"V času Videospotnic nismo potrebovali parlamentarne seje glede kvot, saj smo imeli slovensko glasbo zakoličeno tako, kot je treba," je dejal Miroslav Akrapović. Torej, quo vadis, slovenska glasba?

"V času Videospotnic nismo potrebovali parlamentarne seje glede kvot, saj smo imeli slovensko glasbo zakoličeno tako, kot je treba," je dejal Miroslav Akrapović. Torej, quo vadis, slovenska glasba?

Kje so že časi, ko je Beti Jurkovič slavila na Slovenski popevki, Moni Kovačič na Melodijah morja in sonca, Avtomobili pa so kar trikrat prepričali gledalce v oddaji Pop delavnica! Slovenska popularna glasba je šla čez uspešna in viharna obdobja, menjavale so se uspešnice in žanri, vse skupaj pa je bilo vedno začinjeno s kakšnim škandalčkom, pa naj je šlo za obtožbe o plagiatih, neprijetne obiske davčne uprave ali medsebojna obtoževanja zaradi prerivanja na tem malem prostoru. Za kaj sočnega je iz leta v leto poskrbela tudi največja glasbena "kuhinja" pri nas, izbor slovenskega predstavnika za Pesem Evrovizije.

Na prelomu stoletja je zasijala oddaja Videospotnice, ki je spodbudila razmah videospotov in brez predsodkov ponudila v poslušanje najširši nabor glasbenih zvrsti. Po njenem labodjem spevu Slovenija še vedno ne premore glasbene oddaje, ki bi imela vsaj približno takšen vpliv na celotno sceno.

Preden boste tri sobotne februarske večere lahko preživeli v družbi festivalov PopRock, Popevka in Ema v organizaciji Televizije Slovenija, vas bomo na MMC-ju "opremili" s pregledom nekaterih izstopajočih dogodkov v slovenski glasbi iz bližnje ali daljne zgodovine.

Anja P. Jerič

Video: Videospotnice, oddaja, ki je zatresla glasbeno sceno

Videospotnice, tista glasbena oddaja, ki je 'konkurirala' TV-Dnevniku, izstrelila Siddharto in Sebastiana pa Miho Šaleharja, Petra Polesa in Uršo Jerkič ter vzbudila preporod snemanja spotov v Sloveniji.

Generacije, ki smo svojo najstniško identiteto iskale v devetdesetih, smo imele v primerjavi z današnjo generacijo 'vsega preveč in hkrati nič', če ne drugega, vsaj ta privilegij, da smo odraščale s televizijskimi oddajami, ki so nas s svojo vsebino in karizmatičnimi voditelji dobesedno zalepile pred male televizijske zaslone - Periskop, Tok Tok, še danes se primerki generacije Y radi pohvalijo, da so poklicali ali pisali (!) pismo v oddajo Videošpon, s katero je brkati Jonas Žnidaršič s kavbojkami do popka pri obeh spolih (preverjeno) povzročil svojevrstno najstniško evforijo. Večjega džeka od njega pač ni bilo.

Pod vtisom evropskega vala glasbenih lestvic, videospotov in interaktivnih oddaj (spomnimo se hitrojezičnega na ježka pristriženega suhljatega Raya Cokesa, ki so mu "lepi in znani" v oddaji MTV's Most Wanted dobesedno jedli z roke) je epoho slovenske glasbe in razvoja subkultur devetdesetih ustoličila oddaja Videospotnice (2000-2005).

To je bil čas, ko je med glasbeniki tlelo nadležno, a zdravo tekmovanje: eni so postavljali standarde, drugi so za njimi le štorasto capljali, kako tudi ne - tisti, ki je nosil lovoriko občinstva, je dobil več stiskov rok organizatorjev koncertov in imel bolj dinamične denarne transakcije od konkurence, ki je pihala za vogalom. Ravno tam nekje, kjer so na trampolinu sreče skakale založbe in si mele roke od prodaje zgoščenk svojih varovancev.

Poleg dobre in raznolike slovenske glasbe ter že skoraj tovarniškega 'štancanja' videospotov so urbani pečat v slovenski družbi pustili tudi nekateri njeni voditelji: Miha Šalehar, Peter Poles, Urša Jerkič, Blaž Gregorin, Vesna Malnar, Jadranka Juras, Irena Shyama Hlebš, Leila Bdeir in Anže Langus - Dagi, številni so po vseh teh letih še vedno del slovenske medijske scene. Kot televizijski zelenci v svojih dvajsetih letih so takrat zelo sproščeno zajahali pobesnelega bika, z lucidno in kritično mislijo pa sogovornike tako dobro 'zgnetli', da so si tistih nekaj minut medijske pozornosti dobesedno 'zaslužili'.

Zasnova oddaje je bila preprosta: voditeljski par od ponedeljka do petka napoveduje glasbene spote, razvrščene na desetih mestih, in nove predloge, pri čemer sta bili posebni oddaji tudi v soboto in nedeljo. Spot je z lestvice izpadel po največ desetih tednih, zanj pa so glasovali gledalci po elektronski pošti in z glasovanjem na SMS-številko. Voditelji so imeli v oddaji različne skeče in goste, ki so bili s svojim delom povezani z glasbo, z njimi pa so razpravljali tudi o perečih družbenih vprašanjih.

Oddaja, ki se je predvajala vsak dan, 365 dni v letu, je med drugim izstrelila Siddharto, Sebastiana ter dala priložnost slovenskemu Rodu Stewartu - Alešu Rodu in enoobrvnemu Frediju Milerju. Projekt je nastal na pobude takratne urednice razvedrilnega programa RTV Slovenija Miše Molk, prva urednica je bila Mojca Mavec, režiser pa Gregor Fon. V petih letih (2000-2005) so oddaji urednikovali še Jernej Kolenik in Tomaž Gasparič, najplodnejše obdobje je bilo v obdobju urednika Miroslava Akrapovića (2000-2002), s katerim smo se pogovarjali o zakulisnih spletkah Videospotnic.

Kakšen je bil namen Videospotnic?
To je bilo zadnje obdobje množične vsesplošne priljubljenosti MTV-ja, še v času pred pojavom YouTuba in sodobnih predvajalnikov videovsebin na spletu. Njihov namen je bil povzročiti neko iskro, da se začnejo snemati slovenski videospoti. V tistem času je bil velik razkol med alternativno in popularno glasbo in Videospotnice so bile verjetno takrat pionirska oddaja, ki je med temi žanri poskusila zarezati radikalni rez, saj smo si dovolili izbirati tisto, kar je bilo v takratni glasbi popularno.

Kateremu ciljnemu občinstvu je bila oddaja namenjena?
Vsi ustvarjalci oddaje, od mene kot urednika do režiserja in voditeljev, smo bili takrat mladi in se tisti trenutek nismo ukvarjali s tem, kdo nas gleda. Ko smo naredili raziskavo, pa smo ugotovili, da so nas najbolj gledali najstniki med 13. in 19. letom.

Je bila za uvrstitev na lestvico pomembnejša glasba ali videospot?
Glasba v simbiozi z videospotom.

Torej, kakšna so bila merila?
Kot urednik in člani redakcije smo si vzeli pravico, da smo imeli, tako kot v času panka, nekakšno komisijo za šund. To pomeni, da šundovski spoti niso bili uvrščeni na lestvico, pa če si bil pop- ali alternativni izvajalec. Poskusili smo povzročiti revolucijo popularne glasbe, ne glede na žanre. Na lestvici so bile Make up 2, Power Dancers, pa tudi Sebastian. On se je zgodil v oddaji Videospotnice, pa tudi Siddharta navsezadnje … Po toliko letih mi še vedno rečejo: "Ti si bil krivec za Sebastiana in Siddharto." Kako krivec? Takrat se je pojavil videospot skupine Pot v X, ki je bil nad nad ravnijo evropske videoprodukcije, Sebastian pa je bil glede plesnega videospota dokaj na ravni evropske, anglosaksonske scene.

Sebastian je bil vendarle popizvajalec, današnji mainstream glasbeniki pa so Tanja Žagar in Modrijani. Danes se je to spremenilo.
Marsikaj se je v tem času spremenilo, to nam pove le to, da kot gre glasba ciklično nazaj, gremo tudi mi z možgani kritično in ciklično nazaj.

Velik pečat Videospotnic so bili njeni voditelji: Peter Poles, Miha Šalehar, Urša Jerkič, Irena Shyama Hlebš, Jadranka Juras …, ki so po toliko letih še vedno navzoči v medijskem prostoru. Oddaja je bila neke vrste valilnica za mlade voditelje, ki ste jim pred kamero dovolili nekoliko več. Kako ste jih usmerjali?
Svoboda se je dopuščala toliko, da nismo bili do nikogar žaljivi, pa čeprav smo bili dokaj na udaru kritike, tako splošne javnosti kot samih ustvarjalcev, glasbenikov.

Kateri voditelj ali voditeljica je bil/bila najbolj priljubljena?
Njihova priljubljenost je bila približno enakomerna, a zagotovo je bil Miha Šalehar s svojo nedeljsko oddajo.

Kako ste se obranili pred kritikami, če, recimo, vsebina kakšnega videospota ni bila primerna. Baje ste imeli nekaj težav zaradi videospotov ljubljanskega raperja Klemna Klemna?
Dal bom dva primera in oba se navezujeta na Klemna Klemna, zanimivo. Ko je izdal svojo famozno ploščo (op. p. Trnow Stayl), so Perfo Production skupaj z Andrejem Štritofom naredili videospot za Keš pičke. Preden sem spot dobil v roke, sem mu rekel, naj naredi dve različici spota, eno s piskom in eno brez – takrat so imeli videospoti ameriških hiphoperjev pisk čez neprimerno besedo. Na vsaki kletvici je bilo pi … pi ... pi. Pogledali smo videospot. Oddaja se je začela 19.30 …

… na prvem programu pa so se začela televizijska poročila.
Tako, tako ... mi smo se zmenili, da bomo dali v eter cenzurirani videospot, če bi se uvrstil na prvo mesto, pa smo se odločili, da bomo predvajali necenzurirano različico. Ko se je spot po treh ali štirih tednih res uvrstil na prvo mesto, smo ga objavili z vsemi kletvicami in opolzkimi besedami. Na televizijo se je vsul plaz kritik – ljudje so klicali, pa ne zaradi besede p***e, ampak zato, ker so šele ob tej besedi opazili, kaj on v videospotu počne z napihljivo lutko (op. p. za moške spolne užitke Ančka). Kakšen vpliv ima vizualni medij! Nihče nas ni klical zaradi te besedne zveze, ko je bil pisk, tega v videospotu sploh niso opazili. Drugi primer pa je bil, ko sem pred božičem ali novim letom na televizijo prejel grožnjo, da me bodo ubili, če ne bomo umaknili njegovega videospota V letu 1600. To je risanka, ki govori o trnovskem vampirju.

Zelo zanimivo je, da ta oddaja niti ni imela takšne gledanosti, kolikor močan je bil njen vpliv?
Mi nismo nikoli presegli 1,5-odstotne telemetrijske gledanosti. Ko smo naredili demografsko raziskavo, smo ugotovili, da nas najbolj gledajo na Primorskem in Štajerskem. Najmanj so nas gledali v Ljubljani center, kjer so imeli vedno največ povedati. Zanimivo je bilo, da smo bili v televizijskem etru v najbolj gledanem času, ob 19.30. V trenutku, ko ti kakšna novica na TV SLO 1 ni ustrezala, si verjetno, kot večina gledalcev v Sloveniji, ki ima televizijske programe TV SLO 1, TV SLO 2, POP TV, Kanal A …

… preklopil, videl Klemna Klemna in znorel!
Ali pa Katrinas - kakšen lep napev … v času božiča. In ti je bilo fantastično! Takrat smo eno od lepših pohval dobili od takratnega medijskega kritika revije Stop Simona Karduma, ki je govoril o dogodku, ko je gledal morbidno sejo na prvem programu, preklopil na drugega, videl Klemna Klemna in si rekel, da mora o tem napisati še kaj več.

Kateri je bil najbizarnejši izvajalec na lestvici?
Na lestvici ni bilo preveč bizarnih izvajalcev. Imeli pa smo izvajalce, ki so bili zelo bizarni: Aleš Rod, Vlado Jeremič, ki se je prijavil za mlado sceno MMS-a, Zverina Bend, Rodoljubac – evo, oni so bili na lestvici najbizarnejša skupina, in to na lestvici z videospotom Jana Cvitkoviča.

V samostojni Sloveniji so videospoti takrat doživeli preporod. K temu je zagotovo pripomogla tudi RTV Slovenija s koprodukcijo, saj so bili tovrstni videospoti posneti s filmsko kamero, kar daje sliki svojevrstno dimenzijo.
To je bila takrat možnost, in mislim, da je še danes. V času Videospotnic so ljudje dobili kredibilnost. Oddaja je potekala 365 dni v letu, z dvema ponovitvama - to je triurni nabor glasbe. Mi takrat nismo potrebovali parlamentarne seje glede kvot, saj smo jo imeli zakoličeno, tako kot je treba. Nabor izvajalcev je bil združljiv z leti izvajalcev, ki smo jih poslušali, mlajši režiserji, ki so takrat prišli s fakultete, so to znali izkoristiti.

In si naredili imena!
Režiserji Klemen Dvornik, Ven Jemeršič, Dejan Babosek, Igor Zupe, Perfo Produkcija … to so bili res videospoti na ravni.

Bi bile Videospotnice izvedljive tudi danes?
(premislek) Takšne, kot so bile takrat, zagotovo ne.

Katja Štok

Ko smo se prebijali skozi zgodovinske arhive dogodkov iz sveta glasbe, ki so dvignili največ prahu, lahko pod črto potegnemo, da gre največkrat za klasične slovenske sindrome zamerljivosti, zavistnosti in malenkostnosti. In teh se je nabralo kar nekaj.

Dogajale so tudi resnejše stvari, od osebnih tragedij do prezgodnjih smrti ... Poskušali pa smo zbrati kar največ odmevnih dogodkov iz zakulisja sveta slovenske glasbe.

Plagiati
- "Morda ne razumete razlike med krajo in plagiatom. Ne gre za to, da bi koga okradli, ampak je to priredba, za katero nismo mogli najti avtorja," se je Miran Rudan otepal obtožb plagiatorstva enega najbolj predvajanih "slovenskih" božičnih šlagerjev Na božično noč. Prava avtorja pesmi sta Nemca Grant Stevens in Micki Meuser, ki sta leta 1987 posnela skladbo Man of the World, v zbirki Sazasa pa je kot avtor skladbe naveden Tone Košmrlj, kot avtor besedila pa Rudan. Skupina Pop Design je sporno pesem leta 1989 izdala na albumu Slava vojvodine Kranjske. Košmrlj je krajo pesmi priznal oziroma jo upravičil z besedami, da si je izvirno pesem v 80. letih posnel z radia, a da avtorja ni našel in da od njega tudi nihče ni zahteval, da spremeni avtorstvo.

- Rudan je bil vpleten v še en plagiat oz. "reinterpretacijo pesmi" - njegova "Laure ni več" je bila v 90. letih velika uspešnica, a je bila v bistvu samo poslovenjena različica pesmi Laura non c'e italijanskega popzvezdnika Neka. Ta je Rudanu zagrozil s tožbo, saj naj bi se Slovenec pod pesem podpisal kot edini avtor, in od njega zahteval kar precejšnjo odškodnino (govorilo se je o pol milijona takratnih mark), a sta se očitno izvajalca nekako dogovorila, saj se Laura še vedno vrti na naših valovih.

- To sta le dva najočitnejša primera, je pa bilo obtožb plagiatorstva (ali vsaj premočnega navdihovanja) deležnih še nekaj slovenskih izvajalcev: California (V meni je California naj bi zelo spominjala na Bon Jovijevo Never Say Goodbye), Anja Rupel (Plašč ljubezni spominja na The Real Thing Lise Stansfield) ...

Prepovedana plošča

Legendarni prvenec "Pljuni istini u oči" rokovske skupine Buldožer, ki velja za prvi pravi slovenski rock LP, je ob izidu leta 1975 dvignil precej prahu. Čeprav je bila plošča med poslušalci pozitivno sprejeta, pa so bile precej manj navdušene oblasti in dežurni moralisti. Pri založbi PGP Beograd so zato ploščo kljub velikemu povpraševanju prenehali izdajati, redki srečneži pa so jo lahko za nekajkratno ceno kupovali na črnem trgu. Potem ko je skupina prestopila k slovenski založbi Helidon, je tej leta 1980 uspelo ploščo odkupiti in jo ponovno izdati.

Naci-pankovska afera
Leta 1981 so oblasti aretirale Maria Šeliha, pevca pank-rokovske skupine Lublanski psi, in glasbenega novinarja Igorja Vidmarja, ker sta nosila značke s prečrtano svastiko, češ da sta nosila nacistične simbole. Vidmarju nikakor ni pomagalo, da je po Radiu Študent zavrtel na dan varnosti nemško nacistično himno. Zaradi pomanjkanja dokazov, da naj bi se ukvarjala s "protidržavnimi dejavnostmi", so oba po nekaj mesecih izpustili, afera je kmalu potihnila, vendar se je potem okrepil pritisk policije na pankovsko sceno.

Afera Strelnikoff ali skrunitev Matere Božje
"Blasfemija po slovensko", kot je afero imenovala Mladina, je celjsko alterskupino Strelnikoff leta 1998 postavila za slovenske antikriste številka 1. Vse skupaj je sprožila naslovnica njihovega albuma Bitchcraft, na kateri je bila upodobljena brezijanska Marija, ki namesto Jezusa pestuje podgano. Skupina je album posnela kot protinapad na stališča slovenske Rimskokatoliške cerkve ter takratnega nadškofa in metropolita Franca Rodeta do splava. Rode je v naslovnici videl predvsem hud napad na Cerkev, veliko odobravanj pa ni bila deležna naslovnica niti med širšo javnostjo. Člana zasedbe, Vasja Ocvirk in Sergej Steblovnik, sta se branila, da nista nameravala nikogar žaliti, da pa si želita živeti v svobodni državi, kjer lahko vsak pove svoje mnenje, hkrati pa ima vsak pravico, da se s tem ne strinja. Državno tožilstvo je zaradi podobe, ki je žalila verska čustva, prejelo 3.867 protestnih pisem in 1.208 zahtev za obtožnico, člani skupine grožnje, in nazadnje je "afera Strelnikoff" pristala tudi na sodišču. Po petih letih je sodišče ugotovilo, da avtorja nista žalila nikogar konkretno in da sta z naslovnico zgolj na samosvoj način protestirala proti stališču predstavnikov RKC-ja do splava.

RTV-jeva črna lista?
Ima RTV SLO črno listo predvajanih izvajalcev ali ne? Kdo bi vedel, so pa take obtožbe na nacionalno televizijo v preteklosti že večkrat letele. Tako naj skupina Martin Krpan ne bi več imela povabila na Kolodvorsko, potem ko je na neki RTV-jevi prireditvi v Portorožu v 80. letih kljub prepovedi takratnega direktorja vseeno izvedla "sporni" Politični song. Vrata Kolodvorske je imela zaprta tudi že pokojna Simona Weiss, ki naj bi se Mariu Galuniču zamerila, ker je leta 1998 v njegovi oddaji Zoom brez dovoljenja reklamirala svoj koncert. Miša Molk je na to temo v intervjuju za Mladino leta 2001 dejala, da se "na nacionalki pač ne napoveduje lastnih koncertov in plošč, ne glede na to, ali gre za Simono ali Heleno". Persona non grata je s tožbo proti RTV-ju postal tudi Dominik Kozarič.

Ali En vs. svet
Ali En alias Dalaj Eegol alias Recycleman alias DJ Poha alias Ali Džafić je bil svoj čas vpleten v kar nekaj besednih obračunov (ker z videospotom ni bil zadovoljen, je ekipi plačal s ponarejenim denarjem, vse skupaj pa posnel - za nov spot), a najbolj znano je njegovo obračunavanje s Tomažem Domiceljem in Janom "Pizdenjakom" Plestenjakom na albumu Leva scena (1994). Album, na katerem je tudi že skoraj kultna uspešnica Sirni & mesni, sicer danes velja za mejnik slovenske raperske in hiphoperske scene, je pa bil deležen kar burnih odzivov predvsem zgoraj izpostavljenih tarč. Presenetljivo, do samih fizičnih obračunov (razen domnevnega poskusa okajenega davljenja Toma Juraka iz zasedbe Gu-gu, ki pa je Ali En nikjer ni izpostavljal) ni prišlo. Poglejmo Ali Enov rafal, uperjen proti Domicelju: "En muskonter prou izstopa, za mene je debil, ljudje pa mu pravjo slovenskega naroda sin. Svoj največji hit je naredu že pred dvajsetimi leti, a še zmeraj ga špila in si misli vsi so kmeti, v resnici je kmet on naj se vrže čez balkon, če bo sreča zlom si vrat ti zafukan idiot moron."

Brez zavor vs. Brez zapor
Avtorske pravice so bile na preizkusu tudi v primeru oddaje Jonasa Žnidaršiča, ki se je leta 1996 z nacionalne televizije preselil na konkurenčno komercialno televizijo, kjer je dobil svojo oddajo Brez zavor. Ime ni bilo všeč Tomažu Domicelju, ki je leta 1985 izdal album s prav takim imenom, zato je proti Pro Plusu leta 1997 sprožil tožbo, sodišče pa je izdalo začasno odredbo o prepovedi uporabe imena Brez zavor, zato se je oddaja preimenovala v Brez zapor. Sodni spor se je po sedmih letih končal v korist toženca, Pro Plusa, Domicelj pa meni, da je moralni zmagovalec v tem sporu bil vseeno on, saj je le dosegel preimenovanje oddaje. In dosmrtno roganje Jonasa Ž.

Dolgovi in stečaji
- Kar nekaj glasbenikov svojih zaslužkov na odrih ni najbolje oplemenitilo. Tako je skok v gostinske vode precej drago stal pevca skupine Šank Rock Matjaža Jelena, ki se je leta 2013 znašel tudi na seznamu Dursovih dolžnikov, po razglasitvi osebnega stečaja pa je zanj delno okrivil protikadilski zakon, "rakovo rano" gostinstva.

- Dolgovi niso prizanesli niti prvi dami slovenske glasbe, Helene Blagne, ki ji je zaradi dolgov njenega takrat še soproga Mitje Zamana nekaj časa grozilo celo, da bo izgubila hišo. Nazadnje je hiša obstala, zakon pa ne.

- Dolgoval je tudi Oto Pestner. Pevec je bil Agenciji za kulturni menedžment Hommage dolžan najmanj 2.650 evrov, zato so nekaj časa prejšnji mesec napovedovali celo dražbo njegovega premoženja, vključno z 2.000 evrov vrednim električnim klavirjem. Pestner pravi, da je bil dolg "osebne narave", medtem pa ga je že poravnal.

Pele so (Predinove) pesti
Leta 2014 je Zoran Predin povzročil precejšnji incident na tekmi Evropskega pokala v Stožicah med košarkarji Uniona Olimpije in Budivelnikom, ki so jo Ljubljančani za las izgubili. Predinu so zaradi nekaterih spornih sodniških odločitev v končnici popustili živci in ob odhodu sodnikov proti slačilnici je zvesti navijač Olimpije enega izmed sodnikov, Portugalca Luisa Lopesa, s pestjo udaril po glavi, preden sta ga ustavila redar in košarkar Dino Murić. "Sodniku sem želel povedati svoje mnenje. Ko sem krilil okoli sodnika, me je k sreči zadržal redar. Takoj sem se pomiril in takoj mi je bilo žal, da sem se tako odzval. V tistem žaru navijaštva se mi je krivica zdela prehuda," je za MMC po incidentu povedal Predin. Policija mu je takoj izdala plačilni nalog: "To si bom zapomnil in verjetno tega ne bom več ponovil. Tako se navijači ne smejo vesti. Tudi jaz se ne bom."

Gušti o "mali Ani Jud"
Enega pikantnejših incidentov je zakuhal nekdanji kitarist skupine Big Foot Mama Miha Guštin - Gušti, ki si je tožbo nakopal z vlogo Siolovega blogerja. Leta 2006 je namreč objavil (zdaj že umaknjeni) zapis "Bolečina male Ane", v katerem se je lotil novinarke in pisateljice Ane Jud. Guštija je k pisanju spodbudila knjiga Judove, Dosje rokomavhi, v katerem je avtorica opisala tudi nekatere svoje radožive dogodivščine z nekaterimi slovenskimi pomembneži in vplivneži. Gušti je v blogu opisal vzpon Judove od "male neopazne Ane iz Prekmurja" do razvpite publicistke, ki v svojih knjigah razgalja zakulisna dogajanja v novinarstvu, politiki in gospodarstvu. Gušti razkrije, kako je "mala Ana" sledila skupini po turneji, dokler se ni zapletla z njegovim prijateljem in ga izkoristila. Judova je Siol tožila za 80.000 evrov, okrožno sodišče je Siolu odredilo umik spornega zapisa, kar je razburilo celotno blogersko sfero, zadeva pa je epilog dobila šele leta 2014, ko je višje sodišče razsodilo, da Gušti z blogerskim zapisom o intimnih razmerjih Judove ni posegel v njeno pravico do zasebnosti ter do časti in dobrega imena, zato mora vse sodne stroške poravnati tožnica. Judova je leta 2015 vložila revizijo primera še na Vrhovno sodišče, ki pa ji je le delno ugodilo (obrazložitev razsodbe je dostopna na spletu, op. a.).

Rapanje za politične kampanje
V nemilosti javnosti je leta 2010 pristal raper 6pack Čukur, ko je na zborovanjih za parlamentarne volitve rapal za SDS-ovo kandidatko Zofijo Mazej Kukovič. A 6pack, ki se je branil, da je Zofija "moja prijateljica iz Velenja", še zdaleč ni bil edini glasbenik, ki se je s podporo politiku spustil v nevarne vode. Tako je Nuša Derenda za stranko SDS odpela himno Za Slovenijo živim, raper Nikolovski je leta 2011 kandidiral na listi Zaresa, Magnifico pa na Jankovićevi listi.

Afera "J*** vam sunac" ali nesojena Langova Evrovizija
Prav nič prijetnih spominov na Emo nima skupina Langa, ki ji je najprej leta 2008 za zmago zmanjkalo le nekaj glasov gledalcev, naslednje leto pa je bilo razočaranje še večje. Langa se je na Emi 2009 namreč z Manco Špik predstavljala s pesmijo Zaigraj, muzikant - in prepričljivo osvojila gledalce pred malimi zasloni. A, podobno kot pri Bepopu sedem let poprej, je glas ljudstva pokosila strokovna žirija. Ta Langi ni podelila niti ene točke, s tem pa je skupina pristala šele na petem mestu, zmagala pa je zasedba Quartissimo s hrvaško pevko. To je izjemno razburilo pevca Lange Jožeta Kontreca, ki se je po prireditvi zaradi "krivičnega glasovanja" znesel nad garderobnimi vrati, na hodniku RTV-ja pa popljuval vse po vrsti, od Slovencev do Hrvatov, z besedami "Lani ste nas zaj*, a isto letos (...) J*** vam sunac".

Magnifico nad Grebla
A afera "Sunac" niti ni bila največji škandal na Emi. To je bilo leta 2002, na kateri je slavil trio Sestre, kar je bilo že samo po sebi za mnoge puritance preveč, še večja drama pa se je dogajala v zakulisju, kjer sta fizično obračunala avtor zmagovalne skladbe Magnifico in Patrik Greblo, ki je navijal za drugouvrščeno skladbo Karmen Stavec Še in še. Stavčeva se je po porazu zjokala, Greblo pa je Magnifica podžgal z izjavo, da je "vse podkupljeno", da "Sestre nimajo kaj pokazati" in da so "Karmen že tretje leto zapored zaj**". Zapele so pesti in Greblo je večer končal na urgenci.

Raaya razžalila Katarina Mala in Šalehar
Leta 2014 je imel kar nekaj dela s tožbami zaradi blatenja dobrega imena Aleš Vovk - Raay, sicer avtor zmagovalne pesmi na Emi Spet/Round and Round v izvedbi Tinkare Kovač, saj si je po zmagi prislužil nekaj pikrih na svoj račun od kolegov iz glasbenega sveta. Raay je vložil kar dve tožbi - najprej proti pevki Katarini Mali (Katja Verderber), ki je v intervjuju dejala, da je na "Radio 1 nemogoče priti, če ne sodeluješ z Raayem", nato pa še proti voditelju Mihi Šaleharju. Šalehar je v svoji satirični oddaji Latrina na Valu 202 Raaya razburil, ko je navrgel, da ima Raay "zgovorno frizuro in nasmeh za sto evrov, da nam je jasno, da bi uglasbil lasten iztrebek, če bi ga lahko potem na SAZAS prijavil". Dolgoletnemu voditelju RTV-ja se je zdela tožba smešna.

Epilog razgrel Gala Gjurina
Ena bolj perečih tem v slovenskem glasbenem svetu je nedvomno Sazas, kar se je precej nazorno pokazalo tudi po oddaji Epilog na to temo, v kateri so bili gostje Leo Oblak, lastnik več radijskih postaj, glasbenika Gal Gjurin in Miha Blažič – N'toko, direktor zavoda IPF Gregor Štibernik, član upravnega odbora Sazasa Tomaž Grubar in direktorica urada za intelektualno lastnino Vesna Stanković Juričić. Vroče je bilo že med samo oddajo, še bolj pa po njej, ko naj bi Gjurin v lokalu fizično napadel Oblaka, kot trdi on, ki pa zaradi domnevnega dogodka ni vložil nobene tožbe. Gjurin naj bi v Oblaka "vrgel predmet", nato pa "verbalno obračunal še z novinarjem Juretom Bračkom". Gjurin je vse skupaj zanikal in incident pripisal Oblakovi burni domišljiji.

Kulturni evro
No, v resnici gre za 2 evra. Aferica, ki je bila bolj interne narave, kljub kar nekaj kolumnam na to temo, pa javnosti kaj dosti ni zadevala, saj je šlo bolj za boj med Kinom Šiška, ki je napovedal vojno zastonjkarstvu, ter glasbenimi novinarji in fotografi, ki morajo od leta 2014 za vsako novinarsko akreditacijo KŠ-ju odšteti po dva evra, ki gredo v nekakšen sklad, iz katerega ob koncu leta financirajo snemanje plošče mlademu izvajalcu - po izboru KŠ-ja. Besedni spor se je vrtel predvsem okoli postavke, ali novinarji brezplačne vstopnice izkoriščajo ali pa le opravljajo svoje delo, za katerega morajo zdaj plačevati "obvezni prostovoljni prispevek". Pa čeprav gre le za simbolno vsoto.

Sazas
Kje začeti? Sazas je z naskokom najbolj kontroverzna glasbena organizacija pri nas, katere polno ime in opis, s katerim se predstavlja na uradni strani - "Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije je neprofitna organizacija za kolektivno zaščito glasbene avtorske pravice" - pač ne daje misliti, da se za združenjem pod vodstvom Matjaža Zupana skriva toliko afer, očitkov in spornih potez. Sazas je imel leta 2014 10,5 milijona evrov prihodkov, zlasti manjši glasbeniki ga obtožujejo krvosestva in uničevanja malih glasbenikov, v zadnjih letih pa je bilo združenje že večkrat pod drobnogledom policije, varuha konkurence, urada za intelektualno lastnino in kriminalistov. Nazadnje decembra lani, ko so kriminalisti na sedežu Sazasa izvedli hišne preiskave v povezavi z zlorabo položaja v združenju.

Glasbene kvote 2016
Pravzaprav prijemi zaradi pomanjkanja domoljubja leta 2016 niso kaj dosti drugačni kot v kakem drugem režimu. Če ne gre zlepa, gre pa z zakonodajo. Na slovenskih radiih so sicer kvote predvajane slovenske glasbe uzakonjene že od leta 2006 (na javnih radiih mora biti najmanj 40 odstotkov vse predvajane glasbe slovenske, za komercialni radio najmanj 20 odstotkov), po novem predlogu vlade, ki ima med poslanci veliko podporo, precej manjšo pa med javnostjo in stroko, pa bi morale radijske postaje med 6. in 19. uro predvajati najmanj 60 odstotkov celodnevnega deleža slovenske glasbe. Do zdaj so radii kvote zvito reševali s polnjenjem poznih večernih ur. Slišali smo kar nekaj argumentiranih in upravičenih pomislekov do predlaganega zakona, med drugim od Andreja Karolija (Val 202), ki je opozarjal na degradacijo glasbenih urednikov, pa na opozorila, da že stara zakonodaja o kvotah dejansko onemogoča kakršne koli bolj žanrsko usmerjene postaje, kjer slovenskih predstavnikov preprosto nimamo, še mnogi glasbeniki sami pravijo, da dobra pesem že zdaj najde pot do radia, slabe, uvrščene po sistemu kvot, pa bi delale slovenski glasbi več škode kot koristi. Poleg tega v kvoto slovenskega v bistvu ne spadajo pesmi tistih slovenskih izvajalcev, ki pojejo v angleščini, za nameček pa so zagovorniki kvot očitno povsem brez stika z današnjo mladino - ta se namreč glasbeno pač ne "izobražuje" po klasičnem radii, ampak po spletnih. In kaj je naslednji korak? Določena kvota slovenskih filmov v kinematografih?

Miran Rudan in smrt kolesarke
Leta 1999 je pevec Miran Rudan povzročil prometno nesrečo, ko je na Tavčarjevi ulici v Ljubljani z neprevidnim odpiranjem vrat zbil 47-letno kolesarko. Ta je padla, pri tem pa dobila tako hude poškodbe glave, da je za posledicami nesreče umrla, Rudan pa je s kraja nesreče pobegnil (pozneje se je branil, da je to neumnost, da se je na kraj nesreče vrnil in da je bil avto tako ali tako oblepljen z velikanskim napisom z njegovim imenom). Pevec je bil obsojen na osem mesecev zapora. Sodni procesi, povezani z nesrečo, so se vlekli kar 13 let, nazadnje pa sta otroka pokojnice z zavarovalnico Adriatic Slovenica, pri kateri je imel Rudan zavarovan avto, sklenila poravnavo za izplačilo odškodnine v višini 60.000 evrov. Rudan še vedno vztraja, da je nedolžen in žrtev gonje proti njemu.

Vili Resnik: napad ali samoobramba?
Tožbo si je leta 2003 nakopal tudi Rudanov kolega iz Pop Designa Vili Resnik. Ta se je po prometnem sporu na Zaloški cesti v Ljubljani zapletel v pretep s Halilom Cirikovičem. Cirikovič je končal v bolnišnici s trikratnim zlomom nosu in pretresom možganov (Resnik trdi, da je šlo za samoobrambo), zaradi česar je zahteval od Resnika 37.556 evrov odškodnine. Sodna drama se je vlekla nekaj let, nazadnje pa je sodišče razsodilo, da mora Resnik Cirikoviču plačati 6.000 evrov, zaradi česar je Resnik tarnal, da je na robu bankrota.

Osebna tragedija Šerbi
Ena bolj žalostnih zgodb je zgodba Barbare Šerbec - Šerbi, priljubljene pevke zabavnoglasbene skupine Agropop, ki so jo po razpadu skupine leta 2000 pestile hude zdravstvene in finančne težave. Potem ko je zaradi sladkorne bolezni izgubila stopalo leve noge, je živela z mamo, da pa bi invalidni in obubožani pevki pomagali, so se nekdanji Agropopovci s kolegi glasbeniki leta 2010 odločili za veliki dobrodelni koncert v Mariboru. Žal iz vsega skupaj ni bilo nič, saj je bilo prodanih pičlih 25 vstopnic, zato je bil koncert odpovedan. Leta 2012 so ji amputirano nogo zaradi okužbe še dodatno skrajšali in jo premestili v dom upokojencev v Gornji Radgoni, lani pa se je 54-letni Šerbčevi stanje tako poslabšalo, da je ostala tudi brez druge noge.

Ritualni samomor in druge prezgodnje smrti
- Eden prvih Laibachovih vokalistov (tretji, če smo natančni) je bil Tomaž Hostnik (alias Ivo Saliger), ki se je skupini pridružil leta 1981. Hostnik, avtor ikonične Apologie Laibach, je bil tudi soavtor izzivalnega Laibachovega manifesta "the 10 Items of the Coventant" kot tudi eden ključnih utemeljiteljev filozofije in kulta, imenovanega Laibach. Še vedno je razvpit njegov nastop na festivalu Novi Rock v Križankah 10. septembra 1982, na katerem je bil oblečen v oficirja jugoslovanske armade, ko mu je iz občinstva v obraz priletela steklenica, kljub odprti rani na obrazu pa je svoj nastop, ne da bi trenil z očesom, odigral do konca. Njegov zadnji nastop je bil 11. decembra 1982 v Zagrebu (koncert, znan kot "The Touch of Evil"), deset dni pozneje pa se je blizu svojega doma v Medvodah v "ritualnem samomoru", kot so ga opisali drugi člani skupine, obesil na kozolcu, simbolu slovenstva, ki se je pojavil tudi na naslovnici Laibachove Rekapitulacije (1980-1984). Star je bil komaj 21 let. Laibach so se od njegovega dejanja distancirali, ga postumno izključili iz skupine in mu odvzeli umetniško ime, mu pa še vedno pogosto posvečajo katerega od svojih projektov.

- Ljubljansko pankovsko skupino Niet so že od samega začetka zaznamovali daljši premori in prekinitve ustvarjanja. Po dveh letih, ki so jih člani preživeli na služenju vojaškega roka, so se fantje spet združili leta 1988, ko so posneli zadnje posnetke s pevcem Primožem Habičem, preden ponovno prenehajo delovati, "predvsem zaradi pomanjkanja volje, žensk in heroina", kot se je izrazil kitarist in vodja Nietov Igor Dernovšek. To je bilo za karizmatičnega Habiča, "enfant terribla" slovenske rokovske scene, usodno. Predal se je ulici in postal zasvojen z mamili. Leta 1991 je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Tudi njemu je bilo komaj 24 let. Leta 1993 je Dernovšek prevzel vlogo pevca, skupina pa izdala svoj prvenec z enakim imenom, preden so Nieti dokončno razpadli. Šele leta 2008 so se s koncertom v Ortu ponovno sestali, vlogo vokalista pa zaupali Borutu Maroltu, ki je potreboval kar nekaj časa, da se je otresel primerjav s Habičem.

- Miladojka Youneed je bila v drugi polovici 80. let zastavonoša progresivnega, alternativnega rokovskega gibanja pri nas. Leta 1990 je skupino, v kateri so se člani pogosto menjavali, močno zaznamoval tragični dogodek, ko je med snemanjem videospota z gradbenega odra v globino omahnil njihov kitarist, 21-letni Kristijan Cavazza, sin igralca Borisa Cavazze ter starejši brat dvojčkov Sebastijana in (prav tako že pokojnega) Damijana Cavazze. Kristijan, tudi kitarist težkometalcev Tretja kategorija, je po enem letu v komi leta 1991 umrl. Čeprav je Miladojka Youneed uradno delovala še do leta 1998, je nesreča pustila grenak priokus, zasedbo pa je po Kristijanovi smrti zapustil dobršen del kreativne naveze skupine. Tudi družino Cavazzo tragedija spremlja vse od takrat - le nekaj mesecev za Kristjanom je za rakom umrla njegova mama, Cavazzeva žena Mojca, leta 2009 pa po praznovanju 36. rojstnega dneva še Damijan Cavazza.

- Bepop so bili rojeni kot prvi produkt kakšnega resničnostnega šova pri nas - Popstars na A kanalu. Kljub umetni sestavitvi te skupine so bili Bepop v postavi Tinkare Zorec, Alenke Husič, Ane Praznik, Simona Megliča in Nejca Erazma na začetku stoletja pravi fenomen in so uživali status velikih zvezdnikov. Pesem Moje sonce je bila leta 2002 hit poletja, nekaj mesecev pozneje so izdali svoj prvenec Bodi zvezda, ki je do danes eden najbolj prodajanih slovenskih albumov, na Emi pa so tisto leto pobrali največ glasov občinstva, a jim strokovna žirija ni namenila niti točke, zato so obstali v polfinalu. Le štiri dni po izidu albuma, 20. septembra 2002, je v prometni nesreči z motorjem, ki si ga je kupil za prvi honorar, umrl najmlajši, najbolj priljubljeni član skupine, še ne 18-letni Nejc. Od pevca se je na pogrebu na Mirni poslovilo skoraj 200 ljudi, Slovenske novice so šle tako daleč, da so ga označile kar za slovenskega Jamesa Deana. Nejc se zaradi mladoletnosti na Popstars sploh ne bi smel prijaviti, a so zanj naredili izjemo, saj so v njem videli potencial. Skupina se je odločila, da po Nejčevi smrti pot nadaljuje kot kvartet, Moje sonce pa na nastopih posvečali Nejcu. Skupina je izdala še tri albume, preden si je leta 2005 vzela "premor" zaradi Tinkarine nosečnosti, s čimer se je njihova pot tudi končala.

- Prezgodaj je odšel tudi pevec Branko Vunjak - Brendi, ki mu je 19. junij 2011 po nastopu na poroki v Lipici odpovedalo srce. Star je bil 49 let, njegovo glasbeno zapuščino pa zdaj nadaljuje sin Dejan Vunjak.

- Glasbeni svet je pretresla tudi novica o smrti "kraljice ljudskih src", Simone Weiss. Weissova je posnela več kot 20 albumov in jih prodala v izdaji več kot pol milijona primerkov. Umrla je v starosti 52 let po krajši bitki z rakom.

V Sloveniji obstaja več glasbenih festivalov, a le nekateri so tekmovalni, torej lahko uspeh tako kot na športnih prireditvah na njih merimo z uvrstitvami.

Pod lupo smo vzeli tri največje tovrstne festivale - Emo, Slovensko popevko in Melodije morja in sonce in pogledali najpogostejše udeležence, prvega in zadnjega zmagovalca ter dodali še kakšno zanimivost z dogodka.

Vesela novica je, da bodo vsi omenjeni festivali pod okriljem Televizije Slovenija potekali tudi letos, poleg tega pa prihaja še dodaten glasbeni večer, saj bo mogoče 13. februarja prisluhniti tudi desetim novim skladbam na festivalu PopRock. Ali bo tudi ta festival postal tradicionalen, bo treba počakati še nekaj let, do takrat pa se spomnimo prereza že omenjenih treh prireditev.