Upokojenki Anka Bratož in Jožica Rogina iz Novega mesta sta polni energije ter vedno odprti za doživljanje zanimivih dogodivščin in učenje novih stvari. Anka in Jožica sta bili sošolki v osnovni šoli, nato sta šli vsaka svojo pot, zdaj sta se pa znova našli na Razvojno izobraževalnem centru (RIC) in hodita skupaj na telovadbo. Nasprotujeta mnenju, da v starosti ne najdeš prijateljev. Čeprav med nekaterimi prevladuje mnenje, da je težje potovati, ko si starejši in imaš polno malho zdravil, sta Anka in Jožica to odločno zanikali.

Lani se je skupina štirih prostovoljcev iz Novega mesta za tri tedne odpravila na poljsko univerzo za tretje življenjsko obdobje v mesto Bytom. Med njimi je bila tudi Jožica, ki je zatrdila, da so kljub napornim pripravam pred odhodom in vsakodnevnim dejavnostim na Poljskem neizmerno uživali ter spoznali in se naučili veliko novega. Anka pa se je odpravila na individualno izmenjavo v Veliko Britanijo.

Dve leti trajajoči projekt je združil deset prostovoljcev
Kot pravi organizatorica izobraževanja odraslih v Razvojno izobraževalnem centru Novo mesto (RIC) Gabi Ogulin Počrvina, gre pri projektu Grundtvig – Prostovoljno delo starejših za spodbujanje mobilnosti in medgeneracijskega povezovanja starejših v drugih državah v povezavi s prostovoljnim delom, osebnostno rastjo in spoznavanjem ter učenjem o drugih kulturah. Delavnice, ki so jih izvajali prostovoljci obeh držav, so bile vezane na kulturno dediščino, geografijo ter zgodovino Poljske in Slovenije. Najprej so prišli poljski prostovoljci na obisk v Slovenijo, potem pa so slovenski prostovoljci obisk vrnili.

Skupino novomeških prostovoljcev je sestavljalo deset seniorjev. Anka ima sina na Poljskem, zato je o deželi že nekaj vedela, tako je lahko svoje znanje posredovala naprej, saj so morali pred odhodom na Poljsko dobiti čim več informacij o državi gostiteljici.

Na prihod prostovoljcev iz Poljske so se pripravljali eno leto
Sprva so imeli srečanja enkrat na teden, po potrebi so se dobili tudi sami. V skupini so si razdelili področja in vsak je pripravil svoje, tako da so vsi pridno delali in se pripravljali na prihod prostovoljcev iz Poljske. "Med pripravljanjem programa za Poljake je bilo izhodišče, da bodo tudi oni predstavili svojo kulturno dediščino, mi pa jih bomo vključevali v svoje programe. Šlo je tudi za medgeneracijsko povezovanje. Na primer Poljaki so predstavljali Poljsko našim mladim ali drugim udeležencem naših programov oz. starejšim v okviru univerze. Naša skupina je v sodelovanju s poljsko ambasado pripravila dvajsetminutni film o Sloveniji v poljskem jeziku in veliko popoldanskih prostočasnih dejavnosti, na primer vodenje ogledov."

Jožica in Anka sta imeli za nalogo predstaviti Novo mesto, drugi pa Dolenjske in Šmarješke Toplice, Stično, Pleterje, pomembne slovenske glasbenike in druge značilnosti naše države. "Na koncu so o vsem posneli še krajši reportažni film in izdali e-knjižico z recepti v treh jezikih – slovenskem, poljskem in angleškem," je pojasnila Gabi Ogulin Počrvina.

"Priprava gradiva za vodenje mi je vzela kar nekaj časa, nato je bilo treba prevesti še v angleščino, ki je bila uradni jezik, in pri tem mi je precej pomagala Anka," je povedala Jožica.

Stkale so se prijateljske vezi
Sogovornice so potrdile, da so bili Poljaki navdušeni nad Slovenijo in pripravljenim programom, še posebej pa so podrobno spoznali Dolenjsko. "Ko smo šli na Trško Goro, so bili čisto iz sebe, ko so zagledali polno mizo, harmoniko in dekleta v narodnih nošah. Med nekaterimi so se stkale tudi prijateljske vezi, tako da si še zdaj dopisujejo. Ena naša udeleženka si s pomočjo slovarja dopisuje s Poljakinjo. Čeprav je vse v nedoločniku, se razumeta. Sicer so pa zelo slabo znali angleško, večina samo nekaj besed, tako da je bil jezik velika ovira. Včasih smo raje govorili slovensko, saj so nas bolj razumeli," se spominja Anka.

Tudi jezikovne ovire se da premagati
Potem pa so slovenski udeleženci programa obisk vrnili. Štirje udeleženci krožka so bili na Poljskem tri tedne, drugi so prišli na obisk za tri dni. Ker so ob obisku Poljakov videli, da nastajajo težave v komuniciranju, so s sabo vzeli tudi Poljakinjo, ki živi v Novem mestu, ki jih je tudi že v krožku naučila osnov poljščine, RIC pa jim je omogočil tudi dvajseturni tečaj angleščine.

S sabo so vzeli ocvirke, ajdovo moko, kislo zelje …
V avto so naložili veliko slovenskih dobrot, ki jih na Poljskem ni, in sicer šunko, pršut, sir, hren in potico, medtem ko so belokranjsko pogačo in zavitek spekli na kuharskih delavnicah. Med pripravami na izmenjavo so se novomeški prostovoljci naučili belokranjskega vezenja, da so v Bytomu lahko naredili delavnico. Imeli so tudi degustacijo medu in izdelovali panjske končnice, za kar je bilo treba pripraviti material. Jožica: "Poiskali smo stare deske, prijatelj jih je pooblal, eden je narisal motive in na delavnici je vsak pobarval svojo panjsko končnico." Predstavili so tudi film o radovljiškem muzeju, kjer domuje čebelarstvo, ter imeli delavnico izdelovanja butaric.

Obisk Poljske je bil pravo doživetje
Jožica doda, da so bili vsi tako zagnani, da res ni bilo pomembno, koliko kdo dela. "Bili smo res skupina, ki se je zelo dobro ujela. Na koncu smo že drug drugemu brali misli. Tudi med potjo na Poljsko smo se zelo nasmejali in še kakšno zapeli. Eden je bil dober v jezikih, drugi za družbo, tretji za petje, vsak za nekaj." Na koncu so se tako navezali drug na drugega, da je ob slovesu tu in tam pritekla tudi kakšna solza, pove Anka in doda: "Čeprav se imajo za zelo zaprte ljudi in občutljive zaradi zgodovine, imamo mi zelo pozitivno izkušnjo. Zelo lepo so nas sprejeli in bili zelo odprti. To je bila res lepa izkušnja."

Potovanja so izziv
"Spoznaš ljudi drugih držav, kulturo, kulinariko, to je meni zelo zanimivo in izziv že od nekdaj. Dokler hodiš v službo in imaš družino, je to zelo težko, zdaj, ko smo v penziji, si pa to lahko privoščimo. Seveda ti mora pri tem nekdo organizacijsko pomagati. Če ne hodiš nikamor, tega ne veš in ne poznaš. Jaz sem bila že prej v Angliji in so mi ravno tako pomagali na RIC-u, da smo izpolnili vlogo," svoje izkušnje pojasni Anka, ki se je malce zunaj Londona znašla v pisani družbi udeležencev iz Španije, Romunije, Bolgarije, Turčije. "Prijavila sem se na vrtnarjenje. Jezik je bil seveda angleški, tako da to že moraš obvladati. Namen je bil, da v programu sodelujemo ljubiteljski vrtnarji in ne strokovnjaki. Recimo gospa iz Turčije je prišla s hčerko, saj sama ni govorila angleško, tako da smo lahko opazovali tudi odnos mama-hči v turški kulturi," je o svojih doživetjih povedala Anka.

S prostovoljstvom do potovanj
Gabi Ogulin Počrvina pojasni, da so izmenjave, ki jih financira EU, različne: nekatere so individualne, druge pa skupinske. Anka je bila v Londonu na individualni. Namenjene so strokovnjakom in drugim ciljnim skupinam. Po navadi naj bi izbrali tiste, ki niso veliko potovali, tako da lahko zdaj izkoristijo priložnost in gredo kam, ter da se tudi sicer ukvarjajo s prostovoljstvom. Za na Poljsko so imeli na začetku težave, ker nihče ni želel iti za tri tedne, na koncu so si pa vsi želeli iti. "Zame je bilo zelo pomembno, kako se bodo naši prostovoljci počutili na Poljskem, tako da sem pred njihovim prihodom odpotovala v Bytom in preverila, ali je vse urejeno. Glede na to, da so se Poljaki imeli pri nas zelo dobro, so se bali, da ne bodo izpolnili naših pričakovanj," je povedala Ogulin Počrvina.

Najpomembnejše je, da vidiš in spoznaš čim več ljudi in lokalnih znamenitosti
"V Bytomu smo stanovali v enem šolskem centru in smo bili prav zadovoljni. Tako kot pravi moja hči – bolje, da malo slabše spiš in ješ, glavno, da vidiš veliko stvari. Jaz zelo rada hodim po svetu in spoznavam različne kulture ter vidim, kako ljudje živijo. Izogibam se turističnih agencij, kjer kot ovca hodiš za drugimi, saj mi je všeč to, da si sam ogledaš stvari, ki te zanimajo, in se v miru usedeš in popiješ kavo, ko si zaželiš. Na Poljskem še nisem bila in nisem veliko vedela o njej. Ti trije tedni so zelo hitro minili, saj so bili dnevi zapolnjeni in naporni, ker smo imeli dopoldne in popoldne dejavnosti," je svoj pogled na potovanja podala Jožica.

Poljaki so jih presenetili s pesmijo En hribček bom kupil
V Bytomu so izkoristili res vsako minuto. Če niso pohajkovali, so peli in tu in tam doživeli kaj nenavadnega. Naučili so se tudi nekaj poljskih pesmi, Poljaki pa so jih presenetili s pesmijo En hribček bom kupil, ki so jo zapeli v slovenščini. Za novomeške prostovoljce je bil to eden izmed zelo ganljivih trenutkov. Ravno takrat je bila pri njih olimpijada za tretje življenjsko obdobje in Jožica je sodelovala pri teku. Kot pravi, so jo zelo bodrili vse do cilja. Obiskali so tudi koncert in poslušali cerkveno petje, odšli na sejem ter raziskovali mesto. Med spoznavanjem lokalnih znamenitosti so se pred vročino umaknili v cerkev, kjer sta dva člana začela peti Kje so tiste stezice. V tistem trenutku se je pojavil župnik, jih povabil naprej in velel, naj le pojejo, če želijo, se spominja lepega pripetljaja.

Upoštevali so tudi zdravstveni vidik
Velikokrat se pri starejših pojavljajo pomisleki glede potovanja zaradi morebitnih zdravstvenih težav. Tudi na zdravstveni vidik niso pozabili in so ga upoštevali že pri sestavljanju skupine, na samem potovanju pa je za njih poskrbela Jožica, ki je delala kot višja medicinska sestra. "Pozanimala sem se, kakšne težave imajo, in jih malo spomnila, da so vzeli zdravila, s sabo sem imela tudi prvo pomoč. Na koncu so mi rekli mama, čeprav sem bila najmlajša v skupini," je povedala Jožica.

V skupini je moč
Na koncu našega pogovora sta poudarili, da mora biti človek tudi v zrelih letih dejaven, in se ne sme bati. Kot pravi Jožica, znanja ni nikoli preveč, spoznavanje ljudi pa je vrednota, ki jo je treba ceniti. Sta si pa obe enotni, da je za potovanje zelo pomembno znanje jezikov, pri čemer ni nujno, da govoriš tekoče, temveč je zlata vrednih že nekaj osnovnih fraz, potem se že sporazumeš. Z dobro voljo in nasmehom se da veliko doseči, pravi Jožica. Vsi člani, ki so bili v tem programu, se še zdaj družijo in ohranjajo stike, sta za konec povedali zgovorni in nasmejani sogovornici.