O tem priča tudi njihova omemba v knjigi Hrepenenja in usoda ‒ Prve ženske na osemtisočakih češke alpinistke Dine Šterbove. Češka alpinistka je med drugim kot prva ženska osvojila 8201 metrov visok Čo Oju, šesti najvišji vrh sveta, bila del prvega češkoslovaškega vzpona na Gašerbrum 2, sodelovala je v več odpravah na druge himalajske osemtisočake in med drugim osvojila tudi najvišji afganistanski vrh Nošak ter Pik Lenin in Pik Korženevske. Kot je povedala ob izdaji svoje knjige pri nas, je bil alpinizem v njenem času popolnoma drugačen kot danes.

Njeno delo predstavlja kompleksen pregled alpinistične zgodovine, v njej pa sta omenjeni tudi legendarna slovenska alpinistka Marija Frantar z vzponoma na Nanga Parbat in Kangčendzengo in Marija Štremfelj, ki je na Mount Everest stopila kot 13. ženska v zgodovini in kot tretja Evropejka in kot doslej edina Slovenka, ter njen vzpon na Broad Peak. Usode prvih žensk na najvišjih vrhovih so bile zelo raznolike, borile so se ne le z osvajanjem vrhov kot takim, temveč pogosto tudi z nerazumevanjem okolice, razkrivajo njihove zapisane zgodbe.

Že v srednji šoli je spremljala odpravo na Čo Oju leta 1959. "Takrat sem začela deliti tiste ideale, začela sem spremljati alpinizem in himalajizem, čeprav še nisem vedela, da se bom tega lotila." Kot je opomnil voditelj pogovora, ki je sledil projekciji dokumentarnega filma Ženske v Himalaji (več v okvirčku), Viki Grošelj, sta se moški in ženski himalajizem razvijala vzporedno na različnih koncih sveta, od Japonske in ZDA do takrat še ideološko ostro razmejene vzhodne in zahodne Evrope, kar je na svoji koži dobro občutila tudi češka alpinistka. "Ko je naša država doživela sovjetsko okupacijo, smo mi temu pravili absurdistan. In ko živite v absurdistanu, je treba uporabiti absurdna sredstva, da dosežete, kar želite. To je bila moja vojna z režimom. Z vsemi odpravami, ki sem jih organizirala, sem imela različne težave: dobivala sem različne kazni, izločali so med iz različnih združenj in nisem vedela, kako bom stvari izpeljala. Je bilo pa res zanimivo življenje," je v smehu povedala 79-letnica. Ko je vendarle dobila dovoljenje, da lahko zapusti državo in odide na odpravo, je, na veliko presenečenje, odšla v Afganistan, na tamkajšnji najvišji vrh Nošak, kjer seveda ni šlo brez peripetij, med drugim so njeno soplezalko ustrelili roparji, tako da se je na vrh povzpela sama.

Mejnik v njenem alpinizmu predstavlja Čo Oju. Leta 1984 se je zapisala v alpinistično zgodovino, ko sta z Vero Komarkovo in višinskima nosačema osvojili šesti najvišji vrh sveta: to je bil prvi ženski vzpon na ta osemtisočak, češkoslovaški višinski rekord in prvi češkoslovaški vzpon nanj. Odprava na Čo Oju je bila le dvočlanska, kar je bila neobičajno. "Najprej bi to morala biti velika odprava, udeležencev bi moralo biti 15, potem pa je celo odpravo uničila ameriška veleposlanica in na koncu sva se z Vero sami odpravili na pot. To je bila najmanjša ženska odprava, le midve in dva nosača. Ker pa je bila to majhna odprava, ni bilo veliko ljudi, ki bi jih lahko razočarali." Več o njeni zelo zanimivi življenjski zgodbi boste lahko prebrali v intervjuju v prihodnjih dneh.

Tri generacije slovenskih himalajk
Pred okroglo mizo so si udeleženci lahko ogledali film Ženske v Himalaji, ki je nastal v produkciji RTV Slovenija, scenarij je napisala Nuša Ekar, režiral je Božo Grlj. V njem so svoje poglede in izkušnje s Himalajo predstavile predstavnice treh generacij slovenskih himalajk Marija Štremfelj, Irena Mrak in Tina di Batista.

"Konec 70. in v začetku 80. let je bilo v Sloveniji toliko dobrih alpinistk, da je bila ideja o ženski alpinistični odpravi realna in res se je zgodila. S to odpravo Pamir 1982 smo se začele ukvarjati že dve leti. Zbralo se nas je osem deklet, z vlakom smo odpotovale do Moskve, potem pa nadaljevale pot naprej z drugimi odpravami," je v dokumentarnem filmu prvo jugoslovansko žensko alpinistično odpravo, v katerih je bilo osem deklet, starih od 21 do 29 let, opisala Marija Štremfelj. Sedem jih je doseglo vrh, ena je žal zbolela za tifusom.

Po letu 1982 so želje, da bi dekleta naredila korak naprej v Himalaji, porasle. Ideje so bile različne: ali osvojiti osemtisočak ali nižjo, a zahtevnejšo steno. "Marija Frantar je bila gotovo prva ženska, ki je imela izjemno voljo. Vodila je že odpravo v Pamir in potem tudi odpravo v Južno Anapurno 1986. Vrhunec njenega alpinizma je bil gotovo vzpon na Nanga Parbat po zahtevni Schellovi smeri, to je prvi ženski vzpon čez to steno, s čimer se je zapisala v svetovno zgodovino," se legendarne alpinistke spominja Štremfljeva. Žal je potem leta 1991 umrla na Kangčendzengi. Slednja je bila zadnji od osemtisočakov, ki so ga osvojile ženske, leta 1998 se je nanj povzpela Britanka Ginette Harrison. Marija Štremfelj je postavila pomemben mejnik leta 1990, ko je z možem Andrejem Štremfljem osvojila vrh Mount Everesta.

Zakaj se manj žensk kot moških ukvarja z vrhunskim alpinizmom? "V bistvu ne razumem drugih žensk, ker je zame to eden najlepših športov," je ob aplavzu odgovorila Tina di Batista in ob tem omenila, da zdaj, ko je v porastu športno plezanje, opaža, da je v plezališču včasih več žensk kot moških, "tako da samo plezanje je kot gibanje ženskam očitno zelo blizu." Kot mogoč dejavnik za izogibanje osvajanju visokih vrhov je omenila tudi mraz in neprijazne razmere, s katerimi se veliko žensk težje spopada, ter predvsem težave z usklajevanjem, če ima alpinistka družino.

Glede časovnega zamika ženskih alpinistk pri osvajanju vrhov Irena Mrak, za katero je raziskovanje Karakoruma življenjsko poslanstvo, meni, da gre za posledico tega, da je bil položaj žensk drugačen kot položaj moških, poleg tega so tudi odprave včasih trajale veliko dlje, kar je bilo za ženske z družinami težje usklajevati. K temu je Marija Štremfelj dodala tudi dejavnik tveganja oz. nevarnosti, ki jih je v Himalaji veliko, in to vpliva na alpinistke, sploh ko se pojavijo otroci.

Vsi sodelujoči so se strinjali, da v bistvu ni ovir, da ne bi zmogle ženske osvajati vrhov tako kot moški in da spol ne igra vloge pri tem, ali je nekdo dober alpinist, temveč so ključne osebnostne lastnosti. "Sploh v Himalaji to gotovo velja. Ker lahko samo en slab odnos v ekipi podre vse. To spoštovanje je ključno, ne glede na to, da mogoče z nekom nimaš enakih pogledov, in ni pomembno, ali je moški ali ženska," je svoje videnje predstavila Marija Štremfelj.

In kakšna je prihodnost slovenskih alpinistk v Himalaji? Časi so drugačni, odprave so krajše, vse je hitrejše, je ob tem dejala Mrakova, a dodala, da je še veliko možnosti za dobre in težje vzpone za nove generacije. "To so obdobja, enkrat nas je malo več, drugič malo manjše. So že na vidiku tudi nove Slovenke, trenutno poznam Švicarko in Američanko, ki sta zelo dobri in sta se v tem hipu najbolj približali moškim, ne še v Himalaji, ampak v Alpah," je svoja opažanja delila Tina di Batista.

Če samo primerjam svoje 40-letno obdobje alpinizma, ki še traja, je vse drugače, je dejala Štremfljeva. "Takrat je bila odprava resna zadeva, organizacijski zalogaj. Danes gredo tja samostojne naveze, kakšni nosači! To krajšanje odprav pa je lahko tudi v prid, kajti majhne, gibljive naveze so zato lahko tudi uspešnejše," meni Štremfljeva, saj to vodi v nabiranje izkušenj v zahtevnih smereh, kar je lahko pozitivno za napredek (ženskega) alpinizma.