Zelo veliko pozornosti so v dvajsetih letih posvečali tehnološki plati radia, na tem področju je imela Slovenija tudi zelo strokoven kader, manj pa na programskem področju. Tonskih zapisov iz tistega obdobja ni, so pa v časopisih objavljali sporede in številne članke.

Konec oktobra 1928 je na letnem občnem zboru tajnik zveze podal poročilo o delu radijskega odseka, v katerem je napovedal tudi programsko politiko radia, ki se je razvijala pod okriljem posebnega "prosvetnega" odseka, ki ga je vodil "prosvetni šef g. dr. Capuder". Temelj kulturnim programom je bila Ljudska univerza. Prosvetna zveza, ki je od vlade dobila koncesijo za Radio Ljubljana, si je zelo prizadevala ustanoviti Krekovo visoko šolo v Ljubljani, in ker ji to ni uspelo, so upali, da bodo delček tega lahko izpeljali prek radia, prek njega naj bi v letu dni imeli 360 predavanj o tem, kako skrbimo za svoje telo, kako spoznavamo in obvladamo naravo, o človeku kot duševnem bitju in o duhovnih dobrinah človeštva. "V okviru teh predavanj pridejo na vrsto vse stroke, katere bo 30 predavateljev poljubno obravnavalo in podalo v studiju. Z literarnimi predavanji bo skušala spraviti v stik naše pesnike in pisatelje z ljudstvom. Z jezikovnimi tečaji bo ustregla marsikateri družini, katere otroci ne morejo obiskovati srednjih šol, da bi se naučili tujih jezikov, s pravljicami in smešnicami hoče buditi med mladino zanimanje za naše narodno blago in obvarovati bisere pozabljenosti. Radio Ljubljana bo spajala v moderno duhovno občestvo nevidno sicer in tajinstveno, združeno vse prijatelje doma in na tujem. Zlasti rojaki v bližnji in daljni tujini bodo deležni toplih žarkov, katerim bo prosvetni in glasbeni program ogreval dušo, ki hrepeni po objemu ljube matere domovine. Estetsko bo širila prosveto z glasbenim programom, pevske in glasbene umetnosti," je bilo objavljeno v Vestniku Prosvetne zveze.

Prvo leto oddajanja je bilo tako kar pet jezikovnih tečajev, leta 1929 celo osem, iz sporeda iz leta 1939 pa je razvidno, da so imeli takrat še samo dva jezikovna tečaja, od teh je bila eden slovenščina. Slovenščino je več let poučeval prof. dr. R. Kolarič. Poslušalci so mu zastavljali praktična vprašanja iz jezika, on pa je nanje odgovarjal.

Po danskem zgledu so predavanja razdelili: na skrb za zdravje, spoznavanje prirode, domačo zgodovino in gospodarstvo ter duhovne dobrine človeštva (glasba, umetnost, filozofija in verstva). Imeli so celo oddaje o ženskih vprašanjih in turističnopropagandna predavanja. Leta 1937 so uvedli redne tedenske pogovore o ročnih delih. Vsako nedeljo dopoldne je bil verski program, ko so občasno predvajali predavanje o različnih verstvih.

V otroških urah so najpogosteje "radijske tetke" pripovedovale pravljice, velikokrat tudi skupaj z otroki. Leta 1938 so uvedli npr. deset minut trajajočo oddajo – otroški roman v nadaljevanjih. Leta 1939 so imeli v studiu lutkovni oder, Pavlihovo druščino. Oddaja je bila v živo in so jo obiskovali otroci iz vrtca.

Na tujih radijskih postajah so imeli domala povsod šolske ure, tako so jih uvedli tudi na Radiu Ljubljana. Leta 1931 so bile na sporedu dvakrat tedensko, zanje so skrbele šolske oblasti, financirala pa jih je radijska postaja.

Po letu 1935 so uvedli tudi posebne nedeljske slovenske ure za zamejske Slovence na Goriškem, v Trstu in na Koroškem, pri čemer so morali paziti na vsako besedo, saj sta Italija in Avstrija vsako stvar izkoristili za diplomatsko intervencijo. Koblar piše, da zato ni čudno "da je bila cenzura zelo natančna in da smo morali predložiti policiji celotni program, posamezna predavanja, poročila, da, celo posamezne osebe so nam končno kot sodelavce odbijali. Ban je marsikatero zunanjo napetost modro in srečno uravnal, brez njegovega razumevanja bi se bil marsikak dogodek morda neprijetno končal".

Glasbeni program se je opiral predvsem na slovensko ljudsko glasbo. Radio je razpisal tudi glasbene natečaje, da bi pridobili čim več slovenskih del. Prepisovati so začeli sistematično tudi rokopise večjih simfoničnih del, ki so jih dobili od različnih ustanov. Velik del glasbenega programa sta izvajala radijski orkester in radijski komorni zbor. Predvajali so tudi veliko operne glasbe in prenašali velike prireditve. Marca 1938 je npr. koncert iz Ljubljane prenašalo 110 ameriških postaj CBS.

Sredi tridesetih let se je v okviru Radia Ljubljana oblikovala posebna radijska igralska družina. Poleg slovenskih izvirnih del so igrali tudi dela svetovnih klasikov in tako je marsikatera slovenska drama na radiu doživela svoj krst. Literarni natečaji pri domačih piscih niso naleteli na odziv.

Radio je imel tudi zabavni program, čeprav so se programski delavci velikokrat pritoževali, da je na Slovenskem premalo humoristov. Do leta 1932, do svoje smrti, je z radiem sodeloval Fran Milčinski. Predvajali so kratke skeče, z zabavnega stališča komentirali dogodke preteklega tedna.

Strah ustvarjalcev, da radio "jemlje kruh"
Zorn že v svoji prvi Kroniki povzema program slovenskega radia: "Svojo programsko obliko je postaja ustalila v glavnem že po prvem letu oddajanja. Omeniti je treba, da spočetka mnogi kulturni krogi, predvsem tisti iz glasbenega področja, z radiom sploh niso hoteli sodelovati, češ da bo kulturi nasploh samo škodoval." Tako so radijski zagovorniki morali pogosto braniti radio in dokazovati, da ne jemlje dela kulturnim in umetniškim ustvarjalcem. "Marsikatera bridka je priletela že na račun radia, češ, radio odjeda kruh umetnikom godcem, pevcem in igralcem, pospešuje krizo gledališča in tako uničuje dobršen kos kulture in umetnosti." Dokazovali so, da radio ne odjeda, ampak daje delo. Objavljali so celo honorarje, ki so jih npr. nemške radijske postaje izplačale izvajalcem programov leta 1929. Tudi v Jugoslaviji so leta 1929 sprejeli zakon o zaščiti avtorskih pravic, ki je že ščitil avtorje pri prenosih in javnih izvajanjih književnih in umetniških del po radiu. Dotlej so namreč uporabljali določila zakona iz leta 1895 – še avstrijski, ki so veljali, namreč niso vsebovali določil o avtorskih pravicah, povezanih z radiem.

Država zahtevala volilni program
Svoja poročila, informacije pa je črpal radijski program iz časopisne agencije Avala, domača poročila pa je prejemal iz redakcij Slovenca in Slovenskega naroda. Takrat dnevno informiranje ni bilo prednostna naloga slovenskega radia in so zahteve države po objavljanju volilnih izidov dojemali kot poseg v avtonomnost programa. Po načinu, kako si je oblast to objavo zamišljala, je to tudi bilo tako.

Po določilih pogodbe med PZ-jem in ministrstvom za pošto je država lahko imela svojo radijsko uro. 8. novembra 1931 je skušalo ministrstvo doseči, da bi od osmih zvečer do polnoči agencija Avala posredovala volilne rezultate. Šele po posredovanju bana je radijska postaja lahko normalno oddajala svoj program, le na začetku vsake ure je sporočala volilne izide.

Naročniki, poslušalci, poslušanost
Slišnost radia Ljubljana je bila za takratne razmere dobra, obstajale pa so "mrtve cone", kjer ni bil slišen.

Kamnik nas sliši najbolje, je ugotavljal Marij Osana, na Jesenicah nas slišijo z detektorji, v Škofji Loki pa slabo. Dolenjska nas sliši slabše od Gorenjske, tudi v dolinah okoli Litije nas slabo slišijo, v višinah pa dobro. Celje in Maribor nas slišita v splošnem slabo, ker je tam tako imenovana "mrtva cona". Zato npr. slišijo na Semmeringu Dunaj slabo, Ljubljano pa izvrstno sprejemajo. Zvečer je v splošnem sprejem boljši kot podnevi. Tako je Osana že čez tri mesece oddajnik v Domžalah okrepil, in sicer je povečal njegovo moč z 2,5 kW na 5 kW, da bi ga še bolj, pa ga je prehitela druga vojna.

Nadzor nad odprtjem radiooddajnih postaj, nadzor nad njihovim delom, priprava zakonov, pravilnikov, odredb o radiodifuziji je bil v času med obema svetovnima vojnama v pristojnosti zveznega ministrstva v Beogradu, v okviru katerega so bili pošta, telegraf in telefon. S pravilnikom o radijskih sprejemnikih (določal je tudi naročnino) so že leta 1928 olajšali pridobitev dovoljenja za sprejemnik, ki ga je poslej bilo mogoče dobiti že pri najbližji pošti. Zanimivo je bilo, da so morali radijski sprejemnik, če so ga odnesli na primer s sabo na dopust, prijaviti pri najbližji pošti.

Radijski naročniki so bili predvsem uradniki, srednje izobraženstvo in inteligenca. Septembra 1928 je bilo v Sloveniji 2.030 naročnikov, 1. oktobra 2.507, 1. novembra 3.197, leta 1930 pa npr. 6.700 naročnikov.

28. februarja 1929 so naredili statistični pregled naročnikov in največ je bilo uradnikov – 1.830, obrtnikov 1.169, posestnikov in zasebnikov 689, trgovcev 695, profesorjev in učiteljev 355, duhovnikov 194, zdravnikov in odvetnikov 171, društev 172, delavcev 176, dijakov 239. Največ naročnikov je bilo v Ljubljani. Tistim, ki so radio skrivali, ki niso plačevali naročnine, so rekli komarji.
Radijskih naročnikov je bilo v ZDA npr. leta 1930 trinajst milijonov in pol, toliko naj bi bilo tudi avtomobilov!

Anketa med poslušalci po prvem letu oddajanja je pokazala, da so bili z oddajanjem zadovoljni, zadovoljstvo povprečno presega 80 odstotkov, so ugotavljali. Najmanj zadovoljni so bili poslušalci z nekaterimi jezikovnimi tečaji in prenosi cerkvene glasbe iz studia.

Radio Ljubljana med menjavanjem oblasti
Po letu 1931 so Slovensko ljudsko stranko na oblasti zamenjajo liberalci. Z odlokom bana Dravske banovine so 17. februarja 1933 razpustili tudi obe Prosvetni zvezi, v Mariboru in v Ljubljani. In po razpustu Prosvetne zveze je radijska postaja pripadla državi. Ministrstvo za promet je imenovalo začasni upravni odbor, komisariat Radia Ljubljana, ki je konec februarja tudi prevzel posle. Zamenjali so večino zaposlenih, ostali so le Pengov, Dolinar in Osana. Prosvetna zveza se je pritožila, saj je v radio veliko investirala, vendar je radijsko postajo dobila nazaj šele po zamenjavi oblasti leta 1935 oz. 1936.

Ilustrirani tednik za radiofonijo Radio Ljubljana je izhajal tudi še potem, ko je uprava postaje prešla v roke liberalcev; konec marca 1934 pa je začel izhajati še nov tednik za radio, film in gledališče, liberalni Naš val kot programsko glasilo komisariata. Obe reviji sta objavljali članke tudi v srbohrvaščini, Naš val celo v cirilici, Radio Ljubljana tudi program beograjske postaje v cirilici.

Program se bistveno ni spremenil, postal je le nekoliko bolj jugoslovansko obarvan. Leta 1934 so začeli oddajati nacionalna predavanja, za t. i. nacionalno uro je predavanja izbiral centralni Presbiro v Beogradu. Bila so prevedena v slovenščino. Revija Radio Ljubljana jih je kritiziral, komisariat pa je v Beogradu avtorje označil za "razdiralce, nergače in defetistične elemente". Leta 1935 so tako dvajset nacionalnih predavanj pripravili v Beogradu in sedem v Zagrebu. Ta predavanja je ljubljanski radio prenašal v srbohrvaškem jeziku. Trikrat mesečno so predavanja pripravili v Ljubljani, ta predavanja sta tudi zagrebška in beograjska postaja prenašali v slovenščini.

Nacionalna predavanja so ostala na Radiu Ljubljana tudi potem, ko je radio spet prevzela PZ, ko so liberalci izgubili oblast.

Potem ko je bil jugoslovanski kralj Aleksander v Marseillu ubit, so bile 26. junija 1935 nove volitve in takrat je padla vlada liberalne Jugoslovanske nacionalne stranke. Upravo v Dravski banovini so tako spet prevzeli katoliški politiki in razveljavili razpustitev Prosvetne zveze. Na čelu radia so bili spet Koblar, Osana in Stare, Dolinar in Zor ... Liberalni tabor se seveda ni sprijaznil s tem, zahtevali so neodvisno radijsko postajo, zmerjali so se po časopisih. Sredi tridesetih let je namreč radio postal najpomembnejši medij. Tako je "skupina vodilnih slovenskih kulturnih organizacij" aprila 1936 naslovila na ministra za pošto, telegraf in telefon spomenico, "da sedanja najemnica ljubljanske postaje ne predstavlja kulturne Ljubljane in Slovenije".

Novih postaj ministrstvo ni odobrilo, tako se je bitka med Prosvetno zvezo in liberalci nadaljevala. Zapisniki občnih zborov PZ-ja pa kažejo, da je prihajalo do nesoglasij tudi med PZ-jem in vodstvom Radia Ljubljana. Tako so na občnem zboru PZ-ja oktobra 1939 ugotovili, da je igralska družina radia sestavljena iz ljudi, ki so zelo oddaljeni od "kulturnega prepričanja" zveze. Po radiu naj bi predvajali pesmi, ki "so morebiti folkloristično zanimive, drugače pa pohujšljive". Tudi s šolskim programom PZ ni bil zadovoljen.
Pokazalo se je tudi, da je potrebno ločiti administracijo, tehniko in program, da je treba v program vključiti ljudi iz slovenskih kulturnih institucij.

Vodstvo Prosvetne zveze se je sredi tridesetih let začelo ukvarjati tudi z vprašanjem radijske postaje v Mariboru, kjer se je vseskozi poskušala postaviti relejna postaja. Hkrati so tudi na formalni ravni potekala pogajanja za razširitev radijske slišnosti oz. povezanost radijskih postaj na Slovenskem. Šele leta 1939 je bila med ministrstvom za pošto in Prosvetno zvezo sklenjena pogodba o izgradnji in eksploataciji nove radiooddajne postaje v Ljubljani in relejne radiooddajne postaje v Mariboru.

Prosvetna zveza je ustanovila zadrugo Lastni dom in kupila parcelo na vogalu Kolodvorske in Tavčarjeve ulice, kjer je radio še danes. Izdelavo načrtov za Slovenski dom je prevzela banska uprava Dravske banovine. Januarja 1940 sta bili naročeni že obe postaji. Hkrati so gradili oddajni postaji v Domžalah in v Mariboru. Obe postaji sta začeli obratovati leta 1941.

Sicer pa je leta 1940 imel Radio Ljubljana 21.615 naročnikov, dobrih pet tisoč v Ljubljani, slabih štiri tisoč pa v Mariboru, četudi se program na Štajerskem še vedno ni dobro slišal.