Koper, Ribnica, Slovenj Gradec, Domžale in Ljubljana. Pet krajev, pet domov za starejše, nešteto zgodb. To so kraji, ki jih boste z Božičnimi zgodbami od danes pa do petka obiskali prek radijskih valov. V vsakem domu za starejše sta voditelja Janko Petrovec in Alja Verbole pred mikrofon povabili tri prebivalce, v goste pa še različne glasbenike. V Kopru se je ekipi pridružil Rudi Bučar, v Ribnici Andraž Hribar, v Slovenj Gradcu Milan Kamnik, v Domžalah Tomaž Domicelj in v Ljubljani Boštjan Narat.

Mi smo se radijski ekipi pridružili v ponedeljek, ko so obiskali Obalni dom upokojencev Koper. Po ljubljanski megli nas je v Kopru pričakalo sonce in dobro razpoloženi stanovalci doma.

Urednik razvedrilnega programa na 1. Programu RA Slovenija Janko Petrovec je pred mikrofon povabil Stanislavo Primožič, Ireno Raimondi in Jožeta Skrta, za glasbene vložke pa je poskrbel domačin Rudi Bučar.

S sabo smo prinesli glasbo, prišli smo pa iskat zgodbe, ki jih še nismo slišali, je bistvo Božičnih zgodb ob začetku pojasnil Petrovec. Pred mikrofon je povabil tri prebivalce doma, ki so razkrili številne zanimive zgodbe iz svojih bogatih življenj.

"Mi smo imeli brin. Oče ga je postavil na mizo v kotu v "cimri" in ga okrasil. Ko sem bila otrok, sem mu podajala vato, da jo je oče postavil na brinj kot sneg. Dodali smo še razne obeske, predvsem pomaranče, jabolka in pecivo, pa tudi kakšni rožiči. Vse to smo navezali na nitke in obesili na drevo. Oče je pod drevešček dal tudi mah, kamor smo potem dodali božične figurice. Takrat smo imeli figurice iz papirja oziroma kartona," se je božičnega časa iz otroštva spominjala 85-letna Stanislava Primužič, ki je otroška leta preživela v Ustju na Vipavskem.

V družini Jožeta Skrta, ki je odraščal v bližini Kanala ob Soči, so si jelko naredili kar sami. V palico so zataknili veje in jih obrezali, da je drevo dobilo podobo jelke. Kot je pojasnil Skrt, je bilo to obdobje v prvih letih po vojni, ko je bilo sekanje smrek prepovedano. To so bili časi pomanjkanja, pa vendarle je bil to čas, ko se je na mizi znašel tudi kakšen kos mesa. "Še čisto majhni smo bili, ko so nam drugi povedali, da ni Miklavža," je še povedal Skrt in dodal, da je bilo to za otroke veliko razočaranje.

"Pri nas doma nismo imeli novoletne jelke, imeli smo samo jaslice. Mama je tiste figurice še v času stare Italije prinesla iz stare Gorice in smo jih imeli dolgo doma. Mah je bil, pa jaslice v sobi. So bili to časi, ko nekatere hiše niso smele videti, da imamo jaslice. Moj oče je bil namreč na takem položaju, da je bilo vse na skrivaj. Rdeč je bil," je pojasnila Irena Raimondi.

Kot je pojasnil Skrt, ob njegovem prihodu v Koper na področju Semedele, kjer je danes gosto naselje, ni bilo ničesar. "Niti vode." Tudi druga dva sogovornika sta se spominjala prvih let povojnega Kopra, ko so postavili temelje svojega življenja. "Najprej nisem imela ne vode v sobi, smo imeli skupno stranišče, ampak se je dalo preživeti. Potem se je pa naše pleskarsko podjetje širilo in tako smo imeli več delavcev, bilo nas je celo 260. Lepo smo se imeli," se spominja prvih let po prihodu Primožičeva.

"Leta 1969 sva se z možem preselila v Prekomorsko, ki je bila takrat najvišja ulica na Semedeli, drugo leto se je zgradila Kranjčeva, potem pa počasi celoten Markovec," se Kopra izpred 50 let spominja Raimondijeva.

Več o njihovih skrbeh in radostih, pa tudi odplačevanju posojil za ceno enega kapučina in piknikih, na katerih so se pogosto družili, pa boste izvedeli v radijski oddaji ob 11.15. Vabljeni k poslušanju!