"Neprenehoma sem tičal pri oknu, risal in akvareliral na eni strani ljudski vrvež, na drugi pa brezmejno daljo v večni igri letnih časov, oblakov in sonca," se je skoraj pol stoletja po vojni Veno Pilon spominjal ujetništva v Rusiji. Slikanje je Pilonu predstavljalo pomembno zatočišče, z njim se v ujetništvu ni počutil tako nesrečnega kot njegovi tovariši. S študijsko-dokumentarno razstavo Pilon v prvi svetovni vojni se ajdovska galerija pridružuje zaznamovanju začetka prve svetovne vojne.

Risbe, akvarele in ilustracije, ki so nastali na fronti in v ujetništvu, dopolnjuje tudi korespondenca med slikarjem in Stanom Kosovelom, bratom slavnega pesnika Srečka. Odprtja razstave, ki so jo pripravili Tanja Cigoj, Borut Koloini in Nataša Kovšca, se je udeležil tudi umetnikov sin Dominique Pilon.

Postavitev obravnava začetno in zelo kratko obdobje ustvarjanja Vena Pilona, ki pa kljub vojnim okoliščinam ni bilo nič manj kreativno kot poznejša poglavja njegovega življenja. Risbe, ki so nastajale na fronti, in akvareli iz obdobja ruskega ujetništva nagovarjajo z izjemno ustvarjalno močjo, ki je umetniku v neprijaznih okoliščinah dajala uteho in smisel.

Več razstavljenih del je prvič na ogled javnosti (hranijo jih v Pilonovi galeriji), umetnikov sin pa je za to priložnost posodil devet ruskih akvarelov. Originale si bo mogoče ogledati v času obiska Dominiqua Pilona, torej še jutri, pozneje pa jih bodo nadomestile reprodukcije. Dva akvarela sta del zbirke Moderne galerije, dva pa last zbiralca Vanje Lokarja iz Trsta.

Razstava je razdeljena v dva sklopa. Prvi, ki ga je pripravila Nataša Kovšca, predstavlja risbe s fronte in likovna dela, ki so vsebinsko vezana na začetek vojne. Že pred mobilizacijo je Pilon ustvaril nekaj risb s svinčnikom in tušem, kakor sta Voditeljeva boja in Arena, v katerih je čutiti izrazito pesimistično vzdušje. Sicer pa razstavljena dela kronološko popeljejo po poti 27. domobranskega pešpolka, h kateremu je bil Pilon dodeljen po rekrutaciji 15. aprila 1915. Vzdušje fronte je prvič ujel na italijanski fronti na Tirolskem, drugo pa v Galiciji, kamor so konec junija 1916 premestili bataljon gorskih strelcev.

Podobe je v hudem pomanjkanju risal s preprostim risalnim priborom na majhne kose papirja, ki nas sto let pozneje spomnijo na umetnikovo neuničljivo voljo po preživetju. Težil je k upodabljanju človekovega notranjega izraza, mojstrsko slikal vzdušje in ekspresivnost v izraze, kar so tudi ključne karakteristike ustvarjanja, ki jih je do popolnosti v risbi razvil v naslednjem desetletju.

"Neizrečna toplina" ruskih tovarišev
Ruskemu ujetništvu je namenjen drugi sklop razstave, ki ga je pripravila Tanja Cigoj. Spomladi leta 1917 je vlak z dvajsetletnim Pilonom in drugimi vojnimi ujetniki prispel v malo rusko letoviško mesto Lipeck, kjer je mlad umetnik pričal o boljševiški revoluciji in dočakal konec vojne. Da bi se prebil skozi lakoto in si olajšal vsakdan, se je zaposlil kot učitelj risanja na novoustanovljeni akademiji in ljudski šoli, popisoval in delil je živilske izkaznice ter otroke v vrtcu učil risanja. Učil se je ruskega jezika in prebiral literarne klasike. Spremljal je sodobna ruska literarna gibanja, prijateljeval z ruskimi intelektualci in umetniki – v Rusiji ga je ogrela 'neizrečna toplina' novih tovarišev, je pisal. Z nekaterimi je ohranil tudi stike po vrnitvi domov.
Barvita nasprotja Rusije so imela na mladega umetnika izjemen učinek, tudi veličina narave in neizmerna prostranost. Slikal in risal je krajine in vedute mesta, ujete v raznotere barve letnih časov ali vremenskih razmer in zaznamovane z živahno paleto, idiličnim ozračjem in elegantno linijo. Zbiral je utrinke s semanjih vrvenj, v lahnost poteze ujel prizore vsakdana, v malih avtokarikaturnih akvarelih pa s samoironijo orisoval položaj in razmere, v katerih se je znašel.

Domotožje je bilo prehudo
Po dveh letih ujetništva je še pred uradno repatriacijo ujetnikov pobegnil domov. S seboj je prinesel dela, ki ne izdajajo prestanih naporov in stiske, ki jih je doživljal. Izjemi sta dva risarska zapisa – ekspresivno zaznamovan avtoportret in akvarelirana risba Sled, ki zareže v spomin s krvavimi stopinjami skeleta (Smrti), ki vodijo do razmesarjenih udov v snegu.

Pišem ti na različne naslove
Na fronti si je Veno Pilon redno dopisoval s Stanom Kosovelom, ki je Pilonova pisma skrbno prenašal s seboj po bojiščih, po vojni pa jih shranil doma v Tomaju in tam so ostala tudi po tem, ko se je odselil v Ljubljano. Kosovelovih odgovorov na Pilonova pisma sicer ne poznamo, ker se niso ohranili, vendar je očitno, da jih je Pilon bral, saj se večkrat sklicuje nanje. Originalna Pilonova pisma so sicer razstavljena na razstavi Goriškega muzeja Pišem ti na različne naslove ..., v Pilonovi galeriji pa si je mogoče ogledati nekaj reprodukcij pisem in dopisnic. Prepis celotne korespondence iz obdobja med decembrom 1915 in avgustom 1916, ki obsega 28 pisem in dopisnic, pa je objavljen v katalogu.