Šport se v postkoronsko realnost prebuja z manj denarja, a več strasti. S praznimi stadioni, a polnimi lokali ob njih. Z nekakšnimi mehurčki in s stalnim strahom, da bo virus znova začel uničevalni pohod.

MMCpodrobno tokrat raziskuje, kako se je zaradi epidemije novega koronavirusa spremenil šport. V podkastu smo gostili strokovnjaka za športni marketing Tomaža Ambrožiča in davčnega poznavalca Ivana Simiča, ki sta med drugim razglabljala o prisilnem premoru kot priložnosti za premislek, koliko šport potrebuje državo in država šport ter njuno zdajšnje razmerje.

Pandemijska prekinitev je sprožila kopico športnopravnih vprašanj, pod drobnogled smo vzeli košarko in nogomet. Pogovarjali smo se z Darkom Đuričem, ki bi moral nastopiti na paraolimpijskih igrah, a je po preložitvi za eno leto končal kariero. Nenadoma se je za konec športne poti odločila tudi odbojkarica Iza Mlakar – že pri 24 letih.

Ustavitev nogometnih tekmovanj v času pandemije je prinesla veliko negotovosti, predvsem izpad dohodka, klubi so se znašli v kaosu, iz katerega je (bilo) težko priplavati v varne vode. Na glavo so obrnjeni koledarji tekmovanj.

Nova realnost je zajela tudi navijače. Ljubitelji športa so prisiljeni ždeti pred zasloni, a televizija v iskanju vse boljše gledalske izkušnje ponuja rešitve tudi z virtualnim zvokom in sliko. Bo na stadionih še kdaj, kot je nekdaj bilo?

Nekatera športna tekmovanja naj bi pri izpeljavi sezone vse tekmovalce zaprla v posebne mehurčke.

Športni svet je miroval, kar pa ne velja za (vse) športne novinarje. Berite o njihovih izkušnjah.

Izčrpno analizo MMC-jeve športne ekipe smo na koncu začinili s kvizom, v katerem lahko preverite različne vzroke, zaradi katerih so bili dogodki v preteklosti odpovedani.

Naslovno vprašanje o športu v času po pandemiji novega koronavirusa sta voditelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden namenila Ivanu Simiču in Tomažu Ambrožiču.

Klubom pomagali s protikoronskimi zakoni
Oba sogovornika se strinjata, da je treba slovenskemu vrhunskemu športu pomagati. Simič je izpostavil, da se mu že pomaga s protikoronskimi zakoni: "Poklicalo me je precej ljudi iz klubov prve nogometne lige. Zanimalo jih je, kaj lahko naredijo z zaposlenimi in nogometaši. Zakon je omogočil, da so zaposleni v administraciji lahko šli na čakanje, klub je dobil povrnjene prispevke in neto plače. Igralci z majhnimi plačami in tisti, ki pričakujejo, da bodo imeli padec, prav tako lahko pričakujejo UTD. Država bi morala pomagati vrhunskemu športu. Pojavlja se vprašanje, kdaj je pravi trenutek. Ko imajo panožne zveze največji uspeh in se jim vsi klanjajo, bi morale to situacijo bolje izkoristiti."

Šport združuje v pozitivnem smislu
Ambrožič je ponovil svoje staro stališče, da je vrhunski šport podcenjen: "Dobi namreč premalo denarja. Pomislimo na vse posledice, ki jih vrhunski šport ustvarja na okolje in družbeno življenje. Šport je edini, ki v pozitivnem smislu združuje ljudi na ulicah. Šport in uspehi dajejo samozavest, da smo sposobni tudi na drugih področjih narediti več, tekmovati z najboljšimi na svetu, se dokazovati in se izpopolnjevati. Ko gledamo številke, se mi zdi, da javnost in država gledata na šport preveč samoumevno. V zadnjih 5–10 letih imamo uspehe tudi v ekipnih športih, česar prej nismo bili vajeni. S temi uspehi gradimo nacionalno identiteto. Ko primerjamo položaj športa skozi druga področja, ki prav tako dajejo pečat razvoju družbe (znanost, kultura), je šport finančno absolutno podhranjen." Ob tem je spomnil na pozitiven vpliv, ki ga v tujini širijo največji asi, kot so Luka Dončić, Goran Dragić, Jan Oblak in Anže Kopitar.

Infrastruktura je večinoma slaba
Ekipni športi so res doživeli pravo renesanso, ob medaljah košarkarjev, rokometašev in odbojkarjev ne gre pozabiti niti na hokejiste, ki so se dvakrat uvrstili na olimpijske igre. A dobro je znana izjava Matjaža Kopitarja, ki je v Sočiju po četrtfinalnem porazu pravilno napovedal, da jih zdaj čaka veliko fotografiranja, ki pa ne bo prineslo novih dvoran. Simič se strinja, da stanje infrastrukture v Sloveniji res ni rožnato: "Nekaj se je zgodilo vsaj v Planici, v Ljubljani imamo tudi dober stadion, za kaj več bo treba zbrati sredstva ali poiskati tuje vire. V infrastrukturi smo dokaj slabi. Glede športnikov, ki jih omenja Tomaž: vsi ti ne živijo več v Sloveniji, ampak igrajo v tujini, od njih razen dobrega imena nimamo kaj dosti. Ne moremo jih tržiti v Sloveniji. Lahko pa pričakujem, da se bo kdo izmed njih vrnil ter s svojim denarjem nekaj naredil in razvil." Ambrožič se je s tem strinjal in dodal: "So pa brez dvoma navdih vsem drugim mladim športnikom. Zgodba Luke Dončića je navdih tudi za ljudi v gospodarstvu, kulturi in znanosti. Zaradi takšnih uspehov vsi lahko verjamemo, da smo sposobni več, kot bi bili morda brez njih."

Gospodarstvo vlaga več kot država
Beseda je tekla tudi o "rednem" financiranju športa. Ambrožič je spomnil, da je odstranjevanje cestninskih postaj stalo 40 milijonov evrov, celotni proračun slovenskega športa pa znaša 22 milijonov: "Za priprave in tekmovanja vrhunskih športnikov je skozi nacionalne panožne zveze namerjenih zgolj 5,5 milijona, dodatni trije milijoni pa še za priprave in tekmovanja mladih športnikov. Tu ni klubov, ki ustvarjajo vrhunske športnike skozi dolgo obdobje. Večji del financiranja predstavljajo javna sredstva iz lokalnih okolij, ki so pomembna. Če gledamo razmerje, kaj vložimo in kaj dobimo, je pomembna razlika. Ko nekdo reče, da stane odstranitev 45 milijonov, se ta denar najde ter se o tem ne debatira in pogaja za nižjo ceno. Ko pa te številke preselimo v šport, pa je to absolutno nemogoče. Če seštejemo vse zneske države, govorimo o 10–15 milijonih. Gospodarstvo v vrhunski šport vloži približno 40 milijonov. Ta razkorak med javnim in zasebnim se mi zdi prevelik in nevzdržen. Gospodarstvo ne bo zmoglo glede na javna sredstva tega financirati v tako velikem obsegu."

Vlagajo tisti, ki imajo radi šport
Simič je na številke tako pogledal skozi prizmo davkov: "Če gospodarstvo prek sponzorskih sredstev vlaga v šport, potem država od tega prispeva približno 40 odstotkov, gledam namreč na davek od dohodka pravnih oseb in davek na dividende. Primerjava z rušenjem cestninskih postaj morda ni prava, res pa je marketinško zelo dobra. Zakaj šport nima več denarja? Športni funkcionarji bi se morali več oglašati, imeti bi morali resne nastope in se znati pogovarjati, kako priti do teh sredstev. A tega ne znajo izkoristiti, ko imajo uspeh. Manjka nam nekaj, kar bi vse pognalo. Ko iščemo denar po podjetjih, vloži običajno tisti, ki ima res rad šport. Ni pa takih, ki bi s tem želeli povečati prodajo svojih izdelkov in s tem pokriti vložek."

Finančna rezerva v zdravju športnikov?
Ambrožič je potegnil primerjavo s turizmom: "To je zelo pomembna gospodarska panoga, za katero se je brez večjih težav našel način, kako pomagati in spodbuditi razvoj skozi bone, ki jih absolutno podpiram. Če bo šlo za turizem skozi vse oblike pomoči približno 350–400 milijonov evrov, je šport vreden komaj dva odstotka tega. V tem primeru pa vendarle pogrešam priznanje športu, ki ima širše posledice za družbo. Šport ni le komercialna dejavnost. V mislih imam tudi rekreativno obliko, kar vpliva tudi na zdravje naroda." Simič je misel nadaljeval prav pri zdravju, v katerem je našel morebitno rezervo za dodatno financiranje športa: "Res je, šport prispeva k zdravju. Precej manj sredstev se porabi za športnike, tu bi lahko dobili neki odstotek. Kdor se s športom ukvarja, je praviloma bolj zdrav in ne porabi toliko sredstev."

Za boljši produkt bomo morali vsi plačevati
Slovenski nogomet se nikoli ne bo mogel primerjati z največjimi v Evropi, a pri prodaji TV-pravic so ogromne razlike že v primerjavi z regijo. Ambrožič je Prvo ligo primerjal z avstrijsko ligo, ki obstaja že več kot 100 let: "Imajo tradicijo, klubi so se skozi to oblikovali kot pomembne institucije. Avstrijska liga iz TV-pravic na letni ravni iztrži 28 milijonov. Plačnik je plačljiva televizija Sky, ki je v Avstriji prisotna dobrih 10 let. Pri nas smo šli v drugo smer, za pravice se potegujejo kabelski operaterji prek športnih televizij, kjer postaja bitka neizprosna. Kabelski operaterji izklapljajo določene televizije. Bojim se, da lahko tudi slovenska liga postane žrtev tega in ne doseže realne cene. Po moji oceni je vrednost TV-pravic v Sloveniji približno 1,5–2 milijona na leto, v tem trenutku pa dobi dobrih 500.000 evrov. To je odraz realnega stanja na trgu. Naša liga bo stara 30 let. Na začetku je morala celo plačevati, da se je pojavila na televiziji. Gledanost na stadionih res ni najboljša, a delež gledanosti po televiziji je zelo dober." Vseeno je optimist, tako je pohvalil primer navijačev Mure, ki so kupili virtualne vstopnice, morda bodo nekoč plačevali vstopnice za ogled po televiziji. "Če vsi hočemo boljši produkt, bomo morali vsi za to nekaj plačati," je dodal.

Zneski v večini klubov nizki
Pandemija se bo odražala tudi v višini plač in pogodbenih obveznosti, Simič je opazil, da so to nekateri klubi že izkoristili: "Če se bodo pogodbe vrnile na prejšnjo raven, bo odvisno od več dejavnikov. Prav gotovo bo pandemija vplivala na znižanje pogodbenih vrednosti igralcev, ki so v Sloveniji že tako ali tako nizke. Razen dveh klubov so zneski pri nas res nizki. V Mariboru so bili v času Zlatka Zahoviča res dobri." Ambrožič pa je prav na primeru najboljšega nogometnega kluba v Sloveniji nadaljeval: "Denarja, ki prihaja iz tujine skozi prodajo igralcev in sodelovanje v evropskih pokalih, ni malo. Ko ga seštejemo na letni ravni in ugotovimo, koliko ga država vzame skozi davke, smo blizu tega, kar država nato tudi vrne. To ni prav, to ni spodbuda. Nastopanje Maribora v Ligi prvakov je prineslo 15 milijonov, država je skozi davke dobila tri milijone evrov, ki jih sicer ne bi."

Simič vedno predlaga podpis pred notarjem
Govor je bil še o precejšnjem delu slovenskih športnikov, ki zaslužijo nizke dohodke (1000–2000 evrov), zdaj pa marsikomu grozi, da bodo zaradi krize ostal brez tega. Naj tožijo svoj klub? Simič je odločen, da je nesprejemljivo, da klub takega igralca ne izplača, kot eno ključnih napak pa izpostavlja trenutke ob sklepanju pogodb: "Igralcem takrat predlagam, da to podpišejo pred notarjem, a tega nočejo. Klubi jim očitajo nezaupanje, igralci so običajno veseli, da so našli klub. Sam bi vseeno rekel, naj gredo k notarju. Športniki v resnici velikokrat popustijo in nato sprejmejo nižji znesek ter razliko morda kompenzirajo prek odškodnine. Športniki so v podrejenem položaju. Ko je na trgu veliko igralcev, bo klub vzel tistega, ki manj komplicira."

Denarja ne prinaša zgolj uspeh
Nekateri primeri iz tujine kažejo, da se klubi preprosto zaprejo (nogometaši Žiline). Ambrožič razlaga, da ima vsaka kriza svoje žrtve: "Nerealno je pričakovati, da se bo vse samo od sebe uredilo. Zgodili se bosta neki čiščenje in resetiranje, marsikatera zgodba, ki je bila sicer dobro zamišljena, se bo preprosto končala. Športniki in funkcionarji morda slabo ocenijo realnost. Morda se preveč daje poudarek temu, da je rezultat tisti, ki bo prinesel denar. Ta pričakovanja se pokažejo kot nerealna. Žilina je tak primer, igrala je v evropskih pokalih, a je bilo narobe ocenjeno, da bo zgolj rezultat prinesel denar. Športni trg je specifičen."

Razlika med donacijo in pokroviteljstvom
Simič je presenečen, da marsikdo v športu meša med sponzorstvom in donacijo, saj se ločujeta v davčni stopnji: "Donacija ima stopnjo 0,3 (davčne olajšave), sponzorstvo pa 100 odstotkov. Če kot klub podpišem sponzorsko pogodbo z nekim podjetjem, mu izstavim račun 100.000 evrov, to ta račun plača, 100.000 evrov mu predstavlja odhodek. Če pa kot podjetje dam donacijo, padem v 0,3 % njegovih prihodkov. Če ima visoke prihodke, je vse v redu, če pa ima nizke, to potem pade v obdavčitev. Preseneča me, da tega ne ve niti OKS. Predlagam, da se 0,3-odstotna davčna olajšava dvigne na 10 ali 15 odstotkov. Če kot podjetnik nekomu dam 10.000 evrov donacije, sem se odpovedal temu denarju, potem se lahko tudi država odpove 19 odstotkom tega denarja."

Simičev predlog vladi bi korenito izboljšal motivacijo podjetij za vlaganje v šport, kulturo in druge prostočasne dejavnosti. Do zdaj lahko brez obdavčitve donirajo le 0,3 odstotka obdavčljivih prihodkov. A po drugi strani gre pokroviteljstvo v celoti v stroške podjetja, a se tukaj pojavljajo zadržki, ker je treba posledično poslovno upravičiti sponzorske vložke pred lastniki in delničarji podjetij.

Krize razlike običajno povečajo
Gosta sta se za konec uzrla še v prihodnost. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je že pred krizo dejal, da je eden njegovih večjih ciljev preprečiti večanje razlik med klubi. Bo nova kriza te razlike povečala ali ne? Ambrožič podpira Čeferinovo zavzemanje: "Glavna moč nogometa je v tem, da ni osredotočen le na nekaj držav, ampak je globalen. Nekdo, ki je obstranec, lahko premaga bistveno bogatejšega. A če gledam gospodarske krize za nazaj, so se razlike vedno povečale. Težko najdem krizo, ki bi razlike zmanjšala. Večji klubi bodo prisiljeni se bolj zavedati samovzdržnega modela." Pri tem je ilustriral primer v Premier league, kjer so se nekateri klubi zaradi izpada TV-prihodkov znašli v težavah.

Dober denar od preboja v Evropo
Simič pa verjame, da se bo vse bližalo realnim okvirom. Dal je zanimivo primerjavo z gradnjo hiše: "Če je nekdo iznajdljiv, lahko vedno najde denar. Nekdo lahko zgradi hišo izključno z denarjem, ki ga že ima, spet drugi pa s posojilom. Ne moremo reči, da je ta zadnji naredil nekaj slabega. Enako velja za klube. Funkcionar, ki čuti, da se lahko zakreditira, naj se. Razlike je ustvarila tudi Uefa, ki je uvedla kvalifikacije. Včasih je Milan prišel v Ljubljano. Dajmo raje odpraviti to, ne pa, da slabi igrajo med seboj in potem ni več zanimanja." Sistem je res spremenjen, a ni vse slabo, pa je za konec dodal Ambrožič: "Ko se slovenski klub uvrsti v 1. predkolo Evropske lige, dobi od Uefe 240.000 evrov, tega z vstopnicami ne more dobiti v enem letu nihče razen Maribora in Olimpije, morda Mure."

Osredotočili smo se na najbolj razširjena ekipna športa v Sloveniji, z največjim številom igralcev, klubov in s tem tudi profesionalcev, ki so karierno odvisni od nogometa oz. košarke. Specialist za športno pravo Luka Milanović je odgovarjal na pravna vprašanja s košarkarskega, odvetnik Janez Pejovnik pa z nogometnega vidika.

Nekatera izhodišča za vprašanja je podal davčni svetovalec Ivan Simič v podkastu SOS odmev, ko je izpostavil dolžnosti in pravice, izhajajoče iz obligacijskega zakonika. Ob tem je Simič izpostavil ranljivost športnikov v razmerju do delodajalca – kluba.

"Igralcem predlagam, da pogodbo podpišejo pred notarjem, a tega nočejo. Klubi jim očitajo nezaupanje, igralci so običajno veseli, da so našli klub. Sam bi vseeno rekel, naj gredo k notarju. Športniki v resnici velikokrat popustijo in nato sprejmejo nižji znesek ter razliko morda kompenzirajo prek odškodnine. Športniki so v podrejenem položaju. Ko je na trgu veliko igralcev, bo klub vzel tistega, ki manj komplicira."

Koliko, če so ti znani, je bilo primerov prekinitev pogodb "zaradi višje sile"? So se klubi posluževali tega instrumenta?

Luka Milanović: Za večino slovenskih košarkarskih prvoligaških klubov je materialnopravna podlaga pri urejanju pogodb Obligacijski zakonik. Zgolj za igralce, ki so imeli s pogodbo določeno pristojnost košarkarskega arbitražnega razsodišča (BAT), ne velja slovenska zakonodaja. Skladno z njo bi bilo pogodbo mogoče zaradi višje sile razdreti le s sporazumom med obema pogodbenima strankama oziroma s posredovanjem sodišča. Enostranska prekinitev pogodbe zaradi višje sile skladno s slovensko zakonodajo ni dopustna. Čeprav je večina klubov s svojimi igralci prekinila pogodbe sporazumno, pa so vsaj nekateri z igralci še v postopku pogajanj glede prekinitev pogodb.

Janez Pejovnik: Podobno je tudi pri nogometu, le da je določena pristojnost arbitražne komisije pri NZS-ju oziroma Fifine komisije v primeru mednarodnih sporov. Predvsem je drugače to, da v Sloveniji v primeru nogometa ni bilo niti enega primera prekinitve pogodbe zaradi višje sile.

Ali zaradi spremenjenih okoliščin klubi/zveze lahko popravljajo obstoječe pogodbe?

LM: Ne glede na razlog lahko pogodbeni stranki vedno sporazumno spreminjata pogodbena določila. Enostranski posegi v pogodbo pa skladno s slovensko zakonodajo niso dopustni. Če klub meni, da je zaradi izrednih okoliščin onemogočeno izvajanje pogodbe oziroma je prišlo do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih obeh pogodbenih strank, lahko skladno s 112. členom Obligacijskega zakonika predlaga sodno razvezo pogodbe. KZS se nima pravice (niti interesa) vmešavati v sklenjene pogodbe med klubi in igralci.

JP: Tudi v primeru nogometa velja enako. Vendar pa je treba opozoriti, da je Fifa pripravila smernice ob covidu-19, kjer je nakazala, da bo v primeru enostransko sprejetih odločitev (predvsem klubov na škodo igralcev) v postopkih pred svojimi organi in komisijami upoštevala tudi okoliščine, ki so bile podlaga za takšne odločitve, če bo presojala takšne enostranske odločitve (največkrat klubov). Pri tem niti ne gre za popravljanje (spreminjanje) obstoječih pogodb, temveč za zmanjšanje mesečnih obveznosti klubov do igralcev, zaradi česar bi igralci pred pristojnimi komisijami zahtevali izplačilo celotnega zneska. Zelo verjetno je, da bi komisije (upoštevajoč navedene smernice) določeno začasno zmanjšanje obveznosti klubov dopustile.

Kakšen bi moral biti postopek, ko klub/zveza/tekmovanje izve, da se sponzorske obveznosti ne bodo izpolnile, ker ni tekmovanj in ne bodo mogli izplačati dogovorov igralcem?

LM: Ob nastopu navedenih okoliščin je smiselno pogodbo sporazumno spremeniti. Pogodbeni stranki bi se morali sestati, pogovoriti, poslušati druga drugo in poiskati skupno rešitev, ki bi (vsaj deloma) ustrezala obema. Nimajo pa niti klubi niti igralci, kot že napisano, pravice do enostranske spremembe pogodbe, ne glede na nastale okoliščine. Če sporazum o prilagoditvi pogodbe ni mogoč, bi moral (skladno s slovenskimi predpisi in če so pristojna slovenska sodišča) klub pred sodiščem zahtevati sodno razvezo pogodbe. Igralec bi lahko v takem primeru, da pogodbo obdrži v veljavi, ponudil oziroma privolil v pravično prilagoditev pogodbenih določil.

JP: Tako je bilo tudi pri večini slovenskih nogometnih kubov, kjer so se klubi in igralci dogovorili za dodatke k pogodbam o igranju nogometa, v katerih so opredelili – v času trajanja pandemije – nižje mesečne prejemke nogometašev. Odstotki takšnih zniževanj pa so kar različni od kluba do kluba.

Zmanjševanje pogodb – kakšne možnosti ima športnik kot podrejena stranka v razmerju do kluba?

LM: Skladno s slovensko zakonodajo igralec ni dolžan privoliti v zmanjšanje pogodbe; klub pa ni upravičen, da enostransko posega v veljavna pogodbena določila. Če klub enostransko zmanjša pogodbo oziroma igralcu ne izplača pogodbeno dogovorjenih zneskov, ima igralec pravico pogodbeno dogovorjene zneske, ki so zapadli, a neplačani, zahtevati pred sodiščem (če je slovensko sodišče pristojno za reševanje sporov) oziroma pristojnimi komisijami, za katere pa smo že navedli (za primer nogometa in tudi košarke), da bodo upoštevale izredne okoliščine.

JP: Športnikom bi sicer svetovali, da poiščejo strokovno pomoč odvetnika specialista za športno pravo, ki jim bo učinkovito pomagal. Vsaj v primeru nogometa je sicer treba tudi dodati, da je težko poenostaviti, da so športniki podrejena stranka v odnosu do kluba, kar potrjuje tudi sodna praksa Fife in CAS-a (Mednarodno športno razsodišče).

So na vidiku prekinitve pogodb zaradi neizpolnjevanja obveznosti?

LM: Večina košarkarskih klubov je z igralci dosegla sporazumne prekinitve pogodb. Obstaja pa tudi že vsaj en primer prekinitve pogodbe igralca, ker prvoligaški klub ni izplačal pogodbeno dogovorjenih zneskov. Igralec in klub se o spremembi oziroma razvezi pogodbe nista dogovorila. Klub pogodbe ni spoštoval, zato je igralec od pogodbe enostransko odstopil.

JP: V primeru nogometa takšnih prekinitev pogodb ni pričakovati.

Kolikšen delež sporov športnik – klub se reši sporazumno, preden pride do sodišča?
Velika večina primerov se reši brez posredovanja sodišča oziroma arbitraže.

Koliko časa se v Sloveniji običajno porabi za sodno reševanje dolgov klub – igralec?
LP: Vsako reševanje spora pred sodiščem traja nekaj časa. Reševanje sporov med klubi in igralci se v tem pogledu ne razlikuje od drugih vrst civilnih sporov, ki jih obravnavajo slovenska sodišča.

JP: Postopki pred nogometno arbitražo so zato seveda bistveno hitrejši, saj je končna odločitev sprejeta v nekaj mesecih. Arbitraža Fife je za odločitev doslej potrebovala nekaj več časa (včasih tudi nekaj let), vendar se v zadnjem času tudi tam ta hitrost reševanja sporov bistveno povečuje. Postopek pred CAS-om pa praviloma traja slabo leto.

Kako je zdaj s prestopnim rokom v košarki in nogometu?
LM: V košarki teh težav ni, ker se je sezona končala že marca.

JP: V nogometu se bo poletni prestopni rok najverjetneje začel 15. julija in trajal do konca septembra 2020.

Običajno se pogodbe iztekajo s 30. 6., tekmovanja pa so se zdaj zavlekla v poletje. Kako to vpliva na že dogovorjene prestope, tako odškodninske kot še bolj za proste igralce?

LM: V košarki to ni aplikativno.

JP: V nogometu je Fifa pred nekaj dnevi izdala spremenjen Pravilnik o registraciji in statusu igralcev (FIFA RSTP), kjer so upoštevali vpliv covida-19 na nogomet in to, da se bodo tekmovanja zavlekla, in s spremembami omogočili, da igralci in klubi ne bodo kršili predpisov oziroma ne bodo kakor koli oškodovani. V primeru že sklenjenih pogodb o prestopih igralcev so seveda mogoči tudi dodatki, s katerimi bi se dogovorile spremembe zaradi spremenjenih urnikov tekmovanj in drugačnega prestopnega roka, s čimer se seveda morajo strinjati vse vpletene strani. Že navedene spremembe FIFA RSTP tako med drugim omogočajo, da se prestopni rok za novo sezono začne še pred potekom prejšnje tekmovalne sezone, oziroma spreminjajo nekatera pravila tako, da bodo predvsem igralci in seveda tudi klubi zaščiteni tudi v tem negotovem obdobju.

Đurić, ki se je zaradi redke genske napake rodil brez obeh nog in ene roke in je odraščal v rejniški družini, je bil s svojo neomajno voljo in vztrajnostjo lahko zgled vsakemu športniku. Uspela mu je zavidljiva plavalska kariera, ki jo je želel končati septembra na paraolimpijskih igrah v Tokiu, toda epidemija je pospešila njegovo odločitev ...

Odločitev, da končate kariero, je bila precejšnje presenečenje, dvignili ste veliko prahu. Kakšni so bili odzivi?
Dobival sem pozitivne odzive, veliki ljudi mi je pisalo, postal sem ime tedna na Valu 202, tudi preostali mediji so o tem poročali. Vse to kaže, da je slovenski šport invalidov pridobil neko veljavo.

Tudi po vaši zaslugi!
Pred kratkim sem prebral intervju na spletni strani paraolimpijskega komiteja, kjer se je ena največjih zvezdnic iz Anglije pohvalila, da jo je nekdo prepoznal na ulici in da to ni prav pogosto. V Sloveniji je drugače, tu imamo dobro medijsko pokritost, si pa želim, da bi imeli še prenose velikih tekmovanj. Šport se financira predvsem s pokrovitelji, za katere je zelo pomembno, da se šport pojavlja na televiziji.

Plavanje sicer v Sloveniji ni medijsko odmevno, kar je zelo neugodno. Če hočeš konkurirati najboljšim, moraš ogromno vlagati. Pri nas je to nemogoče, preprosto ni pravih razmer. Mediji lahko tudi naredite veliko, da pišete o plavanju in poudarite pozitivne zgodbe, ki bi bile tudi tržno zanimive, tako pa se raje odločate za tiste, za katere dobro veste, da prinašajo klike. Seveda so članki o Luki Dončiću brani in komentirani in z veseljem jih preberem, a vsak šport lahko naredi zgodbo. Med epidemijo sem spremljal podkaste na MMC-ju o preteklih slovenskih športnih uspehih. Če bi še kakšno zgodbo športnikov invalidov izpostavili na takšen način, bi se lahko naredilo še kakšnega zvezdnika.

Vam je bila velika prepoznavnost v čast ali breme?
Pridejo trenutki, ko je bilo to tudi breme, a se hitro zaveš, da gre za veliko stvar, da si kot športnik invalid dosegel takšno prepoznavnost. To je velika stvar tudi za celoten šport invalidov.

So v tujini kdaj pisali o vas?
Bil sem na naslovnici nekega švicarskega časopisa, objavljena je bila moja slika med plavanjem, novica pa je govorila o začetku paraolimpijskih iger.

Na Facebooku ste zapisali, da vas plavanje preprosto ne osrečuje več. Ste prepričani, da ni šlo le za trenutek slabosti in bi vam lahko bilo pozneje žal, da ste končali kariero?
Iskreno, med epidemijo bazena nisem pogrešal. Nekaj torej mora biti na tem. Vse težje sem se motiviral za treninge. Čutil sem, da me obremenjuje, če je trening na prvem mestu. Vse skupaj je bilo vse naporneje, nisem več užival, težko sem se motiviral.

Tri mesece že niste šli v bazen!
Vsak dan si lažem, da bom šel ta teden plavat, a ne najdem časa. Seveda bom še kdaj skočil v bazen in se razmigal. Za rekreacijo. Plavanje je zdrav šport.

Se bojite, da bi se preveč zredili?
Saj sem se že (smeh). Moram paziti, ker imam proteze in to vpliva tudi na udobje. Če imam več kilogramov, težje spravim gor protezo, kar ni prijetno.

Naučiti se hoje s protezo ni preprosto. Še kdaj padete?
Se zgodi, če pretiravam. Te proteze so mikroprocesorske, imajo računalnik, če pride kaj nepredvidljivega, kar reši moje napake. Ogromno funkcij je, ki pomagajo imitirati naravno hojo.

Kako drage so takšne proteze?
Od 85 do 90 tisoč evrov stanejo obe protezi za koleno, kolenski sklop in ležišče, ki je prilagojeno meni.

So tudi popravila draga? Kako je z garancijo?
Osnovna garancija velja tri leta, vendar sem dokupil še za tri leta. Pred kratkim sem eno koleno poslal na servis, ker je bilo nestabilno. Dobil sem račun za 7000 evrov, češ da garancije ne morejo upoštevati.

Zelo ste si želeli kariero končati z nastopom na paraolimpijskih igrah v Tokiu, ki pa so jih prestavili za eno leto. Menite, da bi bili lahko v igri za medaljo, če bi igre izpeljali letos?
Ko je še nekaj fantov prišlo v mojo kategorijo, se je medalja precej oddaljila. Cilj bi bil finale, na 50 metrov delfin bi morda lahko popravil svetovni rekord, a to v kategoriji morda ne bi bilo dovolj niti za finale.

V paraolimpijskem športu ste pustili velik pečat. Se zavedate, da ste bili navdih številnim?
Kar nekaj staršev se je obrnilo name, ko so hoteli svoje otroke vključiti v šport invalidov. Imam veliko motivacijskih nastopov po šolah in podjetjih, tudi nekateri mladi so mi povedali, da so se s športom začeli ukvarjati zaradi mene. To je res dober občutek.

Koga pa ste vi oboževali na začetku poti?
Ko sem se vključil v šport invalidov, sem najprej igral sedečo odbojko in občudoval vrhunske rezultate slovenske reprezentance. Dve leti sem treniral sedečo odbojko, na koncu pa spoznal, da bi težko uspel v tem športu. Adi Urnaut je bil selektor, z nami je bil tudi Tine Urnaut, saj je bil lahko v ekipi en igralec iz običajne odbojke. Potem sem se začel ukvarjati s plavanjem, v Radovljici je bila tudi Sara Isaković, videl sem, kako trdo garajo, bili so mi vzorniki. Pa seveda Dejan Fabčič, ki je bil moj idol tudi zato, ker je študiral medicino in je znal usklajevati vse obveznosti.

Kako daleč ste z diplomsko nalogo?
Če se ti ne ljubi, vedno najdeš kakšen izgovor in tega je bilo precej. Zdaj sem se odločil, da bom dokončal diplomsko delo in imel oktobra zagovor. Raziskujem vplive ukvarjanja s športom na položaj invalidov na trgu dela.

Kakšne so ugotovitve?
Da je šport pozitiven dejavnik pri zaposlitvi. Samozavest, samodisciplina, delovne navade, vse to pride prav. Športniki invalidi se lažje vključijo v proces iskanja zaposlitev, saj vemo, da imajo pogosto težave z vključitvijo v družbo.

Samo s športom se športnik invalid najbrž ne more preživljati, kajne?
Bil sem prvi v Sloveniji, ki so me leta 2014 zaposlili prek javne uprave, na Fursu, potem ko sem postal svetovni prvak. To mi je omogočilo finančno varnost in osnovne prihodke. Če bi računal le na sponzorstva, bi bilo skoraj nemogoče.

Tudi če bi osvojili olimpijsko medaljo?
V tem primeru dobiš od države denarno nagrado, po novem zakonu pa tudi dodatek k pokojnini, morda si tudi nekoliko bolj tržno zanimiv.

Na televiziji ni bilo opaziti veliko oglasov z vami v glavni vlogi. Zakaj?
Očitno nisem imel dovolj prodornega menedžerja.

Boste tudi po karieri ostali del športa invalidov?
Plavalni trener gotovo ne bom, če bodo na paraolimpijskem komiteju želeli, da se vključim v določene projekte, pa sem pripravljen pomagati.

Potem ko je prejšnjo sezono iz mariborske Nove KBM prestopila k Novari in prvič okusila slast igranja v elitni italijanski ligi, se je zdelo, da bo to odlična odskočna deska za uspešno mednarodno kariero. Toda po manj kot enem letu igranja niti sama ni pričakovala, da bi se lahko prebila v prvo ekipo. Vseeno izkušnjo označuje za zelo pozitivno. Zakaj se Korošica tako zgodaj poslavlja od odbojkarskih igrišč?

Odločitev o koncu gotovo ni bila lahka, tudi nekaj solz je bilo, ko so vas novinarji spraševali, zakaj tako mladi končujete kariero. Kako ste doživljali tisto obdobje?
Ni mi bilo vseeno. V odbojki sem, odkar sem shodila, ta šport je del družinske tradicije. Odločitev je bila sicer premišljena, vseeno pa je bilo kakšen teden po tem, ko je šlo to v javnost, zelo težko. Zdaj, po enem mesecu, sem pomirjena, bo pa še trajalo, da se privadim na drugačno življenje.

Se vam zdi, da bo vse lažje, ker ste kot vrhunska športnica disciplinirani in vztrajni?
Ko se zdaj pripravljam na izpite na fakulteti, se mi zdi, da mi disciplina res pomaga. Tudi zjutraj se še vedno zbujam bolj zgodaj. Namesto treningov imam precej novih konjičkov, s katerimi zapolnim čas, ki je bil prej namenjen treningu.

Kakšni so ti konjički?
Predvsem gre za različne športne dejavnosti. Precej kolesarim, hodim v naravo, tudi tečem. Na Koroškem imamo odlične razmere za to. Lažje se je potem učiti.

Ste si že zadali nove izzive, na primer, da bi čez nekaj let pretekli kakšen maraton?
Morda res čez okoli pet let, tudi če hodim vmes (smeh). Imamo pa tudi v Črni zahteven trail K24. Nočem pa nič početi na silo, bomo videli, kako bo ...

Je z vašim koncem kariere več izgubila slovenska odbojka ali pridobilo slovensko zdravstvo?
(Smeh) Težko vprašanje. Ne vem, saj fakultete še nisem končala. Trudila se bom kot v odbojki, da bi v medicini vpila čim več znanja. Rada bi bila čim boljša zdravnica v vseh pogledih.

Kakšni so bili odzivi na vaše slovo od igrišč?
Pri tistih, ki so mi svoje mnenje povedali osebno, zelo pozitivni. Uspešen študij, to je nekaj, kar mi bo ostalo do konca življenja. Moji bližnji tudi vedo, da nisem tip človeka, ki bi bila rada zdoma. Že zadnje leto v tujini je bil izziv, saj sem navezana na dom, na družino.

Je bilo zaradi epidemije, ko niti trenirati niste mogli, kaj lažje sprejeti odločitev, da končate kariero?
Imela sem več časa za razmislek, ampak najbrž bi se enako odločila po sezoni ali po prvem reprezentančnem sklopu.

Ste bili zadnjo sezono z glavo povsem pri stvari ali pa ste že razmišljali, da morda igrate zadnjo sezono?
Ne, od prvega do zadnjega treninga sem trdo trenirala. Resda sem že malo razmišljala, kako naprej, a to ni imelo vpliva na igre. Po predčasnem koncu sezone sem vse temeljito premislila in najprej to zaupala staršem, ki razumejo, da potrebujem poklic, da postanem samostojna in neodvisna.

Bi bilo drugače, če bi pri Novari zadnjo sezono igrali več?
Tega niti nisem pričakovala. Ko prideš v tako vrhunski klub, traja nekaj let, da si ustvariš ime in zagotoviš mesto v prvi postavi. Se pa seveda strinjam, da bi bili občutki drugačni, če bi se na primer prebila v prvo postavo.

Ovirala vas je tudi poškodba, ki ste jo staknili jeseni ...
Imela sem zvit gleženj, natrgala sem si ligamente. Kar hudo je bilo, mesec in pol sem potrebovala, da sem normalno stopila na nogo.

Vseeno je bila italijanska izkušnja lepa, kajne?
Zame je bila sezona zelo uspešna. Biti del takšne ekipe je uspeh, saj je raven odbojke res visoka. Skratka, zame je bila to velika nagrada.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu? Številne lovorike z Novo KBM, svetovno prvenstvo U-23 leta 2017, ko ste bile Slovenke srebrne, vi pa najboljša korektorica prvenstva?
Zagotovo vse to. Ogromno lepih doživetij je bilo. Vsa ta potovanja, uspehi ... Pri tem moram omeniti vlogo trenerjev in soigralk. Morda sem bila bolj izpostavljena, a brez soigralk, ki so maksimalno pomagale, uspehov ne bi bilo.

Nogometni svet je v vrtincu vsesplošne panike – z nekaj (eksotičnimi) izjemami – obstal. Soočen je bil z novimi izzivi. Izzivi, ki so se še pred nekaj meseci zdeli malo verjetni, nato pa v zelo kratkem času postali nova realnost. Na začetku novega leta si nihče ni niti predstavljal, da bi lahko nogometne lige prekinili, a zgodilo se je prav to.

Prekinitev (ligaških) tekmovanj je prinesla veliko negotovosti, klubi so bili – tako kot pravzaprav vsi v gospodarstvu – pahnjeni v neugoden položaj, v katerem so se znašli brez rednih prihodkov. Kako so se znašli v tem kaosu in kakšne ukrepe so sprejemali v zadnjih mesecih?

Vladne sheme, ki so večinoma ostale neizkoriščene
Najmočnejše nogometne evropske lige so prekinili med prvimi, vsem so državne vlade omogočile finančno pomoč, a le redki klubi so izkoristili priložnost. V Angliji so lahko v skladu z vladno shemo ohranjanja delovnih mest klubi svoje zaposlene uvrstili na seznam čakajočih na delo, prek katerega so bili upravičeni do vladne dotacije. Ta je zagotavljala kritje 80 odstotkov njihovih običajnih mesečnih stroškov do največ 2500 britanskih funtov (2781 evrov). Na Otoku so se iz Premier lige za tak ukrep odločili pri Liverpoolu, Tottenhamu in Newcastle Unitedu, kar je sprožilo pravo PR-katastrofo. Po pritisku javnosti sta oba finalista lanske Lige prvakov svojo odločitev razveljavila, medtem ko pri Newcastlu, negativni publiciteti navkljub, odločitve niso spremenili. Podobne vladne sheme so bile sicer uvedene še v Franciji, Nemčiji, Italiji in Španiji, a so v večini (sprva) ostale neizkoriščene.

Pomoč zvez, klubov in nogometašev
Roko so nogometnim klubom ponudile tudi krovne organizacije. Premier liga je za pomoč nižjeligašem, denimo, namenila 125 milijonov funtov (slabih 140 milijonov evrov), EFL, ki ima pod okriljem drugo, tretjo in četrto angleško ligo, je dodala še 50 milijonov funtov (55,5 milijona evrov) olajšave. 50 milijonov evrov olajšave so namenili tudi pri nemški nogometni ligi DFL, medtem ko se je nemška nogometna zveza intenzivno pogajala o kreditnih oziroma nadomestnih sredstvih financiranja z zasebnimi finančnimi institucijami, kot so skladi in banke, za klube v finančnih težavah. Poleg tega so se razmeroma hitro pojavile pobude bundesligašev, ki so v sezoni 2019/20 nastopali v Ligi prvakov (Bayern, Bayer Leverkusen, Borussia Dortmund in RB Leipzig), za pomoč klubom, ki jih je pandemija finančno najbolj prizadela. Omenjeni klubi so v ta namen podarili 20 milijonov evrov. Obstajale so tudi zasebne pobude posameznikov. Nogometaša Bayerna Joshua Kimmich in Leon Goretzka sta namreč z akcijo Brcnimo korono zbrala več milijonov evrov za pomoč manjšim klubom, je poročal Deutsche Welle. Za podoben ukrep so se odločili na Otoku, kjer so na pobudo Liverpoolovega kapetana Jordana Hendersona začeli zbirati denarna sredstva, le da so ta skoraj v celoti namenili nacionalnemu zdravstvenemu sistemu (NHS), ki je bil v času pandemije na veliki preizkušnji.

Izpad dohodka tudi zaradi pomanjkanja TV-prenosov
Izpad dohodka nogometnim klubom ni predstavljal le izgubljeni izkupiček od prodaje vstopnic, temveč tudi od oglaševalcev in TV-pravic. V Franciji je Ligue 1 4. maja 2020 sprejela resolucijo, ki jim omogoča posojilo z državnim jamstvom v vrednosti 224 milijonov evrov, s katerim je pokrila izpad denarnih sredstev, ki jih je povzročila prekinitev (pozneje tudi odpoved) sezone 2019/20. V Nemčiji je nogometna liga sklenila sporazum s svojimi partnerji za vnaprejšnje delno plačilo pristojbin, medtem ko so v Angliji lastniki TV-pravic resno razmišljali o skupni tožbi zoper Premier ligo, da bi si povrnili delček izdatne finančne naložbe, če bi sezono preprosto odpovedali. O podobnem ukrepu so razmišljali tudi v Italiji. A ker se bodo, z izjemo Francije, najmočnejše evropske lige nadaljevale, so se te izognile najbolj črnemu scenariju.

Začasno nižanje plač postala nova realnost
Klubi so se ob izpadu dohodkov med drugim znašli v težavah pri izpolnjevanju obveznosti do nogometašev, ki imajo sklenjene bogate pogodbe. Medtem ko nekateri niso spreminjali ničesar, se je večina odločila za najrazličnejše ukrepe. Najpogostejši je bil nižanje plač. Nekateri klubi so od igralcev zahtevali, naj določen odstotek plače odložijo na poznejši datum, tako da se bodo lahko v tem času osredotočili na pereča vprašanja glede prekinjenega dotoka prihodkov, ki je bil posledica prekinitve profesionalnega nogometa. Drugi klubi so od igralcev zahtevali začasno znižanje plač, njegova razsežnost pa se je razlikovala od kluba do kluba. V Angliji so, denimo, nogometaši Arsenala sprejeli 12,5-odstotno znižanje plač, pri Aston Villi so za štiri mesece zmanjšali plače za 25 odstotkov, medtem ko so se pri Manchester Unitedu odločili, da bodo 30 odstotkov svojih plač namenili nacionalnemu zdravstvenemu sistemu (NHS). Odmevni so bili predvsem primeri v Italiji, kjer so v znižanje plač privolili pri Romi, Juventusu, Parmi in Cagliariju, v Nemčiji so si do 30. junija za 20 odstotkov plače znižali nogometaši Bayerna in Eintrachta iz Frankfurta, pri Borussii iz Dortmunda med 10 in 20 odstotki. Nekdanji predsednik bavarskega velikana Uli Hoeness je za Bild pojasnil, da bodo imeli bavarski nogometaši znižane plače do trenutka, ko bodo lahko nogometne tekme znova igrali pred polnimi tribunami. Tudi v Španiji so nogometaši hitro pojasnili, da so pripravljeni na nižanje plač, a ne v takšni meri, kot je od njih zahtevala La Liga. Tu je treba poudariti, da nižanje plač ni enotno za vse klube, odstotek je odvisen od finančne stabilnosti kluba in tudi od tega, ali ta sodeluje v mednarodnih tekmovanjih, kot sta Liga prvakov in Evropska liga.

Kaos glede pogodb, kaos v prestopnem roku
To pa ima vpliv tudi na nogometni trg oziroma tržnico, ki se tradicionalno odpre dvakrat letno – poleti in pozimi. Sindikati profesionalnih nogometašev so svojim varovancem svetovali, naj zahtevajo polno izplačilo preloženih obveznosti kluba, še preden ta začne dejavno sodelovati v prestopnem roku. Na Otoku je to že prineslo prve vidnejše posledice, saj je bilo že vse dogovorjeno za prestop nemškega reprezentančnega napadalca Tima Wernerja iz Leipziga v Liverpool, a je dogovor propadel, saj v mestu Beatlov niso bili več pripravljeni izenačiti odkupne klavzule. Zagato je izkoristil Chelsea in 24-letnega nogometaša iz Stuttgarta po poročanju britanskih medijev ekspresno hitro zvabil v svoje vrste. Izsledki študije podjetja za poslovno svetovanje KPMG so med drugim pokazali, da bi vrednost nogometašev v desetih najmočnejših evropskih ligah zaradi pandemije lahko padla za skoraj deset milijard evrov. V Nemčiji so nekoliko prilagodili pravila igre in omogočili podaljšanje sezone po 30. juniju, s čimer so zagotovili, da nogometaši, ki imajo s klubi veljavne pogodbe do konca tega meseca, lahko igrajo še julija. Obenem so izrazili pripravljenost zaprositi za premik oziroma podaljšanje prestopnega roka. Nekaj več preglavic imajo s pogodbami v Italiji. Če pogodbenih obveznosti zaradi višje sile namreč ni mogoče izpolniti, to po italijanskem zakonu predstavlja vzrok za odpoved. Tega si klubi ne želijo, saj s prekinitvijo pogodbe nogometaši postanejo prosti igralci, njihov prejšnji klub pa brez finančne kompenzacije oziroma odškodnine. Zato je povsem logično, da si klubi prizadevajo obdržati veljavne pogodbe, to pa jim lahko uspeva zgolj z nižanjem plač, kar pa lahko zelo hitro privede do (neželenega) pravdanja.

V Franciji veliko nezadovoljstva
Od petih najmočnejših lig se zgolj francoska ne bo nadaljevala. V Franciji so v skladu z ukrepi vlade Ligue 1 odpovedali in za novega starega prvaka okronali Paris Saint-Germain, a že takoj so se pojavili nesoglasja in velike težave. Pri Olympiqueu iz Lyona, ki je tako sezono v domačem prvenstvu končal na sedmem mestu, so prvič po letu 1997 ostali brez evropskih tekmovanj, zaradi česar so vodilni v klubu zelo kmalu po odpovedi sezone napovedali tožbo na upravnem sodišču v Parizu zoper francosko ligo (LFP). Sodišče v Parizu je že zavrnilo Lyon, tako da se je vodstvo kluba odločilo, da gre na vrhovno sodišče, ki lahko edino izpodbija odločitev vodstva lige. Skrajno nezadovoljni so tudi pri Amiensu, ki ga vodi Luka Elsner. Ta je sezono predčasno končal na predzadnjem mestu in posledično nazadoval v nižji rang tekmovanja, Ligue 2. Klub je najprej začel peticijo, s katero je želel doseči pravičnost pri odločitvi vodstva lige o odpovedi sezone, ki je "v nasprotju s ferplejem", zdaj se bo odpravil še na vrhovno sodišče. Odpoved sezone 30. aprila ima vidnejše posledice tudi za drugoligaše. Po omenjeni odločitvi ekipe med tretjim in petim mestom nimajo možnosti kvalifikacij za napredovanje med elito. Na odločitev so se pritožili Ajaccio, Troyes in Clermont, a so naleteli na zavrnitev Olimpijskega komiteja Francije.

V Sloveniji podobne težave kot drugje
V prvi slovenski ligi so zadnjo tekmo pred prekinitvijo zaradi pandemije novega koronavirusa odigrali 8. marca v Stožicah, kjer je Olimpija z 1:0 ugnala Muro. Sledili sta obdobje brez nogometa in karantena. Sčasoma so se na Nogometni zvezi Slovenije (NZS) po smernicah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) odločili za sproščanje omejevalnih ukrepov na področju kolektivnih športov, saj bi nogometu v Sloveniji sicer grozila izguba 10 milijonov evrov. Položaji v slovenskih klubih so bili v tem času iz dneva v dan težji. "Nogomet kot panoga ima svoje zakonitosti in nogometašem kot samostojnim športnim delavcem je v trenutnih razmerah onemogočeno opravljanje njihovega poklica, po drugi strani pa stroški za profesionalne nogometne klube ostajajo fiksni, tako kar zadeva plačila igralcev, trenerjev, zaposlenih kot drugih," so pojasnili na NZS-ju in poudarili, da je nogomet bolj kot preostali športi odvisen od opravljanja lastne dejavnosti, saj "drugi prihodki, bodisi od države bodisi iz drugih virov, predstavljajo le majhen delež v proračunih klubov in nogometnih deležnikov". Prihodki klubov so odvisni od tega, ali je klub v pogonu in sodeluje v tekmovanju, s tem pa posledično tudi izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti do pokroviteljev in drugih partnerjev. Ob prekinitvi sezone se lahko klubi zelo hitro znajdejo v likvidnostnih težavah, saj pogodb z nogometaši ne morejo enostransko spreminjati ali prekinjati, so še sporočili z NZS-ja.

Tekme brez gledalcev niso prave tekme
Kocka o nadaljevanju domačega prvenstva je padla 19. maja, datum uvodne tekme naslednjega kroga je bil: 5. junij. "Težko bi se strinjal, da gre za hitenje. Od ustavitve tekmovanj smo bili ves čas v stikih z NIJZ-jem in ministrstvom za zdravje. Potrpežljivo smo čakali in pripravljali ustrezne ukrepe. Ustavili in končali smo vsa preostala tekmovanja in postopno uvajali protokole za posamezne situacije, najprej za individualno vadbo, pa za nekontaktno in kontaktno vadbo. Po rahljanju ukrepov so se začele prijateljske tekme, zdaj se lahko nadaljuje tudi prvenstvo. Ravnali smo odgovorno in korektno," je predsednik NZS-ja Radenko Mijatović povedal v Odmevih na TV SLO in dodal, da kriza nogometu ni prinesla prav nič dobrega, temveč same težave. Seveda si želi, da bi se na stadione čim prej vrnili tudi gledalci: "Tekme brez gledalcev – to ni to. Nogomet se igra zaradi gledalcev. Do takrat, ko bo to mogoče, je v redu, da imajo vsaj gledalci pred TV-zasloni kaj od tega."

Krajšo so potegnili manjši klubi
Nogomet spada med najpopularnejše športe na svetu. Veliko zanimanje za to igro privablja različne vlagatelje, pokrovitelje, oglaševalce, tudi medije. Nogomet ne prinaša dobička le nogometnim ligam, klubom in igralcem, temveč znatno vpliva na dohodek različnih manjših trgovskih, gostinskih in drugih podjetij, ki imajo svoje enote odprte ob stadionih in navijaške obiske tekem izdatno unovčijo. Tovrstno pomanjkanje ima lahko za taka podjetja zelo hude posledice. Podobno je z lastniki TV-pravic, ki so nenadoma ostali brez neposrednih prenosov tekem. Prekinitev nogometnih tekmovanj lahko v takšnem primeru privede do upada naročnikov, gledalcev in tudi oglaševalcev. Zaradi prekinitve tekmovanj naj bi se po poročanju različnih medijev izgube največjih evropskih nogometnih lig gibale v povprečju okoli 700 milijonov evrov. K sreči je zanimanje za tekme največjih evropskih nogometnih klubov tako veliko, da ti že pred začetkom ligaškega tekmovanja razprodajo sezonske vstopnice in že pred sezono dobro napolnijo klubsko blagajno. Toda odstotek prodanih sezonskih vstopnic se z nižanjem ranga tekmovanja izdatno zmanjšuje. Manjši klubi se obenem ne morejo zanašati na bogate pogodbe od TV-pravic in pokroviteljev, zato so v največji meri odvisni od manjših, lokalnih podjetij, ki pa so se v času pandemije znašla v finančni stiski. Učinek domin, ki lahko privede do dolgov, odpuščanja igralcev in trenerjev in – v najhujšem primeru – propada kluba.

Po pandemiji čas za razmislek
Pandemija ima lahko na nogomet tudi pozitiven učinek. Predstavlja lekcijo, iz katere se mora nogometni svet nekaj naučiti. Predvsem se mora bolje zavarovati in omejiti plače in zneske odškodnin v prestopnih rokih. Za to se zavzema tudi predsednik Mednarodne nogometne zveze (FIFA) Gianni Infantino. "Zavzemam se za jasnejša in strožja finančna pravila s polno transparentnostjo in načeli dobrega vladanja. Tu ne gre le za prestopni sistem, ampak celoten nogometni ekosistem," je v sporočilu za javnost zapisal prvi mož Fife, ki je aprila oznanila, da bo med 211 članic razdelila 133 milijonov evrov, kar predstavlja prvi del načrta za pomoč zaradi koronske krize. Na pomoč bo svojim članicam priskočila tudi Uefa, ki bo 55 članicam namenila dobrih 236 milijonov evrov. Kako bo to pomagalo (najranljivejšim) klubom, bomo še videli.

Prekinile so se vse športne dejavnosti na čelu z vrhunskim športom. Proti pandemiji covida-19 niso bili odporni niti največja tekmovanja, najmočnejše lige, najbolj vrhunski klubi in najboljši posamezniki na svetu. Predvsem je pandemija v vseh športnih panogah krojila koledarje in urnike. Organizatorji in zveze so se po silovitem širjenju novega koronavirusa hitro odzvali. Zaustavljena, posledično pa prestavljena ali celo odpovedana so bila največja tekmovanja.

V tem trenutku je težko točno napovedati, kakšne vse bodo posledice pandemije v športu, poleg zmešnjave z urniki tekmovanj pa vendarle lahko že trdimo, da bodo najhujše težave, ki jih je prinesel novi koronavirus, finančne. Pomankanje denarja se bo po pandemiji v športu močno poznalo, posledično se tako rekoč v vseh panogah napovedujejo varčevalni ukrepi, saj se povsod pričakuje, da bo vložek pokroviteljev manjši. "Bili bi naivni, če bi mislili, da epidemija ne bo pustila velikih posledic za celoten šport," je že aprila dejal predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar.

Olimpijske igre bodo poenostavili
Ko se je začela pandemija, so se nekaterim športnikom sezone končevale, za nekatere so bile na vrhuncu, nekateri pa so bili v fazi priprav, tudi na vrhunec štiriletnega obdobja – na olimpijske igre. Toda novi koronavirus je vse postavil na glavo. Tokio bi moral julija in avgusta gostiti največji športni dogodek na svetu, a covid-19 je bil močnejši in organizatorji so se z Mednarodnim olimpijskim komitejem odločili za prestavitev iger za eno leto, kar se je zgodilo prvič v zgodovini.

Dvom ostaja, ali bo zdravstveno stanje v svetu dovolilo najboljšim športnikom druženje pod petimi krogi v japonski prestolnici, saj nekateri strokovnjaki ne verjamejo, da bo virus do prihodnjega poletja premagan, posledično pa bo do takrat težko zagotoviti varnost udeležencev iger in obiskovalcev. Prireditelji so prepričani, da bodo igre varne, so pa napovedali, da bodo v svoji izvedbi skromnejše. Tudi gospodarsko tako močna država, kot je Japonska, bo čutila posledice in v želji po čim manjših dodatnih stroških bodo igre skušali poenostaviti. Kot so dejali, so se prioritete spremenile.

Negotovosti glede koledarjev
V Sloveniji naj bi bila največja športna prireditev v letu 2020 svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici. Pod Poncami bi se morali lovci na daljave za medalje po prvotnem programu meriti marca, a je novi koronavirus predčasno končal zimsko sezono. Organizatorji so v dogovoru z Mednarodno smučarsko zvezo prvenstvo prestavili na december, ko upajo, da bodo lahko tekmovanje izpeljali nemoteno in tudi z navzočnostjo gledalcev. Predsednik SZS-ja Enzo Smrekar je stroške, povezane z odpovedanim svetovnim prvenstvom v poletih, sredi aprila ocenil na 1,1 milijona evrov. V prihajajoči zimi naj bi tako najboljši skakalci dvakrat prišli v Planico.

Pretekla sezona zimskih športov se je predčasno končala – odpadel je tudi svetovni pokal v Kranjski Gori –, začetek nove pa je še precej oddaljen, a posledice novega koronavirusa vzbujajo dvom za naprej. Tako so na primer prireditelji svetovnega prvenstva v alpskem smučanju, ki bi moralo biti leta 2021 v Cortini d'Ampezzo, že zdaj zaprosili za prestavitev za eno leto. Tako bi bili v letu 2022 v manj kot enem mesecu izvedeni svetovno prvenstvo v alpskem smučanju in zimske olimpijske igre, ki jih bo gostil Peking.

Nekatere lige brez prvakov
Zdaj so se nekatera tekmovanja že začela, še vedno pa je veliko negotovosti glede koledarjev, še posebej zaradi nevarnosti, da se pandemija ponovi. Nekatere panoge, predvsem v individualnih športih, za letošnjo sezono sploh še nimajo določenega koledarja, številni so tudi ostali brez velikih tekmovanj, ki so bila bodisi prestavljena bodisi celo dokončno odpovedana, in vrhuncev sezone tako rekoč sploh nimajo. V Sloveniji se recimo nadaljuje nogometno prvenstvo, v vseh drugih največjih ekipnih panogah pa so sezone predčasno končali. V nekaterih ligah so določili prvaka, nekje so ostali brez.

Kakšen bo vpliv gospodarske krize?
Vrhunski šport je že dolgo velik posel. Težave v svetovnem gospodarstvu, ki so posledica pandemije in bi lahko bile po nekaterih napovedih največje od velike gospodarske krize, vplivajo tudi na športno industrijo. V letu 2018 je bila svetovna vrednost športne industrije po pisanju World Economic Foruma ocenjena na krepko več kot 400 milijard evrov. Od leta 2011 se je njena vrednost povečala za 45 odstotkov. Vrednost se je povečevala vse do izbruha novega koronavirusa, pandemija pa je prizadela oziroma bo vplivala na vsak del športne verige.

Največjim klubom ključne vire dohodka predstavljajo prodaja televizijskih pravic, sponzorska in oglaševalska partnerstva ter dohodki na dneve tekem, kamor recimo sodi prodaja vstopnic za športne prireditve. Vsak šport ima svoj način delovanja in ustroja, a v splošnem lahko rečemo, da organizacijski organ skupni dohodek razdeli med sodelujoče klube. Običajno je to strukturirano kot minimalno zajamčeno plačilo z dodatki za uspešnost oziroma konkurenčnost. Finančni uspeh pa je, ko se potegne črta, vedno odvisen od rezultata. Klubi in zveze v času pandemije niso mogli izpolnjevati sponzorskih obveznosti, obenem pa niso mogli ustvarjati lastnega dohodka.

Pandemija kroji koledarje dveh sezon
Skupna moč nekaterih lig je izjemna. Recimo dogovor košarkarske Lige NBA glede televizijskih pravic znaša za devet let kar 24 milijard dolarjev. Zaradi celotnega zajetnega finančnega zneska, ki poganja to kolesje, je tudi jasno, zakaj so nekateri trdno odločeni, da se tovrstno tekmovanje nadaljuje. V igri je preprosto preveč denarja.

"Nasprotno bi lahko ogrozili prihodnjo sezono. V skrajnem primeru bomo letošnjo tudi odpovedali," je še pred dokončno odpovedjo sezone povedal Jordi Bertomeu, prvi mož Evrolige, kjer je tudi ogromno denarja, a seveda precej manj kot v NBA-ju. In odločitev Lige NBA, da nadaljuje tekmovanje, bo močno vplivala na prihodnjo sezono, kajti začela se bo bistveno pozneje kot sicer, posledično tudi končala, zaradi česar se številne zveze bojijo, da na olimpijskih igrah in še prej v kvalifikacijah za Tokio ne bodo mogle računati na najboljše košarkarje svojih reprezentanc. Enako velja za slovensko.

Zmanjševanje stroškov in nižanje proračunov
Številni klubi – tudi najmočnejši in v največjih športih – so že napovedali zmanjšanje proračunov, nekateri kar občutno. Ponekod so se sicer s pokrovitelji že dogovorili za zmanjšanje vložkov, kot so se tudi že za zmanjšanje plač športnikov in trenerjev. Vse po pandemiji čakajo številni finančni izzivi. Ko govorimo o košarki, bodo manjše proračune imeli tudi evroligaši, prav tako se napoveduje manj dejavnosti na tržnici igralcev, ki naj bi jim vrednosti padale. Vendarle pa bodo bogatejši razumljivo krizo lažje prestali kot tisti, ki finančno do zdaj niso bili tako močni. Posledično je ogrožen tudi obstoj marsikaterega kluba.

V Sloveniji ključen vložek pokroviteljev
Slovenski šport je na drugi strani v veliki večini odvisen od pokroviteljev, prispevek države je tu zanemarljiv. Oslabljeno gospodarstvo bo tako v veliki meri vplivalo na vrhunski šport, težave katerega v Sloveniji niso nič novega, novi koronavirus pa jih je še poglobil. "Žal se bojim, zato tudi apeliramo na državo, ker mislimo, da gospodarstvo – sploh tako majhno, kot je slovensko – samo ne bo zmoglo financirati vrhunskega športa. Ta sponzorski bazen je preprosto preplitev," je za Televizijo Slovenija povedal predsednik Košarkarske zveze Slovenija, Matej Erjavec.

Športniki pozivajo državo, naj pomaga urediti pereče težave. Država je sicer športu obljubila pomoč v naslednjem protikoronskem svežnju. V nekaterih drugih državah, recimo v Avstriji in Švici, so športu že namenili takšne finančne injekcije. Že tako je v slovenskem športu malo denarja, zdaj pa ga bo še manj. Številni opozarjajo, da bi vrhunski šport moral imeti poseben status. Pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez so kmalu po izbruhu pandemije pripravili predloge ukrepov, ki so po njihovih besedah nujni za preživetje športnih organizacij in konkurenčnost slovenskega športa na mednarodni ravni.

Ukrepe, ki so jih naslovili na vlado, so razdelili v dva sklopa – reševanje krizne situacije v športu in normalizacija delovanja športa po koncu epidemije. Ključna ukrepa sta davčne olajšave za zainteresirane vlagatelje in odprava davka v Športni loteriji. Športna loterija sicer predstavlja pomemben vir prihodka financiranja športa. Znesek je večmilijonski, ki se bo zaradi pandemije precej zmanjšal, saj se je v času mirovanja športa število stav močno zmanjšalo. Nekaterim športnim loterijam je recimo v tujini promet padel celo do 90 odstotkov.

Prekinjen tudi trenažni proces
Šport kot celota, tekmovanja, klubi, športni mediji, gledalci in predvsem športniki so se znašli v nenavadni in redki situaciji. Ukrepi omejevanja socialnih stikov, ki so jih skoraj vse države sprejele kot ene glavnih za zajezitev širjenja novega koronavirusa, so zaustavili vse vidike športa. V številnih državah so uvedli karanteno in ne le, da so športniki ostali brez tekem, ustavil se je tudi normalen proces treningov. Preden so države razrahljale ukrepe, so bili športniki tako prepuščeni sami sebi. Res je, da so dobivali navodila klubov in trenerjev, a vadili so sami, kolikor je bilo to sprva sploh mogoče.

"Poskušam nekaj trenirati, ampak je v sobi to precej težko. Delam sklece, trebušnjake, malce vaje z moč, kolikor se pač da," je v intervjuju za MMC povedal Zoran Dragić, košarkar Baskonie, ki se je najprej znašel v strogi karanteni v Španiji, po prihodu domov pa še v Sloveniji. Zato je bila pri številnih igralcih, ki so se po dveh mesecih vrnili na skupne treninge, motivacija toliko večja. "Vsi skupaj smo lahko videli, kaj nam košarka pomeni in da šport kot sam ni samoumeven. Zdaj smo lahko še toliko bolj motivirani in hvaležni za to, da počnemo to, kar radi počnemo. Po tem, kar smo zdaj prestali, bomo vsi športniki še bolj cenili šport in k vsaki tekmi in treningu pristopili, kot da je zadnji," je ob tem povedal Edo Murić, slovenski reprezentant in član Cedevite Olimpije.

Ko govorimo o košarki, so bili ena izmed izjem klubi v nemški ligi, ki so lahko trenirali, a pod strogimi ukrepi, se je pa nemško državno prvenstvo kot prvo izmed močnejših v Evropi znova začelo. Nato je od največjih lig sledilo še nadaljevanje španske, vse druge pomembne pa so se po Evropi po prekinitvi končale. Ker so bila odpovedana tudi mednarodna tekmovanja, so sestavo za prihajajočo sezono sprejeli za "zeleno mizo". Posledica tega je bilo veliko nezadovoljstvo pri nekaterih klubih.

Jeza zaradi odločitev, kdo gre v mednarodna tekmovanja
Najboljša slovenska moštva se merijo v Ligi ABA, kjer so sklep o nadaljevanju sezone sprejeli po odločitvi Evrolige in Evropskega pokala. Z odločitvami so bili na primer nezadovoljni predvsem pri Partizanu, ki bi bil najboljši po rednem delu Jadranske lige. Hkrati je bil v dobrem položaju tudi v Evropskem pokalu in obetal si je vrnitev v Evroligo. Toda ta se je predčasno končala, vodstvo pa je sklenilo, da bodo v prihodnji sezoni v njej igrale iste ekipe kot v prejšnji, kar je bila voda na mlin Partizanovemu mestnemu tekmecu Crveni zvezdi. Zatem je sestavo tekmovanja za novo sezono objavil Evropski pokal, ki je mesto namenil trem klubom iz jadranske regije. Poleg Partizana sta to še Budućnost in Cedevita Olimpija.

Ta odločitev je razjezila Mornar, ki je sestavil zelo močno zasedbo že za to sezono, dodatno pa se je okrepil še za prihajajočo. Vendar je ostal brez Evropskega pokala. Klub iz Bara je napovedal pritožbo, saj je prepričan, da bi moral imeti prednost pred Olimpijo. Vendarle pa dokončne lestvice Lige ABA ni. Pred zadnjim krogom imata ekipi enak izkupiček. Olimpija je zaradi boljše razlike v koših četrta, Mornar pa peti, toda ob koncu bi bili ob enakem številu zmag in porazov košarkarji iz Bara pred Ljubljančani, saj odloča medsebojni izid. Če to piše v pravilih, pa tam ni določeno, katere ekipe se uvrstijo v Evropski pokal, niti Evropski pokal nima zapisanih pravil, kdo točno pride vanj iz Lige ABA.

Nižji proračuni klubov
Slovenska košarkarska reprezentanca je še vedno evropski prvak, slika klubske košarke pa je precej bolj klavrna. Že dolgo slovenski klubi mednarodno ne igrajo pomembne vloge. Finančno so preprosto prešibki, kar je sicer težava tako rekoč vseh slovenskih klubov v kolektivnih športih. Najuspešnejša slovenska košarkarska kluba v zgodovini, Olimpija in Krka, sta glede na finančno stanje trenutno daleč pred preostalo domačo konkurenco. Po združitvi z zagrebškim klubom imajo v Ljubljani visoke ambicije, hkrati pa tudi bistveno višji proračun kot v preteklosti, ko so imeli ogromne težave s financami. Klub je, kar zadeva ta vidik, z Adriatic Grupo zelo stabilen, a je napovedal manjši proračun, kot so si ga za novo sezono obetali pred pandemijo.

Sicer so se pri Olimpiji takoj po pandemiji, precej preden se je odpovedala Liga ABA, odzvali in prekinili pogodbe z igralci, na katere ne računajo v prihajajoči sezoni. Tudi Krka načrtuje nižji proračun. V Novem mestu imajo stabilnega pokrovitelja, a bo tudi njihov proračun glede na preteklo sezono nižji. Zato pa imajo ogromne težave v Kopru pri aktualnem državnem in pokalnem prvaku Primorski. Finančne težave koprsko zasedbo spremljajo že vso sezono, pandemija koronavirusa pa je zaustavila sanacijo dolgov. "Zelo težko je bilo, ker je bilo vse ustavljeno in nismo mogli reševati stvari," je za MMC povedal predsednik kluba Matjaž Hrabar.

Več priložnosti mladim?
Številni košarkarski prvoligaši so se znašli v finančno težkem položaju. Na Gorenjskem tako na primer razmišljajo o združitvi Šenčurja in Triglava. Izvršni odbor KZS-ja je pred kratkim sprejel sklep, s katerim je razpis za prijavo članskih ekip za prihodnjo sezono podaljšal, v tem času pa bodo klubi seznanjeni s svežnjem pomoči KZS-ja, ki jim jo bo namenil po pandemiji. Manjši proračuni bodo morda pomenili, da bodo več priložnosti namenili mladim. Sploh v košarki je produkcija nadarjenih košarkarjev v zadnjih letih precej skromna. Najobetavnejši so tako ali tako večinoma pobegnili v tujino.

"V vsaki slabi stvari je vedno kaj dobrega. Verjamem, da se to lahko zgodi. Vsaj pri tistih klubih, ki znajo pametno razmišljati. Denarja bo manj, težav veliko, a je hkrati tudi veliko domačih igralcev. Morda v tem trenutku še niso tako kakovostni kot kakšni tujci, a za kakovostne tujce tako ali tako nimajo denarja. Slovenskim klubom polagam na srce, naj se razgledajo po reprezentancah do 18 in 20 let, pa tudi drugih mladih košarkarjih, in jim dajo priložnost. Trdim, da so dovolj kakovostni za igranje v prvi ligi. Z njimi pa bo na tribuno prišel tudi kakšen gledalec več, saj se bo lažje poistovetil z njim in opazoval, kako pred njegovimi očmi zori, kot spremljal kakšnega tujca. Kriza je, pokrovitelji pa bodo zagotovo še manj radodarni s finančnimi sredstvi. Toda tisti, ki dobro dela, verjame v svoje delo in se zanaša na svojo mladinsko šolo, ne bo propadel. Lahko se zgodi, da bo na kratek rok zanihal rezultat, a bodo na dolgi rok vsi na boljšem," je v intervjuju za Dnevnik povedal Marko Milić, mentor članom reprezentanc mlajših starostnih kategorij pri KZS-ju.

Pokoronska lakota po športu (trenutno nogometu) je bila sicer močnejša in je po dveh mesecih prekinitve prinesla rekordne sezonske številke gledanosti v Nemčiji, Italiji in Španiji. A v uvodnem stavku opisana televizijska izkušnja je vsaj v Bundesligi, ki se je prva vrnila po epidemiji, številne uspavala kot enolično brnenje motorjev formule ena po nedeljskem kosilu.

Z navijači ali brez njih je spremljanje športa za veliko večino razumljivo popolnoma drugačno. Kar precej jih je nova začasna realnost kaj hitro odvrnila od televizijskih zaslonov. Pa je ta realnost res začasna? Leta 1948, ko so bile v Londonu po dvanajstih letih znova olimpijske igre, so ljudje napolnili tribune in nekako simbolično proslavili konec druge svetovne vojne. Enako je bilo po napadu na newyorška dvojčka 11. septembra, ko je ob vrnitvi na športna prizorišča navijače preveval domoljubni naboj.

Etiketa biološke bombe
Kriza zaradi novega koronavirusa je drugačna. Najbolj "domoljubno" je bilo ostati doma in ljudem, če odštejemo najbolj vnete privržence, ne bo, denimo jeseni, znova lagodno sedeti na tribuni ob kihajočem neznancu. Tu seveda ne gre zanemariti grožnje drugega vala, ki ga napovedujejo tako rekoč vsi. Poleg tega je šport z nogometom dobil negativno konotacijo in etiketo biološke bombe ob tekmah Lige prvakov v Milanu med Atalanto in Valencio ter v Liverpoolu med branilci naslova in Atleticom. Obe tekmi naj bi bili ob polnih tribunah leglo širjenja novega koronavirusa. Britanska študija njihovega urada za zdravje je izračunala, da je bila tekma v Liverpoolu neposredni krivec za 41 smrti.

Slovenska in nemška liga nista kot dan in noč
Po drugi strani ni vse tako črno. Šport izvablja čustva v največji meri in prav želja po vzpostavitvi starih vzorcev na prizoriščih bo podžigala strast po obisku tekem. "Pričakujem, da bodo navijači spoštovali šport bolj kot kadar koli doslej. Obiskovanje tekem v živo bo dobilo dodaten pomen, navdušenje in gorečnost na stadionih bosta intenzivnejša, strast do najljubših ekip in igralcev se bo še povečala," meni ameriški strokovnjak za športni marketing Bob Dorfman.

"Z vidika televizijskega gledalca so tekme brez navijačev na tribunah zagotovo manj privlačne. Bi pa tukaj poudaril drug dejavnik. Včasih, ko smo gledali tekme slovenske lige, pa je na večjih stadionih vse odmevalo, ker je bilo gledalcev malo, je bil odziv povprečnega gledalca: to nima smisla, vzdušja ni. Zdaj ko to primerjamo in gledamo Bundesligo pred praznimi tribunami, pa lažje govorimo o tem. Vzdušje seveda naredi tudi slabšo tekmo bistveno zanimivejšo. In mislim, da je to priložnost, da še bolj cenimo slovenski nogomet, kajti ko gledamo našo in nemško ligo pred praznimi tribunami, vendarle vidimo, da ne gre za tako ekstremno razliko, da ne gre za noč in dan, kot nekateri skušajo prikazati," je prepričan strokovnjak za športni marketing Tomaž Ambrožič. Tako Ambrožič kot Ivan Simič menita, da se bo večina ljudi, ki je pred novim koronavirusom hodila na tekme, vrnila na tribune.

Ob izpopolnjenih prenosih pospešena pot s tribun na kavč
A spremljanje športa na stadionih ima v televiziji velikega tekmeca, ki mu gre koronakriza še bolj na roko. Vse boljša televizijska izkušnja s počasnimi posnetki, strokovnimi analizami in prispevki iz zakulisja bi lahko ob grožnjah z virusom pospešila pot s tribun na kavč. Še posebej je ta težava pereča v ZDA, kjer si lahko družina skorajda z istim denarjem, ki bi ga zapravila za obisk tekme, kupi nov, moderen televizijski sprejemnik. Podoben trend se pojavlja v Evropi z dragimi vstopnicami nogometnih tekem v Angliji, Ligi prvakov ... "Šport ima dolgoročno težavo in ta kriza bo to le še pospešila," meni Dorfman.

Strokovnjaki napovedujejo trend še boljših televizijskih prenosov. Več bo kamer, več bo različnih kotov gledanja, vse več igralcev in trenerjev bo ozvočenih, več bo vključevanja družbenih omrežij. Navijači se bodo morali počutiti še bližje igralcem, igri, izkušnji v živo, čeprav bodo želeli ostati bolj izolirani.

Konec avgusta se bo v New Yorku začel tradicionalni teniški turnir za grand slam. Igrišče Arthurja Asha je s 24.000 gledalci največji teniški stadion na svetu, 10.000 manj sedežev ima sosednji stadion Louisa Armstronga. Turnir bo potekal ob strogih varnostnih ukrepih in brez gledalcev. Igralci naj bi bili po zgledu Lige NBA v nekakšnem balončku, oddaljeni od sveta, samo da virus ne bi prodrl in prekinil dogodka.

Uradni televizijski nosilec pravic je ESPN, ki si je močno prizadeval, da bi bil kljub nasprotovanju večine igralcev turnir odigran. Kako pričarati vzdušje, da ne bi žogica topo odzvanjala na praznem igrišču, si belijo glave pri ESPN-u. "Tišino po osvojeni točki bi lahko nadomestili z umetnim aplavzom, glasbo. Iščemo rešitve in se učimo od drugih, ki že izvajajo prenose," pove direktorica OP-ja ZDA Stacey Allaster. Nekdanji teniški igralec, zdaj pa letopisec ESPN-a Patrick McEnroe ponuja še konkretnejše rešitve: "V krizi se ustvarjalnost povečuje. Nimam nobenih notranjih informacij, vendar si predstavljam, da bo brez gledalcev veliko zvončkljanja in žvižgov. Kaj pa premikajoče se kamere? Ali ozvočenje igralcev? Če bi bil kdaj čas za to, je to zdaj."

Umetna kulisa iz računalniških iger
Tudi v Angliji, Španiji in Italiji se ukvarjajo z zapolnitvijo navijaške vrzeli v prenosih. Sky Sports je predlagal, da bi imeli za vsako tekmo dva kanala: na enem bi bila tekma samo z zvoki s stadiona, na drugem pa tekma z umetnim zvokom občinstva.

Umetne navijaške zvoke za špansko La Ligo in angleško Premier ligo so priskrbeli pri podjetju Electronic Arts (EA), ki skrbi za najbolj popularno računalniško nogometno igrico Fifa. Tega si pred pandemijo koronavirusa ni predstavljal prav nihče. Pierre Moosa, ki je pri NBC-ju zadolžen za Premier ligo, je sprva načrtoval, da bodo tekme predvajali z avtentičnim zvokom s stadiona, čeprav brez zvoka navijačev. A si je po ogledu prve tekme nemške Bundeslige premislil. Tudi sam je ugotovil, da topo odzvanjanje žoge in vpitje trenerjev ne moreta pričarati dobre izkušnje gledalca pred TV-zaslonom.

Obrnil se je na Electronic Arts, ki je čez leta nabral več kot 800 avdioposnetkov s tekem, od vzklikov z Liverpoolovega Anfielda do negodovanja Barceloninih navijačev s Camp Noua, ko eden izmed katalonskih nogometašev prejme rumeni karton. "Najpreprosteje je razložiti zadevo na način, da je nekdo med prenosom didžej oziroma tisti, ki vrti zvočne posnetke. Pred sabo bo imel mešalno mizo in zvočne učinke, ki jih bo lahko sprožil, denimo ob strelu domačega igralca oziroma grobem štartu gostujočega nogometaša. Nič ni simuliranega oziroma splošnega. Gre za vsebine, ki so popolnoma prilagojene klubu," pravi producent EA Sportsa Andrew Vance.

K EA Sportsu so iz različnih lig pristopili že konec aprila. Takrat so začeli iskati načine, kako naj bi televizijskim hišam omogočili uporabo. Umetne zvoke navijačev imajo v slušalkah tudi komentatorji, ki pravijo, da jim to pomaga za boljšo zbranost. Med špansko in angleško ligo pa obstaja ena pomembna razlika. Medtem ko so se Španci odločili tudi grafično za virtualne navijače, ki zasedajo spodnje dele stadiona, so se Angleži temu odrekli. Gledalsko izkušnjo bi dopolnili z izjavami igralcev med polčasoma, snemalci bi imeli dostop do slačilnic, da bi navijači videli, kaj se tam počne ...

V Beogradu prestopili rubikon
Kaj pa navijanje na stadionih? Po Belorusiji, ki prvenstva sploh ni prekinila, so v Evropi prvi navijače na tribune vrnili Madžari. Na začetku junija se je na finalu pokala v spodnjem delu tribun stadiona Puskas Arena, ki ima kapaciteto 67.215 gledalcev, zbralo nekaj tisoč navijačev. Med njimi bi morala biti razdalja treh sedežev, a najbolj vneti so se na to požvižgali. Zbrali so se za obema goloma, kjer so v skupini spodbujali svoji ekipi.

Še bolj vroče je bilo v Beogradu, kjer se je 10. junija na polfinalu pokala med večnima tekmecema Partizanom in Crveno zvezdo zbralo kar 15.000 ljudi. Še pred kratkim je imela Srbija eno najstrožjih politik glede novega koronavirusa v Evropi. Uvedena je bila tudi policijska ura, ob kateri so lahko na kratko peljali na sprehod le hišne ljubljenčke. Toda oblast je pred tekmo, verjetno tudi zaradi bližajočih se volitev, popustila pritiskom in navijačem dovolila ogled ne glede na družbeno razdaljo. Poteza bi še bila razumljiva, če bi epidemijo zajezili, a je še zdaleč niso. Dan pred tem je namreč na novo zbolelo 66 ljudi, aktivnih primerov je bilo več kot 400. Svet je ob teh posnetkih le nejeverno zmajeval z glavo.

Navijaška beograjska meka se je nadaljevala s teniškim turnirjem Adria Tour. Novak Đoković je bil magnet, ki se mu seveda srbski navijači niso mogli upreti. O varnostni razdalji ni bilo ne duha ne sluha, le maloštevilni v množici več tisoč gledalcev so nosili maske ... "Imamo drugačne okoliščine in ukrepe kot drugje po svetu. Lahko nas kritizirate in govorite, da je to nevarno, toda ne odločam sam, kaj je dobro ali slabo za zdravje. Delamo samo tisto, kar nam dovoli srbska vlada. Seveda je bilo izgubljenih veliko življenj in to je grozno, toda življenje gre naprej," je povedal Đoković. Teden pozneje je udarila novica, da je Grigor Dimitrov, udeleženec turnirja v Beogradu, okužen.

Organizatorji v Sloveniji še previdni
V Sloveniji so led prebili prejšnji teden v Kranju, ko se je na dvoboju Triglava in Maribora zbralo več kot 300 ljudi. Po vladnem odloku je na tekmah lahko do 500 ljudi, vključno z igralci obeh ekip, delegati, varnostniki ... A premika se počasi. Brez navijačev bo tudi nedeljski derbi med Olimpijo in Mariborom. Uradni razlog? Zagotovitev varnosti ne na stadionu, ampak predvsem pred njim, pravijo pri Olimpiji. Neuradno? Stroški organizacije tekme bi bili še višji.

Navijaški turizem padel na ničlo
Medtem ko se ljudje počasi vračajo na stadione ob upoštevanju družbene razdalje, pa je še vedno veliko vprašanje, kdaj se bodo lahko navijači podali na potovanja oziroma obiskovali tekme v tujini. Navijaški turizem, predvsem nogometni, je bil v razmahu in nato v trenutku padel na dno. To vprašanje muči predvsem organizatorja naslednjih dveh velikih prireditev – evropskega prvenstva v nogometu, ki bo junija in julija prihodnje leto potekalo po vsej Evropi, in olimpijskih igrah v Tokiu. Začele se bodo 23. julija leta 2021. V Tokiu že zdaj razmišljajo o racionalizaciji obiska na otvoritveni in sklepni slovesnosti. Prav vsi naj bi opravili tudi test na novi koronavirus. "Prednostna naloga je preprečiti najhujši scenarij, to je odpoved iger," je za neki japonski časopis povedal neimenovani vladni vir.

"Za zdaj ne moremo povedati ničesar konkretnega. Ne preostane nam nič drugega, kot da spremljamo razvoj novega koronavirusa. Težko je napovedovati razvoj dogodkov," je povedal govorec OI v Tokiu Masa Takaja. Na vprašanje, ali bo potrebno cepivo za vse navzoče v Tokiu, predsednik MOK-a Thomas Bach ni dal odgovora.

In tu se ustavijo prav vsi, saj nihče nima odgovora, kje in kako pogosto se bodo pojavljala nova žarišča.

Novozelandska oaza
Polne tribune, brez umetnih zvokov, brez mask, nagneteni drug zraven drugega, rokovanje, objemi ... Nova Zelandija je po treh tednih brez novega primera odpravila vse omejitve in na prvi ragbijski tekmi je bilo najbolj čudno, kako normalno je vse skupaj. Na stadionu, na katerem se je zbralo več kot 20.0000 ljudi, je bila tudi novozelandska premierka Jacinda Ardern. "Mislili smo, da smo od tega oddaljeni še svetlobna leta. Pripravljeni smo bili, da bomo prileteli na prizorišče na dan tekme, odigrali dvoboj pred praznimi tribunami in takoj odšli nazaj, toda Nova Zelandija je bila izjemna v izkoreninjenju virusa," je povedal eden izmed trenerjev ekip na tekmi, ki se je končala z dramatičnim zadetkom v zadnji minuti.

Šport se je tam vrnil na glamurozen način. Le kaj je lepšega kot slaviti naslov na svojem stadionu in predvsem pred svojimi navijači.

Gre za na papirju preprosto idejo, ki pa je v praksi precej težje uresničljiva − dogajanje v celotnih tekmovanjih se izvede le v enem ali dveh krajih. S tem se ustvari tako imenovani mehurček, v katerega so zaprti vsi potrebni akterji (športniki, trenerji, drugo osebje v ekipah, novinarji, snemalci ...). S tem se prečrtajo številna potovanja in zmanjša tveganje morebitnega širjenja novega koronavirusa.

V NBA-ju en, v NHL-u pa dva mehurčka
Tej rešitvi so najbolj naklonjeni v Ligi NBA, ki bo svoj mehurček napihnila v Orlandu, in Ligi NHL, ki bo izpustila zadnje tekme rednega dela, končnico pa izpeljala v dveh mestih. Na tej strani luže podoben eksperiment poteka v nemški košarkarski ligi, ki je svoj zaprti ekosistem ustvarila v Münchnu, prvak bo znan že čez nekaj dni.

Zakaj že zdaj? Denar!
Sezona Lige NBA se bo zaradi pandemije končala najpozneje 12. oktobra. Nekateri bi raje videli, da se ta sezona preprosto konča, vsa energija pa se usmeri v optimizacijo priprave na novo sezono, ki bi se morala po prvotnih načrtih začeti le nekaj dni pozneje. Velik del odgovora se skriva v besedi denar. Ob morebitnem črtanju celotnega preostanka sezone bi vse vpletene strani izgubile ogromno denarja, vključno z igralci.

Izgubili bi lahko 40 odstotkov plače
Ob zaustavitvi lige na začetku marca je do konca rednega dela sezone ostalo še 259 tekem. Če bi po vzoru Lige NHL ob ponovnem zagonu takoj začeli končnico, bi sicer ustvarili manjši mehurček (in s tem manjše tveganje za prenos okužb), a igralci bi skupaj izgubili približno 645 milijonov ameriških dolarjev. Že samo z zelo skrajšanim koncem rednega dela, v katerem bo vsaka od 22 ekip odigrala po osem tekem (skupaj bo torej odigranih 88 tekem), se bo izguba zaradi izpolnitve različnih klavzul zmanjšala na "samo" 300 milijonov 'zelencev'. Igralci so zaradi prekinitve trenutno ob 25 odstotkov svoje plače. Po oceni nekdanjega generalnega menedžerja Netsov Bobbyja Marksa bi ob črtanju konca rednega dela znižanje plač do novembra padlo že na 40 odstotkov, kar se zdaj ne bo zgodilo.

Čim bolj po sledeh originalnega urnika
Osem tekem rednega dela pomeni, da se bo 16 ekipam, ki trenutno zasedajo mesta, ki vodijo v končnico, pridružilo še šest ekip, ki bi tako ali drugače imele še realne možnosti, da bi se med najboljših 16 prerinile v običajni sezoni. S tem se ne bo izgubila tekmovalna narava, saj se bodo nižje uvrščene ekipe borile za končnico, višje uvrščene pa bodo skušale izboljšati svoje izhodišče za končnico. To sicer ne bo več prineslo prednosti domačega terena, saj bodo vse tekme odigrane pred praznimi tribunami v Orlandu. Prilagojeni urnik še ni znan, a naj bi čim bolj sledil prvotnemu (v celoti to seveda ne bo mogoče, saj bo manjkalo osem ekip, od tega sedem iz Vzhodne konference).

Igralo se bo v treh dvoranah
Idejo za igranje v Disneyjevem tematskem parku je podal novinar Yahooja Keith Smith, ki je včasih deloval prav tam in dobro pozna kompleks. Ta je res ogromen, saj meri skoraj en kvadratni kilometer in nudi dovolj dvoran tako za treninge kot tekme. Te bodo sprva potekale v treh dvoranah, ko se bo sezona počasi bližala svojemu koncu, bodo uporabljali dve dvorani, na koncu pa le eno. Med dvema tekmama v isti dvorani bodo morale miniti štiri ure, da bodo organizatorji lahko pripravili vse potrebno za naslednjo tekmo.

Ob morebitnem pozitivnem testu ne bo zaprtja
Vsaka ekipa bo v Orlando lahko pripotovala z največ 37 člani (košarkarji in vse drugo osebje). Ključna elementa, da bi celoten projekt lahko deloval, sta dva. Prvi je seveda zdravje, vsakdo v mehurčku bo redno testiran. Liga se je odločila, da ob morebitnem pozitivnem primeru ne bo zaustavila tekmovanja, kot je to storila marca z Rudyjem Gobertom. V tem primeru bo moral vsak pozitivni igralec v samoosamitev, vsi njegovi stiki bodo pod podrobnim nadzorom. Za zdaj še ni jasno, kakšna bi bila rešitev ob morebitnem večjem izbruhu v eni izmed ekip, kar bi ji onemogočilo igranje.

V mehurčku prostor tudi za družine
Drugi pomemben vidik pa je (ne)prepustnost mehurčka. Načeloma bodo morali vsi ostati znotraj kompleksa, izjeme bodo dovoljene, a v tem primeru bo ob vrnitvi znova potrebna izolacija. Za najboljše ekipe bo mehurček veljal več kot tri mesece, kar pomeni, da bi bili toliko časa odrezani od svojih družin. Zato je že bil sprejet predlog, da bodo po prvem krogu končnice v mehurček lahko vstopili tudi družinski člani (ali drugi povabljeni), ki bodo morali seveda prej v izolacijo.

Bodo trenerji lahko na klopeh?
Vprašanj je še precej. Novi koronavirus je nevarnejši za starejše ljudi, kamor sodijo tudi nekateri trenerji, pet med njimi je starejših od 60 let, najstarejši Gregg Popovich jih šteje 71. Jasnih rešitev še ni, komisar lige Adam Silver je v enem izmed pogovorov dejal, da je mogoče vse, tudi to, da ne bodo smeli sedeti na klopi in opravljati svojega dela. To je ujezilo predvsem trenerja Dallasa Ricka Carlisleja, 60-letnik pravi, da so številni njegovi vrstniki bolj zdravi kot nekateri ljudje pri 30 ali 40 letih.

Prihodnja sezona NHL-a 1. 1. 2021
Hokejska Liga NHL bo napihnila dva mehurčka, tekmovanje pa bo trajalo približno toliko časa kot pri NBA-ju. Prve tekme naj bi se začele konec julija oziroma na začetku avgusta, morebitna sedma tekma velikega finala pa naj bi bila odigrana 8. oktobra. Nova sezona naj bi se začela na novoletni dan.

Še več dela za formulo ena
V teoriji še težje delo pa čaka tekmovanja, ki se bodo selila, kot je denimo formula ena. Vodstvo tekmovanja je ob objavi prvega dela koledarja objavilo ključna pravila, ki naj bi omogočala izvedbo sezone. Ključni dejavnik znova predstavlja testiranje vseh udeležencev, tako članov ekip, novinarjev, vodstva dirke kot delavcev, ki na posameznih dirkah pomagajo, da se tekmovanje lahko izpelje.

Dirke pred praznimi tribunami
Tako kot pri večini športnih prireditev bodo tribune prazne, to velja vsaj za prvi del sezone, ki bo izpeljan v Evropi. Tudi v garažah bo število ljudi, ki tako ali drugače pomagajo pri izvedbi, zmanjšano na minimum. Organizatorji bodo hkrati pazili še na to, da se določene skupine med seboj ne bodo mešale, kar naj bi še zmanjšalo verjetnost prenosa virusa. Omejeno bo tudi število novinarjev in snemalcev.

Potovanja bodo izolirana
Ključna razlika v primerjavi z mehurčkom v enem kraju so seveda potovanja. Vodstvo formule ena namerava to težavo rešiti z izoliranimi potovanji. Vsi člani ekip, ki ne bodo imeli virusa, bodo potovali z zasebnimi ali čarterskimi poleti. Enaka previdnost in filozofija bosta veljali tudi pri transportu med letališči, hoteli in dirkališči. Še vedno pa bo veljala osnovna premisa − razdalja 1,5 metra, kar naj bi bilo najvidneje v boksih in pri opravljanju pogovorov z novinarji.

Bo kakšna rešitev ostala za vedno?
Pandemija je prišla nepričakovano in hipoma zarezala v javno življenje, rezi so še kako vidni v športu. Številne organizacije so bile prisiljene k iskanju alternativnih rešitev, ki bi jih vrnile na stare tirnice. Te so za zdaj precej drugačne: odsotnost navijačev in številni zaščitni ukrepi spreminjajo realnost. Nihče ne more z gotovostjo odgovoriti na številna vprašanja: ali bo sistem deloval? Koliko časa bo potreben? Bomo mehurčke videli tudi v sezoni 2020/2021 in pozneje? Bodo nekateri ukrepi ostali za vedno?

Novi koronavirus je športne delavce prisilil, da so pri iskanju rešitev stopili zunaj ustaljenih okvirov. In napihnili mehurčke. Le čas bo pokazal, ali bo ta zdržal ...

Logično, saj je športni svet miroval. Kar pa ne velja za (vse) športne novinarje.

"Osebno sem v tem obdobju delal precej več kot prej. Mislim, da smo bili novinarji v tem času ustvarjalnejši, pripravili smo veliko zgodb. Sprva so bili nekateri skeptični, a potem toliko bolj presenečeni, ko nam je, denimo, na Radiu Koper uspelo vsak teden pripraviti dovolj ali celo preveč materiala za triurno oddajo Nedelja na športnih igriščih," pravi novinar Vala 202 in RTV Koper Sandi Škvarč.

"Nastalo je veliko poglobljenih zgodb, bilo je tudi veliko preiskovalnega novinarstva. Ukvarjali smo se z vplivom ukrepov na šport, to je nekakšna rdeča nit," se strinja njegov vodja na Valu 202, urednik športnega programa Boštjan Reberšak.

Po eni strani nekaj privarčevali, po drugi nekaj izgubili
Pretiranih finančnih posledic koronakriza radijskemu športnemu uredništvu ni povzročila: "Da bi bil zaradi tega kakšen velik minus ali plus, tega ni, velikih šokov ne bo. Seveda so se v primerjavi z običajnim časom znižali stroški dela, tako da smo po eni strani nekaj privarčevali, na drugi strani pa smo tudi nekaj izgubili."

Čas koronavirusa je ponudil tudi priložnost za premislek, kako naprej. "Predvsem smo razmišljali, kaj novega bi lahko uvedli v naše delo in kako ga reorganizirati tudi po epidemiji, saj delo do konca leta še ne bo normalno. Kar nekaj dela je bilo zaradi preložitve velikih tekmovanj. Morali smo, denimo, odpovedati rezervacije hotelov, poiskati druge rešitve, kam usmeriti sodelavce in tako dalje. Ta teden smo imeli novinarje na vseh tekmah nogometne prve lige, tako bo tudi naprej. Če bi se pripravljali na olimpijske igre v Tokiu, tega gotovo ne bi bilo," je opisal Reberšak.

"Slovenski šport se je dobro odzval na krizo"
Tako kot pregovor pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi sam v koronavirusu najde marsikaj pozitivnega: "Takšen reset je za slovenski šport po svoje zelo koristen. Kdaj bi lahko gledali dvoboj med Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem, kot smo ga na državnem prvenstvu na Krvavcu? Kdaj bi vsi najboljši slovenski atleti tekmovali doma? To je unikum. Mislim, da se je slovenski šport dobro odzval na krizo. Pokazal je, da je pripravljen organizirati tekme, in zaradi tega je tudi v tujini čutiti zanimanje za naš šport."

Na Valu 202 so v tem času ohranili vse oddaje z izjemo Športne sobote, vendar so tudi ob sobotah po 16. uri športni novinarji vodili program. Nekaj sodelavcev je bilo tudi prerazporejenih v informativni program in so pomagali pri pripravi in branju poročil. Organizacijsko velik zalogaj je bila priprava serije oddaj z naslovom Vrnitev v prihodnost, v katerih obujajo spomine na sto največjih slovenskih športnih zgodb. Do zdaj so jih pripravili 21, po enkrat tedensko jih boste lahko poslušali tudi v prihodnjih mesecih.

"Vidimo, koliko ljudem pomeni druženje in da so zraven"
Na TV Slovenija, kjer so športni novinarji prav tako priskočili na pomoč kolegom iz informativnega programa, bo poletje v znamenju konca te sezone in začetka nove sezone v Prvi ligi ter sklepnih bojev v Evropski ligi, na prehodu iz avgusta v september pa bodo vse oči uperjene v kolesarsko Dirko po Franciji.

"Iz časa koronavirusa si bom najbolj zapomnil spoznanje oziroma nekakšen smešen občutek, kako si kot športni novinar "nepomemben", če nimaš o čem poročati. V tistih prvih dneh, ko smo tik pred enim izmed vrhuncev leta čez noč ostali brez Kranjske Gore, Planice in finala svetovnega pokala v alpskem smučanju, je bil šport res nepomemben, v ospredju so bila mnogo usodnejša vprašanja. K sreči se zdaj športni dogodki vračajo in vidimo, kako so jih ljudje res pogrešali. Kakšno veselje so doživljali te dni na kolesarskih dirkah v Komendi in na Ambrožu, koliko jim pomeni druženje in da so zraven," poudarja novinar in komentator Aleš Potočnik, ki je aprila s Tomažem Hudomaljem pripravil enoinpolurno oddajo 40 solz sreče, v kateri so se spomnili vseh štiridesetih slovenskih olimpijskih medalj od osamosvojitve dalje.

Prihaja nova športna televizija
Vrnitve najmočnejših in malo manj močnih tujih lig so se razveselili na športnih televizijah Šport TV in Sportklub, malce manj pa so zadovoljni nekateri gledalci, saj so trije slovenski operaterji pogodbo s Sportklubom prekinili. To pomeni, da njihovi naročniki programov te televizije, na katerih med drugim predvajajo tekme angleškega in španskega prvenstva ter slovenskega pokala, od začetka maja ne morejo več spremljati.

Že v prihodnjih dneh naj bi v Sloveniji zaživela tudi nova televizija TV Arena Sport, ki bo pomembno posegla v boj za pridobitev televizijskih pravic od prihodnjega leta dalje. Že zdaj pa je med drugim pridobila pravice za prenose Lige NBA, Ligo ABA, španski kraljevi pokal, svetovno prvenstvo v hokeju ter Ligo prvakov in Ligo prvakinj v rokometu.

Velika zmaga: Nihče ni ostal brez službe
Težave časopisov niso od včeraj, a kot je pred kratkim dejal kolumnist in avtor knjige Časopisna zgodovina novinarstva Bernard Nežmah v oddaji Studio ob sedemnajstih na Radiu Slovenija, smo "v položaju, v katerem pravo pot pomenijo samo dobri članki". In še: "Dobre stvari se vedno prodajo."

"Pandemija je bila idealna priložnost, da tudi tiskani mediji spremenijo svoje delovanje, filozofijo, razmišljanje, pristop ter odnos do bralcev in vsebine. Prepričan sem, da se je Dnevnik odzval maksimalno dobro, najbolje med vsemi tiskanimi mediji, kar jasno potrjujejo tudi raziskave branosti," trdi Dejan Kresnik, urednik športne redakcije Dnevnika.

"Tudi za nas je bilo to obdobje nekaj novega, neverjetnega, čudnega, nepojmljivega. Seveda smo morali delovni proces v celoti reorganizirati, saj na vsem svetu ni bilo v tednih in mesecih niti enega pomembnejšega športnega dogodka. Zato smo se – poleg tehničnega vidika – tudi vsebinsko reorganizirali: namesto klasičnih poročil s tekem in tekmovanj ter napovedi zanje smo se osredotočili na intervjuje, zgodbe, portrete, komentarje … Mogoče nas je pandemija koronavirusa celo novinarsko in vsebinsko malce streznila, saj smo veliko več pozornosti namenili vsebinam, ki v normalnih okoliščinah žal dobivajo premalo pozornosti vseh," dodaja.

"Odziv bralcev (tako v časopisu kot na spletni strani Dnevnika) na novo paradigmo je bil fantastičen – dobili so in smo dodano vrednost. Pri tem bomo vztrajali še naprej, kajti prepričani smo, da je to edini pravi način in pristop za tiskane medije. Pa še nekaj, kar je v teh težkih časih še ena velika zmaga: nihče ni ostal brez službe!"

"Oglasni trg se bo le počasi pobiral"
Primož Cirman, odgovorni urednik spletnega portala necenzurirano.si, je kljub temu glede vpliva koronakrize na prodajo časopisov precejšnji pesimist. Svoj pogled je predstavil v že omenjeni radijski oddaji: "Koronakriza bo vlekla učinke še v jesen, ekonomski položaj podjetij se bo poslabšal, vprašanje je, ali bodo vsa izšla iz te krize. Če bo drugi val, verjetno ne. Povečala se bo brezposelnost, kar seveda tudi vpliva na bralstvo. Ljudje varčujejo in ena od žrtev so tudi mediji. Čeprav je povpraševanje po informacijah oziroma novicah veliko, tega v teh razmerah ni mogoče zmonetizirati, ker se je oglasni trg prepolovil in se bo le počasi pobiral nazaj. Mislim, da brez nekih sistemskih ukrepov na ravni države ne bo šlo, sploh ob drugem valu ne. Za zdaj ni nobene namere, da bi to kdor koli pri nas načrtoval, medtem ko v nekaterih drugih državah, kjer se zavedajo pomena medijev, to seveda uvajajo. Rekli boste, novinarji spet kličejo državo na pomoč, vendar nikakor ne zahtevamo nič več kot druge panoge. To ni običajna kriza, ampak povzročena z zunanjim šokom, in temu primerno se je pač treba odzvati."

Fevžer: Če bi imel zaposlene ljudi, bi me zelo bolela glava
Najprepoznavnejši slovenski športni fotograf Aleš Fevžer je bil "brez dela" od 11. marca do 2. junija, v tem času ni fotografiral niti enega dogodka: "Finančno bo to zelo slabo leto. V kolikšni meri, nočem napovedovati, toda ne bo olimpijskih iger, tudi v košarki, rokometu in hokeju do jeseni tako rekoč ne bo nobenih tekmovanj. Ker sam med drugim delam za Olimpijski komite Slovenije, Cedevito Olimpijo in Košarkarsko zvezo Slovenije, mi pač ni vseeno, da mi poleti ostane samo fotografiranje nogometnih tekem v Prvi ligi. Kljub temu ni vse tako črno. Prijavil sem se na zavod za zaposlovanje, ker delujem v obliki športne agencije kot d. o. o., in ne kot s. p., in čeprav sem v podjetju ostal edini zaposleni, bom preživel tudi to krizo. Če pa bi imel zaposlene ljudi, bi me zelo bolela glava. K sreči imam samo nekaj zunanjih sodelavcev, ki jih plačam po projektih, z nekaterimi sodelujem že več kot desetletje. Vsi razumejo položaj in tako kot sam čakajo, da se svet vrne v normalni delovni ritem."

"Ljudje v klubih ne razumejo, zakaj potrebujejo dobro fotografijo"
Vseeno mu tudi v času epidemije ni bilo dolgčas: "Ker sem po naravi optimist, sem naredil tisto, za kar mi običajno zmanjka časa. V kleti sem pospravil staro šaro z olimpijskih iger in drugih tekmovanj, uredil in podpisal sem arhiv fotografij na svoji spletni strani, v katerem je več kot 350.000 fotografij, vsaj tiste starejše izpred 15, 20 let. Skenirati sem dal množico diapozitivov, največ s košarke (Olimpija) in nogometa (reprezentanca), pa tudi hokeja."

Kakšno prihodnost pa napoveduje svojemu poklicu? "Seveda bodo težave na trgu športne fotografije v Sloveniji od zdaj še večje, saj že do zdaj ljudje, ki vodijo marketing v klubih, niso razumeli, zakaj jo potrebujejo. Številni klubi ne bodo več imeli denarja niti za preživetje, razen izjem, kot so Maribor, Cedevita Olimpija in Celje Pivovarna Laško. Športna fotografija jim predstavlja neki strošek in ne razumejo, da jim dobra fotografija zadovolji pokrovitelje, medije in navijače. Res je, da smo zelo majhen trg, a znanje in izkušnje v tujini precej bolj cenijo kot pri nas, kjer je športni fotograf vsak, ki si kupi digitalni fotoaparat in fotografira za konjiček."