Staranje je del življenja. Je naraven in neizogiben proces. Izognemo se mu lahko le na en način, ki pa si ga večina med nami ne želi. Pa vendar staranje odklanjamo in o njem ne želimo razmišljati. Raziskovalci in znanstveniki po vsem svetu se trudijo, da bi procese staranja čim bolje razumeli. Z biologijo staranja se ukvarja tudi nekdanja direktorica Inštituta za biologijo, prof. dr. Tamara Lah Turnšek, ki pravi, da je staranje sistemski proces, v katerem organizem slabi in je zato bolj dovzeten za bolezni. Vendar se ne staramo vsi enako hitro. Hitrost staranje je odvisna od naših genov in okolja, v katero spadajo prehrana, gibanje, družabno življenje in sploh vse, kar smo in počnemo.

Ljudje že od nekdaj iščemo vrelec mladosti, a Lah Turnšek poudarja, da takšnega vrelca ni; so pa znanost, medicina in tudi večje družbeno bogastvo v zadnjih 100 letih pripomogli, da se je življenjska doba precej podaljšala. Toda cilj še ni daljše življenje, želja znanosti je predvsem daljše aktivno življenje, za katero pa moramo poskrbeti tudi sami s primernim načinom življenja.

Staranje je biološko dejstvo, starost pa je zagotovo tudi kulturno dejstvo. Gube so grde, povešena koža ni v redu, sivi lasje niso ravno zaželeni … – skriti, popraviti, polepšati, nam narekujejo družbeni ideali, ki častijo kult mladosti. Zato so tudi estetski kozmetični in kirurški posegi vse pogostejši in vse običajnejši.

Specialistu plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije dr. Urošu Ahčanu se zdi popolnoma normalno, da si želi biti vsak najboljša različica samega sebe, opozarja pa, da se pri tem ne smemo ravnati zgolj po zapovedih, ki jih po vplivnežih narekuje lepotna industrija. Ne samo da rezultati takrat ne bodo najboljši, iskanje hitrih in lahkih rešitev je lahko tudi nevarno. Čeprav se Ahčan ukvarja z estetsko kirurgijo, se zaveda, da zunanja podoba ni vse, saj se navzven kaže tudi veselje do življenja, ki ga nosimo v sebi. Dodaja, da je lepota le dodana vrednost, "ki pa je v modernem svetu silno pomembna. Tega se je treba zavedati in tudi iskreno povedati."

Ker smo postali izrazito vizualna družba, revije, plakate in družbena omrežja preplavljajo idealizirane podobe izklesanih teles, obrazov pravilnih potez in bleščečih nasmehov. A podobe, ki nas obkrožajo, navadno niso resnične, temveč obdelane s sodobno tehnologijo, ki oblikuje lepše in mlajše podobe in ki je danes dosegljiva vsem. Tine Lisjak, grafični oblikovalec, fotograf in sodelavec na Katedri za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, opozarja na nevarnost različnih t. i. olepševalnih filtrov. Za primerjavo nam ponudi uporabo konkavnega ogledala: če se vsak dan gledamo v njegovem odsevu, vidimo zoženo podobo, zato nas pogled na realno podobo v običajnem ogledalu lahko šokira in razočara.

Kako v takem svetu ohraniti pozitiven odnos do lastnega starajočega se telesa in s tem do sebe? Sociolog dr. Otto Gerdina ne pričakuje veliko od vedenja posameznikov, saj je prvi pogoj za sprejemanje staranja sprememba družbenega odnosa do starosti. Prav tako bi morali vsaj nekoliko predrugačiti sistem vrednot. Danes namreč cenimo predvsem učinkovitost, produktivnost in prilagodljivost, torej lastnosti, ki jih povezujemo z mladostjo. Lastne vrednosti ne utemeljujemo s tem, kar smo, ampak kar počnemo in kar imamo, prav to dvoje pa se z leti lahko začne zmanjševati. Za korak naprej bi morda morali dati večji poudarek življenjskemu izkustvu in pogledu naprej.

Jasna meja, kdaj se začne starost, v resnici niti ne obstaja. Dr. Maca Jogan vidi razliko predvsem med onemoglostjo in zmogljivostjo, aktivnostjo ter spomni, da se onemoglost lahko pojavi kronološko tudi že zelo zgodaj, ob tem pa še dodaja, da se človek počuti starega takrat, ko ni več potreben. Podobno kot Ahčan tudi Jogan opaža, da se, predvsem v starosti, na obrazu posameznika vse bolj kaže njegova notranja bit: denimo ljudem, polnim prezira, se ta riše tudi na obrazu, prav tako pa je starost lahko zelo lepa tudi na obrazu, če človek nosi v sebi dobroto, ki se izraža tudi v odnosu do drugega človeka.

Starizem je oblika diskriminacije, ki pa je tako normalizirana, da je niti ne opazimo. Gerdina razlog vidi v tem, da sami, ko se prvič srečamo s starostnimi stereotipi, še nismo stari in se nas zato ne dotaknejo ter jih hitreje ponotranjimo. Ko se postaramo sami, pa se predsodki in stereotipi obrnejo nazaj na nas.

Za zgled nam je morda lahko slovenska dramska in televizijska igralka Zvezdana Mlakar, ki se na stereotipe in mnenje okolice požvižga, čeprav je zaradi svojega poklica ves čas na očeh javnosti. Priznava sicer, da je tudi sama pri sebi opazila, da ima predsodke, saj se ji zdi sivolas in zguban moški lep, ob pogledu na postarano žensko pa jo nekoliko stisne. Toda prepoznavanje je že prvi korak pri premagovanju predsodkov in tudi sprejemanju minljivost. "20 let sem že bila stara. Zakaj bi jih morala še enkrat imeti 20? Nikoli več ne bi šla v tisto glavo," pravi igralka.

Odnos, ki ga imamo do staranja, in podobe starosti, ki jih nosimo s seboj, bodo vplivali tudi na to, kako se bomo starali. Zato je nujno, da začnemo te podobe spreminjati: starost ni onemoglost, starost so mnoge življenjske izkušnje in številna nova spoznanja.