"Smo pred eno najbolj varovanih skrivnosti v Sloveniji – zakloniščem, namenjenim za slovenski politični in državniški vrh, zgrajenim v 50. letih," je reportažo za Televizijo Ljubljana ob prvem obisku novinarjev tega več kot 40 let zaprtega območja začel novinar Tadej Labernik. Več kot 100 domačih in tujih novinarjev so popeljali po delu podzemnega objekta in širšega varovanega območja, o katerem so vsa ta leta krožile le govorice. Ker so te prehajale šepetaje od ust do ust, so bila pričakovanja, kaj vse se skriva na tem velikem nedostopnem ozemlju, s katerega so kmalu po koncu 2. svetovne vojne preselili vse preostale domačine, velika. Prav zato so bili po poročanju novinarja Otmarja Pečka vsi ob odprtju – vključno s tedanjim republiškim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo – razočarani. "Pričakovanja, ugibanja, govorice so eno, to, kar smo videli, pa daleč od pričakovanj."

Enake spomine in občutke deli zgodovinar Mitja Ferenc s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se že desetletja raziskovalno ukvarja z zgodovino Kočevskega, in ki je skupaj z delegacijo prvih poslancev junija 1990 stopil na ta zaprti del. "Imel sem se srečo, da sem se lahko pogovarjal z obema takrat še živečima vodilnima človekoma tega področja – varnostnim oficirjem Kocuvanom in Grumom, ki je od srede 50. let načrtoval in bil odgovoren za gradnjo podzemnih objektov. Tako sem pridobil nekaj informacij, ki so me kot poznavalca Kočevskega zelo zanimale."

Skrivnostne govorice o letalih v gori, koridorjih do morja

Miti, ki so se med ljudmi razširili o tem kar 200 kvadratnih kilometrov velikem območju, kamor so vstop preprečevale zapornice s stražarji, na gozdnih cestah pa velike oznake s prepovedjo gibanja, so govorili o mrtvih stražah, letalih, ki izginjajo v hribu, koridorjih, po katerih prideš vse do jadranske obale. Skrivnostnost, konspirativnost in nedostopnost so pustile močan vtis. Vse to je bilo namerno, pove Ferenc, saj so tako omogočili, da so območje varovali s kar najmanjšim številom ljudi, saj ni nihče pomislil, da bi se odpravil tja.

In kaj so pravzaprav varovali? Široko gozdnato območje Kočevske Reke je bilo zaprto zaradi varovanja manjšega območja nekdanjih vasi Gotenica in Škrilj. Tukaj so namreč v skalo vklesali veliko zaklonišče, kamor bi se v primeru napada na Jugoslavijo umaknilo takratno republiško, vojaško in partijsko vodstvo.

"To je čas, ko je bila Jugoslavija v sporu z informbirojem, zato so nameravali v vsaki jugoslovanski republiki zgraditi takšne objekte. Prvi je bil zgrajeni objekt A v Gotenici, kamor bi se preselilo vodstvo. Dogradili so ga leta 1955. V Škrilju pa sta bila zgrajena dva objekta za zveze in komunikacijsko podporo," pojasnjuje zgodovinar Mitja Ferenc. Podobne objekte so med obema vojnama gradili v mnogih evropskih državah, v Jugoslaviji pa torej šele po vojni. "Prvi so republiški zaščitni objekt zgradili Slovenci, medtem ko so imeli v preostalih republikah večje težave. Pozneje so za sam jugoslovanski vrh zgradili veliko večji in dražji objekt v Konjicu v Bosni. Tja bi se umaknil Tito z najožjim vodstvom."

V Sloveniji je celoten projekt prevzel Ivan Maček - Matija, tedanji minister za gradnje Ljudske republike Slovenije, ki je vse do demokratičnih sprememb leta 1990 ostal siva eminenca tega območja.

Izpraznjene vasi Kočevskih Nemcev

Kočevsko so izbrali, pravi Ferenc, ker je bila zelo prazna. Po dogovoru med nemškim rajhom in Kraljevino Italijo se je namreč nekaj mesecev po okupaciji – konec leta 1941 – s Kočevskega preselila nemška manjšina – okoli 11.500 Kočevskih Nemcev. Premoženje Nemcev po vojni je bilo zaplenjeno, zato je bilo mogoče s tem območjem marsikaj narediti. Drugi razlog je bil po njegovih besedah obrambno-strateški, saj bi se lahko s tega dela Slovenije po gozdovih umaknili vse do osrednje Bosne, kjer bi bil nato organiziran vojaški odpor. Načrtovan je bil torej lažji umik v primeru zasedbe države.

Za vas Gotenico pa so se odločili tudi za to, ker si bil ob vstopu v objekt že po nekaj metrih globoko pod skalovjem v hribu. "Težava pa je bila, ker je v vasi živelo še 138 prebivalcev. Nekaj je bilo domačinov, nekaj se jih je med vojno preselilo sem v prazne domove Kočevskih Nemcev, nekaj pa jih je slovenska oblast preselila z obmejnih predelov Štajerske in Gorenjske kot nezanesljivih elementov – šlo je za nasilno kolonizacijo v izpraznjene kočevske vasi, kjer so morali ljudje delati na kmetijskem posestvu." Prebivalce Gotenice so tako konec leta 1949 in januarja 1950 skoraj brez opozorila naložili na tovornjake in jih prepeljali na druge kmetije, največ jih je odšlo v Loški Potok.

Medtem so nekaj let na širšem zaprtem območju še vedno delovala tri delovna taborišča za prestopnike. Najbolj znano je bilo v Ferdrengu, vasi, ki je danes znana pod imenom Podlesje. Spomladi 1950 je bilo v njem okoli 800 žensk, ki so jih pozneje premestili v Škofjo Loko in Brestanico, sem pa so prišli moški in to delovno taborišče je obstajalo do 1953. Enako je bilo s taboriščem pri naselju Inlauf pri Borovcu in pri Mlaki, ki je vas blizu Gotenice. "V zgodnjih 50. letih so v teh treh taboriščih bili na družbenokoristno delo z administrativnimi kaznimi poslani ljudje, ki so tukaj opravljali razna fizična dela, gradili ceste in podobno, niso pa delali v skrivnih objektih v Gotenici ali Škrilju," opisuje Ferenc.

Gradili so vojaki, nato domači delavci, ki jih je zavezovala tajnost

V začetnem obdobju je skrite objekte gradilo okoli 180 vojakov Jugoslovanske ljudske armade. Varnostni oficir in inženir za gradnje sta po Ferenčevih besedah povedala, da so vojake iz oddaljenejših delov Jugoslavije po šestmesečni "obuki" (urjenju) uporabili za gradnjo začetnih objektov, vendar so kmalu ugotovili, da potrebujejo strokovnjake. Šlo je za rudarje, minerje v kamnolomih, da so izkopali velike rove. Vsi so morali biti člani Zveze komunistov, enkrat mesečno so lahko imeli podaljšan konec tedna in izhod domov, plačilo je bilo od 20 do 30 odstotkov višje kot običajno. "Tudi žena ni vedela, kaj počne njen mož v službi. Ta konspirativnost je bila tako močna, ljudje so bili zavezani molčečnosti, pazili so drug na drugega in o tem se res ni govorilo niti v družini," poudari naš sogovornik.

Do 200 ljudi bi preživelo tudi mesec dni

Podzemni objekt je bil dokončan v desetih letih. Vanj bi se lahko preselilo do 200 ljudi iz vodstva, ki bi brez izhoda preživeli tudi mesec dni. V samem objektu je izvir vode, urejeno je prezračevanje, imel je več poti za umik, v njem so urejene spalnice, kuhinja, celo bolniška soba z operacijsko mizo, manjša kinodvorana. Ima dva dizelska agregata, kakršna so uporabljali na ladjah. "Danes je to kot lep muzej opreme iz prve polovice 50. let," doda Ferenc.

Gradnja objektov se je najprej financirala iz državnega proračuna, v ključnih letih gradnje pa iz sredstev, ki naj bi jih Slovenija namenjala za razvoj nerazvitih republik. Po Ferenčevih pojasnilih je bilo določeno, da je lahko posamezna republika sredstva namenila tudi za svoja območja, če so bila nerazvita. Tako je velik del slovenskih sredstev šel v gradnjo in vzdrževanje objektov v Gotenici.

Ko so bili dograjeni, jih je trikrat prišel pogledat tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito. A tudi pri tako visokem obisku so se držali pravil konspiracije. Ivan Maček - Matija je Tita sam popeljal po objektu, medtem ko niti najvišjim pripadnikom jugoslovanskega generalštaba vstop na območje ni bil dovoljen. "Za objekt so vedeli predsednik predsedstva Slovenije, predsednik skupščine in centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Vsakokratni funkcionarji na teh mestih so si ga lahko pogledali, sicer pa je bilo vse skupaj zelo nedostopno," pravi Ferenc.

Sorodna novica "Uničenja kot na Kočevskem ni doživela nobena slovenska pokrajina"

Porušili vse sakralne objekte

Zaradi zaprtosti in nedostopnosti se je močno spremenila tudi podoba tega dela Kočevskega. Število vasi se je zmanjšalo za tretjino. Vasi Gotenica in Škrilj nista imeli več prebivalcev, Gotenica pa ni niti več obstajala v imeniku naselij Republike Slovenije. Namesto hišnih številk so hiše dobile inventarne številke, "kot jih imamo na primer na pisarniških stolih".

Od prebivalcev, ki so po vojni živeli v Gotenici, sta tukaj ostali le dve ženski in en moški. "Ženski so zaposlili v teh objektih, moški, ki je bil starejši in je nato umrl, pa ni smel biti pokopan v zaprtem delu, ampak so ga pokopali na pokopališču zunaj varovanega ozemlja," pripoveduje Ferenc.

Vsi sakralni objekti, ki so prestali vojno – cerkve, kapelice, pokopališča – so bili namreč porušeni. Mitja Ferenc ob tem spomni, da je bilo to obdobje 50. let, ko je bila Jugoslavija v sporu z Vatikanom. Pred vojno je na tem območju stalo 27 cerkev, nekaj jih je bilo poškodovanih, večina pa jih je v nasprotju z drugim delom Kočevskega prestala vojno, a so jih med letoma 1953 in 1955 porušili. Ferenc poudari, da je bil "med izseljenimi prebivalci tudi župnik, Kočevski Nemec, ki se med vojno ni preselil s svojimi sonarodnjaki in je za sodelovanje s partizani dobil značko aktivista OF. Njega so preselili v Dolenjo vas zunaj zaprtega območja. S seboj je vzel eno monštranco, ki je najvrednejši primerek ohranjenega predmeta iz porušenih kočevskih cerkva." Kot simbolni dolg je leta 1996 v Kočevski Reki država pomagala financirati gradnjo nove cerkve, ki je edina po vojni zgrajena cerkvena zgradba na celotnem kočevskem območju.

Samooskrbnost območja

Čeprav se je s hitrim razvojem vojaške tehnologije po drugi svetovni vojni že kmalu vedelo, da so takšni zaščitni objekti že preživeti, saj bi jih po besedah vojaškega strokovnjaka Antona Beblerja v njih z lahkoto ujeli, so objekt in širše območje vzdrževali še naprej.

Trudili so se tudi za samooskrbnost. Na tem območju je gospodarilo le eno, ravno za to ustanovljeno javno podjetje – Kmetijsko-gozdarsko gospodarstvo Snežnik oziroma javno podjetje Snežnik. Meje njihovega delovanja so se prekrivale z mejami zaprtega območja. Prodajali so les, pridelovali kmetijske pridelke. Delavce so v Gotenico vozili zjutraj in jih po koncu delavnika odpeljali.

Grenkoba, ki je ostala zaposlenim

Ker tujega napada na Jugoslavijo ni bilo ne po informbirojevskem sporu ne po zatrtju praške pomladi leta 1968, ni bilo niti potreb po premeščanju političnega vrha v zaklonišče. Kaj so torej počeli v teh objektih vsa ta leta? "Nič, so jih pa vzdrževali," pojasnjuje Ferenc in se spominja grenkega priokusa, ki ga je pri zaposlenih v Gotenici pustilo vzdušje po odprtju tega območja leta 1990. Bolela jih je zaznamovanost s predznakom, da so delali nekaj slabega, da je bilo to nedemokratično, obtožbe, da so objekte gradili vojni ujetniki … "Ko sem s preiskovalno komisijo povojnih pobojev šel na srečanje z zaposlenimi v zaprtem območju, je bilo močno čutiti njihovo bolečino. Verjeli so, da gradijo objekte, namenjene obrambnim sposobnostim države," opisuje naš sogovornik. Še posebej, ker so za varovanje te državne skrivnosti morali zadržano govoriti o svojem delu tudi znotraj svojih družin.

Prazen bunker Udbe

Da je bilo skrivnostnost čutiti ves čas, kaže tudi dogajanje v času osamosvajanja Slovenije. Podatkov o zaprtem območju po zaslugi Ivana Mačka - Matije ni imela niti JLA, izpostavlja Ferenc, zato niso vedeli, ali je slovenska nova oblast v pripravah na osamosvojitev sem pripeljala kakšno orožje. "Tudi ko so na območju Kočevske Reke bombardirali, niso vedeli, kje so skladišča," doda.

Po drugi strani pa je na prazno skladišče naletela tudi novoizvoljena Demosova vlada. V Borovcu v Kočevski Reki je bil namreč bunker Udbe, kjer so bili shranjeni tajni dokumenti, ki jih v Ljubljani na sedežu tajne policije niso imeli. "Usoda teh dokumentov je žalostna, saj so izginili, in predvidevamo, da bi v njih našli marsikaj, kar bi bilo za slovensko zgodovino nujno, da pregledajo raziskovalci. Ob obisku ministrov in poslancev po demokratičnih spremembah v Sloveniji je bil objekt prazen," pojasni Ferenc.

Arhiv in vadbeni center

Jim je pa uspelo kmalu po odprtju podzemnega objekta koristno uporabiti te prostore, v katerih sta vzdrževani konstantna temperatura in vlažnost. Namenili so jih za shranjevanje nitratnih gorljivih filmov, ki so jih prenesli iz Beograda tik pred začetkom vojne za Slovenijo. In še danes te prostore ob ministrstvu za notranje zadeve uporablja tudi filmski arhiv.

Tudi danes v Gotenici ni stalnih prebivalcev. Območje pa je bilo odprto le kratek čas. Kmalu so namreč tam ustanovili vadbeni center policije, kar je Gotenico znova postavilo pod table 'omejeno gibanje'. Omejen je bil dostop tudi za vas Škrilj, kjer je bilo kar nekaj let vadbeno središče Slovenske vojske. Zdaj jo je mogoče obiskati z organiziranim prevozom iz Kočevske Reke.