Zimske olimpijske igre. Zame tretje in zaradi pandemije brez dvoma drugačne. Že pred odhodom smo morali opraviti dve PCR-testiranji in si pripraviti kar lepo število pravilno izpolnjenih papirjev. Vse je bilo v redu in lahko smo le počakali na polet proti Pekingu. Ker je bilo letališče v Carigradu zasneženo, smo leteli iz Benetk. Prek Pariza nas je pot pripeljala do Pekinga.

Tam pa spet. Obvezno testiranje. Nos, usta. In potem dolga, predolga vožnja do hotela v Džangdžjakovu. Voznik se je izgubil. Večkrat. Pa vendarle nam je do večera uspelo priti do hotela in seveda je sledila prijava. Prevzem kartice za vstop v sobo. "Ampak, prosim. Ostanite v hotelski sobi, ker vašega PCR-izvida še nimamo. Ostati morate v sobi." Takšno je bilo navodilo na recepciji, potem ko so mi dodelili sobo 2070. Manjša, povsem neopremljena kuhinja, pralni stroj, miza za dva, kavč, televizija, kopalnica in dve spalnici. Vsega dovolj za dva, še posebej, ker veš, da boš zjutraj odšel na teren in se pozno zvečer vračal. Več kot posteljo in kopalnico zato sploh ne potrebuješ.

Če bi to bile običajne igre … Če bi to bile običajne razmere. Potem pa vendarle težko pričakovani klic. "Gopod Črmelj." V nekakšni polomljeni kitajščini. "Glede vašega PCR-testa kličemo. Imamo težave." Seveda, takoj mi je postalo jasno. “Prosim, ostanite v sobi,” je bilo še navodilo. In takoj je sledilo novo testiranje. Iz nosu. S palčko, za katero misliš, da nima konca, in tistih pet obratov, ki se zdijo večni … Naslednji dan spet. Dva testa in klic. "Pozitiven si." Šele takrat se začneš zares zanimati za ukrepe, ki sledijo. Poglobiš se nekoliko bolj v pravila. In spet čakaš.

Dan, ki bi ga že preživel na terenu, pripravil prvi prispevek in spoznal vsaj del logistike, ti tako mineva počasi in se vrti okrog jutranjega testiranja, potem večernega testiranja in čakanja na rezultate. Pravila so pravila. Najprej spadaš med "close contact", torej med osebe, ki so imele tvegan stik z okuženo osebo. Če se tvoja "pozitivnost" nadaljuje, te čaka izolacija. In sam sem po dveh dneh že čakal na prevoz v izolacijski hotel. Pa je popoldan minil v čakanju na ljudi, ki naj bi me odpeljali. A niso prišli. Zato, ker naj bi moji rezultati zelo nihali.

In tako sem moral počakati še en dan, tudi tistega z mislijo, da me bodo popoldne odpeljali. Pa me spet niso. In spet so bili rezultati pozitivni. In tako je vendarle napočil dan za odhod. Ne na teren. Niti ne domov. Kovčka, nahrbtnik in spremstvo v obliki medicinske sestre, voznika in gospoda, ki je razkuževal skorajda vsak korak naše poti v dvigalo in potem v reševalno vozilo, ki je bilo drugače opremljeno kot vozila, ki smo jih vajeni. Pravzaprav skromno opremljeno. Zgolj postelja, ki je tokrat služila kot odložišče obeh kovčkov, sedež zame in nič kaj veliko drugega. Pol ure dolga vožnja do izolacijskega hotela.

To pa je drugačna namestitev, pripravljena prav za take primere. Torej, pozitivne, a brez simptomov. Take, ki jim ni treba v bolnišnico. To je ta koronavirus. Ko marsikdo sploh ne ve, da ga ima, a svojega poklica vseeno ne more opravljati. Namesto čakanja na izjave in pripravljanja zgodb, poročanja o pripravah na olimpijske igre, predvsem pa pozneje poročanja o uspehih slovenskih športnikov sem se poskušal pogovoriti o tem, kaj me čaka zdaj. Poskušal? Tukaj nihče ni znal govoriti angleško. A prijaznost je njihova odlika in potrudili so se tudi s pomočjo prevajalnikov. Nekaj podobnega uporabljajo, kot je Google Translate, a zdi se mi, da celo nekoliko bolj izpopolnjena zadeva.

In tako so me v spremstvu pospremili do vhoda v hodnik. Nekdo je z notranje strani odklenil vrata, jih takoj za mano zaprl. Potem pa dolg hodnik z vrati na desni in levi strani in s številnimi kamerami, usmerjenimi v posamezna vrata. Hodnik, ki si ga bom zapomnil predvsem po značilnem vonju – vonj po razkužilih. Soba 525 z mojim imenom in priimkom me je že pričakala. Soba, že krepko v letih, a soba, ki ima vse, kar potrebuješ. Kopalnico, posteljo in seveda televizijo s 15 programi CCTV. Pa tudi okno, ki ga lahko odpreš zgolj za nekaj centimetrov, saj ima verigo in je tako zaklenjeno. Odpira pa pogled na naravno steno. In tako sem vedel, da je to moje domovanje za nedoločen čas.

Tu se pravila spremenijo. Če je, dokler sem bil v prvotnem hotelu, veljalo pravilo, da bi lahko ob negativnih izvidih že po dveh dneh lahko opravljal svoj posel, je tu nekoliko strožje. Pozabite na to, da "oddelate" izolacijo in ste po sedmih ali desetih dneh na terenu. Tukaj to ne gre. Postavili so jasno pravilo. Zunanji svet boš lahko znova ugledal, če boš tri dni zapored negativen. Nič prej. Pa naj to traja samo tri dni ali pa deset dni in več. Več o delu v izolaciji, testiranju, čakanju in upanju na negativne rezultate PCR-testiranj ter o spremljanju olimpijskih iger pa naslednjič. Upam, da bom takrat že na svežem zraku.