Marsikoga bo Lov na divjaka prej kot s sinopsisom privabil s svojim poreklom: Kaj počnemo v mraku (2014), prejšnji celovečerec novozelandskega scenarista in režiserja Taike Waititija, je bil nebrzdan izbruh absurdnega humorja, parodija klasičnih vampirskih grozljivk in - tako je bilo vsaj videti - ena sama dolga improvizacija, vredna montypythonovcev. Tak dar za komedijo je v sodobnem filmu redek. Samo pesti lahko držimo, da ga je Waititiju, ki bo od neodvisnih komedij očitno presedlal v prvo ligo Hollywooda, uspelo pretihotapiti tudi v novi del Thora, blockbuster Ragnarok, ki ga je režiral in ga bomo videli v prihodnjem letu.

Waititijev največji adut je to, da zna sestaviti karizmatično igralsko zasedbo. Zgodba, pravzaprav adaptacija romana Barryja Crumpa, je preprosta: gonja na ubežnika v novozelandski divjini. Na begu sta Ricky Baker (Julian Dennison), sirota in mladoletni prestopnik - "zelo gnilo jajce," sikne socialna delavka - iz velikega mesta, in njegov godrnjavi posvojitelj, "stric" Hec (pod sivo brado mrkega hostarja se skriva Sam Neil). Debelušni mulec in zakrknjeni starec sta popolno utelešenje tega, čemur v filmu pravimo "odd couple" (čuden par).

V prvi etapi zgodbe je spoznavanje z divjino še plašno: Ricky vsako noč uide s kmetije, ki naj bi bila njegov novi rejniški dom, a je preokoren in preveč len, da bi se prebil dlje kot do sosednjega klanca, preden se spomni, da ga bo doma vendarle čakal zajtrk ...

Fašistoidna socialna delavka (Rachel House) in butasti miličnik (Oscar Kightley) sta Rickyja pri novih rejnikih neceremonialno odvrgla, a ko fantova nova krušna mama (Rima Te Wiata) nepričakovano umre, se morata vrniti. Ljudomrzni vdovec z zaporniško preteklostjo po presoji oblasti pač ni primeren skrbnik za fanta, ki bo tako najverjetneje moral v popravni dom. Ricky se ob takih napovedih končno zares napoti v divjino, a ker je pač mehkužen mestni otrok, ga mora Hec že po nekaj dneh reševati. Zaradi nepredvidene nesreče se ne moreta takoj vrniti v civilizacijo. Iskalna akcija, ki jo podpihujejo trači, da je Hec nekakšen spolni iztirjenec, ki je otroka ugrabil, se kmalu razmahne v čisto pravi lov na begunca.

14-letni Novozelandec je fantastičen kot mulasti, neotesani Ricky (to je zanj že tretja filmska vloga!), veteran Neil pa s svojo zadržanostjo pusti, da fantova srčnost še bolj pride do izraza. Obenem njegov Hec ni samo enodimenzionalen lik: pod robatim površjem se očitno skriva mil človek, ki se osamljenosti ne boji nič manj kot Ricky. Skupaj sta protagonista presenetljivo uigran komični duo, za katerega je lahko navijati; nikogar izmed njiju ne opredeljujeta samo žalovanje in izguba. Skoraj vsak prizor premore kaka iskreno duhovita šala (na primer razglabljanje o rasi Kavkazcev in stoične opazke o gangsterskem življenju, ki ga pač ne izbereš sam, ampak ono izbere tebe).

Kar Lov na divjaka loči od Waititijevega prejšnjega filma, je pridih osladne sentimentalnosti, ki je pač skoraj neizogiben v zgodbah o odraščanju in iskanju svojega mesta v svetu. Že po dobre pol ure je jasno, v katero smer se zgodba razvija: Ricky bo nazadnje dobil pravo družino, Hec pa bo prebrodil svoje žalovanje in se odtajal dovolj, da postane skrbnik trmastemu mulcu. Pravega prostora za absurd, kaos in anarhijo v takem zgodbenem loku ni, čeprav se Waititi izkaže tudi z nenehno vpeljavo odbitih stranskih likov (njega samega boste prepoznali v duhovniški opravi). Pregon se razraste v farso, ki se niti ne trudi več z realizmom: na prizorišče vdrejo lovci na glave, policija in na koncu celo vojska.

Lov na divjaka premore cel kup velikopoteznih panoramskih posnetkov "veličastnostne" ("majetical", kot pravi Hec) novozelandske pokrajine, bi pa krvavo potreboval element šoka in nepredvidljivosti. V zameno bi se lahko odpovedal saharinasti prisrčnosti, ki je vpisana v matrico tovrstnega indiefilma in ki ga na trenutke približa pastelnim kreacijam Wesa Andersona. A če ste cinizem sposobni za hip pustiti ob strani, je Lov na divjaka absolutno vreden ogleda - kino boste zapustili boljše volje.

Ocena: 4, piše Ana Jurc