Marija in Rok sta nas sprejela v varovankini sobi v četrtem nadstropju doma starejših občanov. Foto: MMC RTV SLO
Marija in Rok sta nas sprejela v varovankini sobi v četrtem nadstropju doma starejših občanov. Foto: MMC RTV SLO

Marija Ostrež stanuje v Domu starejših občanov Tabor v Ljubljani. Rok Križan jo obišče skoraj vsak dan. 31-letni prostovoljec in 93-letna gospa sta se spoznala leta 2021 prek posredovalnice prostovoljskih del na Slovenski filantropiji. Takrat je Marija še živela doma, v Šiški v Ljubljani. Dobivala sta se enkrat na teden, običajno ob koncu tedna, in igrala remi. Ko se je leto pozneje preselila v dom starejših občanov na Taboru, jo je Rok začel pogosteje obiskovati. "Postala je del moje družine. Vsak dan sva skupaj, od kartanja sva prešla k sprehodom. V pritličju doma je družba, tako rekoč se vsi že poznamo med seboj, 'kofetkamo', se nasmejimo. Postalo je že čisto domače," njuna srečanja opiše Rok. Marijo včasih z vozičkom odpelje na sprehod do osrednje ljubljanske tržnice. Pogosto pa poskrbi tudi za čisto osnovne, higienske potrebe svoje prijateljice.

V pritličju doma so bar in skupni prostori, kjer se stanovalci lahko družijo. Marijina soba je v 4. nadstropju, in če je Rok in njena družina ne bi redno obiskovala, sobe večkrat sploh ne bi zapustila. Negovalcev in drugih zaposlenih, ki jih potrebujejo v domovih starejših občanov, močno primanjkuje. Večinoma lahko poskrbijo le za najnujnejša opravila, kot sta hranjenje in previjanje, časa za pogovor in skrb za socialno vključenost pa pogosto zmanjka, čeprav bi si, kot opaža Rok, tega želeli tako stanovalci kot zaposleni v domu.

Zimski sprehod po Ljubljani. Foto: Osebni arhiv/Rok Križan
Zimski sprehod po Ljubljani. Foto: Osebni arhiv/Rok Križan

Prisotnost prostovoljca je zato zelo dobrodošla. Marijo nasmeje že Rokov prihod, potem včasih skupaj prebirata novice, obujata spomine, se pogovarjata o njenem življenju in drugih časih.

Marija je kot otrok živela v Makolah na Štajerskem. Pri 18 letih se je odselila v Ljubljano. "Doma ni bilo kaj, treba je bilo oditi, drugih je bilo veliko, kaj bom še jaz napoti. Pa sem šla," pove med pogovorom v svoji sobi, kjer nas je sprejela. V Ljubljani je pri premožni družini najprej delala kot gospodinjska pomočnica, imela je delo in streho nad glavo. Pozneje je šla na svoje in si ustvarila družino. "Leta gredo tako hitro … Ni zastonj "Oj, mladost, kam si šla" …" Veliko mi pomeni, da me Rok obišče in mi včasih kaj prinese," doda.

Tišina, izolacija in osamljenost starejših

Rok je v stiku tudi z Marijinima hčerkama, ki mamo redno obiskujeta. Vsi varovanci nimajo te sreče. Nepokretna varovanka, ki je bila nastanjena v Marijini sosednji sobi, je vse dni preležala v postelji, a naj bi se do začetka epidemije še dobro počutila. Rok nikoli ni opazil, da bi imela kakšen obisk. Številni starejši so bili med epidemijo po cele dneve sami. "Kako naj človek ohranja mentalno sposobnost, če leži v postelji in je 24 ur na dan sam? Zaposleni so imeli navodila, da opravijo le najnujnejše stvari." Rok je prepričan, da sta poleg virusa med upokojenci veliko življenj vzeli tudi tišina in izolacija.

Preden zapustimo sobo varovanke, Rok Marijo pripravi na kosilo. Okoli vratu ji zaveže prtiček, pred voziček ji pristavi premično mizico, na kateri ji bodo postregli kosilo. Tako bo, ko bo pojedla, lahko še malo gledala televizijo. Kadar ji kosilo postrežejo za mizo v kotu sobe, mora Marija, ko poje, počakati, da v sobo pridejo negovalci in jo premaknejo od mize, saj sama tega ni zmožna. Kar pomeni, da po kosilu, obrnjena proti steni, lahko dalj časa le gleda predse ali skozi okno in čaka, da kdo pride in ji pomaga.

Rok in Marija med gledanjem kviza Vem. Foto: MMC RTV SLO
Rok in Marija med gledanjem kviza Vem. Foto: MMC RTV SLO

Ko je Marija še živela v svojem stanovanju, je bilo drugače, saj je še lahko hodila. Kmalu po prihodu v dom pa je opešala in brez vozička ne zmore. Kot opaža Rok, zaposleni v domu zaradi preobilice dela "tečejo sem in tja". Rok zelo ceni delo negovalcev in drugih zaposlenih v domu ter pri veliki večini opaža veliko mero empatije in požrtvovalnosti. Včasih pa se vseeno zgodi, da je gospa, ko jo obišče, še v postelji ali v nočni plenici ali pa nima vstavljenih slušnih aparatov, kar je zanjo zelo pomembno. "Res je težko, če si odvisen od nekoga drugega."

Izkušnja z vozičkom in odvisnost od drugih

Rok se zna vživeti v to situacijo. V petem razredu je hudo zbolel in izgubil tudi del spomina. Ko se je zbudil iz umetne kome, za katero zdravniki najprej niso vedeli, kako se bo končala, je bil tudi sam nekaj časa na vozičku in začela se je rehabilitacija. "Takrat vidiš, kako hitro postaneš nemočen in odvisen od drugih. Naučiš se ceniti vsako malenkost. Brez ljudi, ki so bili okoli mene, najsi bodo zdravniki, negovalci, družina, me tu ne bi bilo," je prepričan Rok. Preizkušnja, ki jo je prinesla bolezen, namreč ni bila le fizična, ampak tudi psihična, še toliko bolj, ko se je čez eno leto znova znašel v bolnici. "Takrat sem bil na dnu. Pogled na življenje se mi je spremenil."

Rok Križan se danes ukvarja z IT-trženjem, kar kombinira z osebno asistenco. Prostovoljec je že od začetka srednje šole. Sodeloval je z različnimi nevladnimi organizacijami in pomagal posameznikom in skupinam na zelo različnih področjih. Delal je z distrofiki, v azilnem domu, nudil je učno pomoč otrokom in mladostnikom, pomagal je ljudem s posebnimi potrebami in starostnikom. "Čeprav sem delal z različnimi skupinami, lahko rečem, da so po mojem mnenju upokojenci ena od skupin, ki je najbolj spregledana v tej državi. Ogromno je upokojencev, ki so na postelji 24 ur na dan, ki ne potrebujejo denarja, potrebujejo samo nekoga, ki si vzame eno uro in nekomu polepša dan, čeprav samo enkrat na teden. Prav tako pa je ogromno upokojencev, ki se kljub polni delovni dobi komaj prebijejo skozi mesec s svojo pokojnino," opozarja.

Drugačen pogled na družbo si je ustvaril že, ko je kot prostovoljec delal z otroki in mladostniki s težavami v odraščanju. "Tam vidiš, kako drugačen je svet, ko nimaš vsega in kjer se ceni vsaka malenkost. Medtem gledam velik del družbe, ki ima vse in normalno živi, pa ni zadovoljen s tem, onim, tretjim. Pri upokojencih pride to še toliko bolj do izraza. Marsikdaj se zgodi, da jih svojci dajo v dom, nato pa jih ni več na spregled. Ali pa se počaka toliko, da so zadeve z dediščino urejene."

Rok Križan je za svoje neutrudno prostovoljno delo prejel že kar nekaj priznanj, med drugim državno priznanje za delo na področju integracije ogroženih družbenih skupin. "Zelo veliko mi pomeni, da je moje prostovoljno delo opaženo, a ni ga čez objem in nasmeh ali dobro voljo tistih, ki jim namenim svoj čas. (…) Najbrž vsak pri sebi na dolgi rok opazi, da mu materializem v življenju ne bo prinesel pretirane sreče. Tisti, ki svoj prosti čas raje nameni družbenim omrežjem in zgledom, kjer so pomembnejši postava, premoženje, oblačila itd., bo do tega spoznanja težko prišel, morda nikoli," meni Rok. "Zame je neprecenljivo, ko me Marija stisne in se ji ob mojem prihodu nariše nasmeh."