Madžarsko večina Slovencev pozna najslabše med četverico sosed. Decembra se je znašla v ospredju zaradi protestov proti spremembi delavske zakonodaje, predtem pa je najbolj odmevala njena ostra protipriseljenska politika.

Sprememba delavske zakonodaje je omogočila dvig dovoljenih nadur letno z 250 na 400, njihovo izplačilo pa je dovoljeno v treh letih. Številnim državljanom je prekipelo, svoje nezadovoljstvo izražajo na ulicah. To je bil povod za obisk Budimpešte, kjer smo govorili z različnimi sogovorniki, da bi skušali dobiti vpogled v dogajanje v naši vzhodni sosedi.

Kdo je Viktor Orban, že tri desetletja eden ključnih obrazov madžarske politike? Zakaj se je sicer razdrobljena opozicija zedinila na protestih proti dvigu nadur? Kakšne spremembe je vlada uvedla na področju azilne politike? Kako skušajo ohromljeni sindikati delavcem izboriti boljši položaj? Kakšno je stanje v medijski krajini? Katera madžarska vlaganja v Sloveniji ostajajo, potem ko je sodelovanje pri 2. tiru padlo v vodo? Kako živijo porabski Slovenci?

Odgovore na ta in številna druga vprašanja najdete v nadaljevanju.

Vabljeni k branju!

Ksenja Tratnik

Budimpešta, 19. januar. Sprehod po veličastni madžarski prestolnici razkrije pogled na množico turistov – številke kažejo na porast turistov iz leta v leto –, ki v svoje objektive lovijo številne do oči prijazne motive, ki jih Budimpešta premore na vsakem koraku.

"Gresta na proteste?" naju vpraša Virginie, receptorka v hotelu. "Res občudujem tiste, ki gredo na ulice, ki se tako izpostavijo. Večina ljudi si ne upa iti na ulico, ker se bojijo za svoje službe. Na podeželju so razmere še toliko slabše. Na televiziji so ves čas ene in iste novice. Ljudje se oprimejo vsakega upanja, da bo kaj bolje." Njena zgodba je podobna številnim drugim: v prestolnico je prišla s podeželja, kjer ni imela možnosti za službo. "Mladim je zelo težko, stanovanja so zelo draga, najemnine visoke. Sama imam srečo, moji starši so prodali stanovanje in najeli posojilo, da so mi kupili stanovanje tu, ki je seveda veliko manjše kot doma. Večina mojih prijateljev nima take sreče."

Kaj se dogaja na Madžarskem? Na eni strani so gospodarski kazalci države spodbudni, država zaznava rast BDP-ja, padec brezposelnosti, povišanje plač. Na drugi strani je v madžarsko vlado uprtih vse več kritik državljanov zaradi povečevanja razkola med bogatimi in revnimi, slabega zdravstvenega sistema, napadov na avtonomijo šolstva, sodstva in medijev. Državljani pozitivnih učinkov gospodarskega napredka ne občutijo v svojih denarnicah in dvigu življenjskega standarda.

Za oceno stanja smo se obrnili na političnega analitika in namestnika odgovornega urednika političnega tednika 168 Ora Zoltana Laknerja. "Res je, rast BDP-ja je močna, stopnja brezposelnosti ni bila še nikoli po letu 1990 tako nizka, povprečni dohodek se povišuje. Druga plat te zgodbe pa je, da so štiri od sedmih madžarskih pokrajin med 20 najrevnejšimi pokrajinami v EU-ju, da sta madžarski izobraževalni in javni zdravstveni sistem v zelo slabem stanju, da je stopnja socialne mobilnosti zelo nizka."

In vse to po njegovih besedah privede do tega, da Madžarska ni zmožna izkoristiti svojega razmeroma dobrega gospodarskega stanja za zmanjšanje neenakosti med državljani in za razvoj javnih storitev, ker te preprosto niso prioriteta Orbanove vlade. “Gospodarska odvisnost Madžarske se že 30 let ni spremenila: najbolj razviti deli našega gospodarstva so posledica tujih vlaganj, tujih multinacionalk. Še posebej veliko vlogo igra nemška avtomobilska industrija. Zelo pomembno vlogo pri spodbujanju gospodarstva imajo tudi evropska sredstva, pri čemer pa velja, da so glavni prejemniki evropskih finančnih sredstev pripadniki režima," še pravi Lakner.

Dvig nadur ljudi pognal na ulice
Decembra je parlament, v katerem ima vladajoča stranka Fidesz, na čelu katere je premier Viktor Orban, dvotretjinsko večino, sprejel več odmevnih zakonov. Največ odziva je sprožil zakon o delavskih pravicah, ki povečuje število dovoljenih nadur z do zdaj dovoljenih 250 na 400 nadur letno, pri čemer je časovni okvir izplačila do tri leta. “Če analiziramo evropsko povprečja nadur, je Madžarska šele četrta ali peta od zadaj, tako da ne opravimo veliko nadur. Pravzaprav je smernica Evropske unije 416 nadur, tako da je naših 400 ur znotraj omejitev,” je za MMC vladni vidik pojasnil tiskovni predstavnik vlade Zoltan Kovacs. Sindikati na drugi strani njegove navedbe zanikajo. "Naše ministrstvo je potvorilo podatke, kajti v nobenem evropskem dokumentu ne boste našli te številke. Regulativa iz leta 2003 pravi, da delovni teden ne sme preseči 48 ur. Oni so to preprosto pomnožili z 52, kolikor je tednov, in dobili številko 416. To je njihov način komuniciranja," se je ob našem citiranju vladnega predstavnika razburil Laszlo Kordas, predsednik konfederacije madžarskih sindikatov (MASZSZ), ki so v preteklih tednih organizirali protestne shode po vsej državi.

Številnim državljanom je namreč po sprejetju zakona, ki so ga poimenovali drakonski in suženjski, prekipelo in odšli so na ulice. "Država zapravlja za stadione in druge nepotrebne zadeve, medtem ko imajo delavci mizerne plače, zdravstvo in šolstvo pa sta v razsulu," je svoje nezadovoljstvo na protivladnem shodu ubesedil 26-letni vzgojitelj v vrtcu Gyuri Kober, ki mesečno zasluži 350 evrov. Vsak teden se na ulicah Budimpešte, pa tudi v drugih mestih po državi zbirajo protestniki, ki si želijo, da bi vlada prisluhnila njihovim željam po boljšem življenju.

Kot je pojasnil mednarodni sekretar konfederacije sindikatov Gyorgy Karoly, je osnovna težava madžarske družbe in sistema v zadnjem desetletju velik razkol. "Družba je močno razdeljena v vseh pogledih, politično in socialno. In v tej razdeljeni družbi žal tisti, ki so na oblasti, igrajo na najslabše občutke. Zelo lahko je poiskati tri ali štiri sovražnike, ki se jih lahko okrivi za vse. Najprej so bile to multinacionalke, potem banke, nato Evropska unija, pa prebežniki, George Soros, liberalna demokracija, politična korektnost … Vse to je močno razdelilo družbo." Ob tem je poudaril še veliko socialno razdeljenost. "Od 4,6 milijona delovno aktivnih državljanov jih 1,2 milijona prejema minimalno plačo, ki je šele pred enim letom dosegla višino praga revščine. Da ne govorimo o upokojencih. Najnižja pokojnina je 90 evrov. Imamo revščino, ki jo izrabljajo tisti, ki vladajo."

Od l. 2006 je državo zapustilo milijon ljudi
Višji standard v tujini je eden glavnih vzrokov, da se vse več Madžarov izseljuje. Po podatkih OECD-ja je državo od leta 2006 zapustilo milijon ljudi, med njimi številni mladi in kvalificirani delavci. Tiskovni predstavnik vlade Zoltan Kovacs na to odgovarja, da odstotek tistih, ki gredo s trebuhom za kruhom iz države, ni nič višji kot v drugih državah regije. “V zadnjih treh ali štirih letih smo denimo dvomestno povišali plače in sprejeli stanovanjski dodatek za kompenzacijo. V zadnjem letu se val obrača, več jih prihaja nazaj, kot odhaja. Ne gre za posebnost Madžarske, temveč za regionalno težavo ne le zadnjih nekaj let, ampak desetletja, zato se moramo s tem ustrezno spopadati,” pravi Kovacs. Na drugi strani je direktor Centra za neodvisno novinarstvo (CIJ) Sandor Orban v pogovoru za MMC poudaril, da so Madžari začeli domovino zapuščati veliko pozneje kot Romuni in Poljaki, ki so se začeli seliti že kmalu po tem, ko sta državi vstopili v EU.

Soroseva univerza se seli na Dunaj
V vmesnem času je zaradi spremenjenih pravil, ki ji onemogočajo delovanje na Madžarskem, svoj sedež iz Budimpešte na Dunaj preselila Srednjeevropska univerza (CEU), ameriška zasebna univerza, ki jo je ustanovil na Madžarskem rojeni milijarder George Soros. Madžarska vlada je namreč marca lani sprejela novi zakon o univerzah, ki zahteva, da morajo na Madžarskem akreditirane tuje univerze svoje študije ponujati tudi v matični državi. CEU je februarja letos odprl svojo šolo na Bard Collegeu v zvezni državi New York, toda madžarski organi niso podpisali sporazuma z zvezno državo New York, zato je CEU sporočil, da svoje akreditirane programe iz Budimpešte seli na Dunaj.

V Sorosu sicer Orban in njegovi somišljeniki že dolgo vidijo sovražno trdnjavo liberalizma in mu očitajo, da se prek organizacij, ki jih financira, vmešava v notranjo politiko. “Transparentnost je v politiki nujna. Kako je torej mogoče, da politični akter brez demokratičnega mandata, za katerega se nikoli ni potegoval na volitvah, lahko skrije vire svojega financiranja zadev, ki dejavno formulirajo politiko Evrope? Za to gre. Zato napadamo Sorosa: ker je izjemno dejaven pri ustvarjanju politike in to ni prav, ker za to ni nikoli dobil demokratičnega mandata. Vse organizacije in njegovi somišljeniki, ki ga podpirajo, niso bili nikoli izvoljeni,” je glavni vzrok za odklonilen odnos oblasti do Sorosa pojasnil vladni tiskovni predstavnik Kovacs.

"Teoretična kategorija "ugrabitev države" je obstoječa politična realnost"
Zadnje poročilo organizacije Transparency International je pokazalo, da je Madžarska v zadnjih letih močno nazadovala na lestvici indeksa zaznave korupcije in da je stopnja političnih pravic na najnižji ravni od padca komunizma leta 1989. "Kar imenujejo korupcija, je glavna Fideszova politika, je pred nekaj leti v intervjuju dejal Orbanov podpornik Andras Lanczi, politični filozof in rektor univerze Corvinus v Budimpešti. Teoretična kategorija "ugrabitev države" je na Madžarskem obstoječa politična realnost," je zelo neposreden politični analitik Lakner in dodaja, da Orbanov režim že devet let postopoma gradi svojo klientelo. "Eden izmed bistvenih elementov režima je fuzija politične moči in osebnega bogastva ključnih deležnikov. Orban tri zaporedne zmage in zdajšnjo dvotretjinsko večino interpretira kot dovoljenje za zasedbo vseh državnih institucij, kot dovoljenje za končanje sistema medsebojnega nadzora (check and balances), kot dovoljenje za omejitev avtonomije lokalnih vlad, univerz, znanosti, medijev in kot dovoljenje za omejitev političnih pravic. To je zdaj v praksi to, kar je poimenoval "neliberalna demokracija," skorajda neomejena oblast, ki jo legitimizirajo z zrežiranimi volitvami in politično sfero, ki so ji podrejeni vsi podsistemi."

Mednarodni vladni govorec Zoltan Kovacs vse obtožbe glede avtoritarnosti Orbanovega režima zavrača. "Javnomnenjske ankete kažejo, da tudi vsa opozicija skupaj ne more pridobiti tolikšne podpore ljudstva, kot jo imamo mi," pravi in dodaja, da so protivladni protesti le politična akcija, za katero stojijo opozicijske stranke. Orbanova vlada je na zadnjih volitvah dvotretjinsko večino v parlamentu pridobila z 49 odstotki podpore državljanov (na volitvah leta 2010 pa s 53 odstotki). Direktor Centra za neodvisno novinarstvo Sandor Orban je volivce Fidesza označil za "največjo manjšino na Madžarskem". Decembra 2011 so poslanci izglasovali reformo volilnega sistema: namesto dveh poteka zgolj en krog volitev, v veljavi pa je mešanica proporcionalnega in večinskega sistema, spremenilo se je število volilnih okrajev in znižalo skupno število poslancev. 106 poslancev je bilo izvoljenih neposredno, 93 pa prek strankarskih list, in sicer so si te sedeže proporcionalno razdelile stranke, ki so presegle petodstotni volilni prag.

Orban vztraja: Glavna nevarnost so priseljenci
Ostre kritike proti Viktorju Orbanu in njegovi vladi že več let prihajajo iz Bruslja. Nerazumevanja sta bila deležna njegova ostra protipriseljenska retorika in nasprotovanje evropskim kvotam za premestitev prebežnikov (eden izmed njegovih citatov: "Nikoli ne bomo dovolili, da Madžarska postane ciljna država za prebežnike. Ne želimo imeti manjšin z drugačnimi kulturnimi vrednotami in koreninami med nami. Madžarsko želimo ohraniti madžarsko."), vendar je Orban ostal neomajen: na meji s Srbijo in Hrvaško je leta 2015 zrasla žičnata ograja. Madžarska je ustavila prihod prebežnikov čez Madžarsko proti Avstriji in Nemčiji in ga preusmerila na pot čez Hrvaško in Slovenijo.

Za ograjo so oblasti vzpostavili tranzitni coni Röszke in Tompa, v katerih zadržujejo prosilce za azil. Na začetku leta 2016 so oblasti sprejemale od 20 do 30 prosilcev za azil na dan, nato se je številka znižala na deset, od januarja lani pa sprejemajo le še enega dnevno v vsaki izmed tranzitnih con. Po spremembi pravil julija lani prošnje za azil niso odobrili nobenemu prosilcu. Nevladne organizacije opozarjajo na nevzdržne razmere. "Gre za nespoštovanje osebne svobode. Prosilce zadržujejo brez kakršne koli odločbe o omejitvi gibanja, brez možnosti pritožbe, v nečloveških razmerah. Prišlo je tako daleč, da smo bili avgusta lani prisiljeni poslati zahteve za začasne ukrepe na Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru osmih oseb, ki so jim v tranzitni coni odrekli hrano," razmere opisuje Gruša Matevžič, slovenska pravnica v Madžarskem helsinškem odboru, nevladni organizaciji, ki je edina organizacija, ki nudi pravno pomoč prosilcem za azil.

Vse večji pritisk na nevladne organizacije
Vlada je med letoma 2017 in 2018 namreč sprejela sveženj zakonov, ki so močno otežili delovanje nevladnih organizacij. Leta 2017 je bil sprejet zakon, v skladu s katerim se mora organizacija, ki prejme več kot 24.000 evrov iz tujine, registrirati, prejeta sredstva takoj prijaviti oblastem in hkrati na vseh svojih publikacijah označiti, da so financirani iz tujine. Lani sprejeta zakonodaja, poimenovana Stop Soros, pa je bila uperjena posebej proti organizacijam, ki delujejo na področju migracij. Dodatno je obdavčila njihovo delovanje in uvedla novo kaznivo dejanje: vsakršno pomoč pri podaji prošenj za azil in posredovanje informacij o azilu.

Odmevna podelitev azila Gruevskemu
Na drugi strani pa je enemu "beguncu" madžarska vlada pomagala sama in bila deležna močno dvignjenih obrvi: azil je podelila nekdanjemu makedonskemu premierju Nikoli Gruevskemu. "Predvsem je zanimivo, kako je kljub preklicanemu potnemu listu zakonito vstopil na Madžarsko. Na madžarskem veleposlaništvu v Albaniji so mu izdali dovoljenje za vstop na Madžarsko. Do zdaj takšno dovoljenje ni bilo izdano še nobenemu prosilcu za azil. Prav tako ni bil nastanjen v tranzitni coni kot vsi drugi, saj naj bi bil zaradi svojega profila tam v nevarnosti. Torej za žrtve mučenja, travmatizirane ljudi, žrtve posilstev, otroke je tranzitna cona popolnoma varna, ampak za Gruevskega bi bilo pa v tranzitni coni zelo nevarno, tako da je bil raje nastanjen v hotelu v Budimpešti. Gre za popolnoma politično podelitev azila," je jasna Gruša Matevžič.

Pravosodna reforma uvaja ločen sistem upravnih sodišč
Poslanci so decembra sprejeli tudi zakon, v skladu s katerim bo do leta 2020 upravni oddelek odcepljen od vrhovnega sodišča (kuria), v sklopu katerega bosta potem ostala kazenski in civilni oddelek in ustvarila ločen, vzporeden sistem sodstva. V Madžarskem helsinškem odboru so že ob sprejetju opozorili, da zakon ogroža vladavino prava in spodkopava ločitev vej oblasti. Nad delovanjem administrativnih sodišč in imenovanjem sodnikov bo imelo namreč nadzor izključno pravosodno ministrstvo, sodnike bo imenoval pravosodni minister, ki bo nadzoroval tudi proračun sodišč.

"Čeprav se zdi, da bi bil nadzor nad kazenskimi sodišči pomembnejši z vidika moči, želi režim ohraniti podobo delujoče demokracije. Upravna sodišča pa vendarle obravnavajo politično izjemno občutljive teme, kot so davki, gradbena dovoljenja, protesti, volilne pritožbe in azilna zakonodaja," je vsebino pravosodne reforme pojasnil odvetnik in sopredsedujoči Madžarskemu helsinškemu odboru Andras Kadar. Nova zakonodaja prav tako od bodočih sodnikov ne zahteva delovnih izkušenj, zato bodo lahko po besedah Kadarja ljudje iz državne uprave, z ministrstev, neposredno presedlali tudi na najvišje položaje upravnega sodišča.

Vlada nov sodni sistem predstavlja kot popolnoma skladnega z normami EU-ja in priporočili mednarodnih odborov. Pravosodni minister Laszlo Trocsanyi je za mnenje povprašal Beneško komisijo, svetovalni organ Sveta Evropa, sestavljen iz pravnih strokovnjakov. "Vendar vlada ni počakala na odgovor. Beneška komisija bi mnenje morala podati do marca, vlada je zakon sprejela decembra," opozarja Kadar. Madžarska vlada reformo zagovarja tudi s tem, da so v času pred koncem druge svetovne vojne in začetkom komunizma že imeli ločen sistem upravnih sodišč, in navaja Avstrijo, Češko, Nemčijo in Poljsko kot primere držav, v katerih so upravna sodišča ločena. "Izmed vseh organov za nadzor izvršne oblasti je sodstvo pokazalo največ neodvisnosti. Bilo je nekaj dobrih odločitev v politično občutljivih primerih," sogovornik meni o madžarskih sodnikih, ki za zdaj še niso glasno spregovorili. "Sodniki na Madžarskem so vedno bili izjemno nepolitični. V javnosti ne govorijo, to je del tradicije. Nekaj sodnikov je zdaj sicer reklo, da to ni sprejemljivo, toda večina jih še vedno sledi miselnosti, da ne ustvarjajo politike, temveč razsojajo o primerih," je za konec še dejal Kadar.

Ne gre za prvi primer, da je Orbanova vlada poskusila spremeniti pravosodni sistem na Madžarskem. S 1. januarjem 2012 so upokojitveno starost sodnikov s 70 let znižali na 62, vendar je potezo najprej razveljavilo madžarsko ustavno sodišče, nato pa je tudi Sodišče Evropske unije razsodilo, da gre za kršitev delovanja proti starostni diskriminaciji, in večina sodnikov se je lahko vrnila na delo.

Nazadovanje medijske svobode
Med področja, nad katerimi je mednarodna skupnost najbolj zaskrbljena, spada tudi neodvisnost medijev na Madžarskem. Zgovoren je podatek, da je bila Madžarska na lestvici indeksa svobode medijev, ki jo objavlja Freedom House, leta 2010, ko je Orban prevzel oblast, na 40. mestu. Sedem let pozneje, leta 2017, je zdrsnila na 87. mesto. Vmes se je medijski prostor močno spremenil, nekatere spremembe so bile takšne kot v drugih državah: padec naklade tiskanih medijev, vzpon elektronskih medijev, druge pa so, kot se je izkazalo skozi čas, privedle do zgoščevanja lastništva medijev v rokah pripadnikov Orbanove vlade, povečanja nadzora vlade v državnih medijih in prek omejevanja oglaševanja tudi do spodkopavanja neodvisnih zasebnih medijev. Po navedbah neodvisnega madžarskega medija Atlatszo je bilo leta 2015 vladi naklonjenih 31 medijev, zdaj pa je teh že več kot 500.

Direktor Centra za neodvisno novinarstvo Sandor Orban sicer miri, da stanje medijske krajine na Madžarskem ni katastrofalno in da še vedno obstajajo neodvisni mediji. "Ni res, da na Madžarskem ni neodvisnih ali kritičnih medijev, imamo pa izredno nezdravo medijsko okolje. Prostor za kritično misel se je izjemno skrčil."

Kritično poročilo privedlo do sprožitve 7. člena
Mednarodna skupnost je nad stanjem na Madžarskem postala še bolj zaskrbljena po poročilu evropske poslanke iz vrst Zelenih Judith Sargentini, ki je septembra lani zapisala, da Orbanova vlada napada medije, manjšine, nevladne organizacije, obtožila pa jo je tudi odstranitve neodvisnih sodnikov in kršenja vladavine prava. Orban je takrat vse očitke zavrnil, jih označil za "žalitev madžarskega naroda in zlorabo moči" ter dejal, da gre za "obsodbo Madžarov, ker ne želijo živeti v državi prebežnikov".

Evropski poslanci so poročilo Sargentinijeve potrdili in s tem prvič v zgodovini EU-ja začeli postopek za sprožitev 7. člena pogodbe o Evropski uniji, katerega skrajni ukrep je odvzem glasovalnih pravic članici. Ta je mogoč le s soglasno odločitvijo vseh držav članic, vendar sta Madžarski podporo obljubili Poljska in Češka. Pingpong med Brusljem in Budimpešto odtlej ne pojenja: prejšnji teden je Sargentinijeva dejala, da "so se razmere na Madžarskem od poročila septembra lani le še poslabšale".

Kovacs za MMC zavrača tudi vse pomisleke Bruslja in poročilo Sargentinijeve odpravlja kot plod "levičarsko-liberalnega dela evropskih političnih strank v parlamentu Evropske unije". Zakaj bi bilo tako? "Ne marajo nas." Zakaj ne? "Ker smo desnosredinska vlada. Desnosredinskih vlad ne marajo, ker so liberalci in levičarji."

Pred vrati volitve v Evropski parlament
Pred vrati so volitve v Evropski parlament. Rdeča nit Orbanove kampanje je protipriseljenska politika, ki je poleg napadov na Sorosa že leta glavna Orbanova "mantra". Ključno vlogo pri tem naj bi imel po besedah poznavalcev eden izmed najvplivnejših ameriških političnih svetovalcev Arthur J. Finkelstein, ki je med drugim na oblast pomagal priti tudi več republikanskim politikom (med njimi Nixonu in Trumpu) in izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, pred Orbanom pa je svetoval tudi češkim, romunskim in bolgarskim politikom. V skladu s Finkelsteinovo formulo je Orban potreboval sovražnika, proti kateremu je lahko sam nastopil kot rešitelj. Ob izbruhu krize je bila to Svetovna banka, pri kateri je morala Madžarska zaprositi za posojilo, navaja spletna stran Hungarian Spectrum, po drugi zmagi leta 2014 pa so iskali "ogenj bruhajočega zmaga, proti kateremu se mora Orban boriti s pomočjo ljudi". Finkelsteinov "recept" je bil George Soros kot trgovska znamka za nekoga, ki predstavlja utelešenje kopičenja bogastva, moči in vpliva. "Njegova (op. Finkelsteinova) teorija deluje. Sestaviš zelo preprosto sporočilo in ga neprestano ponavljaš. V provincialni državi, kjer ljudje ne govorijo tujih jezikov, temu verjamemo in ne slišijo ničesar drugega," meni direktor Centra za neodvisno novinarstvo Sandor Orban.

Orbana pri protipriseljenski politiki in zavračanju migrantov per se podpira vrsta evropskih politikov. Veliko govora je o osi Rim-Varšava-Budimpešta – trdnjavi Evrope, kot jo imenujejo njeni voditelji. Kot pravi Lakner, je Mandfred Weber, spitzenkandidat Evropske ljudske stranke, že večkrat posvaril Orbana, naj ne prekorači rdeče črte. "Toda v praksi se ni zgodilo nič, Evropska unija je zgolj priča uničevanju liberalne demokracije na Madžarskem. Orban zelo dobro pozna evropsko politično polje, ima svoje zaveznike v Svetu EU-ja in spretno izkorišča konflikte med sprtimi evropskimi strankami in državami članicami." Po analitikovem mnenju je resnično vprašanje, ki se postavlja, kaj bo po majskih evropskih volitvah. "Orban je zdaj virtualni vodja populistično-nacionalističnih sil v EU-ju, hkrati pa je simbolični antagonist liberalcev, levice in zelenih, tako da bo imel izid njihovega rivalstva vpliv na celotno Unijo," meni Lakner.

Kako naprej?
Sindikati so prepričani, da bo izboljšanje položaja v državi dolgotrajen boj. Predčasne volitve se jim ne zdijo realna možnost, tudi zato, ker opozicija ni enotna. Enako meni tudi politični analitik Lakner. "Prihajajo evropske volitve in potem jeseni lokalne volitve, ki bodo terjale sodelovanje med opozicijskimi strankami, vendar pa je njihovo združevanje še zelo daleč. Niti ni jasno, ali bodo stranke sodelovale pri oblikovanju skupne kandidatne liste, potekajo živahne razprave o najboljših načinih zavezništva. Toda brez dvoma smo priča novemu poskusu združevanja zelo razdrobljene opozicije, nedavni protesti proti "suženjskemu zakonu" bi lahko bili katalizator tega procesa. Vseeno pa mislim, da predčasne parlamentarne volitve niso realna možnost, kajti Fideszova volilna baza je močna in stabilna."

Nacistična in nato sovjetska okupacija, spodletela vstaja, tranzicijsko obdobje, svobodno življenje v evropski družini narodov, finančne težave, postavljanje na okope in nasprotovanje drugačnosti.

To je novejša zgodovina Madžarske ter Madžark in Madžarov, ki so v 9. stoletju pod vodstvom princa Arpada naselil ravnico ob Donavi, b 16. stoletju so jih porazili Turki, v 19. stoletju pa so postali del avstro-ogrskega imperija.

.

Ko je maja leta 2015 Jean-Claude Juncker v Bruslju sprejel Viktorja Orbana, ga je pozdravil z besedami: "Pozdravljen, diktator!"

Viktor Orban je za nekatere protikomunistični junak, za druge avtoritaren, ksenofoben in populističen premier, ki za to, da ohranja oblast, ne izbira sredstev. Orban, ki Madžarski vlada že četrti mandat, je bil na začetku svoje politične poti liberalno usmerjen, danes pa velja za enega največjih nasprotnikov priseljevanja in branika naroda in družine. Njegova karizma je tako velika, da v Evropi in po svetu dobiva vse več somišljenikov. Doma je oblast konsolidiral, zdaj je na vrsti še Evropa?

"Orban ima več hrbtenice in poguma kot vsi strahopetci v Evropski uniji skupaj," je leta 2017 izjavil Geert Wilders, predsednik nizozemske protimuslimanske Stranke za svobodo. "Spoštujem Viktorja Orbana in njegov pogum, ki ga je imel, da se je soočil z Evropsko unijo, ki mu je grozila in ga izsiljevala," pa je dejala Marine Le Pen, vodja francoske Nacionalne fronte.

Vsaj toliko, kot ima somišljenikov, ima tudi kritikov. Prebežnike je leta 2015 imenoval "strup" in na južni meji postavil bodečo ograjo, da bi jim preprečil vstop v državo, zato ga obtožujejo širjenja rasizma, ksenofobije in nestrpnosti. Sam ne skriva, da si želi oblikovati "neliberalno državo". Mu bo to navsezadnje uspelo?

Zoltan Kovacs je tiskovni predstavnik vlade premierja Viktorja Orbana. Dejaven tviteraš je glasen zagovornik madžarske politike in kritik Evropske unije in migracij, svoja razmišljanja pa redno objavlja tudi na posebnem vladnem blogu.

Kovacs je v Orbanovi vladi leta 2010 zasedel položaj državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje, leta 2014 pa je postal mednarodni tiskovni predstavnik madžarske vlade. 50-letnik je po izobrazbi doktor zgodovine. Doktoriral je prav na Srednjeevropski univerzi Georgea Sorosa, ki se je zaradi vladnih ukrepov zdaj prisiljena seliti iz države. Madžarska vlada je marca lani sprejela nov zakon o univerzah, ki zahteva, da morajo na Madžarskem akreditirane tuje univerze svoje študije ponujati tudi v matični državi. CEU je februarja letos sicer odprl svojo šolo na Bard Collegeu v zvezni državi New York, toda madžarski organi niso podpisali sporazuma z zvezno državo New York, zato je CEU sporočil, da svoje akreditirane programe iz Budimpešte seli na Dunaj.

"Razkošno oborožen z dejstvi se ob kritikah ne razburi, temveč mu uspe doseči, da Orbanovi kritiki delujejo nerazumni in tisti, ki škodujejo EU-ju zaradi pomanjkanja učinkovitega vodenja," je o izjemno spretnem retoriku in enem ključnih glasnikov Orbanove politike pred leti zapisal Politico.

Z njim smo se pogovarjali o novem zakonu o delu, protestih in madžarskih naložbah, sam pa je temo pogovora speljal tudi na migracije.

Upoštevajoč dobro stanje madžarskega gospodarstva se zdi novi zakon o delu nekoliko nenavaden. Ga lahko interpretiramo kot ukrep za spopadanje s pomanjkanjem delovne sile?
Novi zakon ni niti najmanj nenavaden. Če analiziramo evropsko povprečje nadur, je Madžarska šele četrta ali peta država od zadaj, tako da ne opravimo veliko nadur. Pravzaprav je smernica Evropske unije 416 nadur, tako da je naših 400 ur znotraj omejitev. Nekateri delavci in delodajalci, še posebej v majhnih in srednje velikih podjetjih, so si želeli zvišanja dovoljenih nadur. Trg dela je zato prožnejši, nadure pa niso obvezne. Številnim, ki nadur zaposlenim niso mogli izplačati zakonito, ta sprememba omogoča zakonito plačilo. V zadnjih nekaj dneh in tednih se je izkazalo, da zakon nikogar ne bo prizadel. Gre za opcijski zakon.

Kakšna so predvidevanja? Kolikšen odstotek delavcev in delodajalcev bi se moral odločiti za več nadur, da bo to imelo vpliv na gospodarstvo?
Ne vemo. Kot v vsaki demokraciji učinki opcijskega zakona ne morejo biti predvideni. Trg dela in gospodarstvo bosta pokazala učinke. Tega ne vemo vnaprej. Več nadur je pač možnost, kdor jih želi oddelati, jih lahko. Bistvo je, da ni nič obvezujočega. Protesti, domnevno uperjeni proti zakonu o delu, so politična akcija. Resnična narava dogodkov v zadnjih tednih je politična in ni povezana z zakonom o delu.

Kaj se torej po vašem mnenju skriva za protesti?
Politična opozicija v državi. Želijo ustvariti moment in narediti turbulenco. Opozicija je zdaj razdrobljena in v obupnem položaju. Če pogledate javnomnenjske ankete, boste videli, da tudi vsa opozicija skupaj ne more pridobiti takšne podpore ljudstva, kot jo imamo mi. To ni dober položaj za opozicijo in za to potrebuje politično akcijo.

Sočasno mladi izobraženi ljudje odhajajo v tujino in poskušajo najti delo tam. Ali vlada načrtuje nove ukrepe, da bi jih privabila domov oz. jih prepričala, da ostanejo?
Proporcionalno gledano ne odhajajo nič pogosteje kot denimo v vaši državi in precej manj, kot je povprečje v regiji. Če pogledate Poljsko, Romunijo, Slovaško, tam odhaja več ljudi. Pravzaprav je iz Avstrije odšlo več ljudi kot iz Madžarske. Če želimo ugotoviti, zakaj se to dogaja, moramo biti izjemno previdni. Eden izmed razlogov so zagotovo višje plače v Zahodni Evropi. Ni skrivnost, da so plače v Veliki Britaniji ali Skandinaviji trikrat, petkrat ali desetkrat višje, to je kruta ekonomska realnost.

Seveda izvajamo vrsto ukrepov. V zadnjih treh ali štirih letih smo denimo dvomestno povišali plače in sprejeli stanovanjski dodatek za kompenzacijo. V zadnjem letu se val obrača, več jih prihaja nazaj, kot odhaja. Ne gre za posebnost Madžarske, temveč za regionalno težavo, ki se pojavlja ne le zadnjih nekaj let, ampak desetletja, zato se moramo s tem ustrezno spopadati.

Madžarska glede gospodarske rasti dosega obetajoče številke. Odprli ste vrata tujim vlagateljem in privabili veliko zahodnih in drugih podjetij v državo. Sočasno vlagate tudi na tuje. Veliko se je govorilo o investiciji v Sloveniji za projekt drugi tir. Si Madžarska še vedno prizadeva za dostop do Sredozemskega morja?
Seveda. Upoštevati morate, da so investicijske možnosti omogočene, ker pripadamo veliki skupnosti Evropske unije, ki zagotavlja pretok dobrin, naložb in kapitala. Nič ne sme biti v nasprotju z željami države, kjer nekdo želi investirati. Kako to povedati ... Poznamo potrebe madžarskega gospodarstva in potrebuje pristanišče v Jadranskem morju, ki je preprosto in finančno dostopno. Pri tem iščemo partnerje – gre za suvereno odločitev vsake države, ali pri tem želi sodelovati ali ne. Po našem mnenju smo ponudili dober dogovor, nič ni bilo v nasprotju z interesi katere koli države. Namera je bila osnovana na obojestranskem interesu.

Če ne v Sloveniji, boste torej poskušali poiskati drugo pristanišče v Evropi?
Seveda.

EU vedno znova izraža pomisleke glede pravosodja in neodvisnosti medijev na Madžarskem. Kakšen je vaš odgovor na to?
Ne zamenjujte evropske birokracije in levičarsko-liberalnega dela evropskih političnih strank v parlamentu Evropske unije. Glede mehanizmov in vprašanj pravne države verjamemo, da smo jih rešili v skladu s Pogodbo o EU-ju. Vsa vprašanja je treba rešiti pravno, ne gre za politično mnenje.

Kar prihaja iz Evropskega parlamenta in večino časa iz Evropske komisije, so zadeve političnega mnenja. To nas ne zanima, saj bi morala biti vsa vprašanja obravnavana pravno. 99 odstotkov zadev, ki jih je v parlamentu sprožilo poročilo Sargentinijeve, je bilo rešenih. Gre zgolj za vprašanje političnega okusa. Gre za evropsko kampanjo. Pravzaprav politična kampanja poteka že osem let, ni se začela v zadnjih dveh letih, temveč že leta 2010.

Kaj je glavni razlog za to?
Ne marajo nas!

Zakaj?
Ker smo desnosredinska vlada. Desnosredinskih vlad ne marajo, ker so liberalci in levičarji.

Vendar je po Evropski uniji vse več in več desnosredinskih vlad.
Seveda. Vendar bi prej rekel, da gre za "elemente" v Evropski ljudski stranki, ki so bolj liberalci in socialisti. Tako zadnjih nekaj desetletij poteka politična igra v Evropi. Desnosredinske vlade so v zadnjih letih vse bolj nepriljubljene, še posebej po migracijah, proti nam so usmerjeni vsi mogoči ukrepi.

Razpravlja se tudi o novi koaliciji med Italijo in Poljsko.
Poglejte, ves politični režim Evrope se spreminja. Vsi vemo, da se to dogaja z razlogom – večina zahodnoevropskih političnih elit se je odcepila od politične realnosti in volivcev. Če nastale luknje ne krpajo in če ne prisluhnejo obstoječim težavam, potem tudi ne morejo dati odgovorov. To smo videli v Avstriji, Nemčiji, Franciji in Italiji – to se dogaja, medtem ko se pogovarjamo. Pozdravljamo vse spremembe, ki spreminjajo miselnost, ki uspeva med birokrati in liberalnimi levičarskimi politiki v Zahodni Evropi. Oni podpirajo migracije, mi pa verjamemo, da so te huda grožnja obstoju Evrope. Migracije bodo spremenile bistvo Evrope, ne zgolj današnje, temveč tudi vse, kar se je v Evropi dogajalo v zadnjih desetletjih. Glavni razlog sprememb so nenadzorovane migracije, ki prinašajo nenadzorovane spremembe.

Vendar je sočasno edina rešitev za vlade starajočih držav, da dovolijo prihod tujcev, saj potrebujejo delovno silo.
To ni res. Vsi nam skušajo to dopovedati, a to ne drži. Mogoče je rešiti naraščajoče demografske težave. Gre za vprašanje volje in odločnosti. Irci so naredili nekaj podobnega. Treba je vložiti več prizadevanj, da se rodi več otrok. Pravzaprav smo v zadnjih treh, štirih letih sprožili nekatere spremembe, zato nam ne govorite ali ne namigujte, da to ni mogoče.

Na protestih je bilo mogoče videti levo in desno usmerjene stranke korakati skupaj. Ali to pomeni, da opozicija proti Fideszu postaja močnejša ali bolj združena?
Če pogledate številke anket, to ne drži. Zavezništvo je resnično nenavadno in nenaravno, še posebej ker sodeluje Jobbik, ki je skrajno desna in antisemitska stranka. Liberalci in levica nas obtožujejo stvari, ki jim je Jobbik privržen. Združuje jih le to, da nas sovražijo.

V povezavi z madžarsko politiko se ves čas pojavlja isto ime, George Soros, ki je glavni krivec za vmešavanje v politiko. Kaj je po vašem mnenju njegov cilj?
Ljudje si že leta prizadevajo Sorosa oprati krivde. Ne pozabite, da je v zadnjih letih dejaven udeleženec evropske politike, ne samo od leta 2015. Večkrat se je sešel z voditelji Unije, kot so se ti s Thereso May glede brexita. Odnos med Sorosem in voditelji Evropske komisije, Junckerjem in Timmermansom, je zelo tesen. Sorosev načrt predvideva, kako bi morali nasloviti migracije v Evropi. Pri tem je tudi osebno zelo dejaven pri organizaciji, sestankuje z organizacijami za človekove pravice, nevladnimi organizacijami na področju migracij. Gre za izjemno dejavnega političnega akterja.

Če je njegov cilj prevzem oblasti, zakaj po vašem mnenju preprosto ne ustanovi stranke tukaj in kandidira?
Kar počne, ne želi javno izpostaviti. Transparentnost je v politiki nujna. Kako je torej mogoče, da politični akter brez demokratičnega mandata, za katerega se nikoli ni potegoval na volitvah, lahko skrije vire svojega financiranja zadev, ki dejavno formulirajo politiko Evrope? Za to gre. Zato napadamo Sorosa: ker je izjemno dejaven pri ustvarjanju politike in to ni prav, ker za to ni nikoli dobil demokratičnega mandata. Vse organizacije in njegovi somišljeniki, ki ga podpirajo, niso bili nikoli izvoljeni.

"Protesti, domnevno uperjeni proti zakonu o delu, so politična akcija. Resnična narava dogodkov v zadnjih tednih je politična in ni povezana z zakonom o delavskih pravicah," o protestih pravi tiskovni predstavnik madžarske vlade Zoltan Kovacs.

Vlada se ne bo ukvarjala s političnimi dejanji, povezanimi s kampanjo Georgea Sorosa pred evropskimi volitvami. Tak je bil odgovor Kovacsa na MMC-jevo vprašanje, ali bodo sedli za pogajalsko mizo s sindikati.

Sindikati so šli na ulice, potem ko je decembra madžarski parlament sprejel zakon, ki število dovoljenih nadur dviga z 250 na 400 letno, izplačilo pa je dovoljeno v treh letih, in ne enem. Glavni vzrok, da gremo na ulice, je, da preprosto nimamo možnosti, da bi se vsebinsko pogajali za mizo, sta v pogovoru za MMC poudarila Laszlo Kordas, predsednik konfederacije madžarskih sindikatov (MASZSZ), in mednarodni sekretar omenjene konfederacije György Karoly.

"Vsaki protesti imajo politično ozadje, to je jasno in očitno. Naši cilji in zahteve temeljijo na gospodarstvu. Temeljijo na tem, da vlada ne želi sesti za mizo s sindikati. Vlada nenehno sprejema zakonodajo, ki daje prednost kapitalu pred delavci," je za MMC v odgovor na Kovacsevo opazko dejal Kordas. Karoly je k temu pikro dodal, da je ponosen, da je podpornik Sorosa. "Pisal mu bom, da me podpre, če se lahko izrazim zelo ironično. Žal nas je njegova fundacija leta 1992 zavrnila, ko smo se nanjo obrnili s prošnjo za pomoč."

Eno je, da se vlada na zahteve sindikatov ne odzove, na drugi strani pa se na sindikate pritiska. "Bil sem šokiran, ko sem dobil klic ene izmed regijskih sindikalistk, da so se ji, ko je šla pred dnevi iz trgovine, približali trije neznanci in jo začeli nadlegovati, češ zakaj počne to, kar počne, in da je lahko to nevarno," je dejal Karoly.

Štiri zahteve sindikatov
Sindikati imajo štiri zahteve: spremembe delavske zakonodaje, umik spornega zakona glede nadur, ki je zvišal dovoljeno število nadur na leto z 280 na 400, izplačilo pa je namesto v enem dovoljeno v treh letih, dostojno plačilo za delo in dvig plač. Glede sprememb delavske zakonodaje zahtevajo spremembo upokojitvene politike, pa tudi nova pravila glede stavk, kajti obstoječi zakon iz leta 2011 resno omejuje izvedbo stavke v javnem sektorju. "Pravzaprav jo je skoraj nemogoče izvesti. Izvedemo jo lahko le, če se z njo in obsegom minimalnih storitev v času stavke strinja delodajalec, kar je v realnosti seveda nemogoče. Predstavljajte si: sindikati pravimo, da bi v času stavke delali v obsegu od 20 do 30 odstotkov, da bi stavka sploh imela učinek, delodajalec na drugi strani pa zahteva 90-odstoten obseg, torej zgolj 10-odstotno okrnitev. Seveda dogovora strani ne skleneta, zadeva roma na sodišče, ki sprejme sodbo, ko je trenutek za stavko že zdavnaj minil. Tudi sodišče je v težkem položaju: če se ne sindikati ne delodajalec ne dogovorijo o tem, kaj so nujne storitve, kako bo o tem odločal sodnik, ki ne pozna sektorja," pojasnjuje Karoly.

Kot pravi Kordas, je normalno, da njihovi cilji in zahteve temeljijo na gospodarski politiki. "Temeljijo na tem, da vlada ne želi sesti za mizo s sindikati. Vlada nenehno sprejema zakonodajo, ki daje prednost kapitalu pred delavci. Vlada je podpisala sporazum z nami, ki se ga potem ni držala. Te štiri zahteve, ki so na mizi, so preprosto posledica neizvajanja ciljev iz dogovora, sklenjenega z vlado leta 2014. Od takrat sedimo za mizo in se pretvarjamo, da se pogajamo, pri čemer pa niti delnih dogovorov, ki smo jih sklenili, vlada ne spoštuje. To velja za zasebni sektor. V javnem sektorju so za 14. marec napovedali splošno stavko. Tudi v javnem sektorju je več perečih težav: v nekaterih delih sektorja ni bilo dviga plače že od leta 2010. Obstaja več sindikalnih pobud, kako se spoprijeti s temi težavami. Končno je prišel čas, zmanjkalo jim je potrpljenja. Vse to je privedlo do protestov in zato so v javnem sektorju določili dan stavke."

Zakon onemogoča stavke
Sindikati si prizadevajo tudi za spremembo zakonodaje glede stavke in prožnejši sistem upokojevanja, potem ko je vlada ukinila shemo zgodnje upokojitve za tiste, ki delajo v nevarnih razmerah in podobno. Zdaj za vse velja enak sistem. "Zakon o stavki in upokojevanje sta na delovni mizi že štiri oz. pet let in dejansko je na mizi dogovor, da moramo najti rešitev na pogajanjih, toda vlada na pogajanja ne pošilja svojih predstavnikov. In če ni predstavnikov oblasti, ni možnosti za pogajanja. Zato protestiramo na ulicah, ker želimo pokazati, da želimo pogajanja. Toda ta ne bodo potekala na ulicah in ne s protesti. Te so preprosto način, kako vsaj malo pritisniti na oblasti. Toda odgovor, ki ga dobimo, da je to del Soroseve evropske kampanje, res ni v duhu evropskega dogovora o socialnih pravicah, ki ga je podpisala Madžarska," pojasnjuje Karoly.

Vlada pravi, da namen protestov ni sprememba delavske zakonodaje, temveč da gre za politično motivirana dejanja. "Sindikati vztrajamo pri naših štirih zahtevah: to je tisto, kar zahtevamo. Tu so stvari za nas črno-bele. Drugo vprašanje, ki se postavlja, je, kaj vlada s tem, da ni pripravljena na pogovor z različnimi akterji, prinaša v družbo. Res je, politične stranke dvigujejo svoje zastave, vsak skuša uresničiti svoje interese. To je normalno," meni Karoly. K temu pa dodaja, da če bi vlada privolila v pogajanja s socialnimi partnerji, delodajalci in sindikati, potem za mizo ne bi bilo političnih strank, temveč bi šlo zgolj za tristranska pogajanja. V tem primeru bi se lahko pogovorili in dogovorili o konkretnih stvareh. "Argument, ki ga ponavlja vlada, je zgolj znak, da se izogiba konkretnim vprašanjem," je prepričan.

Kot pravijo, so njihove štiri zahteve zelo jasne. "Vlada nam očita, da socialni partnerji nismo predstavili svojih mnenj. Seveda smo jih. Pred štirimi, tremi leti, lani. Toda o tem se je treba pogovarjati, pogajati. Vlada tudi pravi, da so bila opravljena pogajanja pred sprejetjem tega t. i. suženjskega zakona. Bili so pogovori med dvema poslancema in zgolj nekaj sindikati, toda ni bilo niti enega institucionalnega srečanja. Seveda so neformalni pogovori pomembni, toda nikakor ne morejo nadomestiti institucionalnega dialoga. Če želiš zavezujoč dogovor, mora ta biti sklenjen na uradnih pogajanjih za mizo," vztrajata sindikalista.

Bogati bogatijo
Gospodarski kazalci Madžarske razkrivajo rast BDP-ja in padec brezposelnosti, na drugi strani pa izkazujejo povečanje revščine in razkoraka med državljani. "Naredili smo raziskavo o porazdelitvi bogastva: to se deli tako, da ima zgornjih 10 odstotkov najbogatejših državljanov toliko kot spodnjih 52 odstotkov državljanov. To so zelo konkretne številke in zelo nezdrava delitev. Kajti skozi politike, ki se izvajajo, se kaže, da imajo tisti z višjimi prihodki višje olajšave in več podpore kot tisti z nizkimi prihodki. Tako se razkol v družbi le še povečuje," nazoren primer opiše Kordas. Otroške doklade temeljijo na progresivni davčni osnovi: če plačaš manj davkov, potem sploh ne moreš doseči zneska, ki bi ti omogočal, da bi prišel do davčne olajšave. In tako lahko tisti z višjimi dohodki zaprosijo in dobijo to davčno olajšavo, tisti z nizkimi prihodki pa ne vplačajo dovolj davkov, da bi lahko prišli do nje. Enako velja za pokojnine. Osnovna pokojnina znaša 90 evrov in se ni povečala že vse od 2010. "Čeprav imamo gospodarsko rast, se socialni transferji niso spremenili z izjemo za višji razred," je kritičen prvi mož sindikatov.

"Suženjski zakon" neskladen z normativi
Kar zadeva zakon o nadurah, vlada vztraja, da je Madžarska glede nadur pod evropskim povprečjem. Evropska direktiva dovoljuje maksimalno 416 nadur. "Naše ministrstvo je potvorilo podatke, kajti v nobenem evropskem dokumentu ne boste našli te številke. Regulativa iz leta 2003 pravi, da delovni teden ne sme preseči 48 ur. Oni so to preprosto pomnožili z 52, kolikor je tednov, in dobili številko 416. To je njihov način komuniciranja," je razburjen Kordas. Drugi del zakona, ki je po njegovih besedah popolnoma v nasprotju z evropsko direktivo, pa se nanaša na obdobje in štetje čezmernega dela. Direktiva je zelo jasna: največ 12 mesecev, s tem zakonom pa so na Madžarskem to obdobje povečali na 36 mesecev, torej tri leta. "Po pravilih matematike je 36 pač več kot 12. Toda mogoče je, da minister to gleda v drugačni luči," je ciničen Kordas.

Kritičen je tudi do vladnega poudarjanja, da je opravljanje nadur prostovoljna odločitev posameznega delavca. Če je nekdo zaposlen pri nekom drugem, je v podrejenem položaju, kar pomeni, da je odnos neenakopraven, pravi Kordas in dodaja, da je v neenakopravnem odnosu torej nesmiselno govoriti o prostovoljstvu. Drugi pomemben vidik pa je, da zakon predvideva, da mora posamezni delavec skleniti dogovor z delodajalcem. "S tem je odvzet vpliv sindikatom, saj ne predvideva kolektivnega dogovora. To je popolno izkoriščanje delavca," je zaskrbljen Kordas.

"Tudi Fidesz je podpiral proteste, ko je bil v opoziciji"
Vlada sindikatom očita še, da se je protestom pridružila tudi skrajno desna stranka Jobbik. Ob vprašanju, kako gledajo na to, sindikati pravijo, da je odgovor na to preprost. "Vztrajamo pri svojih štirih točkah. Seveda so glede nekaterih stvari skupne točke z drugimi protestniki. Recimo opozicija predstavlja pet točk. Sam kot državljan se lahko najdem tudi v njih," pravi Karoly, medtem ko Kordas dodaja, da opozicija opazuje dogajanje in ga "seveda skuša izkoristiti kot vodo na svoj mlin". "Pred letom 2010 so recimo sindikati stavkali in takrat jih je podpiral Fidesz. Seveda zato, ker so bili takrat v opoziciji. Zdaj so pač drugi v opoziciji. Toliko o tej politični motiviranosti protestov."

Povprašali smo ju, ali obstajajo kakšne evidence o nadurah in projekcije za naprej ter kakšen naj bi bil učinek zvišanja števila mogočih nadur. Kot pravita sindikalista, teh številk ni in jih ni mogoče najti. "Tudi če bi obstajale, natančne niso mogoče. Dejansko nimamo podatkov o zdajšnjem obsegu nadur. Ministrstvo za delo je sredi januarja objavilo poročilo za zadnji dve leti o inšpekcijskih pregledih in izkazalo se je, da je 70 odstotkov odkritih kršitev povezanih z evidencami dopustov in nadur. Zato ni natančnejših podatkov. Tudi če se dokoplješ do podatkov, ti niso resnični. Na eni strani imaš uradne podatke o delovniku in potem imaš dejansko stanje ur, kajti večina nadur je izplačanih na roko, pod mizo. To so resnične težave, s katerimi pa se vlada ne želi spopasti," pravi Kordas.

Dvig produktivnosti je nujen
Madžarska ima podobne težave kot druge države članice, njena družba se stara, rodnost pada, na drugi strani ni dovolj delovne sile. Kar zadeva pomanjkanje delovne sile, je to posledica zelo nizkih plač. Ljudje odhajajo s trebuhom za kruhom, ker upajo, da bodo bolje živeli, je prepričan glavni sindikalist. Vlada je dala pobudo, da bi se upokojenci vrnili na trg delovne sile, kar ni obrodilo sadov, zdaj si prizadeva za večji obseg študentskega dela. "Kaj so naši predlogi? Menimo, da se stvari da izboljšati. Najprej je treba poudariti, da imamo zelo nizko produktivnost v sektorju mikro, manjših in srednje velikih podjetij. Eden izmed razlogov za to je, da ta podjetja nimajo kapitala, da bi izboljšala svojo tehnološko opremljenost. Namesto da bi sredstva namenili za tehnološke izboljšave, jih zapravljajo za stadione, različne konjičke in podobno. Skratka, treba je izboljšati produktivnost in tehnološko opremljenost. S tem bi lahko v veliko primerih razrešili tudi vprašanje pomanjkanja delovne sile, z boljšo produktivnostjo pa bi se lahko dvignile tudi plače, kar bi spodbudilo domače povpraševanje in porabo."

Kot zelo problematično omeni vladno odločitev iz leta 2010, da bo šla v smer nizkih plač, da bi privabila tuje naložbe. Posledično sta konkurenčnost in produktivnost obstali. "In v tem položaju smo sredi četrte industrijske revolucije: popolnoma nekonkurenčni. Nekateri sektorji delujejo zelo dobro, prinašajo visoke dobičke, medtem ko ima sektor manjših in srednje velikih podjetij, ki zaposluje 71 odstotkov delavcev, zelo nizko produktivnost. In to znova vodi do delitve družbe. Če se v visoko produktivnem sektorju, recimo avtomobilski industriji, kar koli zgodi, recimo padec povpraševanja, potem ima to velik vpliv na madžarsko gospodarstvo. Vidimo, da se je dinamika v nemški avtoindustriji upočasnila. In potem vidimo, da se je upočasnila rast madžarskega BDP-ja. Kot radi rečemo: če v Nemčiji metulj zaplahuta s krili, imamo na Madžarskem tornado. Zelo smo neposredno povezani z nemškim gospodarstvom," nazorno opiše odvisnost od nemškega gospodarstva.

Drugi motor madžarske gospodarske rasti so bila doslej EU-sredstva. Ta se bodo v naslednji finančni perspektivi zmanjšala za četrtino glede na prejšnjo. "Ne vemo, kaj se bo zgodilo tudi po brexitu, neto vplačnica odhaja. Ne vemo tudi, kaj se bo zgodilo z modelom, o katerem je odločal Evropski parlament, da bo na višino EU-sredstev vplivalo tudi izpolnjevanje meril o pravni državi," je glede prihodnosti previden Kordas.

Na vprašanje, kakšna so njegova predvidevanja za naprej, ali so mogoče predčasne volitve, Kordas odgovarja nikalno. "Ne verjamem v možnost predčasnih volitev, v vseh svojih govorih pozivam k dolgi bitki. Pripraviti se moramo na dolg boj. Ne verjamem v nenadno spremembo v odnosu politike do nas. Za nas je to prihodnost: boriti se moramo ... in če je mogoče, da se veliko volivcev na naslednjih volitvah odloči drugače. Javnomnenjska podpora Fideszu se je v zadnjem obdobju zmanjšala, vprašanje pa je, ali to pomeni, da bi njegovi volivci zdaj glasovali za koga drugega. Ena izmed javnomnenjskih raziskav je pokazala, da 53 odstotkov vprašanih meni, da Madžarska ne gre v pravo smer, toda še vedno podpirajo Fidesz."

Ko se je pred 10 leti pravnica Gruša Matevžič preselila na Madžarsko, je bila nad madžarsko azilno zakonodajo pozitivno presenečena. "Sploh v primerjavi s slovensko v tistem obdobju. Potem je šlo žal vse samo še navzdol."

Gruša Matevžič je del ekipe Madžarskega helsinškega odbora, nevladne organizacije, ki se ukvarja s kršitvami človekovih pravic na Madžarskem. V odboru, ki letos praznuje 30 let, dela približno 30 sodelavcev, nekateri se ukvarjajo s kršitvami pravic zapornikov, žrtvami policijskega nasilja in vladavino prava, drugi program, v katerem dela tudi sama, pa se ukvarja z nudenjem pravne pomoči prosilcem za azil in beguncem.

Madžarska je zaradi svoje ostre protipriseljenske politike in gradnje žičnate ograje na meji s Srbijo in Hrvaško že več let deležna ostrih kritik drugih držav in številnih mednarodnih organizacij. Pravno pomoč nudijo vsem, ki zanjo zaprosijo, pri čemer od junija 2017 velja, da mora prosilec za azil izrecno zaprositi za pravno pomoč točno določenega odvetnika, torej mora navesti ime. Večina tistih, ki vstopi v tranzitno cono, je že obveščenih, da obstaja Helsinški odbor, ki ima pravnike, ki jim lahko pomagajo, in že vedo, da morajo zaprositi za tovrstno pomoč. Sicer imajo pravico do državne pravne pomoči, vendar je ta popolnoma neučinkovita.

Kakšno je trenutno stanje na področju migracij, pa v nadaljevanju intervjuja.

Koliko ljudi je lani zaprosilo za azil? Za leto 2017 je veljalo, da jih je bilo okoli 3.500.
671. Zakaj je številka toliko nižja, predvsem v primerjavi z letom 2015, ko jih je bilo več kot 177.000? Septembra 2015 so dokončali ograjo na meji s Srbijo in ustanovili te tranzitne cone, kjer je prosilcem za azil dejansko omejena svoboda. Tako je strogo nadzorovano, kdo vstopa in koliko prosilcev za azil na dan vstopi v to tranzitno cono. Na začetku leta 2016 so jih sprejeli od 20 do 30 na dan, potem pa se je ta kvota vedno bolj zmanjševala in od januarja lani sprejemajo samo še enega prosilca na dan. Upoštevaje, da sta na madžarskih tleh dve delujoči tranzitni coni, to torej pomeni, da lahko v tranzitni coni na dan za azil zaprosita le dve osebi, pri čemer je to mogoče le v času delovnih dni. Zato je številka tako majhna. V Srbiji pa še vedno čaka več tisoč ljudi, mislim da okoli 3.000, 4.000 ljudi, ki so na t. i. čakalni listi za vstop na Madžarsko. Nekateri na vstop čakajo tudi že dve leti.

Kje vi vstopite v delovanje, kje se ta stik s prosilci pravzaprav sploh vzpostavi?
Moja organizacija je imela do junija 2017 sklenjen sporazum z migracijskim uradom in policijo, da smo lahko imeli prost dostop do vseh območij, torej do vseh odprtih kampov in zaprtih centrov, kjer so nastanjeni prosilci za azil. Junija 2017 so te sporazume preklicali in od takrat naprej ni prostega dostopa do nobene ustanove. Ker pa nudimo pravno pomoč, naši pravniki in odvetniki še vedno lahko nudijo pravno pomoč prosilcem za azil, vendar je to videti tako, da mora prosilec za azil izrecno zaprositi za pravno pomoč točno določenega odvetnika, torej mora navesti ime. Kako to deluje v praksi? Večina jih je že tako dolgo v Srbiji, da so že obveščeni o tem, da obstaja Helsinški odbor, ki ima pravnike, ki jim lahko pomagajo, in večina tistih ob vstopu v tranzitno cono že ve, da morajo zaprositi za tovrstno pomoč.

Tudi UNCHR ima še vedno k sreči dostop do vseh teh centrov in tudi v tranzitni coni so dnevno navzoči. Prek UNHCR-ja prosilci za azil tudi izvejo, kako lahko zaprosijo za pomoč odvetnika. Vendar to pomeni, da odvetniki niso navzoči na prvem intervjuju, ko oseba poda prošnjo za azil. Tudi če bi oseba že na začetku intervjuja izrazila željo, da želi navzočnost odvetnika iz Helsinškega odbora, v praksi migracijski urad ne bo počakal z intervjujem, da bi odvetnik lahko prišel do tranzitne cone.

Hkrati pa obstaja še sistem državne pravne pomoči, oni so bolj navzoči v tranzitnih conah, ker gre pač za državno pravno pomoč. Vendar je po naših izkušnjah ta pravna pomoč popolnoma neučinkovita. Redkokdaj se dejansko srečajo s prosilcem za azil, ne razložijo mu poteka postopka, niso navzoči na njegovih razgovorih, ne podajo nobene pisne vloge v postopku, skratka ne gre za neko učinkovito pravno pomoč, a v sistemu je odkljukano, da je prosilec imel možnost brezplačne državne pravne pomoči.

Koliko je pozitivno rešenih prošenj za azil, koliko ljudi dejansko dobi azil?
Do lani jih je bilo kar nekaj, do lanskega julija so bile številke dokaj visoke, pri čemer je treba upoštevati, da je bilo malo prosilcev, ampak večina, ki vstopi v tranzitno cono (bilo je veliko Sircev, Iračanov, Afganistancev in Irancev), ima večinoma utemeljen razlog za podelitev statusa, tako da v teh primerih so ga tudi dobili.

Zakon se je nato spremenil in od julija lani je drugače. Madžarska je namreč uvedla novo pravno podlago za zavrženje prošnje za azil kot nedopustne: in sicer da je prošnja nedopustna v primerih, ko je oseba potovala čez državo, kjer ni bila preganjana ali podvržena resni škodi ali kjer ji je na voljo primerna zaščita. Takšna podlaga za zavrženje prošnje za azil v evropski direktivi ne obstaja, tam imaš med drugim možnost, da zavržeš prošnjo, če gre za prvo varno državo za azil ali pa za varno tretjo državo, ampak so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni. Tu gre za nekakšno združitev teh dveh konceptov brez pripadajočih pogojev, predpisanih z direktivo. To ni v skladu z evropsko direktivo in v enem primeru se je sodnik že obrnil na sodišče evropskih skupnosti s preliminarnim vprašanjem, ali je ta podlaga v madžarskem zakonu v skladu s procesno azilno direktivo. Prav tako je Evropska komisija že začela postopek za ugotavljanje kršitev madžarske azilne zakonodaje z evropskimi azilnimi direktivami, med drugim tudi zaradi te sporne odločbe.

Vendar do razsodbe velja, da lahko Madžarska še naprej deluje v skladu s to politiko.
Tako je, že od julija naprej nihče ni dobil pozitivnega statusa razen Gruevskega. Vsem je bila prošnja zavrnjena, ker da je nedopustna, saj so pred tem prečkali Srbijo. Večina primerov je bilo ustavljenih zaradi prej omenjenega postopka pred Evropskim sodiščem. V nekaterih primerih so domača sodišča razveljavila to odločbo, ne da bi se obrnila na Evropsko sodišče, rekoč, da odločba ni zakonita, v enem primeru pa sodišče dejansko ni videlo nobene ovire in je izdalo končno negativno sodbo. Ta družina je zdaj pred tem, da jih pošljejo nazaj v Irak, saj jih Srbija ni hotela sprejeti. Namesto da bi Madžarska nato končno obravnavala njihovo prošnjo, so začeli postopek deportacije v njihovo izvorno državo.

Kje pa so nastanjeni zdaj?
Zakon je tak, da mora prosilec do konca azilnega postopka ostati v tranzitni coni, tako da mu je dejansko odvzeta prostost. Imamo primere, kjer so ljudje tam že več kot leto dni, recimo eden izmed prosilcev, ki ga zastopamo, je tam že 17 mesecev. Edine osebe, ki niso v tranzitni coni, ampak so v posebnem domu za mladoletne, so mladoletniki brez spremstva, ki so stari manj kot 14 let, pri čemer velja opozoriti, da je sporno, kako določijo, da je nekdo star 14 let ali več. Velja namreč, da policijski zdravnik zgolj pogleda posameznega mladoletnika in na tej podlagi presodi, ali je star več ali manj kot 14 let.

Koliko centrov je v tranzitni coni?
Gre za dve tranzitni coni, v katerih imajo več sektorjev: sektor za mladoletnike brez spremstva, sektor za družine in sektor za samske moške.

Koliko imate odvetnikov na terenu?
Imamo skupino v Szegedu, tam imamo dve odvetnici in eno pripravnico, potem imamo enega odvetnika tudi na meji z Ukrajino. Teh tranzitnih con madžarska vlada ne pojmuje kot centre, kjer je ljudem odvzeta prostost, zato tudi ne dobijo odločbe o odvzemu prostosti, zoper katero bi se lahko pritožili. Skratka menijo, da so to neke vrste napol odprti centri, rekoč, da lahko gredo prosilci kadar koli nazaj v Srbijo.

Ampak to so centri, kjer je prostost nedvomno odvzeta. Tako je razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je v našem primeru Ilias in Ahmed proti Madžarski sodišče izrecno reklo, da gre za nezakonito omejitev svobode. Madžarska se je na to sodbo pritožila, zdaj pa je postopek pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice. Obravnava je bila 18. aprila lani in zdaj čakamo na sodbo. To je trenutno tudi edino upanje, da se bo stanje sploh spremenilo, namreč gre za nezakonito omejevanje svobode ljudi že od septembra 2015. Torej že več kot tri leta in v tem času se ni nič spremenilo na bolje, temveč se je vse samo še poslabšalo. Na začetku so bili prosilci tam največ štiri tedne, in to samo ljudje brez posebnih stopenj ranljivosti, potem se je zakon spremenil in od marca 2017 so tam vsi z izjemo mladoletnih brez spremstva, mlajših od 14 let, in sicer ves čas azilnega postopka. Upamo, da bo sodba velikega senata čim prej in da bo s tem sprožen dovolj velik pritisk na madžarsko vlado, da dejansko spremeni svojo politiko in odpravi to nedopustno in ponižujoče nezakonito stanje.

Kako vlada pravzaprav opravičuje podelitev azila Gruevskemu?
To je zelo kontroverzen primer. Predvsem je zanimivo, kako je kljub preklicanemu potnemu listu zakonito vstopil na Madžarsko. Na madžarskem veleposlaništvu v Albaniji so mu izdali dovoljenje za vstop na Madžarsko. Do zdaj takšno dovoljenje ni bilo izdano še nobenemu prosilcu za azil. Prav tako ni bil nastanjen v tranzitni coni kot vsi drugi, in sicer z argumentom, da bi bil zaradi svojega profila tam v nevarnosti. Torej za žrtve mučenja, travmatizirane ljudi, žrtve posilstev, otroke je tranzitna cona popolnoma varna, ampak za Gruevskega bi bilo pa v tranzitni coni zelo nevarno, tako da je bil raje nastanjen v hotelu v Budimpešti. Gre za popolnoma politično podelitev azila.

Položaj nevladnih organizacij se je v zadnjih letih spremenil, na vaše delovanje sta vplivala dva zakona, prvi sprejet leta 2017 glede financiranja in registracije ter potem še lanski sveženj "Stop Soros".
Prvi zakon je bil dejansko prvi odkrit napad na civilno družbo, pred tem je šlo bolj za medijske napade, za propagando proti nam. Zakon določa, da se morajo vse organizacije, ki letno dobijo več kot 24.000 evrov sredstev iz tujine, registrirati. Vsakič ko dobiš sredstva iz tujine, moraš v roku 72 ur to prijaviti, ob tem pa moraš tudi na vseh publikacijah, ki jih izdaš, namestiti oznako financiran iz tujine. V naši organizaciji smo se takrat odločili, da se ne bomo registrirali, ker menimo, da je ta zakon popolnoma nepotreben in izredno škodljiv. Njegovo uvedbo so opravičevali s tem, da gre za spodbujanje transparentnosti financiranja, k čemur pa dejansko sploh ne pripomore. Namreč že tako je naše financiranje transparentno, naša finančna poročila vsebujejo vse podatke, vse je javno objavljeno, od kod dobivamo sredstva. Tudi druge organizacije morajo imeti taka javna poročila. Pravzaprav je šlo predvsem za stigmatizacijo: zakon je bil pospremljen z govori vlade, da služimo tujim interesom, da ogrožamo neodvisnost Madžarske in delujemo proti nacionalnemu interesu. Zakon stigmatizira organizacije, ki so financirane iz tujine, in je zelo škodljiv, ker spodkopava zaupanje v civilno družbo. Registrirali se nismo, za zdaj pa tudi nismo bili deležni nobenih ukrepov zaradi tega.

Drugi sveženj zakonov, t. i. Stop Soros, je bil sprejet lani. Gre za dva zakona, eden uvaja t. i. imigracijski davek, drugi pa uvaja novo kaznivo dejanje, in sicer pomoč pri podaji prošnje za azil, podajanje informacij v povezavi z azilom in nadzor mej. Zakon iz leta 2017 je bil usmerjen zoper vso civilno družbo, torej zoper katero koli organizacijo, ki dobiva finančna sredstva iz tujine. Stop Soros pa je usmerjen samo zoper organizacije, ki se ukvarjajo s področjem migracij. Tarča se je tako občutno zožila. Poleg tega so se naša osebna imena pojavila tudi v provladnem mediju, na t. i. listi Sorosevih plačancev.

Iz tega zakona so torej izvzete tako športne kot verske organizacije, pa tudi politične stranke in sindikati?
Da, zelo je ozkogleden, samo določene organizacije so tarče tega zakona. Zakon, ki nalaga t. i. imigracijski davek, določa, da moraš plačati 25 odstotkov davka na sredstva, s katerimi izvajaš ali medijske kampanje in seminarje z namenom promoviranja migracij ali organiziraš izobraževanja ali vzpostavljaš mrežo, recimo prostovoljcev ali pravnikov, torej če izvajaš dejavnosti, ki prikazujejo migracije v pozitivni luči. Ta davek bi, kot je zapisano v zakonu, morali plačati donatorji, torej organizacije, ki nam dajejo denar, pri čemer so Združeni narodi iz tega izvzeti. Ampak zakon tudi določa, da če donatorji ne plačajo tega davka, se obveznost prenese na organizacije, ki te dejavnosti izvajajo. Zakon se je že začel izvajati, in sicer smo dobili poziv davčne uprave, naj pridemo na razgovor predstavit svoje dejavnosti. Kaj bo sledilo, še ni jasno.

Drugi zakon pa spreminja kazenski zakonik, in sicer uvaja novo kaznivo dejanje: pomoč pri podaji prošnje za azil, distribucija kakršnega koli informacijskega materiala v povezavi z azilom in izvajanje nadzora mej (t. i. border monitoring), kjer gre za to, da na podlagi tripartitnega sporazuma med UNCHR-jem, policijo in nevladno organizacijo pravniki lahko dostopajo do mejnih policijskih postaj, kjer lahko spremljajo postopek obravnave tujcev. Izvajanje tega projekta je s spremembo zakonodaje postalo kaznivo dejanje. Tripartitni dogovor so seveda razdrli.

Primer: sem na meji in bi želela prejeti letak z informacijami o azilnem postopku, ki bi ga predala prebežniku. Bi bila lahko kaznovana?
Težko je z gotovostjo reči, kaj je kaznivo in kaj ne. Zakon je spisan v zelo splošnih izrazih in nikomur ni povsem jasno, kdaj točno se ta zakon uporablja, kaj je s pravnega vidika sploh kaznivo. Kaznivo dejanje bi moralo biti kar se da jasno definirano v kazenskem zakoniku. Ne moreš imeti definicije kaznivega dejanja, kjer ni jasno, ali gre za kaznivo dejanje ali ne. To je že prva težava tega zakona. Da odgovorim na vprašanje: da, lahko bi bilo kaznivo, ne vem pa zagotovo, ker, kot že rečeno, je zakon napisan presplošno in se torej lahko uporabi, kadar se to oblastem zdi primerno, ne pa v vnaprej predvidljivih situacijah.

V teh tranzitnih centrih lahko torej še vedno pomagate pri podaji prošnje za azil?
Sreča v nesreči je, da naši odvetniki nimajo prostega dostopa do teh tranzitnih con, ampak lahko do prosilca pristopijo šele, ko ta zaprosi za pravno pomoč. To pomeni, da je že zaprosil za azil in mu torej dejansko ne pomagaš pri podaji prošnje. Mislimo, da je pomoč tem, ki so že v tranzitni coni, dovoljena in da to dejansko ne more spadati pod ta zakon. Če pa srečaš prebežnika recimo na ulicah Budimpešte in bi mu rad pomagal, ga na primer usmeril na urad za priseljevanje, da bi šel tja in zaprosil za azil, bi bilo to že lahko obravnavano kot kaznivo dejanje.

Zakon je bil sprejet lani sredi leta in za zdaj k sreči še niso začeli nobenega kazenskega postopka proti nikomur na Madžarskem. To seveda ne pomeni, da ga ne bodo izvajali. Na začetku je bilo zelo strašljivo, ker smo že takoj, ko je bil zakon sprejet, opazili, da so v bistvu nekako začeli pripravljati teren. V azilnih intervjujih, kjer se po navadi prosilce vpraša, zakaj so zapustili svojo državo, kje so potovali in podobno, so dodali še eno stran vprašanj o tem, ali so srečali Helsinški odbor že v Srbiji, če da, kaj so jim rekli, kaj jim je rekel odvetnik Madžarskega helsinškega odbora v tranzitni coni … Se pravi ena stran vprašanj, ki so se nanašala na to, kakšen stik so imeli z nami prej in zdaj in kakšno pomoč smo jim nudili.

Ampak teoretično, če greste na srbsko stran in tam ljudem razlagate o načinih pomoči, vas madžarske oblasti ne morejo kaznovati, saj nimajo nobenih pristojnosti?
Tam ne. Ampak s tem dejanjem si nekako omogočil osebi, da je bila bolje obveščena o tem, kako zaprositi za azil na Madžarskem, in s tem si kršil zakon oz. storil to kaznivo dejanje. Odkar se je začela ta gonja, ob obiskih Srbije zelo pazimo, s kom in o čem tam govorimo, ker nihče ne želi tvegati, da bi se proti njemu začel kazenski postopek. Zakon namreč tudi določa, da samo na podlagi sproženega postopka proti tebi začne samodejno veljati tudi prepoved približevanja zunanji schengenski meji na območju osmih kilometrov. V tem primeru se naši odvetniki ne bi mogli več pojaviti v tranzitni coni na meji in prosilci za azil bi ostali brez učinkovite pravne pomoči.

Kot nevladna organizacija torej nimate nobenih vzvodov, razen da ste se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice?
Ne, tu je vse zelo pod vplivom osrednje oblasti. Recimo zanimiv primer je prav to vprašanje, ali je tranzitna cona območje, kjer je osebam odvzeta prostost ali ne. Kot Slovenija je tudi Madžarska podpisala Opcijski protokol Konvencije proti mučenju, ki vključuje državni preventivni mehanizem, ki ga izvaja ombudsman. Kako to deluje v Sloveniji? Varuh človekovih pravic obiskuje vse institucije, kjer je ljudem odvzeta prostost, in jih nadzira, potem napiše javna poročila ter predlaga spremembe, če opazi kakšne težave. Na Madžarskem varuh še nikoli ni stopil v tranzitno cono v okviru državnega preventivnega mehanizma, torej z namenom nadzora območja, kjer je osebam odvzeta prostost. Varuh človekovih pravic tukaj žal ni tako neodvisna institucija kot v Sloveniji in sledi stališču vlade, da ne gre za odvzem prostosti, zato se tam ne pojavlja. Iz istega razloga je bil pred kratkim onemogočen obisk tranzitne cone Delovni skupini za samovoljna pridržanja Združenih Narodov (UN Working Group on Arbitrary Detention), saj po mnenju Madžarske tranzitne cone ne spadajo pod njihov mandat – češ da ne gre za centre, kjer je osebam odvzeta prostost. Kar je seveda popoln nesmisel. Upanje, ki ga imamo, sta pritisk Evropske Unije in, kot sem že dejala, čakanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, pa morda tudi pritisk drugih držav, tudi zunaj Evrope.

Kaj se zgodi s prosilci za azil, ki dobijo odobren status? Glede na vladno retoriko in splošno ozračje verjetno niso ravno najbolj prijazno sprejeti.
To je težava že od poletja 2016. Pred tem je obstajal zelo pozitiven program na Madžarskem, ki je bil v pomoč pri integraciji: ljudje so dobili pomoč centrov za socialno delo, pri iskanju zaposlitve, tudi denarno pomoč so dobili za nekaj mesecev, sistem je deloval. Potem so to ukinili in zdaj ima nekdo, ki dobi status, pravico samo do tega, da gre lahko iz teh "zaporov" na meji za 30 dni v odprti center in to je vse. Nobene pomoči pri iskanju nastanitve, službe, nobene denarne pomoči, nobenega tečaja madžarščine, skratka ničesar. Ko so to ukinili, je bilo že mogoče opaziti, kako so ljudje začeli po pridobitvi statusa odhajati, ampak še ne tako množično. Odkar pa so ljudje za čas celotnega azilnega postopka zaprti v teh tranzitnih conah, opažamo, da zapustijo Madžarsko v nekaj dneh po tem, ko dobijo status. Menimo, da je ta izkušnja, ko tako dolgo obdobje bivajo v nečloveških razmerah v teh tranzitnih taboriščih, tako vplivala na njih, da ne vidijo nobenega razloga, zakaj bi ostali na Madžarskem in se skušali integrirati brez kakršne koli državne pomoči. Vsa integracijska pomoč je na plečih nevladnih organizacij, kar je še nekako delovalo do letos, saj so organizacije za to dobivale evropska sredstva. Gre za sredstva EU-ja, ki jih razdelijo države članice. Madžarska teh evropskih sredstev za namen integracije od letos ne razdeljuje več. Organizacije so tako prisiljene iskati druge načine financiranja, kar je izredno okrnilo njihovo zmožnost pomoči pri integraciji, veliko beguncev recimo konča v domovih za brezdomce.

Tako sploh ne pride do točke, da bi se nekdo po podeljenem statusu obrnil na vas za pravno pomoč?
Še vedno so določeni, res v zelo majhnem številu, ki ostanejo, in ti pridejo k nam, ker se ukvarjamo tudi s pravno pomočjo pri združevanju z družino. To pa kar deluje, moram reči. V primerjavi s Slovenijo je zakonodaja glede združevanja družin manj restriktivna: obstaja namreč možnost združitve z brati, sestrami, starši, in to ne le za mladoletne osebe, česar v Sloveniji ni. V Sloveniji je mogoča združitev s starši le, če je oseba mladoletna, in sicer pod določenimi pogoji.

Drugi program, ki ga izvaja vaša organizacija, je ukvarjanje s kršitvami človekovih pravic zapornikov in žrtev policijskega nasilja. Kakšne so najpogostejše težave, s katerimi se na vaše sodelavce obrnejo ljudje?
Imeli so veliko primerov prenasičenosti zaporov, to je velika težava na Madžarskem, razmere v zaporih so izredno slabe. Ukvarjajo se tudi s primeri čezmernega nasilja policije, neučinkovite policijske preiskave, sovražnim govorom, potem so tu primeri diskriminacije ali krnjenja svobode izražanja.

Ste zaradi sprememb zakonodaje, predvsem pa ob tej množični oz. glasni kampanji proti migracijam opazili, da tudi manj iščejo pomoč pri vas?

Tisti, ki pridejo, res potrebujejo pomoč in ti bodo prišli, ker imajo očitno tudi oni problem z državo. To, da smo napadeni, dejansko ne vpliva na to, ker so tudi oni – in torej potrebujejo pomoč. Razlika je predvsem v tem, da je prekinjeno vsakršno sodelovanje s katero koli državno institucijo. Pred tem smo recimo organizirali različna izobraževanja, tudi za sodnike, policijo, ministrstva in različne državne uradnike. Zdaj tega ni več. Zelo težko je delovati v smeri sprememb na katerem koli področju, ne samo na področju migracij, zato ker ni nikakršnega dialoga. Ti seveda lahko prepričuješ civilno družbo, toda ni družba tista, ki uzakonja spremembe. Tudi že vnaprej dogovorjena izobraževanja so bila odpovedana. Recimo že leto dni vnaprej s sodniško akademijo dogovorjeno izobraževanje so lani mesec pred dogovorjenim izobraževanjem odpovedali brez kakršnega koli razloga. Zdaj se je to izogibanje opazno preneslo tudi na nekatere druge institucije, mi bi recimo želeli organizirati predavanje na določeni univerzi, pa dobimo sporočilo, da nas žal ne morejo gostiti. Ne seveda vsi, ampak so primeri, ko se določene ustanove želijo distancirati od nas, ker ne želijo imeti težav.

Vedno težje tudi dobimo pripravnike, vedno težje je dobiti študenta prava, da bi delal prakso pri nas, ker jim bodo zaradi sodelovanja z nami potem vrata v z državo povezane službe zaprta.

Vse to nam jemlje ogromno časa, to je največja težava. Spremembe zakonodaje za zdaj niso imele konkretnih učinkov, torej nihče še ni v kazenskem postopku in nobenih imigracijskih davkov nam še ni bilo treba plačati. Proti temu se borimo, obveščamo mednarodno javnost, vlagamo pravna sredstva zoper sporno zakonodajo, vse to nam jemlje veliko časa. Naše primarno delo je, da pomagamo prosilcem za azil in beguncem, zdaj gre veliko časa tudi za vse drugo, za obstoj civilne družbe na Madžarskem. Izredno me žalosti, da je veliko mednarodnih nevladnih organizacij Madžarsko že zapustilo, tudi takšne, ki z vso to zakonodajo niso bile neposredno ogrožene. Očitno so delovale zelo preventivno, kar pa ni spodbudno za nas, ki ostajamo. S krčenjem civilnega prostora postaja boj za človekove pravice na Madžarskem vsak dan težji.

Poleg tega je neodvisnost medijev na Madžarskem tako ogrožena, da je neodvisnih medijev vedno manj, predvsem na podeželju jih skoraj ni, in tako smo že nekaj let eden izmed redkih glasov, ki dejansko opozarja na določena dogajanja v državi.

Orbanova vlada uporablja različne manevre, s katerimi vpliva na medijsko krajino na Madžarskem, opozarjajo madžarski medijski strokovnjaki. Spremenila je zakon o medijih, na poročanje vpliva z zakupom oglasnega prostora, sočasno pa lastništvo medijev prehaja v roke ljudi blizu vlade.

"Novinar sem bil več kot 40 let, zadnja aktivna leta sem preživel kot veleposlanik na Kubi. Tam je bila moja naloga poziv k svobodi medijev. Zdaj sem v položaju, ko tujino pozivam k obrambi svobode naših medijev," zaskrbljeno pove starosta madžarskega novinarstva in donedavni predsednik nadzornega odbora Centra za neodvisno novinarstvo Janos Horvat.

"Vlada je ustvarila sistem, proti kateremu se je zelo težko boriti. Vendar ni res, da na Madžarskem ni neodvisnih ali kritičnih medijev, imamo pa izredno nezdravo medijsko okolje. Prostor za kritično misel se je izjemno skrčil," na drugi strani opozarja direktor Centra za neodvisno novinarstvo (CIJ) Sandor Orban.

Madžarska je bila na lestvici indeksa svobode medijev, ki jo objavlja Freedom House, leta 2010, ko je Orban prevzel oblast, na 40. mestu. Sedem let pozneje, leta 2017, je zdrsnila na 87. mesto.

Medijski zakon
Pomembna sprememba, ki je vplivala na prikrojitev medijske krajine, je bil medijski zakon, ki je začel veljati z letom 2011. Ustanovil je državni medijski svet, v katerem je pet članov, ki jih vse imenuje vladajoča stranka, predsednik sveta pa imenuje direktorja javne televizije.

Vsi mediji so se morali pri svetu registrirati. Medijski svet je dobil pravico, da lahko medije finančno kaznuje zaradi "neuravnoteženega" pokrivanja novic, žaljivega poročanja ali kršenja "javne morale". Zakon je bil deležen številnih kritik tudi zaradi določila, da mora novinar na zahtevo razkriti svoj vir.

Lastniška struktura
Pred tremi leti so se zgodile velike spremembe v lastniški strukturi medijev. Po navedbah neodvisnega madžarskega medija Atlatszo je bilo leta 2015 vladi naklonjenih 31 medijev, zdaj pa je teh že več kot 500.

Mediji so na Madžarskem, tako kot drugje, zaradi hude krize in padca naklade začeli toniti v rdeče številke. "Nekoč so bile na Madžarskem tri velike založniške hiše. Ena izmed njih je skupina Axel Springer, ki je v madžarskem medijskem prostoru navzoča od leta 1989. Zaradi krize so se odločili, da združijo lokalne časopise v svoji lasti z osrednjimi časopisi. Takrat je medijski svet to zavrnil, češ da bi to privedlo do neravnovesja v medijskem prostoru. Zakon tudi določa, da mora za tovrstne združitve soglasje podati organ za varovanje konkurence, ki je to zavrnil," razlaga Janos Horvat. "Le nekaj mesecev pozneje pa se je pojavil avstrijski lastnik Heinrich Pecina (podjetje Mediaworks), ki je dobil zeleno luč za nakup treh lokalnih časopisov in enega osrednjih dnevnikov Nepszabadsag, pri čemer so vsi vedeli, da dela za vlado," dodaja.

Tradicionalni mediji, kot sta tisk in javna televizija, so se zgostili v rokah posameznih lastnikov blizu premierja Orbana. Večino lokalnih časopisov ima v rokah najbogatejši Madžar Lorinc Meszaros. Cenjeni gospodarski tednik Figyelo je v lasti Orbanove prijateljice in zgodovinarke Marie Schmidt. Največja novičarska spletna stran Origo, nekoč zaradi svoje objektivnosti med najbolj cenjenimi, je prešla v roke Adama Matolcsyja, sina guvernerja madžarske centralne banke, in postala naklonjena vladi, navaja Financial Times.

Zaprtje dveh osrednjih časopisov
Podjetje Mediaworks je kmalu po nakupu enega največjih madžarskih časopisov Nepszabadszag tudi zaprlo. Nekega jutra oktobra 2016 so se novinarji levo usmerjenega medija preprosto znašli pred zaprtimi vrati in prejeli pisma, da je časopis prenehal izhajati. Mediaworks je kot razlog navedel padec naklade in posledično velike izgube, vendar je več novinarjev Nepszabadszaga zaprtje označilo za politično odločitev.

Aprila 2018, le nekaj dni po zmagi Fidesza na lokalnih volitvah, je prenehal izhajati še eden izmed največjih madžarskih časopisov, Magyar Nemzet. Njegov lastnik Lajos Simicska je kot razlog prav tako navedel finančne težave. Prav oligarh Simicska je bil eden ustanoviteljev in nekoč glavni pokrovitelj stranke Fidesz. Z zdajšnjim premierjem Orbanom sta stranko osnovala še kot sostanovalca v študijskih letih, Simicska pa je stranki priskrbel sredstva za delovanje v času, ko je bila v opoziciji.

"Brez Simicske Orban ne bi postal premier. Brez Orbana Simicska ne bi postal milijarder," je nekoč zapisal pisatelj Orbanove biografije Paul Lendvai. Spor se je začel leta 2015 – nekateri namigujejo na Simicskovo nestrinjanje z Orbanovo krepitvijo vezi z Rusijo in Vladimirjem Putinom.

Sicer v javnosti tihi Simicska je takrat Orbana v več intervjujih označil z madžarsko besedo "geci" – ki je pogosta madžarska žaljivka, v dobesednem prevodu pa pomeni sperma. Dan razhoda Simicske in Orbana so mediji tako označili za "Dan G", fraza O1G (v prostem prevodu: Orban je pi*da) pa je postala geslo letošnjih protestov.

476 zasebnih provladnih medijev se združi v holding
Pred nekaj meseci so se lastniki 476 različnih provladnih medijev odpovedali lastništvu in finančni kompenzaciji in medije prepustili t. i. Srednjeevropski fundaciji za tisk in medije, uradno neprofitni organizaciji, na čelu katere je nekdanji poslanec Fidesza Gabor Liszkay. Šlo je za simbolično potezo, saj so omenjeni mediji že prej podpirali Orbana.

Madžarski premier je po podpisu odloka o združevanju dejal, da je holding "nacionalnega pomena" in "v javnem interesu". Vladni odbor za komunikacije je zatrdil, da bo združitev omogočila preživetje tiskanih medijev. Eden izmed ustanovnih članov fundacije Miklos Szantho je za New York Times sporočil, da sta njeni prednostni nalogi "zagotavljanje in ohranjanje uravnoteženosti medijev na Madžarskem", ob tem pa tudi spopadanje z lažnimi novicami in politično korektnostjo.

Kot je poročal Reuters, ki je navajal podatke neodvisne spletne strani www.24.hu, so imeli mediji v tej fundaciji lani skupne prihodke 210 milijonov dolarjev (183 milijonov evrov), pri čemer so velik del predstavljali prihodki od državnega oglaševanja, in kljub njeni neprofitni naravnanosti pridelali osem milijard forintov (25 milijonov evrov) dobička.

"Ti mediji so bili že prej v lasti vlade ali posameznikov blizu vladi. Ustanovitev te fundacije je zunaj medijskega zakona, hkrati pa pravzaprav niti ni njegova kršitev," navaja Horvat. Med temi 476 mediji so tudi državna tiskovna agencija, Echo TV, Hir TV, časopis Magyar Idok in vsi regionalni časopisi.

Neodvisni mediji brez vladnih oglasov
Neodvisni mediji so se znašli v škripcih zaradi padca oglaševanja. "Podjetja si pogosto ne upajo oglaševati v kritičnih medijih, ker se bojijo padca števila naročnikov. Kritični mediji so tako izstradani, novinarji so plačani premalo," pojasnjuje Sandor Orban. Na drugi strani vlada zakupi 17 odstotkov oglasnega prostora v medijih, pri medijih s političnimi vsebinami je ta delež še večji, kar je v evropskem prostoru nenavadna praksa. Ni presenečenje, da vlada oglašuje le v medijih, ki so ji naklonjeni.

"Kakšno je medijsko oglaševanje države? Imenujejo ga obveščanje javnosti, in ne oglaševanje. Ker se vladno informiranje ne pojmuje kot oglaševanje, zanj medijski hiši ni treba plačati davka. Z evropskega vidika je to naravnost smešno. Sram me je, ampak tako se dela," pravi Janos Horvat.

Štiri po besedah sogovornikov vplivne in kakovostne novičarske spletne strani – Index.hu, 24.hu, HVGH.hu in 444.hu – so zelo kritične do vlade in "veliko verodostojnejše od vladnih novičarskih spletnih strani", vendar imajo težave s pridobivanjem sredstev.

Večina televizijskih postaj provladnih
Največja komercialna televizijska postaja z največjo gledanostjo je RTL Club z nemškim lastništvom, ki je po besedah Sandorja Orbana izjemno kritična do vlade. "V poročilih ob 18. uri imajo najprej blok katastrof, nato provladni politični blok in nato tabloidne novice. Če zapakiraš politiko skupaj s tabloidnimi novicami, politične novice dosežejo tudi del občinstva, ki ga sicer ne bi," razlaga Orban.

Programi javne televizije so naklonjeni vladi. Sogovornika sta spomnila, kako so decembra lani iz stavbe javne televizije varnostniki odstranili poslanca, ki sta hotela javno prebrati peticijo protivladnih protestnikov.

Janos Horvath spomni tudi na dogodek na komercialni televiziji TV2 v predvolilnem obdobju, ko so se vsi voditelji novic dva dni pred volitvami ob koncu oddaje pojavili na zaslonu in soglasno zatrdili: "Volil bom Viktorja Orbana." Kot pojasni, mu je eden izmed teh voditeljev povedal, da so bili postavljeni pred dejstvo: ali to povedo ali pa ostanejo brez službe. Lastnik TV2 je bil takrat hollywoodski producent madžarskih korenin Andy Vajna, podpisan denimo pod filme Terminator 3, Evita in Jaz, vohun. Vajna je umrl 20. januarja letos.

Madžarska televizija se spopada z nizko gledanostjo, zato so politična sporočila zdaj vstavili tudi v oglasne bloke med športnimi prenosi javne televizije, pravi Sandor Orban. Kljub splošni nižji gledanosti je po njegovih besedah televizija še vedno zelo močna na podeželju in pri starejših ljudeh, pojasnjuje Orban.

Madžarska tiskovna agencija vse svoje storitve ponuja zastonj, zato večina komercialnih televizij in radiev posreduje iste informacije. "Ponujajo celo vnaprej pripravljene novice za radio. To manjšim radiem zniža stroške na minimum, saj jim ni treba zaposliti dodatnega človeka. En klik in imaš vse novice, nato pa dodaš lokalne novice in promet," Orban "zagovarja" učinkovit nadzor medijskih vsebin.

Nad nasprotnike s panoji in brezplačniki
Spomni tudi na obcestne oglasne panoje po vsej državi: "Mislil sem, da je to zgodovina. Vendar ni! Država je polna plakatov, ki govorijo, da je Soros glavni stric iz ozadja, kar je popolnoma doseglo svoj namen." Vlada za širjenje sporočil in obračunavanje z nasprotniki uporablja tudi brezplačne tabloide, denimo Lokal, ki jih preberejo ljudje z nizko kupno močjo.

"Gre za učinkovita orodja. Zunaj Budimpešte je izjemno težko doseči občinstvo, saj so politična sporočila tako obsežna, da najbolj vplivajo na ljudi," Sandor Orban za konec primerja medijsko krajino v mestu in na podeželju.

Slovenija v zadnjih letih postaja zanimiva za vlagatelje iz sosednje Madžarske, toda vsem napovedanim naložbam trenutna slovenska vlada ni naklonjena. Madžare so že izključili iz projekta 2. tir, v januarskem 316 strani dolgem dokumentu o gradnji tira niso več omenjeni, sporen pa naj bi bil tudi nakup lendavskih term.

Posebnost pri madžarskih naložbah je, da v njih sodelujejo državni skladi in podjetja, katerih lastniki so v zelo dobrih odnosih z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom. Na drugi strani pa slovenska politika ni popolnoma ravnodušna do napovedanih madžarskih naložb, saj nekatere večje niso bile realizirane oz. najbrž ne bodo.

Madžarska je bila v zadnjih letih med štirimi sosednjimi državami glede tujih vlaganj v Slovenijo na zadnjem mestu. Po podatkih Banke Slovenije je bila, kar zadeva neposredne tuje naložbe, do konca leta 2017 šele na 16. mestu s slabimi 31 milijoni evrov. Veliko večje niso bile niti neposredne naložbe v preteklih letih, med 26 in 59 milijoni evrov, kar je predstavljalo manj kot odstotek vseh naložb v Slovenijo.

Dolga zgodba ljubljanske Emonike
Najbolj odmevni med napovedanimi madžarskimi investicijami sta bili sodelovanje v projektu drugi tir in gradnja ljubljanskega železniško-avtobusnega potniškega centra Emonika. Ta projekt je bil javnosti predstavljen že pred 11 leti, njegov komercialni del, nakupovalno-zabaviščno središče na 55.000 kvadratnih metrih z 250 lokali in parkom na strehi centra ter dvema stolpnica, visokima 60 oz. 100 metrov, je želelo postaviti madžarsko-kanadsko podjetje Trigranit.

Vrednost projekta, ki naj bi ga izpeljalo skupno podjetje Slovenskih železnic (SŽ) in Trigranita, je bila ocenjena na približno 222 milijonov evrov. Od velikih načrtov so za zdaj ostala le prazna zemljišča, kjer je zdaj parkirišče. Trigranit se je namreč umaknil iz projekta, med vzroki pa se je v javnosti omenjalo, da naj bi stroški projekta z 222 milijonov narasli na 350 milijonov evrov, ljubljanska mestna občina (MOL) pa je za 12 milijonov evrov povišala komunalni prispevek. Takratna vlada, državo je že začela bičati gospodarsko-finančna kriza, za Emoniko kot tujo naložbo v Sloveniji menda tudi ni želela primakniti nekaj deset milijonov evrov spodbude.

Ponoven poskus izpeljave projekta Emonika se je dogajal pred slabima dvema letoma, ko naj bi do leta 2020 izpeljali za sto milijonov evrov oskubljen projekt potniškega centra. V tem primeru naj bi bila vlagateljica romunska družba Prime kapital. Vendar je projekt znova zastal.

V tretje gre rado?
V tretjem poskusu izvedbe projekta Emonika pa se, kot vse kaže, vračajo madžarski investitorji. Od 22. januarja ima komercialni del projekta Emonika na območju ljubljanske železniške postaje uradno novega lastnika, po poročanju medijev gre posredno za madžarsko banko OTP. Tudi direktor SŽ-ja Dušan Mes je za TV Slovenija potrdil, da so bili predstavniki OTP-ja na pogovorih na Slovenskih železnicah.

Neuradno je kot novi lastnik projekta, ki vključuje tri projektna podjetja – Emonika hotel&stanovanja, Emonika poslovna stolpnica in Emonika nakupovalno središče – vpisana nepremičninska družba Mendota Invest, registrirana v Ljubljani. Lastnik tega podjetja je madžarska finančna družba Ho Me 2000 Vagyonkezelo, po poročanju več medijev pa za njo stoji madžarska banka OTP, ki že nekaj časa načrtuje prodor na slovenski trg. Pred leti se je tako v postopku privatizacije zanimala za nakup Nove KBM, zdaj pa je neuradno med najresnejšimi interesenti za nakup državne Abanke. Madžarski investitorji še ne izdajajo, kakšni so njihovi konkretni načrti. V preteklosti so bili v okviru komercialnega dela Emonike načrtovani hotel, poslovno-stanovanjska stolpnica in nakupovalno središče, je poročal STA.

Na čelu OTP-ja najbogatejši Madžar, Orbanov prijatelj
Bančno skupino OTP, ki je ena največjih finančnih ustanov v srednji in vzhodni Evropi, od leta 1992 vodi najbogatejši Madžar Sandor Csanyi, ki spada v krog prijateljev madžarskega premierja Viktorja Orbana. Banko OTP vodi vse od leta 1992. Ameriška finančna publikacija Forbes je lani njegovo premoženje ocenila na 1,1 milijarde dolarjev, kar je okoli milijarde evrov. Csanyi je denimo tudi solastnik in član upravnega odbora madžarskega naftnega trgovca MOL, ki je tretji največji naftni trgovec na slovenskem trgu. Poleg tega je od leta 2010 predsednik madžarske nogometne zveze, pred slabim letom dni pa je postal tudi podpredsednik svetovne nogometne zveze FIFA.

Izganjanje Madžarov iz drugega tira
Pri največjem slovenskem infrastrukturnem projektu v Sloveniji v prihodnjih letih, pri gradnji drugega tira Divača–Koper, naj bi po prvotnih načrtih, ki so si jih zamislili v prejšnji vladi Mira Cerarja, kot strateški partner sodelovala Madžarska. Sodelovanje Madžarov v projektu drugi tir naj bi za več kot 300 milijonov evrov oklestilo vložek slovenskih davkoplačevalcev. Madžari naj bi neposredno prispevali 200 milijonov evrov, Slovenija pa naj bi iz skupnega projekta z Madžari pridobila možnost črpanja 109 milijonov evrov evropskih sredstev. Sodelovanju z Madžari pa že od začetka svojega ministrovanja ni naklonjena trenutna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Sredi januarja je predstavila 316 strani obsežen investicijski program za 2. tir vladni koaliciji, v njem pa Madžari niso več predvideni.

Madžarsko sodelovanje pri 2. tiru ne bi bilo le finančno, temveč naj bi Madžarska, kot so razkrili dokumenti prvotnega projekta, za vložek 200 milijonov evrov zahtevala 2,8-odstotni letni donos, koncesije na območju Luke Koper in sodelovanje madžarskih podjetij pri projektu drugega tira. Del postopkov javnih naročil v povezavi z gradnjo drugega tira naj bi bil izveden v Sloveniji po slovenski zakonodaji, del pa na Madžarskem po tamkajšnji zakonodaji. Postopki oddaj javnih naročil na Madžarskem so bili ocenjeni na 43 milijonov evrov. Slovenija pa bi se lahko z Madžarsko dogovorila, da ji v okviru svojih pristojnosti omogoči oz. pomaga pri najemanju okvirno 50.000 kvadratnih metrov površin, ki so potrebne za skladiščenje tovora. Najela naj bi jih na območju pristanišča, in sicer zunaj in znotraj koncesijskega območja Luke Koper.

Lendavska nogometna akademija
Največji posamični madžarski vložek bo prejel drugoligaški nogometni klub NK Lendava 1903. Gre za naslednika najstarejšega slovenskega nogometnega kluba, ki je leta 2012 končal v stečaju.

Po poročanju madžarskega portala index.hu naj bi madžarski vlagatelji v prihodnjih letih v lendavski nogometni klub vložili kar 6,4 milijona evrov. Nobena skrivnost ni, da je Orban s somišljeniki velik ljubitelj nogometa in tako kot veliko Madžarov obuja spomine na obdobje nogometnih "mogočnih Madžarov", ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja svetovni podprvaki (SP v Švici 1954) in olimpijski prvaki leta 1952 (v finalu so z 2:0 premagali Jugoslavijo).

Orban je v Felcsutu, mestecu, kjer je preživel svojo mladost, ustanovil nogometno akademijo Puskas Akademia, poimenovano po največjem madžarskem nogometnem zvezdniku iz petdesetih in šestdesetih letih Ferencu Puškašu, ki je med drugim postal tudi zvezda madridskega Reala. Svojo reprezentančno kariero pa je končal v španskem dresu.

Gradbinec iz Orbanovega kroga
Glavni investitor v lendavski nogometni klub je madžarski gradbinec Gabor Vegh, ki prav tako velja za človeka iz Orbanovega kroga. Postal je predsednik lendavskega nogometnega kluba, sicer pa je tudi lastnik madžarskega nogometnega drugoligaša Zalaegerszegi. Nekaj več kot polovica njegovega vložka naj bi bilo namenjeno gradnji dijaškega doma in trem pomožnim igriščem, preostala sredstva pa naj bi bila porabljena za delovanje nogometnega kluba.

Madžarske "paradržavne" nogometne naložbe v NK Lendava 1903 so nekje v rangu investicije v hrvaškega prvoligaša NK Osijek, kjer je večinski lastnik kluba Lörinc Meszaros, eden najbogatejših Madžarov in tudi Orbanov prijatelj. Omenjeni naložbi pa sta precej manjši, kot so v romunske (transilvanske) in slovaške nogometne klube.

Po poročanju spletnega portala atlatszo.hu naj bi v tri slovaške klube madžarski investitorji vložili skoraj 19 milijonov evrov, največ v trenutno drugouvrščeni klub slovaške prve lige FC DAC iz Dunajske Strede. Kar 14 milijonov evrov pa naj bi znašal skupni vložek v srbskega drugoligaša iz vojvodinske Bačke Topole.

Vlada nesrečna zaradi prodaje Term Lendava
Naložba v lendavski nogometni klub sovpada tudi z nakupom lendavskih term, kar pa je znova madžarski trn v peti slovenski vladi oz. gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Družba Sava Turizem, ki je hčerinska družba Save, je namreč v strateških smernicah za obdobje 2018–2022 opredelila Terme Lendava in Terme Banovci kot destinaciji, ki sta primerni za prodajo.

Za Terme Lendava, kot je bilo mogoče zaslediti v medijih, se je potegovalo sedem ponudnikov. Madžarski sklad, ki deluje pod okriljem madžarskega državnega holdinga MNV (madžarska različica slovenskega SDH-ja), pa je ponudil kar devet milijonov evrov, neuradno tri milijone več kot drugi najboljši ponudnik. Pri prodajnem svežnju Term Lendava so vključeni 120 hotelskih sob, pet hotelskih bazenov, apartmajsko naselje s 84 sobami, avtokamp in še nepozidano zemljišče. Prav to naj bi bilo pomembno tudi pri projektu gradnje lendavske nogometne akademije.

Previsok vložek?
V Lendavi so seveda zadovoljni z novim napovedanim vložkom v tamkajšnji turizem. Novi lendavski župan Janez Magyar (SDS), sicer lastnik manjše verige trgovin Hungaricum, katerih police so založene z madžarskimi proizvodi, je za TV Slovenija dejal, da novi lastnik ima "potencial narediti neko dodano vrednost, ki je za nas dobra, saj lahko zaposlujemo". "Hotela ni mogoče dati na kolesa in ga odpeljati, prav tako ne tople vode. Zdajšnji lastnik hotela Terme Lendava je zamudil priložnost, ko ni vlagal v to območje, ko bi moral,“ je dejal. Na drugi strani pa z morebitno prodajo Term Lendava niso zadovoljni na gospodarskem ministrstvu, saj je gospodarski minister Zdravko Počivalšek naložbi nenaklonjen. Kot je oznanil na TV Slovenija, je skeptičen do investitorja, ker je "sposoben dvakratno preplačati investicijo", hkrati pa kupec ni neki strateški investitor, saj se ukvarja s preprodajo električne energije. "Vlada projektu nasprotuje, ker ni v skladu s trajnostnim razvojem turizma," je dejal Počivalšek.

Orbanova vlada zelo naklonjena manjšinam
Orbanova vlada je v zadnjem obdobju izjemno naklonjena obema narodnima manjšinama – tako prekmurskim Madžarom kot porabskim Slovencem. Svojim državljanom, ki so po Trianonski pogodbi po prvi svetovni vojni ostali zunaj matice, namenjajo vsestransko, predvsem finančno pomoč. Kdor je želel, je lahko dobil tudi dvojno državljanstvo, ki je v poznejši fazi pomenilo tudi volilno pravico. Tako je logično, da so volivci zunaj matične države lojalni predvsem vladajočemu Fideszu. Onkraj meje je podobno – narodnostne ustanove porabskih Slovencev nimajo finančnih težav, Madžarska jim namenja denar tudi za razvojne projekte. "V zadnjih tridesetih letih, odkar spremljam zadeve, ni bilo nikoli toliko denarja za manjšine," pravi dopisnik TV Slovenija Bojan Peček.

Ali k temu prispeva tudi eden najvidnejših madžarskih politikov, vodja Orbanovega kabineta in član kabineta za nacionalno varnost, Antal Rogan, ki izhaja iz vrst slovenske manjšine v Porabju, iz obmejne občine Sakalovci (njegova sestra Valerija je tamkajšnja županja), je težko reči. Vsaj uradno namreč Rogan ne sodeluje pri delu slovenske državne samouprave in tudi nima uradnih stikov s predstavniki slovenskih ustanov na Madžarskem.

Madžarska manjšina v Sloveniji je sicer najmanj številna v državah, ki obkrožajo madžarsko. Ob popisu prebivalstva v letu 2002 se je za pripadnike madžarske narodnosti izreklo 6.243 ljudi, 7.713 ljudi pa je kot materni jezik navedlo madžarski jezik. Zaradi tega slovenska madžarska manjšina dobiva precej manjše zneske iz Madžarske v primerjavi z Madžari v Romuniji, Srbiji, na Slovaškem ... Toda madžarska darila za svojo manjšino oz. vse, ki so hodili v dvojezične šole, niso nepomembna.

V času vladavine Viktorja Orbana je Madžarska postala zelo dejavna tudi pri vlaganjih v svoje manjšine. 4. junija prihodnje leto bo minilo sto let od podpisa Trianonske pogodbe, mirovnega sporazuma po 1. svetovni vojni z nekdanjo kraljevino Ogrsko. Madžarski je tedaj uspelo obdržati le 28 odstotkov ozemlja nekdanje Ogrske, zunaj meja Madžarske pa je ostalo približno 3,3 milijona narodnostno deklariranih Madžarov. Madžarska je za financiranje madžarske narodne skupnosti ob meji ustanovila tudi sklad za razvoj naložb in novih delovnih mest, katerega naloga je ohranjati navezanost manjšine na madžarski jezik in kulturo. Po poročanju medijev že nekaj let Madžarska objavlja razpis za nepovratna sredstva v znesku do 20.000 evrov za posameznika, pri čemer mora prosilec zagotoviti četrtino lastnega deleža in plačati DDV. Do razpisanih sredstev so bili upravičeni na dvojezičnem območju živeči in podjetja, pogoj pa je bilo znanje madžarskega jezika ali pripadnost manjšinskemu prebivalstvu, pri podjetjih pa 50-odstotno lastništvo ali zaposlovanje.

Obdarovanje tujih političnih somišljenikov
Orbanova vlada in njeni podporniki pa niso naklonjeni le vlaganju v manjšine, temveč znajo finančno obdariti tudi politične somišljenike. V slovenskem primeru je to denimo stranka SDS. Navsezadnje je bil madžarski premier Orban eden izmed govornikov na lanski predvolilni konvenciji SDS-a. Madžari pa so vložili kar nekaj denarja v medije, ki so povezani z največjo opozicijsko stranko. Kot kaže razvid medijev, so največji delničarji televizije Nova24 TV tri madžarska podjetja, Modern Media Group, Ridikul Magazin in Ripost Media. Ripost založništvo pa je uradno večinski lastnik založbe Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija in časopis Škandal24 (51,84 odstotka), drugi največji lastnik pa je glede na razvid medijev SDS (44,16 odstotka). Po poročanju slovenskih medijev naj bi madžarski vlagatelji v omenjeni medijski hiši vložili že okoli 2,2 milijona evrov. Vsi vlagatelji pa naj bi spadali v kroge, ki so blizu madžarskemu premierju oz. podpirajo njegovo politiko.

MGRT: Novih madžarskih pobud za investicije ne zaznavamo
Na vprašanje, ali se v bližnji prihodnosti obeta še kakšna madžarska investicija, na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo odgovarjajo, da razen medijsko že izpostavljenih napovedanih investicij drugih zasebnih pobud ne zaznavajo. "Navadno je namreč praksa, da resni investitorji zahtevajo podpis sporazuma o nerazkritju podatkov (NDA), lahko pa vam povem, da tega nimamo podpisanega z nobenim morebitnim madžarskim investitorjem. Kot smo že večkrat poudarili, razlik med investitorji ne delamo, ti pa seveda morajo spoštovati našo zakonodajo. Poudarjamo pa, da moramo pri prodaji državnega premoženja skrbeti za to, da to premoženje prodamo v korist države in pa podjetja samega, ko gre seveda za podjetje – ne pa v korist kupca. Pri tem opozarjamo na strategiji, ki sta v tem kontekstu izjemno pomembni in se pričakuje, da ju spoštujejo vsi, ki upravljajo državno premoženje – to sta Strategija upravljanja kapitalskih naložb RS in Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–21," so še sporočili z ministrstva.

Porabje, kjer na madžarski strani še živijo Slovenci s svojim arhaičnim narečjem. A osrednji izziv danes po mnenju sogovornikov je prav ta – kako zadržati mlade in predvsem kako jih prepričati, naj ostanejo Slovenci.

Ko govorimo o Madžarski, seveda ne moremo mimo tega, da je njen del tudi majhno območje, 94 kvadratnih kilometrov v obliki trikotnika, kjer živi slovenska manjšina. Gre za Porabje in porabske Slovence. Zaradi zgodovinskih okoliščin so se jezikovno in kot skupnost izoblikovali na svoj način ter se obdržali na svojem koščku zemlje. A številke v popisih prebivalstva, predvsem pa stanje na terenu kažejo, da položaj danes ni rožnat.

Pregled zadnjih dveh popisov prebivalstva na Madžarskem nam namreč razkrije, da se je leta 2001 3.180 prebivalcev izreklo, da je njihov materni jezik slovenski, 3.025 pa se jih je opredelilo za slovensko narodnost. 10 let pozneje, torej leta 2011, pa je slovenščino kot materni jezik izbralo le še 1.723 prebivalcev, za slovensko narodnost pa se jih je izreklo 2.385. Porabska slovenščina, samosvoje arhaično narečje, torej izginja, vse manj je govorcev tega posebnega jezika. Glede na vse, kar je ta prostor prestal v zgodovini, je to res žalostno spoznanje.

Samosvoj jezikovni in kulturni razvoj
Porabski Slovenci niso bili nikoli del enotne skupnosti z večinskim slovenskim narodom, tudi v času Avstro-Ogrske so spadali pod ogrski del monarhije, nato pa jih je razmejitev držav po 1. svetovni vojni dodelila Madžarski. In tam so ostali.

"Tisočletna ločenost od preostalih Slovencev v avstrijskih deželah je povzročila samosvoj jezikovni in kulturni razvoj ogrskih Slovencev. Njihovo panonsko narečje, ki je imelo vse do združitve z matično domovino in ima v Porabju še danes vlogo regionalnega knjižnega jezika, od osrednjih slovenskih narečij odstopa v glasoslovnem in intonacijskem pogledu, večja razhajanja pa so opazna tudi v besedišču," opisuje posledice ločenosti od matičnega naroda porabski zgodovinar in novinar Dušan Mukič. Slovensko narečje se je v okvirih ogrske države skozi stoletja ohranjalo predvsem v Cerkvi, verskih šolah in na domovih.

Kako zelo se je njihov vsakdanji jezik razlikoval od preostalega območja čez Muro, po Mukičevih besedah ilustrira evangeličanski pastor Števan Küzmič. V Predgovoru pred svojim ’Nouvim zakonom’ – prevodom Nove zaveze v prekmurščino iz leta 1771 – zapiše, da je moral prevod iz stare grščine v svojo materinščino opraviti zato, ker njegovi rojaki Trubarjeve in Dalmatinove predstavitve Svetega pisma le težko razumejo.

"Evangeličanskim in katoliškim duhovnikom se gre zahvaliti, da sta se slovenska zavest in pripadnost jeziku ohranili vse do razpada avstro-ogrske monarhije, tudi v najtežjih obdobjih madžarizacije od zadnjih desetletij 19. stoletja dalje, ko so asimilacijo ogrskih Slovencev pospeševali tako prek društev in uprave kakor tudi Cerkve in šolstva," poudari naš sogovornik.

6.000 Slovencev ostane za mejo
Novo obdobje je nastopilo po koncu 1. svetovne vojne. Skupna monarhija je razpadla, na pariški mirovni konferenci so začrtali nove meje Evrope. Pogodba med Madžarsko in zmagovalnimi državami antante je bila podpisana 4. junija 1920 v dvorcu Triannon, mejo z novonastalo Kraljevino SHS pa je zarisala po razvodju rek Rabe in Mure. Prvič so tako razdelili nekdaj enovito pokrajino in v drugi državi pustili okoli 6.000 Slovencev, ki so jih od tedaj imenovali rabski ali porabski Slovenci. Teh devet slovenskih vasi (Slovenska ves, Sakalovci, Dolnji Senik, Gornji Senik, Števanovci, Otkovci, Andovci, Verica in Ritkarovci) je po Mukičevih besedah sicer imelo naravno gospodarsko in upravno središče v Monoštru, ki je bil že tedaj naseljen skoraj izključno z Madžari, a ne smemo pozabiti, da porabske vasi stikov s preostalim madžarskim zaledjem niso imele.

"O kakšni zaščiti manjšin med obema svetovnima vojnama težko govorimo na Madžarskem. Med letoma 1920 in 1945 so sicer v porabskih vaseh pri pouku uporabljali narečno ’Vend-slovensko knigo čtenjá’, slovensko materinščino pa sta v glavnem ohranjali le Cerkev in družina. Mačehovska, nerodovitna zemlja je prebivalce majhne slovenske pokrajine silila v izseljevanje, tisti, ki so ostali doma, pa so ob mučnem obdelovanju majhnih njiv dopolnilni zaslužek našli v prodaji sadja in jajc oziroma lovu na brinjevke," opisuje Dušan Mukič.

V drugo svetovno vojno so porabski Slovenci spet stopili kot madžarski vojaki, nato pa so jih nove mirovne pogodbe znova pustile na ozemlju Madžarske. Takoj po vojni so bili odnosi med komunistično Jugoslavijo in komunistično Madžarsko še vzpostavljeni, kar je pomenilo, da so dovolili ustanovitev "Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem". "V tistih letih so organizirali celo tečaje za narodnostne učitelje južnoslovanskih jezikov," poudari Mukič. A vse se je spremenilo po informbirojevskem sporu leta 1948. "Porabski Slovenci so se morali izreči, da zavračajo politiko ’psa na verigi imperialistov’ in odobravajo stališče Madžarske delavske stranke."

Delovna taborišča, ožičena meja
Začelo se je temno in težko obdobje, še posebej za narodnostne manjšine. Dušan Mukič tako pripoveduje, da je sicer Porabje zaradi dvoje obmejne lege ušlo vsesplošni kolektivizaciji, v slovenskih vaseh sta dve tretjini zemlje ostali v zasebnih rokah, a to je bil razlog, da so "kulake – veleposestnike", ki so seveda imeli le za prgišče večja zemljišča kot drugi, od leta 1950 naprej izseljevali v delovna taborišča v pustinjo Hortobágy na vzhodu Madžarske, od koder so se lahko vrnili šele po smrti Stalina – a ne v svoje domače vasi. Deportacije so bile povezane tudi z narodnostjo Slovencev, ki so jih v tistih časih imeli za Titove agente.

Posebna zgodba je bila meja. Z izrazom železna zavesa je Winston Churchill takoj po vojni opisal simbolično razdelitev Evrope na Zahod in Vzhod, a na jugoslovansko-madžarski meji je ta izraz dobil konkretno fizično obliko. Težko si je zamisliti, da je bila meja med nekdaj nedeljivo povezanim območjem zdaj sestavljena iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in nadzornih pasov znotraj države. 15 kilometrov od meje se je začelo obmejno območje, kamor je bilo dovoljeno vstopiti le s posebno dopustnico – tudi v nekatere porabske vasi.

Nekaj porabskih Slovencev je tedaj prebegnilo na jugoslovansko stran, kar je povzročilo težke okoliščine za njihove družine, hkrati pa je položaj spisal takšne žalostne zgodbe, da nato sin ni mogel niti na pogreb svoje matere in ga opazoval z druge strani zastražene meje. Po budimpeški revoluciji 23. oktobra 1956 so se meje za kratek čas odprle na Zahod in, kot poudarja Mukič, je porabsko ozemlje tedaj izgubilo 10-12 odstotkov prebivalstva. Težnje po svobodi so kmalu zatrli. "Porabci so živeli v svojem obmejnem pasu, izolirani ne le od sosednjih Avstrije in Jugoslavije, temveč tudi od drugih predelov Madžarske. Ta odmaknjenost je povzročila konzerviranje družbene in lastniške strukture ter tradicionalnega načina življenja in – paradoksalno – tudi ohranitev slovenskega jezika v sporazumevanju."

Ni pritiska, lažja je asimilacija
V 70. letih so se razmere sprostile, Porabci so začeli odhajati na študij v Ljubljano in Maribor. A izborjena svoboda po letu 1989 je začela pospeševati asimilacijo majhne slovenske skupnosti. Čeprav so se v 90. letih vzpostavile organizacije, ki skrbijo za ohranitev slovenskega jezika, identitete in kulturnega izročila v najskrajnejši slovenski pokrajini, pa se ti vse redkeje prenašajo iz generacije v generacijo. V šole so uvedli izobraževanje v knjižni slovenščini, ki je porabski Slovenci takrat zaradi izoliranosti skoraj niso poznali. In prav to, da v šolah niso uporabili porabščine kot mostu do knjižnega jezika, je bila največja napaka, je v intervjuju za TV Slovenija opozoril učitelj in književnik Franci Just.

Tudi drugi naši sogovorniki jezikovni prepad med starejšo generacijo, ki govori porabsko, srednjo generacijo, ki se je knjižne slovenščine učila v šoli, a se je niso naučili, in mlajšo generacijo, ki jo je težko navdušiti nad jezikom, ki ne zagotavlja služb (v nasprotju z nemščino), izpostavljajo kot največjo težavo današnjega porabske skupnosti.

"Moja mama in oče sta po narodnosti Slovenca, a smo se v družini zelo malo pogovarjali v slovenščini. Pogovarjala sta se med sabo in z babico in dedkom, z otroki pa ne. Moja babica na primer ni znala nobene besede madžarsko, pogovarjala se je le v porabščini. Srednja generacija torej še govori porabsko narečje, mladi pa zelo malo. Porabščina je tak arhaični jezik," vsakdanjo realnost opiše Nikoletta Vajda, ki se je na študij odpravila v Ljubljano in se nato odločila, da se vrne v svoje domače Porabje.

Tudi Marijana Sukič, urednica časopisa Porabje, ki izhaja vse od leta 1991, in sicer tako v knjižni slovenščini kot v porabskem narečju, ugotavlja, da je med mlajšimi, sploh med osnovnošolci, zelo težko najti sogovornika v slovenskem jeziku. "Tudi srednjo generacijo, ki večinoma še govori narečje in se je učila tudi knjižni jezik na šoli, a žal se ga ni naučila, je vse težje nagovoriti. Pri njih je težava, da zahtevnejših vsebin ne morejo posredovati v narečju, knjižno se niso naučili dovolj in se tega tudi zavedajo ter velikokrat sramujejo, zato se rajši izogibajo pogovorom."

Kako to spremeniti? Kako zajeziti drastično upadanje uporabe slovenščine – v narečni ali knjižni obliki? "To je zelo težko vprašanje. Pri oživljanju slovenskega jezika v Porabju bi morali sodelovati vsi dejavniki: začeti bi morali pri družinah, ozaveščati predvsem starše in stare starše, naj govorijo – "gučijo" – s svojimi otroki, vnuki, šola bi morala imeti pozitiven odnos do slovenskega jezika, pri tem bi lahko s slovenskimi kadri veliko več pomagala Slovenija," odgovarja Marijana Sukič, ki sodeluje tudi pri izredno pomembni knjižni zbirki Med Muro in Rabo, v sklopu katere že vrsto leto izhajajo nova dela domačih prekmurskih in porabskih avtorjev v dveh različicah: v knjižnem jeziku in porabskem narečju.

Madžarska oblast naklonjena manjšinam
Dušan Mukič, ki pri madžarski televiziji pripravlja program Slovenski utrinki, ob tem poudarja, da so se v zadnjih devetih letih začeli novi časi v politiki madžarske države do narodnostnih skupnosti. "Finančna podpora trinajstim domačim narodnostim – tako tudi slovenski – se je skoraj početverila, projekti, ki so v mrtvilu čakali desetletje, denimo povezovalna cesta Verica–Gornji Senik, so danes izvedeni. Narodnostne institucije, ki jih vzdržuje Državna slovenska samouprava – to so obe dvojezični osnovni šoli in trije vrtci, Radio Monošter ter Slovenska zbirka –, so deležne pravočasnega in sistemskega financiranja. Za kakršno koli obnovitveno delo se najdejo sredstva, za madžarsko državo so narodnostni predstavniki pomembni sogovorniki. Po petindvajsetih letih parlamentarizma smo Slovenci dobili svojo zagovornico v madžarskem parlamentu, ki sicer zaradi nizkega števila svojih volivcev pravice do glasovanja nima, je pa s svojo navzočnostjo v najvišjem zakonodajnem telesu madžarske države izborila že marsikatero ugodnost za svojo slovensko skupnost," našteje.

Jezik bi moral imeti tudi gospodarsko vrednost
Ob madžarski državi so dejavne tudi narodnostne organizacije, ki navezujejo stike s sosednjo prekmursko pokrajino, vabijo medse umetnike, sodelujejo pri organizaciji skupnih taborov in podobno. Toda vse to je premalo, da bi lahko zadržali mladi rod. Sogovorniki se strinjajo: potreben bo tudi gospodarski preboj. "Sama sem se s študija vrnila v Porabje, ker sem imela zagotovilo, da bom tukaj dobila službo. Začela sem delati za časopis Porabje. Seveda je velik del tudi družina, saj sem nanjo zelo navezana," svojo odločitev pojasni Nikoletta Vajda, ki je trenutno zaposlena kot sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem in doda, da je v Porabju za mlade premalo možnosti, veliko jih gre zato delat v Avstrijo.

Tudi Dušan Mukič, ki je kot Nikoletta študiral v Ljubljani in se nato vrnil, ugotavlja, "da se šele v zadnjih letih čuti nekakšna rahla štipendijska politika, ki pa bi jo bilo treba okrepiti. V sedemdesetih letih so se v Ljubljani izobraževali le bodoči učitelji in profesorji slovenščine. Po liberalizaciji izbire študijskih smeri smo dobili etnologe, novinarje, zgodovinarje in kulturologe, mogoče pa so bile le premalo zastopane bolj praktične smeri. K sreči najdemo danes že srednješolce, ki se odločajo za študij ekonomije ali turizma v Sloveniji, kajti tudi take strokovnjake krvavo potrebujemo. Skupnost ima pravico, da ugotovi, kakšni kadri ji primanjkujejo, in spodbuja usposabljanje teh."

Spomnil je na trenutno najaktualnejši projekt: pod taktirko Državne slovenske samouprave se pripravlja kompleksen, večletni Razvojni program slovenskega Porabja, s katerim želijo posodobiti gospodarstvo, turizem in infrastrukturo v Porabju. "Tako lahko morda zajezimo odseljevanje mladih iz Porabja. Seveda pa vse gospodarske dejavnosti ne pomenijo veliko, če medtem slovenski jezik odrinemo na rob izumrtja," poudarja ob tem.

Prav zato bi po besedah Marijane Sukič slovenski jezik moral imeti neko gospodarsko vrednost, da bi torej v kakšnem slovenskem podjetju v Porabju lažje dobil delo, če bi govoril slovensko. "To bi veliko pomagalo pri revitalizaciji jezika. Če se lahko Porabci v letu, dveh v Avstriji naučijo nemško, zakaj se ne bi tudi slovensko, če bi "živeli" od njega," se je upravičeno vprašala.

"Porabje ni tako daleč!"
Da bi torej ohranili našo najbolj izpostavljeno narodnostno manjšino, bo treba delovati v skupnem interesu na vseh ravneh. Tako na primarnem področju, v družinah (ker je vse več mešanih zakonov, v družinah vse pogosteje prevlada uporaba madžarščine, opozarja Nikoletta Vajda), kot najvišjih ravneh sodelovanja med sosednjima državama. "Če je še kje kaj storiti, je to morda ozaveščanje slovenske javnosti o slovenskem značaju pokrajine v okolici Monoštra. Kot namreč žalostno opažamo, je za povprečnega prebivalca Ljubljane že Prekmurje neka odmaknjena dežela, kaj šele Porabje s svojimi šestimi vasmi. Nekoč je k nam pripotovalo več avtobusov šolarjev iz Slovenije na leto, danes jih nekako pogrešamo. In tudi odraslih obiskovalcev imamo zmeraj manj. Kajti turizem je edina prava priložnost za Porabje. Zaradi vključenosti v Narodni park Őrség je v pokrajini tako rekoč onemogočena ustanovitev kakršne koli tovarne, poudarek ostaja na mehki, zeleni industriji," potrka na vest Slovencev z druge strani Rabe Dušan Mukič.

Kateri je najuspešnejši madžarski olimpijec? Kateri madžarski izumitelji so spremenili svet in katere so najbolj pekoče madžarske jedi? Poznate sploh kakšno madžarsko besedo?

Zgoraj naštetega vas v kvizu o Madžarski in Madžarih ne bomo spraševali, smo pa za vas izbrali drugih deset vprašanj. Preverite svoje znanje!