"Dogajanje v Jugoslaviji s slovenskimi koraki k samostojnosti vred je bilo pomladi 1991 na repu zanimanja svetovne politike in javnosti," pojasnjuje zgodovinar Jure Gašparič iz Inštituta za novejšo zgodovino. Če pogledamo na mednarodno politično dogajanje tistega časa, je hitro jasno, da so se svetovne velesile ukvarjale z razpadom Sovjetske zveze, kjer je bilo v republikah, ki so se osamosvajale, nameščeno jedrsko orožje. Združene države Amerike pa so se ubadale s tem, kako umiriti cene nafte in z zalivsko vojno.

"Odnos svetovnih velesil do jugoslovanskega vprašanja sta ob nezainteresiranosti zanj v glavnem pogojevala nerazumevanje dogajanja in nelogičnost samega procesa razpadanja najzahodnejše države na evropskem vzhodu," dodaja.

Vzpostavitev novih meja po slovenski osamosvojitvi bi bila po leta 1945 prvi primer spreminjanja v celinski Evropi. Hkrati pa je bila velesilam misel na razbijanje Jugoslavije, ki je bila v času razdeljenosti Evrope s t. i. železno zaveso celo zgled države, odprte na Vzhod in Zahod, in voditeljice gibanja neuvrščenih, nelogična, zapiše zgodovinar Aleš Gabrič v prispevku Osamosvajanje pred zaprtimi vrati svetovne diplomacije v delu Slovenska novejša zgodovina.

Samoodločbo naroda so videli kot grožnjo notranji stabilnosti

Še zlasti zato, ker je v tem obdobju prihajalo do združevanja Nemčije in tesnejšega povezovanja v okviru Evropske unije. "Strah pred kulminacijo načela o samoodločbi je seveda predstavljal resno grožnjo notranji stabilnosti Evrope in njenemu združevalnemu projektu," poudari Jure Gašparič. Vodilni politiki so verjetno ob tem nehote pomislili na notranje konflikte v svojih državah in kaj bi to pomenilo za na primer Škote in Severne Irce v Združenem kraljestvu, Katalonce v Španiji, Korzičane v Franciji ... "Ko razmišljamo iz našega gledišča, imamo v mislih jugoslovansko ustavo iz leta 1974 in pravico do samoodločbe, a verjemite, da je o njej v svetovni politiki le malokdo kaj vedel. Vprašanje, koliko so ustavnopravni vidiki prišli v ospredje. Jugoslavijo so videli kot močnega balkanskega igralca, ki ima notranje težave in se mora reformirati," doda.

Uradno stališče Združenih držav Amerike je bilo, da podpirajo enotno Jugoslavijo, republike z bolj demokratično vizijo razvoja pa naj vplivajo na celotno državo, da bi se priključila spremembam, ki so se dogajale v vzhodnem delu 'stare celine', zapiše Gabrič. Gašparič pa ob tem izpostavi, da je bilo stališče Evrope in ZDA na videz protislovno, saj je pozdravljalo procese demokratizacije in gospodarske reforme, a hkrati zagovarjalo ohranitev države. "Ni jim bilo jasno, da vsi ti procesi vodijo hkrati tudi v dezintegracijo."

Bush ni razumel problematike, SZ se je ukvarjal s sabo

Brent Scowcroft, svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika Georgea Busha, je tako imel še pozneje občutek, pravi Gašparič, da je "Bush, sicer odvisnik od zunanje politike, zaradi kompleksnosti vprašanja zmeden in vedno znova postavlja ista vprašanja; kdo so Bosanci, kdo bosanski Muslimani, kdo bosanski Srbi, kdo Hrvati in kdo Slovenci; za kaj sploh gre …".

Tudi druga veselila hladne vojne Sovjetska zveza je podpirala enotnost jugoslovanske države, a ker se je sama spopadala z nerešljivimi notranjimi težavami, se s tem vprašanjem ni pretirano ukvarjala. Tako jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević v Moskvi tudi ni dobil zagotovila, kakšno bi bilo stališče SZ-ja v primeru vojaškega udara v Jugoslaviji.

Združujoča se Evropska skupnost prav tako ni imela posluha za želje odcepitev od države. "Tu je treba vedeti, da skupna evropska zunanja politika še ni bila izoblikovana," doda Gašparič. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je tako nekaj tednov pred razglasitvijo neodvisnosti delegatom v skupščini povedal, da "evropska dvanajsterica in Američani nastopajo s predlogi za ohranitev Jugoslavije preprosto zato, ker nimajo boljših predlogov. Teh pa ni, ker vprašanja niso imeli časa preučiti."

Slovenski politiki so se bolj zanašali na podporo iz sosednjih držav, ki so najbolj poznale notranjo podobo Jugoslavije. Avstrija pa tedaj na primer še ni bila del Evropske skupnosti. Nasprotno je za diplomate največjih svetovnih velesil veljalo, da so Jugoslavijo poznali bolj po enostranskih ocenah iz Beograda. Ameriški zunanji minister James Baker se je nekaj dni pred slovensko in hrvaško razglasitvijo neodvisnosti v Beogradu sešel z zveznim predsedstvom in predstavniki vseh republik. Najdlje se je pogovarjal s slovensko delegacijo, opisuje Gabrič, in slovenski predsednik predsedstva Milan Kučan mu je pojasnjeval, da to, kar diplomatom sporoča zvezna administracija, ne drži vedno. "Od mene je zahteval, naj ne uresničimo odločitve plebiscita. Rekel sem mu, da je to nemogoče, ker ni demokratičnega politika, ki ne bi izpolnil tako prepričljive volje državljanov. (...) Mislil je, da bo grožnja, da nas Amerika ne bo nikoli priznala, zalegla," se je takratnih dogodkov v pogovoru za zbornik Slovenija in pika! spominjal Milan Kučan.

Vojaško posredovanje spremeni pogled

Slovenija je sledila začrtani poti in pol leta po plebiscitni odločitvi razglasila samostojno in neodvisno državo. A brez navzočnosti mednarodne javnosti. V Ljubljano so prišli predvsem deželni glavarji obmejnih avstrijskih zveznih dežel. Tudi prav veliko novinarskih ekip ni bilo.

"Toda odziv zveznih oblasti 26. junija zvečer je vendarle naglo spremenil interesni horizont tujine in pogledi so se oprli v najsevernejšo jugoslovansko republiko," preobrat perspektive napove Jure Gašparič.

V analizah in spominih pogosto beremo, da se vojaško posredovanje ne bi zgodilo, če Beograd ne bi imel tihe podpore ZDA za to. Tudi zgodovinar Gabrič v Slovenski novejši zgodovini podčrta, da ameriška in evropska diplomacija vsekakor nista jasno zagrozili s protiukrepi in torej nista prižgali rdeče luči, da se to ne bi zgodilo. So pa verjetno pričakovali, da bo poseg hiter in učinkovit. Kljub bojem so enote JLA do večera res zasedle večino mejnih prehodov in prav zaradi mednarodne javnosti so nato objavili, da je JLA dosegel cilje in je poseg končan.

A slovenska stran je začela operacijo ponovne zasedbe mejnih prehodov, boji so se razplamteli tudi drugje. V svet so odšli posnetki spopadov, uničenih poslopij, tudi prvih smrtnih žrtev. To je bil vse od madžarskih dogodkov leta 1956 prvi oboroženi spopad v Evropi, prav na mejah združujoče se Evropske skupnosti. In to mednarodne javnosti ni pustilo ravnodušne.

Oblikovanje evropske trojke

Po Gašparičevih besedah se je Evropa odzvala precej hitro. Tedanji luksemburški zunanji minister Jacques Poos je jugoslovansko krizo takoj označil za "uro Evrope". V Jugoslavijo so poslali skupino posrednikov, popularno imenovano evropska trojka. Sestavljali so jo trije evropski zunanji ministri, predsedujoči Poos in še zunanja ministra Italije in Nizozemske Gianni de Michelis in Hans van den Broek.

28. junija so prišli na pogovore v Zagreb, odločeni, da je sovražnosti treba prekiniti. Slovensko stran sta na pogajanjih zastopala Milan Kučan in Dimitrij Rupel. Trojka je od sprtih strani zahtevala, da Slovenija in Hrvaška razveljavita osamosvojitev za tri mesece, da se JLA vrne v vojašnice in da bo znova delovalo zvezno predsedstvo, kjer bi po načelu rotacije moral predsedovati hrvaški predstavnik Stipe Mesić. Hrvaška je bila pripravljena na ta dogovor, medtem ko je slovenska stran imela težave s točko o zamrznitvi osamosvajanja. Ker ta ni bila natančno definirana, so po privolitvi vseh vpletenih v Sloveniji to razlagali, kot da gre za začasno zamrznitev. A kljub hitremu sporazumu ta v praksi ni zaživel. "Mesić ni postal predsednik predsedstva, JLA pa je še naprej bil na slovenskih cestah," dejanski položaj po sporazumu opiše Gašparič.

30. junija je trojka vnovič prišla, a tudi tedaj dosegla le delni uspeh – Mesić je prevzel zvezno predsedstvo. "Notranja logika jugoslovanskega spora in spopada ji še zmeraj ni bila jasna, saj je bila v glavnem prežeta z beograjskim pogledom. Slabo pripravljeni Evropejci so se začasno znašli v slepi ulici," pravi Gašparič.

A čas je delal za slovensko stran. Onemogočene kolone in enote JLA v vojašnicah so hitro razpadale. Tudi srbski politiki niso bili več tako zagreti, da Slovenijo zadržijo v Jugoslaviji, tudi zato, ker so se osredotočili na predele skupne države, kjer je bila številčnejša srbska manjšina.

"Pot iz balkanskega političnega labirinta je v takih razmerah začela zlagoma zarisovati Nemčija in tuje diplomate nagovarjala k bolj kompleksnemu pogledu na dogajanje," nadaljuje Gašparič. Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher je bil tudi edini visoki evropski politik, ki je želel med vojno obiskati Ljubljano, a mu je nemški konzul v Zagrebu to odsvetoval, saj je grozila nevarnost bombnega napada. To je Genscherja osupnilo, s Kučanom in Ruplom se je zato 2. julija sešel v Beljaških toplicah v Avstriji. Kučan se je spominjal njegovih besed, da zdaj vidi, da je res vojna in bo poklical svoje kolege.

Na Brione z ultimatom

7. julija se je trojka znova podala v Jugoslavijo, in sicer na Brione. Po Gašparičevih besedah so bili "to pot bolje pripravljeni in v nekoliko drugačni sestavi, saj je de Michelisa zamenjal Portugalec de Pinheiro". Tokrat manevrskega prostora ni bilo, evropska trojka je zahtevala, da vse strani podpišejo posebno deklaracijo. "Zaradi načina, ki je vodil do podpisa, se je drži tudi oznaka brionski ultimat. Vsebovala je številne kompromisne rešitve in zato ni v celoti zadovoljila nikogar," pojasnjuje zgodovinar Gašparič.

Slovenska stran je najtežje sprejela točke, ki so zahtevale trimesečni moratorij za osamosvojitev, deblokado vojašnic JLA in vračilo zaplenjene vojaške opreme in zajetih vojakov. "Tedaj se je marsikomu zdelo, da bi sprejetje teh točk pomenilo odpoved temeljnim pridobitvam, sami osamosvojitvi in njenemu uspešnemu policijsko-vojaškemu zavarovanju," poudarja naš sogovornik. Pomembno pa je bilo, da je nadzor nad mejami ostal v rokah slovenskih organov za notranje zadeve, čeprav so morali delovati po zvezni zakonodaji.

Zgodovinar Gašparič izpostavlja, da so bili odzivi precejšnjega dela javnosti in tudi politike takrat, pod vtisom komaj končanega vojaškega spopada, zadržani. Nekateri so bili celo odklonilni in so v brionski deklaraciji videli kapitulacijo. Tudi predsednik Demosove vlade Lojze Peterle se je v intervjuju za zbornik Slovenija in pika! spominjal, da je moral v parlamentu "braniti ne samo dogovor, temveč tudi predsednika Kučana, ki se je na Brionih držal državotvorno. Pogajanja je vodil kot protokolarno prvi s soglasjem pogajalske ekipe, v kateri smo bili še France Bučar, Dimitrij Rupel, Janez Drnovšek in jaz. Odločitev za trimesečni moratorij izvajanja osamosvojitve so si nekateri razlagali kot prefinjeni poskus ES-ja, da vendar ohrani Jugoslavijo. Izkazalo se je, da je bil brionski sporazum primeren, razumen in na političnem realizmu temelječ dogovor, ki nam je omogočil osamosvojitveni proces pripeljati do konca."

Že kmalu se začne projekt umika JLA iz Slovenije

Razočaranje javnosti torej ni imelo podlage v dogajanju iz političnega zakulisja. Kot pove zgodovinar Gašparič, je Janez Drnovšek na Brionih vprašal srbskega člana zveznega predsedstva Borisava Jovića, kaj meni o morebitnem umiku JLA iz Slovenije. Jović, ki je govoril v imenu srbske delegacije, je bil temu takoj naklonjen. Deset dni po brionskem razočaranju je sledilo pozitivno presenečenje, ko je zvezno predsedstvo sprejelo odločitev o umiku JLA.

Začel se je avgusta in predstavljal zahtevno logistično in – za slovensko stran – varnostno operacijo, ki jo je dodatno zapletalo razplamtevanje vse bolj krvave vojne na Hrvaškem. Kontingenti JLA, ki so oktobra še ostali v Sloveniji, so se zato umaknili po morju iz koprskega pristanišča.

Slovenija je postavljena na evropski zemljevid

Brionska deklaracija je torej končala vojno, predvsem pa je Slovenijo in Hrvaško postavila na mednarodni zemljevid. Evropska trojka se namreč ni pogajala le z jugoslovansko zvezno vlado, ampak tudi s predstavniki držav, ki sta razglasili samostojnost. "De facto je tedaj Slovenija postala partner v mednarodni politiki," pravi Gašparič in ta sporazum postavlja visoko na lestvico pomembnosti tedanjih dogodkov. "Ko ga je Slovenija sprejela po vročih razpravah tudi v skupščini, je pokazala zrelost, da spoštuje mednarodne dogovore in je kredibilen partner," dodaja.

Medtem ko se je mednarodna konferenca glede rešitve drugih jugoslovanskih odprtih vprašanj nadaljevala, je Slovenija pospešeno stopala po poti iskanja mednarodnega priznanja.

Prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je v zborniku Slovenska osamosvojitev 1991 zapisal, da je takoj po razglasitvi neodvisnosti vse Slovence, ki so delali v jugoslovanski diplomaciji, povabil k sodelovanju. Vsi so se vabilu odzvali. Pomembno vlogo so imeli tudi Slovenci v zamejstvu in v diaspori, ki so se obrnili na vlade ali predstavnike držav, v katerih so živeli in jim pojasnjevali kompleksnost slovenskega osamosvajanja.

Profesorica mednarodnih odnosov Petra Roter je za STA dejala, da je z vidika suverene enakosti držav pomembno vsako mednarodno priznanje, politično pa obstajajo razlike: "Obstaja kategorija držav, katerih priznanje je posebej pomembno prav za vsako državo." To je po njenih besedah pet stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov – ZDA, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija, ki imajo pravico veta pri odločanju o sprejemu novih članic v Združene narode.

Prav OZN se je z odhajanjem Slovenije in prestavitvijo konflikta v preostale dele nekdanje skupne države vedno bolj vključeval v dogajanje. Septembra se je v Haagu začela konferenca o Jugoslaviji, a je končno določitev prenesla na arbitražno komisijo uglednih tujih pravnikov, po predsedujočem imenovano Badinterjeva komisija. Do 8. decembra je komisija končala delo in sklenila, da je "SFRJ v procesu razdružitve", da torej razpada, opiše naš sogovornik zgodovinar Jure Gašparič in doda: "A Slovenija takrat ni bila več nevralgična točka jugoslovanska gordijskega vozla. Nasprotno, bila je njegov edini rešljiv del."