Svojo ljubezen do glasbe je uresničevala s petjem v zboru. V Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, kamor je prišla pred letom dni, je po bolezni lepo okrevala in se hitro vključila v dejavnosti. Bila pa je povsem presenečena, ko se je izkazalo, de njena želja po učenju klavirja sploh ni neuresničljiva. Sicer je najprej razmišljala o učenju kitare, a na koncu se je odločila z klavir. Enkrat tedensko prihaja profesorica, s katero se učita tudi glasbeno teorijo. Gospa Milka, kakor jo kličejo, je zdaj prepričana, da za nobeno stvar zares nikoli ni prepozno.

"V dom sem prišla po možganski kapi, bilo mi je težko. S pomočjo fizioterapevtov v zdravilišču in tukaj sem si dobro opomogla. Spet hodim, odlično se počutim. zato sem se tudi hitro vključila v dejavnosti. Prav kmalu sem izrazila tudi dolgoletno željo – da bi se naučila igrati na klavir. Ravno v domu so mi namreč dopovedali, da nikoli ni prepozno! Najprej sem mislila, da se šalijo, ampak je res prišla profesorica!"

Gospa Milka se uči tudi glasbeno teorijo. S svojim napredkom je zelo zadovoljna.

"Ugotavljam pa, kako priden mora biti glasbenik. Vaja, vaja in še enkrat vaja. Krepiti moraš prste, brati note, ponavljati melodijo. Zdaj igram že z obema rokama. Glasba me sprošča, zapolni mi čas, če sem slabe volje, samo sedem za klavir in vse je drugače. Včasih zraven tudi kaj zapojem. Sem pa tukaj že nastopala ob 11-letnici doma."

Sicer je bila profesorica ekonomskih predmetov, v pokoju je 28 let.

"Dijake je bilo kar težko pripravit, da se jim predmeti niso zdeli dolgočasni. Moram pa reči, da so me moji dijaki obiskali tudi že v domu. V pokoj sem šla kar rada, čeprav sem še deset let delala pogodbeno," pravi.

V domu se dobro počuti, predvsem jo razveseljuje, da ljudje spremljajo dogajanje doma in po svetu. Zares nikoli pa si ni mislila, da bo v teh letih prvič zaigrala klavir.