časa življenja naj bi namreč poskusili (iz)vedeti, kaj je onstran praga večnosti. Alma je podobni duhovni izkušnji rekla vpogled v spomin sveta, t. i. akašo, ki naj bi ji, kot je zapisala, omogočila neomejeno pomikanje v času nazaj in naprej. Predvsem pa si je v primerjavi z mnogo teozofi in tudi starodavnimi egipčanskimi svečeniki, ki so gradili na ekskluzivnosti in hermetičnosti svetih besedil, v svojih literarnih delih drznila odkrito, brez tančice, spregovoriti o duhovnih modrostih in jih deliti z ljudmi, ki so ji želeli prisluhniti.

Kako to, da njene novele oz. zgodbe s staroegipčansko analogijo niso bile natisnjene v času njenega življenja?
Razlogov je bilo verjetno več. Sredi 30. let prejšnjega stoletja se je Alma odločila primarno posvetiti pisanju del z duhovno, mistično, teozofsko vsebino. S tovrstnimi deli je imela v primerjavi s svojimi potopisi, romani in etnološkimi deli manj uspeha, ker naj bi jo, tako pravi avtorica sama, v tem razumele le "redke duše". Ker se je z romanom Isolanthis zelo zamerila nacističnim oblastem, ki so razumele, da je Alma v potopu Atlantide napovedala zaton tretjega rajha, je svoja (ne samo) teozofska dela v glavnem pisala za v predal. Vsekakor pa je pri tem treba poudariti tisto, kar je povedal že Zmago Šmitek, namreč, da so bila tovrstna dela v slovenskem okolju v tistem času zagotovo nekaj posebnega in da je treba Almi M. Karlin priznati književne zasluge tudi na tem, doslej prezrtem področju. Verjela je namreč, da bo z duhovno književnostjo prispevala k duhovnemu napredku bralcev in bralk. K temu spada tudi vrsta neobjavljenih pesmi, v katerih je Alma M. Karlin zbrala v njenih očeh najpomembnejša duhovna sporočila starodavnega Egipta, hrani pa jih Rokopisni oddelek v NUK-u.

So bile mišljene kot enotna zbirka ali jih je pisala in želela objaviti posamezno oz. nepovezano?
Mislim, da so bile tako njene kratke zgodbe in novele s tematiko starodavnega Egipta kot tudi daljša prozna dela, ki so ostala neobjavljena, zamišljena in napisana kot samostojne enote. Vendar je pri tem treba povedati, da je Alma svoje védenje razpršila skozi vsa dela s to tematiko, tako da bi bilo zanimivo, četudi zahtevno, zbrati vse v neki sistem in ga analizirati vsaj s teozofskega in egiptološkega, pa tudi širšega vidika.

Kje in kako so se ohranili ti njeni rokopisi?
Rokopisi so po Almini smrti leta 1950 prišli v roke njene sestre po duši Thee Schreiber Gammelin, ki je bila v povezavi z rokopisi daljnovidna in je drugega za drugim predala v hrambo NUK-a. Hkrati pa so besedila, tudi z egipčansko tematiko, ohranjena tudi v zapuščini Alminega najljubšega založnika Maxa Möhringa iz Leipziga, ki jo hrani Berlinska državna knjižnica (Staatsbibliothek zu Berlin). Nekaj jih je zagotovo še v zasebnih rokah, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Nemčiji in Švici. Najlepše pa je, da tu in tam pride na dan tudi še kakšen, za katerega sploh nismo vedeli. In s tem doda še en dragoceni kamenček v mozaiku življenja in dela Alme M. Karlin.

Kako pomemben vpliv na njeno delo in razmišljanje je po vašem mnenju imela zapuščina staroegipčanske civilizacije?
Čeprav obstaja o življenju, delovanju, razmišljanju in verovanju star(odavn)ih Egipčanov kar nekaj materialnih arheoloških dokazov in pisnih virov, tudi najnovejša odkritja in raziskave še niso zmogla dati (do)končnih razlag in v celoti pojasniti vseh skrivnosti star(odavn)ega Egipta. Če pa je res še to, kar kažejo posamezne specializirane geološke raziskave, namreč da je okrog leta 10.000 let pr. n. št. resnično prišlo do svetovne podnebne katastrofe in da je pred doslej znanimi dinastijami faraonov v dolini reke Nil cvetela še kakšna visoko razvita civilizacija, potem se zgodba o magični in skrivnostni deželi temne zemlje – tudi s pomočjo Celjanke Alme M. Karlin − v bistvu pravzaprav šele začenja.

Grošelj je slovenske potnike s turistično agencijo Oskar na raziskovanje skrivnosti Egipta peljal že več kot 20-krat, pri tem pa mu pri komunikaciji z domačini pomaga tudi dobro znanje arabskega jezika. Pravi, da imajo turisti radi zgodbe, Egipt pa jih ponuja neskončno. Slovenci so vedno znova navdušeni, ko vidijo Tutankamonovo masko, Keopsovo piramido in templje v Luksorju in Abu Simblu, čeprav priznava, da ga kdo sem ter tja pocuka za rokav in vpraša: "Bojan, si moramo res ogledati toliko templjev, pa saj so vsi enaki?"

Slovenske potnike najbolj presenetita drugačen način življenja Egipčanov in umazanija, s potovanja pa prinesejo cel kup spominkov, najraje papirus, parfume, alabaster, rute in egipčansko pivo.

O vtisih Slovencev, ki jih prinesejo iz Egipta, in odnosu Egipčanov do svojih spomenikov pa v spodnjem pogovoru.

Ko v Egipt peljete skupino Slovencev, gredo v to državo zagotovo z nekimi pričakovanji. Kako dobro poznajo Egipt in kaj si najbolj želijo videti?
Slovenski potnik, ko potuje v Egipt, ve, kam gre. Nekateri so zelo načitani, drugi se bolj prepustijo toku. Vedno jih na začetku vprašam, kakšna pričakovanja imajo in vsak ima drugačna – če je 15 potnikov, je 15 pričakovanj, ki jih nato v sklopu potovanja združimo v lepo doživetje. Če bi moral našteti najbolj vroče točke, pa je to zagotovo Abu Simbel. To je res nekaj mističnega, nekaj, kar si vsak popotnik želi videti. Priljubljena je tudi Sinajska puščava, kjer se povzpnemo na Mojzesovo goro, raziskujemo kanjone, bosonogi hodimo po puščavi in gostujemo pri beduinih. Vrhunec sta tudi spanje na feluki in gostovanje pri Nubijcih, saj stik z domačini potnike zelo pritegne. Ne pozabimo seveda niti na piramide. Seveda o piramidah "vse vemo", o njih smo vse prebrali in jih videli že v vseh mogočih oddajah. A ko dejansko pridemo pred Keopsovo piramido, ki je bila 3000 let najvišja zgradba na svetu, je odziv potnikov vedno enak: "Uauuuuu!" Neizogibno je treba videti tudi zlato masko faraona Tutankamona.

Kaj Slovence v samem Egiptu najbolj preseneti, v pozitivnem ali negativnem smislu? V kakšnem primeru največkrat slišite stavek: "Tega si pa nisem tako predstavljal?"
Mislim, da drugačne navade Egipčanov. In umazanija. Ko pridemo v Kairo, kjer je tudi kongresni center, in v turistična mesta, kot sta Luksor in Asuan, je okolica čista. Tudi templji so odlično urejeni. Ko pa gremo malo ven iz teh središč in potujemo skozi vasi, pa je druga pesem. Na ulicah Kaira je tudi revščina. A tudi to je treba videti, da spoznamo deželo, jo začnemo razumeti in spreminjati mišljenje, da ni vse tako, kot je doma. Ta raznolikost med Slovenijo in Egiptom marsikoga presune.

Kako se turisti vedejo do množice prodajalcev, ki jim na vsakem koraku ponujajo poceni blago? Jih večinoma odganjajo ali z veseljem barantajo z njimi?

Svojim potnikom vedno rečem, da so to zelo prijazni prodajalci, naučim jih tudi, kako naj se jim otresejo. Povem jim, da prodajalci takoj začutijo, kdo je potencialni kupec in kdo ne. Če ne želijo ničesar kupiti, naj prodajalca pogledajo v oči in mu prijazno po arabsko rečejo "Ne, hvala" ali "Nimam denarja". To bo razumel in se umaknil. Če pa je zadrega prehuda, pa stopim sam zraven in se po arabsko pogovorim z njim.

Kakšno je zanimanje za potovanja v Egipt, ki niso le počitnice in dva dni morja, ampak res temeljito raziskovanje starodavnih spomenikov države? Člani katerih starostnih skupin so najbolj prisotni?

V agenciji Oskar vsa potovanja v Egipt izvedemo, tako da je potnikov vedno dovolj. Za križarjenje po Nilu je največ zanimanja, za 16-dnevno potovanje nekoliko manj, a nazadnje sem imel na tem potovanju 16 potnikov, kar je veliko. Najpogostejši gostje so stari nekje od 40 let naprej, v starostni skupini od 20 do 40 let jih je manj. Družine z otroki gredo največkrat na križarjenje, ko so v Sloveniji počitnice. Na daljše potovanje pa se odpravi srednja generacija.

Kaj v tem času, ko vozite skupine, opažate v odnosu Egipta do svoje dediščine – kako skrbijo za svoje znamenitosti? Je kak napredek, razvoj ali počivajo na starih lovorikah?

Spomeniki so kamen, ki prinaša Egiptu veliko denarja. Stvari so vsakič drugačne, vsakič, ko pridem, tudi mene kaj preseneti, bodisi dodatne varnostne kontrole bodisi nov način vhoda. Spomenike ohranjajo, se trudijo zanje, saj vedo, da brez njih tudi zanimanja za Egipt ne bo. Vidi se, da je večina spomenikov pod Unescovo zaščito, tako da vsaj za te zelo zgledno skrbijo, prav tako za stare mošeje, med katerimi je najstarejša iz 11. stoletja. Imajo pa tudi določene težave, sploh na območju Luksorja. Ko so zgradili veliki jez, je začela proti templjem prodirati podtalnica in lahko se zgodi, da se bo nekoč v prihodnosti vse skupaj sesulo. Egiptologija, torej veda o preučevanju Egipta, je še vedno zelo živa, še vedno odkrivajo nove stvari. Vse to daje občutek, da raziskovalcem ni vseeno za ta del svetovne zgodovine. Stari Egipt vsekakor spada med eno največjih civilizacij. Marsikaj pa nam kljub temu iz teh obdobij še vedno ni jasno, recimo, kako so zgradili piramide. To je še vedno v oblakih.

Katera je vaša najljubša teorija o gradnji piramid?

Imam najljubšo teorijo, ki mi jo je povedal Oskar, lastnik naše agencije – da so piramide zgradili s pomočjo levitacije, torej da so jih zgradili od zgoraj navzdol. Mislim, da jih niso delali tako, kot piše v knjigah. Če so Keopsovo piramido gradili 20 let, kot piše, da so jo, bi morali vsake tri minute postaviti 2,5 tone težek blok na svoje mesto. To pa je nemogoče. Levitacija govori, da so najprej postavili zgornji del in nato s pomočjo kontragravitacije polagali spodnje kamne. Da povem še nekaj – Japonci so na tak način, kot je nam znan, torej da so vlekli težke bloke po klančini, naredili osem metrov visoko piramido. Ko so izmerili spodnje stranice, je bilo med eno in drugo meter in pol razlike. Pri 231 metrih, kot meri stranica Keopsove piramide, pa je razlike komaj centimeter.

Poleg tega so vse tri piramide v Gizi postavljenje v liniji, kar bi lahko pomenilo, da predstavljajo ozvezdje Oriona in da bi lahko bila to tudi pristajalna steza za plovila. Kakšna, tega ne vemo. Vse tri piramide so bile bele, imele so oblogo iz apnenca, vrhovi pa so bili iz zlata. Ko je sonce vzšlo, se je vse zasvetilo in pokazalo pot. A to so ugibanja. Je pa skoraj nemogoče, da so piramide delo človeških rok. Nedavno so naredili tak čoln, kot so ga imeli takrat, ko so delali piramide, in so nanj dali 500-kilogramski kamen. Čoln se je potopil. Skratka, piramide res ostajajo velika uganka – podobno kot Sfinga. Sfinga naj bi bila narejena, preden so začeli graditi piramide.

Še ena uganka je tempelj Kom Ombo, v katerem so prikazani medicinski pripomočki, a je bil zgrajen v 8. stoletju pred našim štetjem. Že takrat so torej vedeli, kako ženske rojevajo, da je sedeči položaj najbolj naraven način, izvajali so lobotomijo, ko so mumificirali, so možgane potegnili skozi nos. Veliko skrivnosti ostaja v Egiptu, res veliko.

Katero zgodbo ali legendo pa vi najraje poveste svojim gostom o nastanku kakšnega templja, obeliska, grobnice?

Najbolj mi je zanimiva zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice, saj je do nje prišlo res po spletu naključij. Ko so 200 let po Tutankamonovi smrti malce nad njegovo grobnico na istem območju kopali za novo grobnico za enega izmed Razmesov, so material metali pred vrata Tutankamonove grobnice in jo tako zasuli. Naključje je tudi, da je imel lord Carnarvon, ki je bil zelo bogat, poškodovana pljuča, zato so mu zdravniki priporočili, naj gre pozimi zaradi ugodnega podnebja v Egipt. V to državo se je zaljubil. Potem pride v zgodbo še Howard Carter, ki je bil mlad risar in so ga Angleži povabili, da naj riše spomenike in templje ter prerisuje hieroglife. Pozneje je napredoval do čuvaja v Serapeumu, a se je tam skregal z angleškimi petičnimi turisti in se postavil v bran delavcem čuvajem. Njegov nadrejeni mu je rekel, da se mora Angležem opravičiti, a je raje izgubil službo. Nekaj časa se je preživljal v Kairu kot slikar akvarelov, nato pa po naključju srečal lorda Carnarvona. Skupaj sta odkrivala deset let. Ko je Carter 4. novembra leta 1922 odstranil kamenje, je prišel do vrat grobnice, ki je imela še izvirne pečate. Poslal je telegram Carnarvonu, da je na pragu velikega odkritja, 23. novembra pa so nato prišli v grobnico. Zanimivo, letos smo bili s skupino pri Tutankamonovi grobnici prav na ta dan.

Kaj je še mogoče videti v Tutankamonovi grobnici?

Njegova znamenita zlata maska je v narodnem muzeju v Kairu, v grobnici pa so poslikave in mumija. Če bi jo prestavili, bi razpadla, zato so jo pustili kar tam. Tutankamon je vladal zelo malo časa, bil je nepomemben vladar, a so v njegovi grobnici našli veliko zlata. Predstavljajte si, koliko zlata je moralo biti šele v grobnicah faraonov, ki so vladali po 70 let, kot na primer Ramzes II. A iz teh grobnic so kradli že drugi faraoni, ki so potrebovali zlato za vojaške pohode.

Od kod so pripeljali toliko zlata?

Največ ga je bilo s Sinaja in iz okoliških dežel. Zlato sicer za Egipčane ni imelo posebne vrednosti. V templju faraonke Hačepsut je prikazano, da so za en kilogram govedine dali en kilogram zlata. Zanje je bilo pomembnejše srebro, ker ga ni bilo veliko. Te kovine so dobivali med osvajanji Sirije, Nubije, dobivali so ga tudi s trgovanjem z deželo Punt, za katero ni jasno, kje je bila, nekateri pravijo, da je to današnja Somalija, drugi, da Etiopija. V druge dežele so Egipčani hodili po govedino, mirto in les.

Novembra smo poročali, da so arheologi na območju okoli starodavnega templja Taposiris Magna v Egiptu odkrili v skalo vrezan predor, ki bi lahko vodil do grobnic Kleopatre in njenega moža Marka Antonija. Je v Egiptu še kaj, kar čaka, da se odkrije, kakšna velika uganka, skrivnost?

Večina stvari še čaka, da jih odkrijejo. Kar je bilo do zdaj odkritega, leži namreč na zelo velikem prostoru. Vemo, da je piramida v Sakari najstarejša na svetu. Pred nekaj leti so zraven odkrili še grobnice generalov, tako da je Sakara trenutno po podatkih, ki jih imam, najbolj "vroče" nahajališče. Marsikaj najdejo po naključju. Katakombe Kom El Šokafa v Aleksandriji so v začetku 20. stoletja našli, ko je osel padel v jamo in ko so ga reševali ter tako odkrili grobnice. S sodobno tehnologijo pa lahko raziskujejo točno določene kraje. Našli so tudi jame, kjer so živeli delavci, ki so gradili Hačepsutin tempelj. Tako da lahko praktično vsak dan pričakujemo kakšne vznemirljive novice o odkritjih starega Egipta.

In čaka se tudi na odprtje velikega egipčanskega muzeja, ki naj bi bil "kronski dragulj", eden največjih, najsodobnejših in najpomembnejših muzejev na svetu. Kje se zatika?

Res je, ta muzej naj bi bil odprt že pred enajstimi leti, leta 2011. A nato se je zgodila jasminova revolucija, zato se je gradnja nekoliko ustavila. Nato so se stvari spet normalizirale. Načrtovali so, da ga bodo odprli leta 2022, ob stoti obletnici odkritja Tutankamonove grobnice, ampak ga še niso. Bo pa to muzej, ki bo zares ogromen. Stari muzej je še odprt, ampak hodijo obiskovalci vanj samo še zaradi Tutankamonove maske, večino stvari so že preselili v novega. Če bomo pri vsakem artefaktu v novem muzej postali minuto, bi lahko v njem preživeli nekaj mesecev. Podobno kot muzej Akropole v Atenah, kjer se iz muzeja vidi Akropola, se bodo tudi v tem zaradi steklenih oken iz muzeja videle piramide. Imajo pa še en nov muzej, muzej egipčanske civilizacije, v katerem so ostanki od osem tisoč let pred Jezusom pa do današnjih dni. V njem so ohranjene tudi mumije. Večina faraonov ima namreč mumije ohranjene, kar je posebna kriminalna, detektivska zgodba. Vam jo povem, če greste v Egipt, haha.

Tudi v Egiptu se spoprijemajo s podnebnimi spremembami – gre za erozijo, dvigovanje ravni morja, dvigovanje povprečne temperature, pomanjkanje vode, vse močnejše nevihte. Sta voda in sol najhujša sovražnika teh starodavnih spomenikov ali je to vseeno človek s svojimi dejanji?

Vsekakor človek. Ko sem bil leta 1982 prvič v Egiptu, sva šla s sodelavcem seveda pogledat tudi piramide. Stale so na samem. Zdaj pa so piramide že tako rekoč del Kaira, mesta, ki ima 22 milijonov prebivalcev. V njem je, recimo, deset milijonov avtomobilov, zaradi česar prihaja do velikega onesnaženja zraka. To se vidi tudi na mošejah, ki so bile nekoč bele, zdaj pa so rjave.

Druga težava je Naserjevo jezero. Gre za največje umetno jezero na svetu, dolgo je 550 kilometrov. Podtalnica iz njega počasi spodjeda, prodira pod templje. Sicer bi rekel, da so templji, ki ležijo zunaj Kaira, dobro ohranjeni, le nekatere je spodjedel Nil. Tem spomenikom gre na roko to, da je v Egiptu suho podnebje, saj so narejeni iz peščenjaka.

Kakšne občutke v vas vzbudi Kairo, ogromna metropola, mesto mnogih obrazov, tako zgodovinskega kot modernega. Vas navdušuje ali spravlja ob živce?

Sam pravim, da je v Kairu organizirani kaos. To je res megalomansko mesto z 22 milijoni ljudi, kar je za nas nepredstavljivo. A meni je Kairo izredno všeč. Vse je tako kaotično, neorganizirano, a ves ta organizirani kaos te nekam pripelje. Poleg tega bi poudaril, da imajo zelo dobro organiziran metro. Včasih gremo tudi s potniki na vožnjo z metrojem, ki je čist, točen, varen in poceni. Ko pa z avtobusom za 15 kilometrov porabimo eno uro ali še več, si večkrat rečem: "Madonca, Bojan, nikoli več ne boš grdo govoril, ko boš nekaj minut stal na avtocesti med Vrhniko in Ljubljano." Tam se preprosto čaka, množica ljudi je ogromna. V Kairu si vedno obkrožen z množicami in množicami ljudi, a nihče ti nič noče, vsi so prijazni. Tudi varno je. Še nikoli se nobenemu mojemu potniku ni zgodilo, da bi bil okraden.

Prav to sem vas želela vprašati – katere so največje težave, s katerimi se slovenski potniki ukvarjajo med potovanjem v Egiptu? Rekli ste, da je država varna. So največja preglavica morda prebavne težave?

Da, "faraonovo maščevanje", kot rečem prebavnim težavam, so vedno prisotne. Potnikom povem, kaj naj jedo – kar je kuhano, pečeno, kar lahko olupimo, vodo samo ustekleničeno. Nekateri jedo vse in jih faraon ne kaznuje. Drugi se pazijo, jedo samo tisto, kar jim priporočim, pa dobijo "faraonovo maščevanje".

Kaj pa je največji izziv za vodnike v Egiptu?

Na začetku potovanja zberem pričakovanja potnikov, jih združim s svojo vizijo potovanja in vse vkomponiram v program. Dogovorimo se, da smo točni, da se spoštujemo, pomagamo drug drugega in da se v primeru težav obrnejo name. Tega se potniki držijo, zato razen že omenjenih prebavnih motenj nisem imel v Egiptu še nobenih težav. Vse deluje – no, tako na egipčanski način. V Egiptu je na primer pet minut daljših kot pri nas, haha.

Morate povsod imeti zraven tudi lokalnega vodnika?

Da, njihov vodnik nas ves čas spremlja. Sam moram imeti dovoljenje egipčanskega ministrstva za turizem, da lahko prevajam, na nekaterih delih potovanja pa imamo s seboj tudi varnostnika.

Konvojev avtobusov pa ni več?

Ne, konvojev ni več. Se pa določene ceste odprejo ob 5.00 zjutraj in zaprejo, ko je mrak. To je recimo cesta v Abu Simbel, zato gremo tja zgodaj zjutraj, da pridemo do varnostne točke ob 5.00. Nikoli pa se nikjer nikomur ni nič zgodilo. Tudi na Sinaju imamo na primer varnostnika ves čas s seboj, ko gremo po kanjonih. Niti žeparjev ni. Ko pa je gneča, na primer, ko gremo na eno največjih arabskih tržnic Khan el-Khalili, opozorim potnike, naj bodo posebej pozorni na dokumente in denar. K sreči imamo sicer veleposlaništvo v Kairu, če bi kaj izginilo. Tudi to bi lahko uredili, a seveda na stroške potnika.

Na kaj opozorite svoje goste, kaj je v Egiptu prepovedano? Menda fotografiranje vojske in policije, obisk mošej med molitvijo ... Še kaj?

Prepovedano je fotografiranje pomembnih objektov, tudi jezu v Asuanu. Lahko fotografirajo veliki jez, starega pa ne. Prepovedano je fotografiranje uniformiranih oseb in orožja. Nedavno mi je varnostnik v roke dal svojo avtomatsko puško, a takoj rekel "no photo". Zanimivo je tudi, da se lahko fotografira revščina na ulici, a teh fotografij ne smeš objaviti, ko si v Egiptu. Če to prekršiš, imaš lahko težave. Nekoč sem imel primer, ko smo šli s potniki s spalnim vlakom iz Kaira v Asuan. Na postajo smo prišli uro, dve prej. V tem času so prihajali tudi vlaki tretjega razreda, ki so brez oken, ljudje pa so skakali z njih. Neki potnik je to fotografiral, a je takoj prišel policist, zato je moral vpričo njega te prizore izbrisati. Ne vidijo radi, da se po svetu kaže egiptovska revščina. Prepovedano je tudi plezanje po piramidah, za to je zagrožena huda kazen. Med molitvijo se gre lahko do dvorišča mošeje, notri pa ne. Nemuslimani gredo lahko v vse mošeje, razen dveh. Je pa tako, kot rečem rad, da nič v Egiptu ni zastonj. Če potnik slika kakšnega zanimivega prebivalca, bo ta seveda želel "bakšiš" (napitnina, podkupnina v arabskem svetu, op. a.) Vse je dovoljeno, če daš bakšiš, haha.

Kako je Egipt cenovno dostopen glede na druge države, v katere vodite, to so Iran, Etiopija, Afrika? Ostajajo cene približno enake skozi leta ali se dvigajo?

Če gledam Iran, Egipt, Gruzijo, so vstopnine v teh državah približno v enakem cenovnem razredu. Je pa res, da so se nekatere vstopnine v Egiptu v pokoronskem času malo dvignile. En razlog je, da želijo nadomestiti izpad dohodkov, drugi pa, da se je varnostni aparat razširil in so zato uvedli dodaten davek, da se pokrijejo stroški zanj. Egipčani turiste želijo. Največ denarja dobijo od Sueškega prekopa, na drugem mestu pa je storitvena dejavnost, kar vključuje tudi turizem. Možak, ki prodaja turistom svinčnike ali košare, lahko s tem preživlja celotno družino.

Vstopnina za ogled Postojnske jame stane več kot 25 evrov. Koliko je na primer treba plačati za ogled Keopsove piramide?

Najdražja vstopnina, ki jo potnik fakultativno plača v Egiptu, je okoli 18 evrov. Kar se tiče cen na tržnici, pa je znano, da Egipčani zelo radi barantajo. Ko me potniki vprašajo, katera je dobra cena, jim kot računovodja po poklicu povem, da je dobra cena tista, s katero sta tako kupec kot prodajalec zadovoljna. Marsikdo v tem barantanju uživa, marsikdo pa trpi.

Kateri je vaš najljubši kraj v Egiptu, kam greste vi vsakič znova radi?

Luksor, Asuan in Abu Simbel so mi zelo prijetni kraji ob reki Nil. 95 odstotkov Egipčanov, ki jih je nekaj čez 100 milijonov, živi ob Nilu. Ko pridemo v Asuan ali Luksor, vidimo samo tri barve – rjavo, zeleno in vmes kot puščico modro reko Nil. V Egiptu pa mi je na splošno povsod lepo. To je res turistična država, nekateri gredo radi tudi ob morje v Hurgado ali Šarm el Šejk in se od tam udeležujejo izletov. Rekel bi, da je Egipt skupek zgodb – potnike pa zanimajo zgodbe. V Asuanu si na primer pogledamo tudi hotel, v katerem je ustvarjala Agata Christie, v Gizi in Karnaku se sprehodimo po sceni iz filma o James Bondu Iz Rusije z ljubeznijo ...

Lahko potujemo po Egiptu tudi v lastni režiji?

Ne. Ko pride potnik v Egipt, mora imeti lokalno agencijo. Po Egiptu bi že lahko potoval, na primer iz Kaira do piramid, do spomenikov pa ne bi mogel priti, saj ga na varnostnih pregledih na cestah brez potrdil ne bi spustili naprej.

Kaj bi rekli, kateri je med Slovenci najbolj priljubljen spominek iz Egipta? Poznamo jih res veliko – kovinska piramida, skarabej, vrečka puščavskega peska, zvitek papirusa, plišasta kamela, preproga, parfum ...

Izredno priljubljen je papirus – pravi papirus, ne tak, ki se ga da kupiti na ulici iz bananinih listov. Gospe zelo rade kupujejo parfume in alabaster. V Luksorju gremo po navadi za gospe po šale in rute iz volne in svile. Gospodje pa radi spijejo kakšno egipčansko pivo, ki je res dobro, ali pa vino.

Kaj pa vi sami radi prinesete iz Egipta, česar se v Sloveniji ne da dobiti?

Vedno iz Egipta ženi prinesem dve ruti ali dva šala, mislim, da ima že zbirko kakšnih 30. Kupim tudi začimbe, ker so izredno poceni. V Iranu na primer kupim iranski žafran, ki je najboljši, in riž, v Egiptu pa hibiskus in pri beduinih čaj.