Pred vrati je največji športni dogodek na svetu – poletne olimpijske igre. 17 dni bo Rio de Janeiro športna prestolnica sveta, "hitreje, višje, močneje" pa bo prvič odmevalo v Južni Ameriki. 5.
Pred vrati je največji športni dogodek na svetu – poletne olimpijske igre. 17 dni bo Rio de Janeiro športna prestolnica sveta, "hitreje, višje, močneje" pa bo prvič odmevalo v Južni Ameriki.
5. avgusta bodo na kultnem stadionu Maracana, ki ima posebno mesto predvsem v nogometni zgodovini, 28. olimpijske igre uradno odprte, 21. avgusta pa bo olimpijska bakla ugasnila. Igre 31. olimpijade – kolikor štiriletnih obdobij je minilo od prvih iger moderne dobe leta 1896, vmes pa so troje odpadle zaradi svetovnih vojn – se bodo začele že dva dni prej s prvimi tekmami v – za Brazilce najpomembnejšim dogajanjem na igrah – nogometu.
Oktobra 2009 je bil Rio de Janeiro izbran v konkurenci Madrida, Chicaga in Tokia. V odločilnem krogu je brazilsko velemesto s 66 glasovi proti 32 premagalo špansko prestolnico. Eden izmed razlogov je bil prav ta, da Južna Amerika še nikoli ni gostila največjega športnega dogodka. Obenem so to prve poletne olimpijske igre pod predsedovanjem Thomasa Bacha Mednarodnemu olimpijskemu komiteju. Za Brazilijo, ki se ob organizaciji srečuje s številnimi težavami, bo to sicer drugi spektakel v vsega dveh letih, saj je leta 2014 organizirala še eno odmevno športno prireditev – svetovno prvenstvo v nogometu.
Na sporedu je 306 končnih odločitev, za kolajne se bo merilo več kot 10.000 športnikov iz rekordnih 206 držav, prvič pa bo pod olimpijsko zastavo v času svetovne begunske krize nastopila tudi begunska reprezentanca. V Braziliji se bodo tekmovalci pomerili v 28 športih in skupno 41 športnih panogah. Po 112 letih je znova del največjega športnega dogodka golf, po 92 letih pa se na olimpijski urnik vrača tudi ragbi. Olimpijske boje bo gostilo šest mest, poleg Ria še Belo Horizonte, Brasilia, Manaus, Salvador in Sao Paulo.
Slovenska zastava v rokah Žbogarja
Podjetje Gracenote (nekoč Infostrada), ki se ukvarja s športno statistiko, je napovedalo, da bodo največ medalj osvojile ZDA. Ameriški športniki naj bi se v domovino vrnili z 92 medaljami, od tega 41 zlatimi. 81 medalj naj bi viselo okoli vratov kitajskih športnikov, 31 teh pa naj bi stopilo na najvišjo stopničko. 63 medalj naj bi bilo na računu Rusije, ki kljub dopinškemu škandalu ostaja del olimpijske družine, himna največje države na svetu naj bi zadonela 20-krat.
Slovenija je po teh predvidevanjih na 30. mestu s petimi medaljami. Od teh odličij naj bi bila kar tri zlata, osvojili pa naj bi jih judoistka Tina Trstenjak, kanuist Benjamin Savšek ter kanuistični dvojec Luka Božič in Sašo Taljat. Z bronom naj bi se vrnila kolesar Primož Roglič na kronometru in telovadec Rok Klavora na parterju, a zadnjega ni med slovenskimi potniki v Rio. Še eno medaljo več je optimistično napovedal predsednik Slovenskega olimpijskega komiteja Bogdan Gabrovec. To so prve igre pod njegovim vodenjem krovne športne organizacije. Slovensko reprezentanco bo na Maracano z zastavo v roki popeljal jadralec Vasilij Žbogar, ki je edini slovenski potnik v Rio, ki si je okoli vratu že obesil olimpijsko medaljo. Osvojil je že srebro in bron. Tretjič – po Sydneyju in Atenah – bo del olimpijske družine tudi rokometna izbrana vrsta. Slovenijo bo sicer zastopalo 60 športnikov v 14 panogah.
120-letna zgodovina moderne dobe iger
Olimpijske igre izvirajo iz Grčije, kjer naj bi prve v Olimpiji izpeljali že leta 776 pred našim štetjem. Kmalu so postale vsegrški dogodek, organizirane so bile v čast bogovom, v času njih pa so bile prekinjene vse vojne, med mestnimi državami pa je zavladal mir. Zmagovalci so svoji mestni državi prinesli slavo, častili pa so jih kot bogove. Ko je Grčija prišla pod rimsko nadvlado, so izgubile svoj pomen in leta 393 so bile po odločitvi cesarja Teodozija, ko je bila v imperiju že uradna vera krščanstvo, kot poganski obred prepovedane.
Z idejo Francoza Pierra de Coubertina so z namenom zbliževanja narodov oživili olimpijske igre, ki so bile leta 1896 organizirane v njihovi zibelki – Grčiji. De Coubertin je ustvaril tudi olimpijski znak – kroge, ki predstavljajo povezanih pet celin in ponazarjajo moč olimpijskega gibanja. Oče modernih iger je tudi predlagal zastavo, ki so jo prvič izobesili leta 1920, predstavlja pa mir. Pred 120 leti so v Atenah pripravili prve olimpijske igre moderne dobe, na katerih so sicer – tako kot v antičnih časih – tekmovali le moški, že na naslednjih čez štiri leta v Parizu - v francoski prestolnici je bila tudi sprejeta ideja o ponovni organizaciji iger - pa so prvič nastopile tudi športnice. Že leta 1904 so bile prve igre zunaj Evrope, gostili so jih Američani v St. Louisu. Štiri leta pozneje so v Londonu prvič uvedli tudi mimohod držav na stadionu.
Štukelj, Čop in Špik s popolno zbirko medalj
Na naslednjih igrah v Stockholmu je prvo medaljo osvojil Slovenec, ko je bil z avstro-ogrsko ekipo Rudolf Cvetko srebrn v sabljanju. Štiri leta pozneje bi moral Berlin gostiti najboljše športnike sveta, a so dogodek zaradi prve svetovne vojne odpovedali. Po vojni, ko je igre gostil Antwerpen, so tudi uvedli prisego športnikov. Prvi je bil vaterpolist in sabljač Victor Boin. Že na naslednjih igrah, ki so bile ponovno v Parizu, je tekmovalo deset Slovencev, med njimi tudi legendarni Leon Štukelj, ki je zmagal v mnogoboju in na drogu. Štukelj je s tremi zlatimi, eno srebrno in dvema bronastima medaljama najuspešnejši slovenski olimpijec. Od leta 1924 organizirajo tudi zimske olimpijske igre, ki od leta 1994 ne potekajo več istega leta kot poletne. V letih 1940, ko bi morale biti poletne igre v Tokiu, in 1944, ko naj bi jih gostil London, so odpadle zaradi druge svetovne vojne. Od leta 1948, ko so bile organizirane v britanski prestolnici, pa dogodek poteka nepretrgoma vsake štiri leta.
Pod samostojno zastavo je Slovenija prvič nastopila na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, istega leta pozneje na poletnih v Barceloni pa je po zaslugi veslaškega dvojca Iztok Čop in Denis Žvegelj osvojila prvo kolajno. Bila je bronasta. Štiri leta pozneje je atletinja Brigita Bukovec pritekla na ovirah prvo srebro, v Sydneyju pa se je 23. september leta 2000 zapisal z zlatimi črkami v slovensko športno zgodovino, ko so veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu ter strelec Rajmond Debevec postali olimpijski zmagovalci. Doslej so slovenski športniki v času samostojne države osvojili 34 medalj, od tega 19 na poletnih igrah. Štiri so bile zlate. Sicer je 55 Slovencev doslej osvojilo medalje, Leon Štukelj, Iztok Čop in Luka Špik pa imajo popolno zbirko.
Še preden pa v Riu prižgejo ogenj in se olimpijska vročica začne, vam na MMC-ju podrobno z olimpijsko infografiko, pregledom slovenskih nosilcev medalj in olimpijskimi spomini legendarnega režiserja športnih prenosov Staneta Škodlarja predstavljamo največji športni dogodek na svetu.
Tilen Jamnik