Po dveh (relativno!) frivolnih izletih v mirnejše filmske vode (Jimmyjev dom in predvsem Angelski delež) se Ken Loach, starosta socialnega realizma in donkihotski borec britanske levice, vrača k temi, ki mu je najbolj pisana na kožo: k brezkompromisnim freskam ponižanj, ki jih delavski razred trpi v kapitalizmu. Če ne bi bil prav Loach sinonim za take zgodbe, bi ga lahko skoraj obtožili, da je navdih lani poiskal pri Francozu Stéphanu Brizéju (Zakon trga) ali še leto prej pri bratih Dardenne (Dva dneva, ena noč) - tako pa lahko verjetno pridemo le do samoumevnega sklepa, da tovrstne socialne skrbi ne ostajajo le na eni strani Rokavskega preliva.

Ken Loach - vsaj na začetku - na protagonistov sizifovski boj s kolesjem birokracije gleda s kančkom humorja: vsak med nami bo najbrž prepoznal poneumljajočo repetitivnost melodije, ki naj bi te zamotila, ko skušaš dobiti kako uradno osebo na telefon. Daniel Blake (Dave Johns) je gradbeni delavec v poznih srednjih letih iz Newcastla, ki okreva po infarktu. Že med uvodno špico poslušamo serijo abotnih vprašanj "zdravstvene delavke", ki hoče od njega na vsak način izvedeti, ali lahko dvigne roko nad glavo in pritiska gumbe na telefonu. Danielova naraščajoča razdraženost je duhovita, a v resnici smo priča usodnemu trenutku: uradna ocena, da je "sposoben za delo", je smrtno resna. "Zakaj me nočete vprašati, kaj je z mojim srcem?" sarkastično zavzdihne vdovec, ki na svetu pravzaprav nima nikogar. Vprašanje, ki v celoti povzame njegovo tragedijo.

Ker je standardizirani vprašalnik določil, da je zmožen vrnitve na delo, Blake ni upravičen do finančne podpore: lahko se prijavi na zavod za zaposlovanje, ki pa ima seveda svoje pogoje. Spisati mora življenjepis in se prijavljati za službe, ki jih v Newcastlu tako ali tako ni, in če ga že kdo povabi na razgovor, službe ne sme sprejeti, saj mu kardiolog prepoveduje vrnitev na delo.

Daniel, ki se z birokracijo (za zdaj še) spopada z optimistično trmo - "Kot pes s kostjo sem" - vidi, da v svoji slepi ulici ni sam. Na zavodu spozna Katie (Hayley Squires), mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki jo je država preselila v socialno stanovanje v Newcastlu, češ da v Londonu zanje ni prostora. Rešitev stanovanjskega vprašanja je Katie iztrgala iz družinskega kroga in ji naprtila cel kup drugih težav: majhna zamuda na sestanek s socialno delavko pomeni, da ne dobi čeka s podporo. V dickensovski mizeriji - pri svečah in v temi, saj ne more plačati elektrike - se z otrokoma stiska v razpadajoči hiši. Edina svetla točka v njenem življenju je prijateljstvo z Danielom, ki kdaj popazi na otroka, popravi njihov puščajoči kotliček in podobno. Med naplavljencema se splete tesno prijateljstvo, ki nima nobene zveze z romantično ljubeznijo: v enem od najbolj tiho pretresljivih prizorov v filmu Katie, ki v Danielu ne vidi le številke, prosilca ali kandidata, sprašuje o njegovi pokojni ženi. Svoj glas in svojo identiteto je medtem v očeh države že davno izgubil. Ker je javna uprava "popolnoma digitalizirana", je sicer inteligenten posameznik, ki računalnikov in pametnih telefonov ne zna uporabljati (kaj šele, da bi si jih lahko privoščil), samo še nadležen anahronizem. V Danielu, ki zaradi svoje računalniške nepismenosti doživi serijo ponižanj - očitno ni nikjer niti enega uradnika, ki bi mu obrazec lahko natisnil - se počasi nabira gnev. Ne preostane mu drugega, kot da zgrabi novo pisalo: sprej, s katerim bo na steni zavoda pustil svojo deklaracijo.

Stalni Loachev sodelavec, scenarist Paul Laverty (Jimmyjev dom, Veter, ki trese ječmen, Išče se Eric, Angelski delež ...), je napisal zgodbo, ki kot resnica (in ne le programski pamflet) učinkuje ravno zaradi podrobnega opisa sistema, ki je postavljen tako, da bi ljudje čim hitreje obupali in se vdali. Direktor fotografije Robbie Ryan je izbral paleto britansko turobnih sivin in modrih odtenkov, ki sugerirajo življenje na pragu stradanja, Loach pa ostaja zvest klasičnemu, nepretencioznemu kadriranju in podajanju zgodbe. Njegove parabole, v katerih ni niti sledu cinizma, se zavestno ogibajo okraskom.

Dave Johns, ki je v resnici stand-up komik in nima obsežnih izkušenj s filmsko igro, uteleša Slehernika, osameli glas razuma v morju norosti. Njegov Daniel ni fatalističen, v usodo vdan posameznik, zato je še toliko težje gledati, kako ga birokratsko kolesje počasi drobi. Hayley Squires ni v svoji vlogi nič manj presunljiva: prizor v banki hrane je eden tistih, ki s človekom ostanejo še dolgo. (Hudo je vedeti tudi, da je bil napisan po prvoosebni pripovedi, ki jo je Lavertyju zaupala neka gospa iz Glasgowa).

Katie se - podobno kot Danielov sosed, ki na ulici prodaja ponarejene superge iz Kitajske - naposled odloči za rešitev svoje stiske, ki jo postavi na napačno stran zakona. Daniel, poosebljenje etične drže, tega ne more sprejeti, in epizoda njegovega viteškega poskusa, kako dekle rešiti pred "onečaščenjem", je eden od redkih trenutkov, v katerih scenarij zabrede pregloboko v melodramo.

Jaz, Daniel Blake, projekt, zaradi katerega se je 80-letni britanski cineast vrnil iz že napovedane upokojitve, je pomemben film, do katerega je težko zavzeti kritično distanco, in najbrž najboljši Loachev izdelek v zadnjem desetletju. Daniel Blake je glas jeze, glas malega človeka, ki hoče biti viden in slišan. Film obenem poudari tudi odsotnost kakršnega koli organiziranega odpora od delavskega razreda proti vsakodnevnim krivicam: v takem svetu Daniel Blake ne more biti drugega kot zmešan Don Kihot, obsojen na klavrn propad.

Film moč črpa iz svoje relativne zadržanosti: v usodi dveh osamljenih revežev pod pragom revščine ni na žalost ničesar novega ali nevsakdanjega, a Loach premore več subtilnosti kot v številnih prejšnjih filmih in pusti, da njuni zgodbi spregovorita sami zase. Če boste jokali, kot smo v četrtek številni v Kino Komuni, bo to zaradi spektakla erozije človeškega dostojanstva, ki ga je dotolkla avtomatizirana brezčutnost "socialne države". Nemogoče si je lagati, da samo britanske.

Ocena: -5; piše Ana Jurc