Planica je že leta največja vsakoletna športna prireditev v Sloveniji in eden izmed vrhuncev sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih.

Planica je že leta največja vsakoletna športna prireditev v Sloveniji in eden izmed vrhuncev sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih. Tokratni konec zime bo še spektakularnejši, saj bodo ljubitelji poletov pod Poncami s Petrom Prevcem proslavili osvojitev velikega kristalnega globusa.

Finale svetovnega pokala je v zibelki slovenskih poletov vedno nekaj posebnega. Zbere se nepregledna množica slovenskih in tujih navijačev, ki na športnem prazniku pripravijo odlično ozračje. Obeta se rekorden obisk zadnjih let, ko so vstopnice že tako rekoč razprodane in organizatorji pričakujejo okoli 100.000 obiskovalcev, pika na i celotnemu spektaklu pa bo nedeljska tekma, ko bo ob koncu Peter Prevc kot drugi Slovenec dvignil veliki kristalni globus.

Tretjič bo Planica proslavila skupno zmago slovenskega skakalca v svetovnem pokalu. V letih 1997 in 1998 je pod Poncami z velikim kristalnim globusom v rokah sezono končal Primož Peterka. Za novo skakalno evforijo je letos poskrbel najstarejši iz skakalne družine Prevc, ki je z naskokom najboljši skakalec zime. Za 23-letnim šampionom iz Dolenje vasi je imenitna sezona samih presežkov. O njegovih nastopih govorimo lahko v samih superlativih, saj je slovenski skakalni as poskrbel za eno najdominantnejših sezon v zgodovini smučarskih skokov.

Prvi doslej je slavil na vseh vrhuncih sezone. Najprej je v Bischofshofnu z več kot pettisočglavo množico slovenskih navijačev proslavil zmago na prestižni novoletni turneji. Blestel je na Kulmu, kjer se je znova zbralo več tisoč skakalnih navdušencev iz Slovenije, Prevc pa je postal svetovni prvak v poletih. Pred dobrima dvema tednoma je razblinil še zadnji dvom in z dvema zmagama v Almatyju si je že šest tekem pred koncem sezone pridobil neulovljivo prednost v skupnem seštevku. S sijajnimi rezultati je poskrbel za eksplozijo navdušenja nad skoki, ko je po peti preizkušnji sezone oblekel rumeno majico, ki je ni več slekel. Ves čas je skakal suvereno in s 13 zmagami v eni sezoni tudi izenačil rekord Gregorja Schlierenzauerja. V Planico prihaja še po zadnji kamenček v šampionskem mozaiku. Dve posamični tekmi bosta dali tudi končnega zmagovalca v posebni razvrstitvi poletov, kjer je aktualni svetovni prvak v trenutnem vodstvu, lovoriko pa je že osvojil v zadnjih dveh sezonah.

Pod Poncami bodo navijači lahko pozdravili najboljše Slovence v svetovnem pokalu, razen Domna Prevca, ki je še premlad za letalnico, obenem pa bo skakala tudi slovenska pošiljka tekmovalcev. Poleg Petra bosta nastopila še dva orla, ki sta že zmagala v Planici, Robert Kranjec, ki je letos slavil na poletih v Vikersundu, in Jurij Tepeš, ki je prav tako izvrsten lovec na daljave. Nasploh so Slovenci izjemno uspešni na domačih tekmah. Lani so na prenovljeni letalnici bratov Gorišek vse tri tekme dobili, na ekipni je slavila četverica Tepeš-Kranjec-Anže Semenič-Peter Prevc, Peter in Jurij pa sta bila najboljša na posamičnih tekmah. Prevc je v zadnjih dveh letih tudi postavil rekorda prenovljene letalnice (248,5 m) in Bloudkove velikanke (142 m).

Letos Planica najboljše letalce na svetu in skakalne navdušence pričakuje v prenovljeni podobi. Še pred začetkom skakalnega spektakla vam na MMC-ju podrobno predstavljamo popolnoma prenovljen Nordijski center, pričakovanja "očeta" planiške letalnice Janeza Goriška in bogato zgodovino smučarskega letenja v dolini pod Poncami.

Tilen Jamnik

MMCpodrobno: Planica 2016

Brez Planice si ni mogoče zamisliti sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih. Dolina pod Poncami je že pravi sinonim za najdaljše polete orlov na smučeh.

Organizatorji drugih tekem svetovnega pokala lahko Planici zavidajo izjemno tradicijo in odlično izpeljane prireditve. Vsako leto se na sklepni prireditvi svetovnega pokala zbere ogromno gledalcev, kar na drugih prizoriščih ni pravilo.

Začetniki smučarskih skokov so bili Norvežani, ki so bili nepremagljivi med letoma 1868 (najdaljši skok je bil 19,5 m) in 1916 (58,5 m). Zgodovina smučarskih skokov v Sloveniji se uradno začenja s prvim rekordom in prvenstvom leta 1921 v Bohinju. Prvi rekorder in prvak je postal Jože Pogačar, ki je pristal pri devetih metrih. Že pred letom 1930 je Planica dobila prvo skakalnico. Leta 1931 so v Planici odprli Dom. Kmalu so se pojavile zamisli o večjem objektu, ki bi ustrezal določilom FIS-a za večja tekmovanja. Najzaslužnejpi za gradnjo skakalnice so bili tajnik v jugoslovanski zimskošportni zvezi Joso Gorec, inženir Stanko Bloudek in gradbenik Ivan Rožman.

Birger Ruud prvi planiški rekorder
4. februarja 1934 so napravo preizkusili z državnim prvenstvom. Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). Mesec dni pozneje so se na Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije.

25. marca 1934 je Norvežan Birger Ruud postavil nov svetovni rekord (92 m). To je bila velika prelomnica v zgodovini smučarskih skokov.

Od tedaj je Planica za vedno zapisana z zlatimi črkami. Norvežani so bili v ospredju tudi leto pozneje. Reidar Andersen je pomaknil rekord na 99 metrov in le za las zgrešil magično mejo.

Bradl prvi Zemljan čez 100 metrov
15. marca 1936 je komaj 18-letni Avstrijec Sepp Bradl postal prvi človek, ki je poletel več kot 100 metrov. V Planici je pristal pri 101,5 metra. Po vojni je Stanko Bloudek s sodelavci temeljito obnovil skakalnico, FIS pa ni hotel izdati dovoljenja za mednarodna tekmovanja na skakalnici, ki je bila za tedanje razmere že letalnica. Prvi povojni junak je bil leta 1948 Švicar Fritz Tschanen z novo rekordno znamko Planice (120 m). Pri enaki daljavi je ljubljenec domačega občinstva Janez Polda padel.

Kulm in Oberstdorf prehitela Planico
Leta 1950 se je Bloudkova velikanka prvič podrla. Leseno stebrišče, ki je držalo zgornji, umetni del doskočišča, je bilo dotrajano. Bloudek se je hitro lotil prenove, ki je trajala dve leti. Na začetku petdesetih let sta Oberstdorf in Kulm prehitela Planico in prevzela primat v boju za najdaljše daljave. Teren v Planici ni več dovoljeval bistvenih povečav in tako je Planica kar dolgih 21 let čakala na nov rekord.

Šlibar postavil rekord v Oberstdorfu
24. februarja 1961 je na letalnici Heinija Klopferja v Oberstdorfu Jože Šlibar postal prvi Slovenec, ki je postavil svetovni rekord (141,0 m). Meritve so potekale izjemno dolgo, nato pa je rekord potrdil uradni napovedovalec Bruno Moravetz, in to kar v slovenščini. Množica navdušenih navijačev je sprejela Šlibarja na ljubljanski železniški postaji, postal je pravi narodni junak. Skakalec iz Kovorja pri Tržiču je še vedno vsako leto gost Planice.

Brata Gorišek sta naredila načrte za letalnico
Misli planiških organizatorjev pa so bile že vsa ta leta, tudi po Bloudkovi smrti, usmerjene v gradnjo nove letalnice, ki bi Planici povrnila nekdanjo slavo. Brata Lado in Janez Gorišek sta prevzela Bloudkovo dediščino. Imela sta veliko znanja in za tisti čas osupljive ideje. Leta 1962 je začelo delovati združenje KOP (Kulm-Oberstdorf-Planica). Brata Gorišek sta lokacijo izbrala malo naprej od obeh tedanjih skakalnic (90 m in 120 m). Letalnica je bila projektirana tako, da bi jo brez velikih težav tudi povečevali, kar se je pozneje izkazalo za odlično zamisel.

Sijajna prva prireditev na letalnici bratov Gorišek
Kritična točka je bila po tedaj veljavnih pravilih pri 123 metrih, letalnica je dovoljevala polete tudi prek 160 metrov. Izkopali so 15.000 kubičnih metrov materiala in uredili več kot 7.000 kvadratnih metrov terena. Od 21. do 23. marca 1969 je okoli 90.000 gledalcev pod Poncami videlo nepozabno prireditev. Svetovni rekord je bil izboljšan kar petkrat. Norvežan Björn Wirkola (156 m in 160 m), Čehoslovak Jiri Raška (156 m in 164 m) in Nemec Manfred Wolf (165 m) so vrnili Planico na pota stare slave. Odlična prireditev je navdušila tudi predsednika FIS-a Marca Hodlerja in mednarodna smučarska zveza je na kongresu v Opatiji leta 1971 sklenila, da bo naslednje leto v Planici tudi prvo svetovno prvenstvo v poletih.

Norčič skoraj rekorder
Prvenstvo je potekalo v pretoplem vremenu, tekmovanje je motil tudi veter. Zmagal je legendarni Švicar Walter Steiner, Peter Štefančič pa je končal na 10. mestu. Bogdan Norčič je bil leta 1977 še zelo mlad in obetaven skakalec. Nastopil je kot predskakalec z višjega naleta. V zelo ugodnih vetrovnih razmerah ga je odneslo zelo daleč. Veljavni svetovni rekord je imel Avstrijec Toni Innauer (176 m), Norčič pa je pristal pri 181 metrih, vendar je pri doskoku sedel na smuči. Njegov veljavni jugoslovanski rekord je bil 168 metrov.

Med letoma 1987 in 2011 vsi rekordi v Planici
Leta 1979 je svetovni prvak postal Avstrijec Armin Kogler, ki je tudi prvi zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala. Finec Matti Nykänen, ki po mnenju mnogih strokovnjakov velja za najboljšega skakalca vseh časov, je leta 1985 postal svetovni prvak. V Planici je postavil tudi dva rekorda (187 m in 191 m). Njegov dosežek je leto pozneje na Kulmu uspelo izenačiti Avstrijcu Andreasu Felderju. Poljak Piotr Fijas je leta 1987 v Planici pristal pri 194 metrih in od tedaj do februarja 2011 je imela Planica vseskozi svetovni rekord v svoji lasti. Mednarodna smučarska zveza je skušala zajeziti prehiter razvoj poletov, vendar ji ni uspelo. Še posebej hitro so se daljave večale, ko se je na začetku devetdesetih let uveljavil škarjasti slog skakanja.

Ulaga zaznamoval tekmovanje leta 1988
Planica je vsako leto priredila tudi tekmovanje na Bloudkovi velikanki. Še posebej se nam je v spomin vtisnil finale svetovnega pokala leta 1988. 26. in 27. marca je Primož Ulaga dosegel nepozabno dvojno zmago. Najprej je bil nepremagljiv na srednji skakalnici, potem pa še na 120-metrski, kjer je 2. mesto zasedel Rajko Lotrič. Ulaga si je priboril tudi tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala.

Nieminen prvi poletel čez 200 metrov
Rekordna bera se je ob manjših popravkih in povečavah letalnice nadaljevala. Vrhunec je dosegla na 13. svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994. Finski čudežni deček Toni Nieminen je prvi poletel čez 200 metrov (203 m), Norvežan Espen Bredesen, ki je tistega leta prevladoval v svetovnem pokalu, pa je rekord pomaknil do 209 metrov. Svetovni prvak je postal Čeh Jaroslav Sakala.

Zgodovinska uspeha Primoža Peterke
Poleti so bili znova na sporedu leta 1997, ko je največji uspeh v zgodovini slovenskega skakalnega športa dosegel Primož Peterka. Pod Poncami je bil četrti in drugi, v skupnem seštevku pa je ugnal glavnega tekmeca Nemca Dietherja Thomo. S tem je postal prvi Slovenec, ki je dvignil veliki kristalni globus, zmagal pa je tudi v posebnem seštevku poletov. Več kot 100.000 gledalcev v treh dneh je videlo nova rekorda Norvežanov Bredesena (210 m) in Lasseja Ottesena (212 m). Peterka je leta 1997 na Kulmu kot prvi Slovenec preletel 200 metrov (203 m). Njegov slovenski rekord je istega leta v Planici kot predskakalec izboljšal Goran Janus (205,5 m).

Pošteno skakanje Kasaija in Saitoha
Leta 1998 je bila na sporedu prireditev na Bloudkovi velikanki. Peterka je v boju za skupno zmago v svetovnem pokalu ugnal Avstrijca Andreasa Widhölzla in Japonca Kazujošija Funakija ter še drugič poskrbel za vsesplošno rajanje pod Poncami. Peterka je bil na zadnji tekmi le sedmi in usoda je bila v rokah in nogah Japoncev, ki pa so skakali pošteno. Zmagal je Noriaki Kasai, drugo mesto pa je zasedel Hiroja Saitoh, Funaki je bil le četrti, kar je pomenilo, da s 50 osvojenimi točkami ni prehitel Peterke.

Hautamäki blestel leta 2003
Od leta 1999 so vsako leto na vrsti poleti ob koncu marca. Norvežan Tommy Ingebrigtsen je tega leta rekordno znamko potisnil na 219,5 metra. Že naslednje leto je priljubljeni Andreas Goldberger priletel do 225 metrov. Leta 2002 je slovenski rekord postavil leteči Kranjčan Robert Kranjec (222,5 m). Finale svetovnega pokala leta 2003 je minil v znamenju Finca Mattija Hautamäkija, ki je trikrat zrušil rekord. 23. marca je pristal pri neverjetnih 231 metrih. Z izjemnimi poleti je dobil obe posamični tekmi.

Svetovno prvenstvo v znamenju Vikingov
Planica je leta 2004 gostila 18. svetovno prvenstvo v poletih. Tekme so potekale v malce manj ugodnem februarskem terminu, Planica je bila pravljično zasnežena. Novi svetovni prvak je postal Norvežan Roar Ljökelsöy, tudi na ekipni tekmi so slavili Vikingi.

Romören pomaknil mejo na 239 metrov
Zadnji dan poletov marca 2005 se je v Planici končal pravljično, saj so gledalci videli štiri svetovne rekorde in nov slovenski rekord. Tekmo najboljših 30 skakalcev v svetovnem pokalu je dobil Björn Einar Romören, ki je v finalu poletel 239 metrov! Norvežan je rekord postavil že v poskusni seriji, ko je pristal pri 234,5 metra. Za vsega tri minute mu je rekord prevzel Matti Hautamäki (235,5). V finalu je v izjemnih razmerah Janne Ahonen skočil kar 240 metrov, a mu ni uspelo obstati na smučeh. Tihi Finec bi lahko letel celo 245 metrov, a je močno skrajšal skok. Pri padcu se je lažje poškodoval. Rok Benkovič je na 19. rojstni dan popravil slovenski rekord (226,0) in izjemno sezono (mesec prej je v Oberstdorfu presenetljivo postal svetovni prvak) končal s petim mestom.

Malysz osvojil še četrti veliki kristalni globus
Leta 2007 je planiški praznik minil povsem v znamenju Adama Malysza. "Batman z Visle" je slavil kar tri zmage in se še četrtič veselil skupne zmage v svetovnem pokalu. To je pred njim uspelo le legendarnemu Mattiju Nykänenu. Prvi dan je tretje mesto zasedel Jernej Damjan, popoln slovenski dan pa je s 4. mestom dopolnil Kranjec, ki je v poskusni seriji tudi postavil slovenski rekord (229 metrov).

Kranjec pravi specialist za polete
Kranjec je vso kariero blestel predvsem na letalnicah, leta 2012 je v Vikersundu postal tudi svetovni prvak. V Planici je bil prvič na stopničkah leta 2006, ko je zasedel tretje mesto. Zmagal je Finec Janne Happonen pred Avstrijcem Martinom Kochom. Leta 2009 si je Kranjec delil tretje mesto s Simonom Ammannom, zmagal je Finec Harri Olli.

Veliki slovenski uspehi so se nadaljevali leta 2011. Na moštveni tekmi so Peter Prevc, Jernej Damjan, Jurij Tepeš in Kranjec zaostali le za Avstrijo in Norveško. Na posamični tekmi zadnji dan sezone je le Kamil Stoch ugnal Kranjca. Na zmago je moral čakati vse do 16. marca 2012, ko je premagal Ammanna in Kocha. Dva dni pozneje se je moral zadovoljiti s tretjim mestom.

Tepeš doma slavil prvo zmago v svetovnem pokalu
Slovenci so postali prava velesila v smučarskih poletih. Leta 2013 je prvi dan tekmovanj zmagal Gregor Schlierenzauer pred Prevcem. Na ekipni tekmi so bili najboljši Andraž Pograjc, Tepeš, Prevc in Kranjec. Prerojeni Tepeš je nato zadnji dan sezone slavil prvo zmago v svetovnem pokalu, Prevc pa je bil tretji.

Po finalu leta 2013 so se lotili prenove letalnice. Rekonstrukcija je obsegala povečanje iz K točke 185 na K 200, hriba iz HS 215 na HS 225, ter razširitev za dva metra. Prenovo so opravili pod nadzorom direktorja planiškega centra Jelka Grosa, za konstrukcijo pa sta bila odgovorna Janez Gorišek in njegov sin Sebastjan. Poleti naj bi bili mogoči tudi prek 250 metrov.

Rekord Prevca na Bloudkovi velikanki
Leta 2014 se je po dolgih 16 letih svetovni pokal vrnil na Bloudkovo velikanko. Prvič so v Planici organizirali tudi ženske tekme svetovnega pokala. Že konec janurja sta bili dve tekmi na srednji skakalnici, obe pa je dobila Avstrijka Daniela Iraschko-Stolz.

Konec marca je prvi moški tekmi na Bloudkovi velikanki zmagal Nemec Severin Freund, ekipno tekmo pa so dobili Avstrijci. Zadnjo tekmo sezone je dobil Peter Prevc z novim rekordom skakalnice, ko je v finalni seriji pristal pri 142 metrih. S 100 točkami si je zagotovil tudi drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, zaostal je le za Kamilom Stochom.

Najgrenkejša slovenska dvojna zmaga
Na prvi tekmi na prenovljeni letalnici leta 2015 so popolnoma prevladovali slovenski letalci. Peter Prevc je zmagal z rekordom letalnice bratov Gorišek (248,5 m), Tepeš pa je bil drugi. Slovenski orli (Anže Semenič, Tepeš, Kranjec in Prevc) so nato dobili ekipno tekmo. V nedeljo se je pod Poncami odvijala prava drama v boju za veliki kristalni globus. Tepeš je z izjemnim poletom v finalni seriji (244 metrov, vsi sodniki so mu prisodili oceno 20) prehitel Prevca, ki je vodil po prvi seriji za 2,8 točke. To je bila najgrenkejša slovenska dvojna zmaga, saj je veliki kristalni globus s sedmim mestom na zadni tekmi odnesel Freund. Oba s Prevcem sta imela 1.729 točk, več zmag pa je v sezoni dosegel Nemec.

Planico 2016 bo težko preseči
Štiridnevni finale svetovnega pokala marca 2016 se je za slovenski tabor razpletel sanjsko. Prav vse dni so slovenski orli stali na odru za zmagovalce, Peter Prevc pa je pred domačimi gledalci za konec dvignil še veliki kristalni globus za zmago v svetovnem pokalu in mali kristalni globus za zmago v seštevku poletov. V eni sezoni je dosegel rekordnih 15 zmag, se 22-krat uvrstil na stopničke, skupaj pa je v eni sezoni zbral kar 2303 točke.

Šampion iz Dolenje vasi je v Planico prišel kot zmagovalec svetovnega pokala in svetovni prvak v poletih, v dolini pod Poncami pa je že po prvi posamični tekmi popravil dva rekorda (število zmag v sezoni in število zbranih točk v sezoni), drugi dan pa je osvojil mali globus v seštevku poletov - to mu je uspelo tretjič po vrsti, kar ni uspelo še nikomur - in še rekord po številu uvrstitev na zmagovalni oder. Prevc je sicer prav na vseh štirih tekmah pred domačimi gledalci stal na zmagovalnem odru. Na prvi in zadnji tekmi je zmagal, na drugi in tretji pa je bil drugi ter tako še izboljševal dosežke rekordne zime.

V Planici je blestel tudi veteran Robert Kranjec, ki je na prvi tekmi osvojil tretje mesto, na drugi je zmagal, na tretji je bil srebrn z ekipo, finalno tekmo pa je končal kot drugi, s tem pa je v seštevku poletov končal na končnem drugem mestu. Slovenija je na domači letalnici obkljukala še en cilj - v Pokalu narodov je prvič v zgodovini končala na drugem mestu.

Množice navijačev so v štirih dneh videle prav vse, le svetovnega rekorda ne. Že na preizkusu letalnice je Tilen Bartol ob poletu dolgem 252 m padel, prav zaradi tega pa je bilo vodstvo tekmovanja tudi malo konzervativno pri določanju naleta, saj je bila na prvem mestu varnost tekmovalcev.

Planica je na finalu svetovnega pokala pozdravila rekordno število obiskovalcev. V štirih dneh je v novi Nordijski center priromalo rekordnih 110.000 navijačev (prvi dan 20.500, drugi 22.500, tretji 32.500 in četrti 33.000, nekaj pa tudi na sredin preizkus letalnice).

Razvoj svetovnega rekorda v smučarskih skokih/poletih:
31,1 Mikkjel Hemmestveit (Nor) 1891, Red Wing
...
87,5 Robert Lymbyrne (Kan) 1932, Revelstoke
92,0 Birger Ruud (Nor) 1934, Planica
93,0 Reidar Andersen (Nor) 1935, Planica
95,0 Stanislav Marusarz (Pol) 1935, Planica
93,0 Reidar Andersen (Nor) 1935, Planica
93,0 Reidar Andersen (Nor) 1935, Planica
99,5 Fritz Kainersdörfer (Švi) 1935, Ponte di Legno
101,5 Sepp Bradl (Avt) 1936, Planica
107,0 Sepp Bradl (Avt) 1938, Planica
108,0 Rudi Gehring (Nem) 1941, Planica
111,0 Hans Lahr (Nem) 1941, Planica
112,0 Paul Kraus (Nem) 1941, Planica
118,0 Rudi Gehring (Nem) 1941, Planica
120,0 Fritz Tschannen (Švi) 1948, Planica
124,0 Willi Gantschnigg (Avt) 1950, Oberstdorf
127,0 Sepp Weiler (Nem) 1950, Oberstdorf
135,0 Dan Netzell (Šve) 1950, Oberstdorf
139,0 Tauno Luiro (Fin) 1951, Oberstdorf
141,0 Jože Šlibar (Jug) 1961, Oberstdorf
141,0 Peter Lesser (Nem) 1962, Kulm
141,0 Kjell Sjöberg (Šve) 1964, Oberstdorf
142,0 Dalibor Moteljek (Češ) 1964, Oberstdorf
144,0 Nilo Zandanell (Ita) 1964, Oberstdorf
145,0 Peter Lessel (Nem) 1965, Kulm
146,0 Björn Wirkola (Nor) 1966, Vikersund
147,0 Lars Grini (Nor) 1967, Oberstdorf
148,0 Kjell Sjöberg (Šve) 1967, Oberstdorf
150,0 Lars Grini (Nor) 1967, Oberstdorf
154,0 Reinhold Bachler (Avt) 1967, Vikersund
156,0 Björn Wirkola (Nor) 1969, Planica
156,0 Jiri Raška (ČSFR) 1969, Planica
160,0 Björn Wirkola (Nor) 1969, Planica
164,0 Jiri Raška (ČSFR) 1969, Planica
165,0 Manfred Wolf (Nem) 1969, Planica
169,0 Heinz Wosipiwo (Nem) 1973, Oberstdorf
169,0 Walter Steiner (Švi) 1974, Planica
173,0 Geir Uwe Berg (Nor) 1976, Oberstdorf
174,0 Toni Innauer (Avt) 1976, Oberstdorf
174,0 Falko Weisspflog (Nem) 1976, Oberstdorf
176,0 Toni Innauer (Avt) 1976, Oberstdorf
176,0 Klaus Ostwald (Nem) 1979, Planica
176,0 Armin Kogler (Avt) 1980, Harrachov
180,0 Armin Kogler (Avt) 1981, Oberstdorf
181,0 Pavel Ploc (ČSFR) 1983, Harrachov
182,0 Matti Nykänen (Fin) 1984, Oberstdorf
185,0 Matti Nykänen (Fin) 1984, Oberstdorf
186,0 Mike Holland (ZDA) 1985, Planica
187,0 Matti Nykänen (Fin) 1985, Planica
191,0 Matti Nykänen (Fin) 1985, Planica
191,0 Andreas Felder (Avt) 1986, Kulm
194,0 Pjotr Fijas (Pol) 1987, Planica
196,0 Martin Höllwarth (Avt) 1994, Planica
203,0 Toni Nieminen (Fin) 1994, Planica
209,0 Espen Bredesen (Nor) 1994, Planica
210,0 Espen Bredesen (Nor) 1997, Planica
212,0 Lasse Ottesen (Nor) 1997, Planica
214,5 Martin Schmitt (Nem) 1999, Planica
219,5 Tommy Ingebrigtsen (Nor) 1999, Planica
224,5 Thomas Hörl (Avt) 2000, Planica
225,0 Andreas Goldberger (Avt) 2000, Planica
225,0 Adam Malysz (Pol) 2003, Planica
227,5 Matti Hautamäki (Fin) 2003, Planica
228,5 Matti Hautamäki (Fin) 2003, Planica
231,0 Matti Hautamäki (Fin) 2003, Planica
231,0 Tommy Ingebrigtsen (Nor) 2005, Planica
234,5 Björn Einar Romören (Nor) 2005, Planica
235,5 Matti Hautamäki (Fin) 2005, Planica
239,0 Björn Einar Romören (Nor) 2005, Planica
243,0 Johan Remen Evensen (Nor) 2011, Vikersund
246,5 Johan Remen Evensen (Nor) 2011, Vikersund
250,0 Peter Prevc (Slo) 2015, Vikersund
251,5 Anders Fannemel (Nor) 2015, Vikersund
252,0 Robert Johansson (Nor) 2017, Vikersund
253,5 Stefan Kraft (Avt) 2017, Vikersund

Realno je, da v Planici letos vidimo polet, dolg 252 metrov, je prepričan oče planiške velikanke Janez Gorišek, ki upa, da bo žirija dopuščala dolge polete.

Janez Gorišek je pri 82 letih še vedno poln idej in je vedno iskriv sogovornik. Le kakšno številko kdaj pomeša in takrat mu na pomoč priskoči sin Sebastjan, s katerim sta skonstruirala novo planiško velikanko, kjer bo konec tedna spet slovenski športni praznik. Letos bo še posebej slovesno, saj bo Peter Prevc prejel kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Gorišek meni, da bi lahko videli tudi svetovni rekord, saj je pri 252 metrih še mogoče varno pristati.

Kaj vam pomeni novi Nordijski center Planica?
To je potrditev dolgoletnega dela vseh, ki so sodelovali pri Planici, od inženirja Stanka Bloudka do danes, skratka, vrhunec vseh prizadevanj.

Bi na prenovljeni letalnici kaj naredili drugače, če bi imeli zdaj to možnost?
Ne, nič, razen, da bi jo še povečal.

Kako daleč bo šlo letos? Bi lahko celo padel svetovni rekord?
Imamo možnost za polet prek 250 metrov. Kakšna dva metra dlje bi še šlo, to je realno. Glede na to, da je Peter Prevc v odlični formi, si seveda želimo, da to uspe prav njemu.

Vam skakalci prenesejo občutke z letalnice?
Ne, jih pa opazujem in vidim, kako doskočijo. Doskok pokaže sposobnost skakalca. Lani je Prevc v Planici doskočil v čisti telemark in pričakujem, da bo to naredil tudi letos pri nekoliko večji daljavi.

Padcev na velikankah je manj kot nekoč. So letalnice varnejše ali so skakalci bolje pripravljeni?
Oboje. Skakalnice so glede samega doskoka in krivulje leta v doskočišču optimalno pripravljene. Skakalcu to daje čisto varnost, kar je osnova za dolge polete.

Kaj ste na prenovljeni letalnici predvsem naredili drugače?
Spremenjen je sam profil spodaj, pri doskoku, pri tako imenovani klotoidi. Namesto radiusa je klotoida, prehodnica, ki ima to prednost, da je radius na vrhu 140 metrov, potem gre do ničle. Zdaj smo to obrnili, da je gor ničla in gre iz ničle počasi v radius. To je nekaj novega. Poleg tega imamo, na soglasje Mirana Tepeša, tam, kjer se klotoida konča, še pet stopinj naklona, kar je pomembno pri varnosti. Fantje potrebujejo to varnost pri doskoku.

Ste bili tudi letos na poletih v Vikersundu?
Sem bil. Sem njihov stalni gost. S sinom naju vabijo in bova tudi v prihodnje projektanta pri razvoju njihovih skakalnic. Dobili so tisto, kar so želeli, a niso znali narediti, čeprav imajo zaradi nizke nadmorske višine izjemne aerodinamične pogoje, tudi do deset odstotkov boljše kot drugod.

Imate tam hotel s petimi zvezdicami?
Ne, ker ga nimajo. So zelo skromni, imajo le en hotel, ki je nenehno poln. Sva v zasebnih prenočiščih in imava že vnaprej rezervirano.

Peter Prevc je v Vikersundu zmagal kljub padcu pri pristanku ...
Mislim, da je imel preveliko hitrost, višina je bila velika in je bilo res nevarno. Bilo bi prehudo in doskočil je, kot je bilo v tistih okoliščinah še najvarneje.

Se vam zdi, da žirija pogosto preveč vpliva na potek tekmovanja?
Vse ima v rokah, lahko vpliva na vse. Je pa postala že precej predrzna. Ve, da je treba skakati daleč, ker to je tudi varno. Ne gre pa pretiravati. Zdaj se skoki razvijajo v to smer in upam, da bodo tudi v Planici takšni tehnični delegati, da bodo dopuščali dolge polete.

Čeprav, včasih se kar bojimo, da ne bo Prevca neslo predaleč ...
Planica ima tako zgrajen spodnji del letalnice, da bo Prevc lahko zmagal, prvi zasledovalci pa bodo še vedno skočili blizu 250 metrov.

Kaj pravite o tem neverjetnem fantu, ki je že šest tekem pred koncem sezone osvojil globus?
Mislim, da je izredno trden človek, ki že leta raste. Je pameten fant, ni zahteven. Ima vse tiste lastnosti, ki jih mora imeti pravi letalec, pravi športnik.

Pred leti ste napovedali, da bo mogoče v Planici leteti tudi do 270 ali celo 300 metrov. Res verjamete, da bo nekoč šlo več kot 300 metrov daleč?
Seveda. Že ko sem jaz skakal, smo razmišljali, kako naprej. Naš sistem je bil 'step by step', postopno in varno. Če ni varnosti, ne moreš naprej, saj te ustavijo. Nam je uspelo, da nas niso ustavili, čeprav so na letalnicah pogosto zgrešili z dolgimi skoki in padci. Planica je zdržala te pritiske, morali pa smo uporabiti tudi razne trike. Ko so - to je bilo še v 80. letih, ko Fis poletov, daljših od 191 metrov, ni priznaval - pred tekmo določali, iz katerega naleta bodo skakali, smo ponoči številke prestavili za en nalet navzgor, tako da so bile hitrosti na odskočnem pomolu višje, poleti pa daljši.

Planica bo letos razprodana. Kaj je treba narediti, da bo lahko ob vznožje letalnice prišlo še več gledalcev?
Problem je, ker je premalo prostora za dostop. Treba bo razširiti cesto v Planici. Tu smo še na začetku. Pot, ki pelje k letalnicam, je asfaltiral še moj brat. Cesta je še vedno ista, morala pa bi biti še enkrat širša. Treba je narediti dostop, pa bo Planica šla lahko naprej.

Planica je sinonim za smučarska polete in svetovne rekorde. Ta je sicer že nekaj let v rokah Vikersunda, kar pa ne zmanjšuje čara ponosa Slovenije.

Dolina pod Poncami je pravi magnet za gledalce. V sezoni, ko Peter Prevc ruši rekord za rekordom, ni presenetljivo, da bo Planica ta konec tedna pokala po šivih.

Slovenski skakalci so bili tu običajno zelo uspešni, saj so zbrali kar 10 zmag za svetovni pokal, s čimer je Planica najuspešnejše slovensko prizorišče. Nekaj preostalih številk lahko preverite v priloženi infografiki.

Dolina pod Poncami z odprtjem Nordijskega centra Planica ni več le središče narodnega veselja ob uspehih skakalcev, je edinstven kompleks, ki ga ni nikjer na svetu.

Po sedmih letih trdega dela (2009-2015) in znanja slovenskih arhitektov, krajinskih arhitektov ter gradbenih, strojnih, elektro- in hidroinženirjev Planica ne bo več le enkratni dogodek v marcu. S prenovo obstoječega skakalnega centra, novim tekaškim centrom in večfunkcionalnimi objekti Nordijski center Planica (NCP) omogoča celoletni izkoristek športnih dejavnosti za obiskovalce in športnike.

Tudi poleti, ko bo v podzemni večnamenski športni dvorani Osrednjega objekta (biro STVAR) zasnežena proga za tek na smučeh, nad tlemi med mogočnimi gorami pa atletsko-nogometni stadion, okoli katerega se vije rolkarska proga. Zimski scenarij v taisti trietažni dvorani predvideva garažno hišo, v času tekmovanj pa novinarsko središče in servis tekmovalnih ekip, nad tlemi med monumentalnimi gorami pa smučarskotekaški stadion s sedem kilometrov dolgo smučarskotekaško progo (zasnova prog Uroš Ponikvar), ki se navezujejo na 30 kilometrov obstoječih rekreacijskih poti.

Adrenalinskim pustolovcem je z ene od treh največjih skakalnic na svetu omogočen spust po 566 metrov dolgi in najstrmejši jeklenici na svetu, t. i. Zip-line (povprečen naklon spusta 38,33 odstotka, dosežena hitrost od 40 do 90 kilometrov na uro), medtem ko je v Osrednjem objektu vetrovnik, skozi katerega piha veter s hitrostjo do 250 kilometrov na uro in omogoča preizkus posameznikovih aerodinamičnih sposobnosti.

Projekt vreden 47,9 milijona evrov
"Da smo tekmo vsako leto sploh izvedli, smo za začasne objekte na letalnici, za vzdrževanje in infrastrukturo porabili pol milijona evrov. Drugega v Planici, kot eni izmed turističnih ciljev, ni bilo. Poleti je bil to videti tako, da je prišel avtobus s turisti, ki so slikali to čudo od Planice, Letalnico bratov Gorišek, in se obrnili," razlaga direktor zavoda za šport Planica Jelko Gros. Nato pa se je leta 2007 ponudila priložnost evropskega financiranja. 47,9 milijona evrov (z DDV-jem) vreden projekt, namenjen ohranitvi planiške tradicije in razširitvi športno-turistične ponudbe Kranjske Gore, Gornjesavske doline in Slovenije kot turistične destinacije, je v večjem delu financiral Evropski sklad za regionalni razvoj, svoj delež je prispevala tudi Republika Slovenija.

Jelko Gros pravi, da se naložba, ki je zaživela decembra 2015, že obrestuje. "Kar se tiče celovitosti, je to (op. p. NCP) unikat na svetu. Nekaj podobnega je v Holmenkollnu, kjer imajo tekaško-skakalni center zelo blizu. Nekaj podobnega je v Lahtiju, ki pa ni toliko ciljno naravnan, kot je pri nas. To se vidi že po rezultatih. Imeli smo 13.000 enot treninga s tekmovalci iz 28 držav, to vse pove, to je najboljši rezultat, kadar koli dosežen pri katerem koli centru ... Planica živi, vsak dan imamo v povprečju 500 ljudi, tudi do 2.500," dodaja. Zdaj morajo pet let poslovati s prihodkom enega milijona evrov, "saj imamo toliko stroškov". Pa jim bo to uspelo? "Da, seveda," odgovarja Gros.

Prenovljene letalnica in sedem novih skakalnic
Nordijski center Planica ima poleg prenovljene in povečane Letalnice bratov Gorišek, ki je menda pripravljena na sveže rekorde, na novo zgrajenih sedem skakalnic (otroške: HS 80, HS 61 in mladinske: HS 45, HS 30, HS 15 metrov) ter Rožman-Bloudkovo velikanko in 90-metrsko skakalnico (K 90, HS 104), ki je le nekaj metrov stran od velikanke. Arhitekti (Matej Blenkuš in Miloš Florjančič, Abiro) in krajinski arhitekti (Ana Kučan in Luka Javornik, Studio AKKA) so skakalnice na pragu Triglavskega narodnega parka razporedili v pahljačasto obliko, tako da se iz ene skupne točke na vrhu hriba iztezajo v obliki melišča, s čimer so v prostor vnesli videz urejene infrastrukture, likovno podobo doline pa so uredili z novo strugo hudournika in stopnjevanjem dolinskega dna.

Sodelovanje treh arhitekturnih birojev
"Nobeden od birojev, ki je zmagal, ni 100-odstotno izpolnjeval pričakovanj, ki smo jih imeli za Planico, zato smo izbrali dva; eden, ki je bil dominanten na objektih, in drugi, ki je bil dominanten v ureditvi športne infrastrukture in urejanju krajine," razloži Jelko Gros. Projekt je tako sinteza sodelovanja dveh projektantskih podjetij oziroma treh birojev, katerih rešitev je bila izbrana na javnem državnem natečaju Ministrstva za šolstvo in šport RS ter Zbornice za arhitekturo in prostor.

V sklopu skakalnega dela Nordijskega centra Planica je biro STVAR (Marko Smrekar in Aleš Vodopivec) projektiral servisno-ogrevalne objekte z neposredno pripadajočo zunanjo ureditvijo (Servisni objekt Čaplja, Servisni objekt Kavka - nerealizirano, Ogrevalni objekt ob zaletišču Rožman-Bloudkove velikanke in Ogrevalni objekt ob zaletišču Letalnice bratov Gorišek), v sklopu tekaškega dela pa Osrednji objekt. Zasnovo športne infrastrukture in krajine je projektna rešitev Abiroja, ki je načrtoval arhitekturo skakalnic in športnih objektov (sodniški stolpi, RTV-stolp, trenerske tribune, tribune za obiskovalce) ter Studia AKKA, ki je v sklopu krajinske arhitekture smiselno uredil izteke posameznih skakalnic, uredil nove struge hudournikov, prestavil cesto Rateče – Tamar, uredil okolico Osrednjega objekta za smučarske teke s tekaškimi progami in zadrževalnikom za vodo.

Povečana letalnica
Od vseh skakalnic je imela najmanj radikalnih posegov Letalnica bratov Gorišek, ki se postavlja z 28 svetovnimi rekordi. "In četudi se bo to slišalo paradoksalno, je bila za nas najmanj zanimiv projekt, saj se predvideva, da se bo ta objekt v 15 ali 20 letih z razvojem tehnologije zagotovo še spreminjal oziroma povečeval," priznava arhitekt Matej Blenkuš. Nova letalnica ima spremenjen naklonski kot doskoka ter novo armiranobetonsko zaletišče s stolpom, miza je nad staro mizo dvignjena za pet metrov in pomaknjena nazaj za od 12 do 13 metrov. Letalnici so zvišali K 180 na K 200 (kalkulacijsko točko predvidenega povprečnega skoka) in velikost s HS 215 na HS 225 (ang. hill size).

"Ost Goriškove letalnice, ki je spomeniško zaščitena, smo malo premaknili, za kar nam je dal soglasje Janez Gorišek, ki je projektant profila. Zgornji del doskočišča smo temeljito predelali, saj je bila takšna zahteva FIS-a. Prav tako smo jo v korenskem delu razširili za dva metra," nadaljuje arhitekt, ki dodaja, da je imela prejšnja letalnica nekoliko "nesrečno geometrijo" oblike ograj, ki se je vzdolž pobočja večkrat zalomila. Nova oblika ograj je parabolična, tako po prerezu kot tlorisu. Krivuljo drugih sedmih skakalnic je projektiral arhitekt in inženir Klemen Kobal.

Kaj pa rekordi?
Je mogoče preseči rezultat 248,5 metra Petra Prevca? Tako Matej Blenkuš kot Janez Gorišek temu pritrjujeta. "Vse je odvisno od vremena, priprave skakalnice in dobre volje funkcionarjev na tekmi, da skakalcem pustijo nekoliko višji zalet. Če je 253 metrov danes verjeten skok, je mogoče na njej leteti tudi do 270 metrov s serijo predelav. A v tem trenutku to ni izvedljivo, saj še nima ustrezne homologacije," opozarja arhitekt.

Z izboljšavami do varnosti skakalcev
In še nekaj, skakalci, ki so že preizkusili povečano letalnico, so dejali, da je ta "zelo varna". Kaj to pomeni? "Pri tem so pomembni trije elementi," pojasnjuje Blenkuš. "Pomembna je krivulja pospeševanja, ki se mora mehko preleviti, da te ne pritisne na noge. Skakalnica mora slediti tudi predvideni konturi leta, da te ne dvigne preveč, saj te lahko postane 'strah', ko se dno oddaljuje. Skakalci letijo predvidoma približno pet metrov nad tlemi in imajo občutek varnosti, prej so bili tudi več kot osem metrov nad tlemi. Tretji element pa je iztek, doskok, kjer moraš pristati in upočasnjevati čim mehkeje, da te ne nalepi v tla. In to je varnost."

Da so projektanti in arhitekti od FIS-a sploh dobili homologacijo za podrto Rožman-Bloudkovo velikanko, so morali znižati kalkulacijsko točko (iz K 130 na K125, HS 140 na HS 139). "Švicarjem je šlo v nos, da imamo mi največjo skakalnico znotraj olimpijske discipline, kjer so omejene maksimalne dimenzije skakalnice, in mi smo to imeli, dokler je bila skakalnica še v funkciji, ampak je bila nevarna, skakalci so tudi tu leteli previsoko," pravi Blenkuš.

Krivično poimenovanje Bloudkove oziroma Rožman-Bloudkove velikanke
Ime Bloudkova velikanka je spomeniško zaščitena, kot tudi sama os skakalnice. Jos Gorec pa v knjigi 'Planica in slovensko smučanje' (2012) opozarja, da se je enemu od načrtovalcev velikanke Ivanu Rožmanu, ki je imel takrat glede gradnje skakalnic več izkušenj kot Bloudek in je gradnjo tudi sofinanciral, zgodila krivica, saj vse avtorstvo pripisujejo le Stanku Bloudku.

Bloudek je namreč leta 1932 dobil nalogo, da v Planici poišče primeren kraj za 70-metrsko skakalnico, ki jo je na lastno pest, po svojih načrtih, geometrskih izmerah in za lastni denar res začel graditi, a je kmalu odnehal. Nato pa naj bi sam prosil inženirja Rožmana, naj prevzame gradnjo njegove skakalnice in jo dokonča.

Rožman je začel graditi na Bloudkovi lokaciji 80-metrsko skakalnico, "a pri tem ni mogel upoštevati začetih del Bloudkove gradnje zaletišča, odskočnega mosta in vrhnjega dela hrbta skakalnice," je zapisal Gorec (kar pomeni, da je Rožman napravil idejno zasnovo in vse potreben načrte) in dodal, da so svoj lonček pristavili tudi 'salonski' novinarji, ki niso odšli na teren preverit položaja in posledično objavili "netočno informacijo, da skakalnico gradi Bloudek". Rožmanova 80-metrska skakalnica je že ob mednarodni tekmi leta 1934 prerasla v 90-metrsko skakalnico. Pozneje, leta 1935, je inženir Bloudek po nasvetu Norvežanov Rožmanovo skakalnico z nekaj snežnimi popravki povečal na 100-metrsko skakalnico, ki se je je oprijelo ime mamutska skakalnica.

"Rožman je bil presenečen že na zaključni prireditvi po poletih 1934 v Kazini v Ljubljani, še bolj pa izjavo JZŠZ (Jugoslovanska zimskošportna zveza), ki ga popolnoma izključuje kot avtorja 90-metrske skakalnice v Planici," piše Gorec, ki poziva k javni in uradni potrditvi, da je prvi avtor in graditelj skakalnice v Planici Rožman. "Bloudek pa je po letu 1935 korenito posegel v razvoj letalnic in z njimi prek Gorca uveljavil velike naprave in smučarske polete doma in po svetu."

Betonski lok na Rožman-Bloudkovi velikanki
Svojevrsten poklon pri zasnovi nove velikanke, ki je tako kot letalnica zaščitena kot tehnični spomenik, sta odtisnila arhitekta Matej Blenkuš in Miloš Florijančič (Abiro). Na delu skakalnice, ki ga je že Bloudek dvignil v zrak, ko se skakalec odrine z mize in poleti čeznjo, sta podrti leseni del s stebri, nadomestila s 44-metrsko betonsko konstrukcijo v obliki loka, pri čemer sta sledila "inženirski odličnosti Bloudka". Krajinska arhitektka Ana Kučan pripomni, da je ta del "morda najbolj poetičen del cele zasnove, saj Bloudkove velikanke ni bilo, Zavod za varstvo kulturne dediščine pa je ščitil nekaj, česar ni več, spomin. Forma in tehnologija nista ista, princip, kako to narediš, to je dediščina, ki so jo poskušali kolegi obuditi na sodoben način".

Spomenik zanamcem o tem, da smo tu nekoč skakali
Ob velikanki je tudi betonski sodniški stolp izčiščene oblike (odgovorni projektant gradbenih konstrukcij novih skakalnic in stolpov Vojko Kilar), s čimer so se arhitekti geometrijsko, vizualno in semantično povezali z okoliškimi skalnatimi gorami. "Zelo smo se potrudili, da ta del konstrukcije ostane, tudi ko bo les strohnel, jeklo pa zarjavelo. Zanamcem bo ostal kot spomenik v gozdu, da smo tu v 20. in 21. stoletju skakali," pove Matej Blenkuš in nadaljuje, da so ena izmed posebnosti tudi zastekljene tekoče stopnice (da se skakalci ne prehladijo), ki vodijo od Ogrevalnega objekta ob zaletišču velikanke do male skakalnice, "saj ne peljejo gor, temveč dol, da si skakalci ne uničijo skakalnih čevljev".

Umik objektov v naravo
Filozofija obnove Nordijskega centra Planica je bila umik objektov v naravo. "Oblikovalski jezik arhitekture in krajinske ureditve so tako skrajno zadržani in se postavljajo kot kontrast, sicer z zelo jasno likovno govorico, na ravni mogočnosti alpskega okvirja. S pahljačasto razporeditvijo skakalnic in letalnice ter stopnjevanjem dolinskega dna smo poskušali v prostor vnesti red, v katerega je vpeta tudi arhitekturna poetika in poetika druge skupine (op. p. biro STVAR), velik objekt s krožnim stolpom, ki leži na točki tik pred vstopom v Triglavski narodni park," pojasni Ana Kučan.

Celoletna uporabnost ogrevalnih objektov
To velja tudi za vse servisne objekte ob prevoju v dolino (Čaplja, Kavka, RTV-dom) in ogrevalna objekta ob letalnici in velikanki v pobočju, "katerih skupni imenovalnih je učinek lebdeče strehe," poudarjata arhitekta iz biroja STVAR Aleš Vodopivec in Marko Smrekar. Zaradi zahtevnosti gradnje v strmini sta ogrevalna objekta zasnovana kot montažni leseni konstrukciji, enotnega volumna z galerijo ter odprtimi pogledi vzdolž skakalnic v dolino, "na sprednjem in zadnjem delu objekta je steklo, zato lahko narava steče skozi objekt".

Naravna danost Planice omogoča, da sta ogrevalna objekta, v nasprotju z Innsbruckom in Vikersundom, ločena od samih zaletišč, kar omogoča neoviran razvoj oziroma povečavo skakalnih naprav. "Primarno sta ogrevalna objekta namenjena pripravi skakalcev v času tekmovanj. Ta skupna 'dnevna soba' je položena v objem gozda, saj se z enostavno reorganizacijo lahko uporablja tudi v druge namene," pove Marko Smrekar in nadaljuje, da se objekt po potrebi lahko vključi v del dodatne turistične ponudbe centra (spust po jeklenici, sankaška proga, krožna proga). Sogovornik še poudari, da je posebnost "previsni vezni člen, povezovalni mostovž z zaletiščem letalnice Bratov Gorišek, s katerega lahko obiskovalec začuti dimenzijo ene največjih skakalnih naprav na svetu".

Izkoristek terena za servisne objekte
"Ker je program v projektno nalogi investitorja izredno obsežen, smo ga želeli navidezno skriti," razlaga Aleš Vodopivec. Servisna objekta sta zato volumensko členjena, zasnovana tropartitno iz težje polvkopane baze, ki se preko tribun spušča k doskočiščem skakalnic, nanjo položenega lažjega telesa paviljona, prekriva pa ju enokapna streha v naklonu pobočja, ki se oblikovno ponovi pri ogrevalnih objektih. Funkcionalna zasnova objektov je večnamenska, saj se z vnaprej načrtovanimi dispozicijami inštalacij in opreme enostavno prilagodijo organizaciji različnih prireditev.

Poševno dvigalo Hugo
Pri postavitvi servisnega objekta Čaplja so bili arhitekti omejeni z mejo parcele, doskočiščem velikanke, žičnice in tudi poševnim dvigalom Hugo, ki je varovano kot tehniška dediščina (svoje neuradno poimenovanje je dobil po istoimenski otroški televizijski igrici). "Hugo je poševno dvigalo, ki je vozilo tekmovalce in trenerje na nekdanjo Bloudkovo velikanko. Posebnost dvigalo, po katerem izmenično vozita vozička je tritirna proga z vmesnim štiritirnim izogibališčem. Čeprav je skoraj vse narejeno na novo, je tehnološki posnetek starega," pove Aleš Vodopivec.

Invazivni poseg v naravo in pogozditev
Krajinska arhitektka Ana Kučan pravi, da je Planica ikona z jasno izraženo identiteto, "in mi smo to poskusili le podpreti, ne pa konkurirati že ustvarjeni mentalni podobi". Odločitev je pomenila, da so zlasti v osrednjem delu malih skakalnic korenito posegli v teren, "ampak le do točke, ko smo lahko teren sanirali nazaj, da bo videti, kot da so te skakalnice od nekdaj tam."

Večinoma s smrekami so na novo zasadili rob gozda in parkirišča poimenovanega Harfa po pobočju pa vrste, ki se bodo "najhitreje prijele, stabilizirale zemljino in preprečile erozijo, potem pa bo gozd sam prerasel teren in bodo najbolj neodporne vrste umrle," še razloži krajinska arhitektka, ki ima kot "malo tehnično zmago" gradnjo zadrževalnika za vodo. V devet metrov globok betonski bazen, ki se zaradi varnosti gozdnih živali, ki bodo morda iz njega pile vodo, poglablja postopno, se steka vsa voda iz objektov v NCP. S to vodo poleti namakajo vse skakalnice, na katerih se trenira, pozimi pa delajo umetni sneg, ki ga pozneje, po koncu zimske sezone, preselijo v notranjo tekaško dvorano Osrednjega objekta Nordijskega centra Planica.

'Takšnega Nordijskega centra ne poznamo'
In ravno ta je v več pogledih svojevrsten. Osrednji objekt s t. i. interpretacijskim centerom koncentrične oblike je umeščen v težišču med skakalnim in tekaškim delom kompleksa ob poti v dolino Tamar. Njegova zunanja oblika je sodobna interpretacija ganka (zato ima leseno zunanjost, po kateri se lahko tudi hodi), ki omogoča pogled za 360 stopinj. "Objekt nima specifične smeri, saj je osrednja točka vseh tekmovalcev. Oblika kroga ustreza temu, da s pogledi postane glavni prostor za tekaški del, na drugi strani pa se odpira proti skakalnemu delu," pojasni Aleš Vodopivec in doda, da je "Planica posebna, enkratna, neponovljiva, unikatna. Takšnega Nordijskega centra, ki bi na enem mestu združeval skakalni in tekaški del, popolnoma vpet v naravno okolje, ne poznamo".

Osrednji objekt s športno dvorano
Če pravijo, da je bistvo očem nevidno, to še kako drži v primeru tega objekta. Od skupno 8.500 neto kvadratnih metrov površine jih obiskovalec ob prihodu v Planico vidi le 15 odstotkov. Preostalih 85 odstotkov je skritih globoko pod zemljo.

Logiko objekta si najlažje predstavljamo kot obliko kroga in pravokotnika. Krog je vidni nadzemni del, pravokotnik pa atletsko-nogometni stadion, ki je hkrati streha podzemne športne dvorane. To sestavljajo tri zamaknjene in med seboj povezane etaže, ki omogočajo krožno smučarskotekaško progo, dolgo 880 metrov, pri čemer so stropna svetila oblikovana tako, da s svojo postavitvijo rišejo obliko same proge, pozimi pa je v njej parkirna hiša s 178 parkirnimi mesti.

V času tekem se v dvorani lahko postavijo servisne kabine do 40 tekmovalnih ekip in dostop v center smučarskotekaškega stadiona po podzemnem hodniku (1. klet); dvorano za tiskovne konference do 220 oseb, garderobo in sanitarije za do 420 oseb (2. klet) ter novinarsko središče do 300 oseb (3. klet).

Celoten objekt ima skupno sedem nadstropij (v najnižji četrti kleti je strojnica za vetrovnik), od katerih so trije nad površino zemlje: interpretacijski center, ki se v času prireditev lahko reorganizira za namene pogostitev; interaktivni muzej Planice in nordijske discipline v prvem nadstropju, na panoramski strehi pa je paviljonom, ki je uporaben tudi kot VIP-prostor ali improviziran novinarski terenski studio. Hlajenje in ogrevanje objekta se vrši s toplotnimi črpalkami, ki črpajo energijo iz podtalnice. Glede porabe je zasnova centra izredno racionalna.

Vetrovnik
Ob vstopu v objekt se v vhodni avli obiskovalec sooči s horizontalnim in vertikalnim vetrovnikom, ki tvorita zaprto zanko prek šestih etaž objekta. "Vetrovnika sta namenjena tako za športnike kot za turiste. Ob hitrosti zraka do 250 kilometrov na uro, padalci lahko tu trenirajo figure, skakalci pa optimalno držo med vetrom," pravi Marko Smrekar. Aleš Vodopivec dodaja, da je skupna moč ventilatorskega sklopa 2,0 MW (dva ventilatorja premera okoli tri metre). "To je ogromna priključna moč, kateri služi samostojna trafo-postajao energije."

Oceno, kako se bo kompleks Nordijskega centra Planica obnesel v praksi, bo mogoče podati šele čez dve leti, pravi Jelko Gros. "Po dveh mesecih delovanja težko rečem, katere cilje je ta objekt že dosegel in katere še bo. Je pa znotraj naših pričakovanj, če ne celo nad njimi".

Avtorji fotografij: Miran Kambič, Simon Petrovčič (21-24); avtorji renderjev: Matej Mejak (1-2, 37), Simon Petrovčič in Vojko Kilar (5); avtorji načrtov: STVAR, d. o. o, Abiro in AKKA; animacija: ar3de