Z grajskega hriba nad vasjo Svibno, kjer na življenje grajskih gospodov Ostrovrharjev danes spominjajo ruševine gradu, se razteza razgled na okoliške vasi, Kum, Lisco in grajske gorice.

V sosednji vasi Počakovo boste lahko skozi etnološko zbirko družine Ključevšek obujali spomine na življenje podeželskega prebivalstva pred nekaj desetletji, v Zagradu pa se ustavite še na ogledu Cumarjevega ali Potrpinovega mlina, v katerem še danes meljejo moko. Ravno tako imate v okolici Svibnega izhodiščne točke za Kum, Nebeško goro, Magolnik ali pa se lahko s Svibnega podate do razvalin gradu.

SVIBNO
Kraj je dobil ime po leskah
Svibno je dobilo ime po rožah ali leskah, ki so jih imenovali svibe in jih je bilo na tem območju nekoč zelo veliko. V nemščini se kraj imenuje Schärffenberg zaradi lege, saj je grad stal na ostri gori. Kranjsko ime Svivven pa je verjetno nastalo zato, ker so nemško besedo težko izgovarjali, ali zaradi večjega gozda v okolici, ki se imenuje Svivven oziroma Sviben.

Grofje Svibenski v 15. stol. odidejo v Maribor
Grad, ki so ga najverjetneje pozidali sredi 12. stol., je bil obramba pred Ogri in je stal tako visoko, da so se morali celo divji golobi spočiti med vrnitvijo iz doline nazaj na graščino, je zapisal Jože Potrpin. Grofje so se imenovali po kraju bivanja, se pravi po Schärffenbergu (Ostri vrh), medtem ko je vzdevek Ostrovrharji nastal pozneje. Svibenski grad so tlačani gradili tako, da so stali drug zraven drugega ter si iz doline Sopote do vrha gradu podajali kamenje. Grajsko poslopje naj bi bilo obdano z dvojnim obzidjem, in sicer z zunanjim in notranjim. Grad je začel po odhodu Svibenskih v Maribor leta 1400 propadati tudi zaradi visokih dajatev grofom, dodatno pa so ga izropali podložniki. Poskušali naj bi ga zavzeti tudi Turki, vendar se mnenja o njihovem uspehu različna.

Svibenski grof Viljem Ostrovrhar je nezvestobo vladarju plačal z življenjem
Ohranjeni ostanki zidovja na Grajskem hribu naj bi bili del stanovanjskega poslopja in ne obrambnega zidu. Ostrovrharji so imeli gradove in posesti tudi na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Matični grad je bil na Svibnu, kjer so imeli Ostrovrharji svojo kapelo, posvečeno sv. Barbari, ki je bila zavetnica rudarjev, saj naj bi v teh krajih kopali rudo.

Najslavnejšemu grofu Viljemu Ostrovrharju naj bi vila v gozdu podarila zlat prstan z dragocenim kamnom, ki naj bi ga varoval in mu prinašal blaginjo, dokler bo zvest svojemu vladarju. Prstan je izgubil moč takoj zatem, ko se je Viljem uprl koroškemu vojvodi Majnhardu. Pred smrtjo preda prstan stricu, vendar tudi ta nastopi proti svojemu vojvodi in tako se tudi njegova zgodba konča nesrečno. Po njuni smrti pride svibenska posest v tuje roke.

Viljemovo smrt je leta 1894 upodobil Anton Medved v tragediji Viljem Ostrovrhar. O njem pa govori tudi pripoved, ki je povzeta po Prešernovi Turjaški Rozamundi iz leta 1832.

Na Grajskem hribu je verjetno še vedno skrit zaklad
Na Grajskem hribu naj bi grofje zakopali zaklad, do katerega je poskušalo priti že več radovednežev. Ko so prišli do skrinje, se je nenadoma stemnilo, začelo grmeti in se bliskati, tako da so hitro pobrali šila in kopita ter jo ucvrli v dolino. Zatem se je znova razvedrilo in posijalo sonce, o bližajoči se nevihti pa ne duha ne sluha. Tudi pred drugo svetovno vojno se je nekaj vaščanov odpravilo na grad, da bi odkrili zaklad, vendar so se morali zaradi grozeče nevihte tudi oni nemudoma vrniti v dolino.

Ostrovrharjeve vinske gorice
Čeprav je to hribovito območje, v nižjih legah uspeva tudi vinska trta, kar so ugotovili že grofje Ostrovrharji, ki so želeli pridelovati vino v bližini gradu. Kmetom so ukazali, da so nižje ležeča pobočja zasadili s trto. Niso se motili, saj so leta pokazala, da so razmere primerne tudi za vinogradništvo, ki se je ohranilo vse do današnjih dni, čeprav so samorodnico zamenjali z drugimi vrstami trt. Posebnost Ostrovrharjevih goric je ta, da so v najsevernejšem območju dolenjskega vinorodnega okoliša in pod Kumom, ki mu pravijo tudi Dolenjski Triglav. V goricah je še ostanek zidov stare Ostrovrharjeve zidanice.

Cerkev sv. Križa
Na Svibnem si lahko ogledate tudi farno cerkev Poveličanja sv. Križa, o kateri kroži več legend, ena izmed njih pripoveduje, da se je nekdo rešil iz grajske ječe tako, da je skočil z gradu in zaklical »Sveti križ božji«, ter padel na mesto, kjer je danes mrliška vežica. Na tem kraju so takrat postavili kapelo in pozneje cerkev.

ZAGRAD
Cumarjev ali Potrpinov mlin
V okolici je delovalo več mlinov, vendar se je ohranil le Cumarjev ali Potrpinov mlin, ki je bil zgrajen leta 1920 in do leta 1947 so v njem mleli z uradnim obrtnim dovoljenjem. Od leta 2006 znova meljejo v njem in je edini mlin v doline potoka Sopota na kamne, s stopami in na vodni pogon. Po predhodnem dogovoru si ga lahko tudi ogledate.

POČAKOVO
Na kmetiji Ključevšek se ustavite na ogledu etnološke zbirke
Na potepu po Deželi Ostrovrharjev me je pot vodila tudi na kmetijo Ključevšek v Počakovo, kjer je v etnološki zbirki na ogled približno 1640 različnih predmetov, starih več kot 70 let, ki so jih ljudje uporabljali v vsakdanjem življenju. »Zbirko smo hoteli oblikovati glede na tematiko, da jo obiskovalcem tudi lažje predstavimo,« je povedal Adam Ključevšek. Del zbirke sestavljajo ure, ki so bile pomembne že v preteklosti, saj je bila v izbi po navadi tudi ura. V zbirki različnih stenskih in žepnih ur ter budilk so nekatere stare več kot 130 let, kar presodijo na podlagi izdelave mehanizma in poslikav, ki so bile značilne za določeno obdobje.

V zbirki imajo tudi nekaj šivalnih strojev, saj je bilo šiviljstvo oziroma krojaštvo v okolici Svibnega nekdaj kot dopolnilna dejavnost na kmetijah. Eden izmed njih je star 115 let in edini z letnico izdelave. Zelo razvito je bilo tudi čevljarstvo. Na ogled je orodje, ki so ga čevljarji potrebovali za izdelavo obutve, lesena kopita ter katalog čevljarstva iz leta 1900. V delu zbirke z gospodinjskimi pripomočki si lahko ogledate glinene pekače in lonce, posode za kis in tudi nekaj kovinskih posod, ki so jih uporabljali pred glineno posodo, sto let star mešalec za meso, kavne mlinčke, omaro za zorenje mesa, posodo za shranjevanje masla idr. Nečke so podolgovate posode, v katerih so včasih mesili kruh ali v njih položili otroke, če niso imeli kje spati. Ljudje so se v preteklosti znašli in si pomagali z različnimi pripomočki, da so si olajšali delo in življenje.

V šolo so otroci hodili, vendar so tudi pogosto manjkali zaradi dela na kmetiji ali bolezni, piše v redovalnici OŠ Lokavec nad Zidanim Mostom iz leta 1912/1913, pove Adam Ključevšek.

Razstavljeno imajo tudi knjigo iz leta 1910, ki je zanimiva zaradi posvetila, ki ga je ameriški predsednik Roosevelt napisal enemu izmed slovenskih zdomcev.

Kmečko življenje ni bilo lahko, na kar kaže različno orodje, ki so ga uporabljali na žagi, 140 let stara stružnica, kolarski pripomočki za izdelavo viter za koše, pripomoček za izdelavo grabelj, ročni sadilec koruze, ki so ga leta 1922 pripeljali iz Kanade in drugo kmečko orodje.

"Putrih je sodček, iz katerega se je pilo. Z njim so nosili pijačo žanjicam, kopačem v vinograd, koscem, prvotno pa je bil namenjen voznikom, ki so prevažali pijačo. Putrih je vedno visel na zadnji ročici voza in prodajalec vina je moral ta sodček napolniti, da ga je imel furman za popotnico", je pojasnil Ključevšek.

Vse eksponate je Adam Ključevšek zbiral več kot 30 let, medtem ko je bilo uradno odprtje zbirke leta 2007. Večino stvari je iz okolice Radeč oziroma najdlje s Kozjanskega, nekaj tudi z Dolenjskega. Skoraj za vsakim predmetom stoji zgodba s svojo zgodovino, ki so jo Adamu povedali lastniki predmetov ali pa jo je izbrskal sam. Za postavitvijo zbirke je ogromno dela, učenja in brskanja, česar članom družine Ključevšek ne manjka, saj ima Adam Ključevšek pred sabo že nov izziv, to je poiskati objektivu kamere, s katero so snemali OI v Sarajevu, še druge dele.

V okolici je tudi več pohodniških in kolesarskih poti, za tiste, ki se radi vračate v preteklost, pa je pokrajina bogata tudi z narodopisnimi podatki in predmeti. Povsod se najdejo tudi sledi gospodov Ostrovrharjev, in če jih ne najdete, vam bodo prijazni domačini zagotovo namignili, kje se skrivajo.