Podelitev največjih medijskih nagrad je letos drugič zapored potekala v Mariboru, predtem pa vsa leta v Ljubljani. Če bi odločal legendarni štajerski pevec Alfi Nipič, pa bi prireditev vsako leto potekala v kakšnem drugem slovenskem kraju, saj je to, kot sam pravi, vseslovenska prireditev, kjer nagrajujejo najboljše, ki so naredili nekaj za slovensko estrado, umetnost in kulturo.

Prav kulturnici Mileni Zupančič, ki so jo na podelitvi v SNG-ju označili za ikono slovenskega gledališča in eno redkih pravih slovenskih zvezd, je lanski dobitnik viktorja za življenjsko delo predal najprestižnejšega med viktorji - viktorja za življenjsko delo: "Milena je naredila ogromno za kulturo v Sloveniji, če gledamo skozi gledališko oko. Ona je velikan, ki je svoje življenje posvetila svojemu poklicu. Več kot 40 let sva prijatelja in zelo sem vesel, da je dobila viktorja. Če si ga kdo zasluži, je to prav ona."

Nedvomno si legendarna gledališka in televizijska igralka zasluži viktorja, kaj pa meni Alfi o drugih zmagovalcih na letošnjih viktorjih, se mu ne zdi, da leto za letom gledamo iste obraze na zmagovalnem odru med nominiranci: "Ne pojavljajo se vedno isti, in tudi če bi se, če so upravičeni do te nagrade in so v tem obdobju naredili spet nekaj, s čimer so zaznamovali glasbo, kulturo, umetnost, pa naj bodo nagrajeni. Tudi dvakrat, trikrat zapored, če je treba." K temu doda, da so ponavljajoči se obrazi nekako logična stvar, saj je Slovenija majhna dežela, kjer se ne zanimajo vsi za svet glasbe, kulture, umetnosti ...

Nekateri sploh nočejo peti v slovenskem jeziku
Alfi se je spomnil tudi nekih drugih časov in bil pri tem kritičen do slovenskih glasbenikov: "Včasih nismo smeli peti v tujem jeziku. Na primer: če sem želel z Big Bandom zapeti skladbo Cheek to cheek od Frank Sinatre, sem moral čez noč napisati besedilo, saj ni bilo dovoljeno peti v tujem jeziku. Danes je žal čisto drugače, nekateri naši izvajalci sploh nočejo več peti v slovenščini." Pri tem se je spomnil tudi na leta takoj po osamosvojitvi, ko je bilo po njegovi oceni kar 80 odstotkov slovenske besede v glasbi: "Danes, ko so želeli kvoto dvigniti na 40 odstotkov, pa tega v parlamentu niso potrdili. To me žalosti, saj je slovenska glasba, pa naj bo to narodno-zabavna ali kakšna druga vrsta glasbe, dosegla veliko po Evropi in svetu in bi zanjo morali imeti več razumevanja." Spomnil se je, ko je prepeval na ladji za križarjenja, ki je s Floride križarila od Mehike, Jamajke in Bahamov: "Ko smo prišli v Mehiko, so nas pričakali mariači. S čim pa mi danes pričakamo turiste v Sloveniji? Z našo glasbo gotovo ne. Tisti, ki pridejo v Slovenijo, rečejo: čuj, to pa je enako kot pri nas tam daleč stran. In nekateri med njimi so zaradi tega žalostni, kar je škoda. Tisti, ki pride v Slovenijo, želi slišati slovensko besedo tudi v glasbi. Pa tudi Slovenci v tujini, ko pridem, rečejo: Zapoj nam eno po slovensko. Želijo čutiti košček svoje domovine."

Glasbenik je za konec povedal tudi, da bi morali Slovenijo bolje turistično promovirati vsi skupaj: "Ljubljano imam rad, ampak imamo lepote naše domovine, prekrasno Pohorje, Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko, Štajersko, turistično bi morali Slovenijo ponuditi Evropi, svetu. Avstrijci ponujajo ves svoj turizem, pri nas pa je več reklame za hrvaški turizem kot za slovenski. Več bi lahko iztržili v turizmu, saj imamo veliko ponuditi. Nekateri hodijo družinsko, nekaterim je glasba všeč, nekaterim je pokrajina všeč, spet drugi pridejo smučat ... Od turizma bi morali bolje živeti."