Skozi ozko sotesko Pasice v Dolenjih Novakih so ga prinesli na posebej prirejenih nosilih.

Pibernik je bil vojaški in civilni pilot, kot 11-letni fant je bil najmlajši udeleženec Igmanskega marša, skupaj s prijatelji pa je hotel še enkrat doživeti ta izjemni pomnik človeške solidarnosti in tovarištva, ki bolnico Franjo uvršča tudi na zemljevid evropske dediščine. Na leto jo obišče 25.000 ljudi.

Albina Pibernika ‒ Bineta za prijatelje ‒ so pred vhodom v ozko sotesko varno namestili na posebna nosila. "So stara, mislim, da več kot sedemdeset," je povedal Žarko Trušnovec iz gorske reševalne službe Tolmin. Torej le dvajset manj, kot je Bine sam.

Izurjeni reševalci so se skozi ožine dobro prebijali, na nekaj mestih pa je bilo zelo zahtevno.
"Je pač malo bolj naporno, ker je ozko. Tako da morajo ves čas štirje nosit ... Ampak se da," je še povedal Trušnovec.

In potem so prišli na tako želeni cilj: v osrčje bolnice Franje. "Bom devetdeset let imel, pa je prav, da jo vidim vsaj enkrat še," je povedal zadovoljni Bine. Spremljala ga je Valerija Skrinjar Tvrz, udeleženka preboja na Menini planini. Bolnica Franja je za oba izjemen pomnik človečnosti. "Ponos na tovariše, ki so naredili to bolnico, in ponos, da od decembra '43, ko je bila ustanovljena, pa do konca sploh ni bila izdana," je povedala Valerija Skrinjar.

Opomnik na solidarnost

Več kot 600 ranjencev in ranjenk so zdravili tukaj v bolnišnici Franja. Med njimi tudi sto pripadnikov drugih narodnosti in celo okuptorjeve vojake. "Nemški vojak je bil ranjen, partizani so ga rešili, pripeljali v Franjo, ozdravili. In potem je tukaj ostal," pojasni Ivana Leskovec, direktorica mestnega muzeja Idrija. Bolnica Franja je torej pomnik in opomin na pomoč sočloveku, solidarnost, opominja direktorica muzeja.

Kaj menite, kaj bi bilo zdaj treba, da bi znova stopili skupaj? Znova tovarištvo? "Hja ...Težko bo," pravi Bine.

Je pa akcija dokaz, da se dá.