V tej kraški vasi so se kmetje usmerili predvsem v rejo krav molznic. Mleko so kupcem v mestu dostavljale ženske, ki so prodajale doma namolzeno mleko, če pa ga ni bilo dovolj, so ga dokupile pri sosedih, ki so imeli manj krav in sami niso prodajali v mestu.

Prve mlekarice so tovor nosile na glavi. Vrče so dale v plenir – jerbas –, ki so ga podložile s svitkom. Mlekarile so tudi z vozički na dveh kolesih. S temi so lahko peljale do 60 litrov mleka. V Bazovici so imeli tudi konjske vprege, s katerimi so lahko peljali več kot 200 litrov mleka. Konje so zamenjali avtomobili. Spremenila se je tudi posoda. Najprej je bila železna, potem aluminijasta. Ta je bila lažja, a se je mleko v njej prej skisalo, smo izvedeli v Bazovici.

Emi Fonda Žagar je bila mlekarica kar 46 let. Začela je nekaj dni pred svojim 13. rojstnim dnem, končala pa leta 1995. "Doma smo imeli od 10 do 12 'blaga' (krav, op. p.). Skupaj z mlekom, ki so ga prinesli bližnji ljudje, sem imela približno 150 litrov dnevno. Vsako jutro okrog sedmih smo šli (...) S tem smo živeli. Od drugega smo imeli kakšno jajce in kaj zelenjave, tako da smo kaj prodali," je povedala.

Sandra Križmančič Kalc je spomnila: "Začela sem, ko nisem imela še niti 14 let, in delala sem skozi do leta 1980, ko je umrl moj mož. Potlej nisem šla več. Ampak v tistem času, ko sem imela 14 let, je bilo uboštvo, 'mižerja'." Prvih sedem let jo je oče peljal z vozom. Pri 21 letih je lahko opravila vozniški izpit in družina je kupila avtomobil. Kljub temu ni šlo vedno vse gladko: Mleko je šlo kdaj tudi vkup. Včasih ni bilo zadosti mleka. Po navadi je poleti ostajalo in pozimi ga ni bilo. To je bilo zmeraj. In treba si je bilo pomagati, kakor je bilo mogoče. Saj razumete kako, ne?"

Sabina Fonda Križmančič je pojasnila: "Kakšno navado so imeli takrat ljudje? Šli so delat. Pustili so kozico pred vrati, zunaj. Po stopnicah smo prišli s tem vrčem in smo videli napisano: un litro, due litri ... Kar tam, na stopnicah."

Magda Mužina Renčelj je mleko vozila v avtobusu. Začela je, ko sem imela 18 let. "Ob šesti uri je šel avtobus. Mleko smo naložile na avtobus - ne notri, prav na streho – in smo šle dol. Avtobus je imel malo ograjeno streho. Kdaj se je tudi malo nagnil in je šlo kakšno mleko dol, videlo se je, ko je teklo po steklu. Potem smo se spraševale, čigavo je to mleko. Jaz sem izstopila v ulici Fabio Severo, druge so šle naprej. Ob šestih sem šla, ob devetih sem šla že domov. Leta 1968 sem se poročila in nisem šla več."

Vse naše sogovornice so z mlekom oskrbovale del Trsta, ki leži najbližje Bazovici – Vrdelo, Kolonjo, Sv. Ivan in okolico. Med strankami so bili tako delavci kot uradniki in mestna gospoda. "Mi smo hodili tukaj po Vrdeli. Tukaj so bili Italijani in Slovenci. Bili so zelo prijazni. Ne samo tam. Hodila sem tudi v ulico Giulia, kjer so bili 'Istrijani'. Uh, kako so bili dobri ljudje, dobri. Kolikokrat sem kosila pri njih," se spominja Križmančič Kalčeva.

Tanja Jakomin Kocjančič, Radio Koper