"Neverjetno, res. Sploh ne morem verjeti. Res sem vesela, to podarjam tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje. Vse, kar se ta trenutek dogaja, je preveč čustev, preveč vsega. Sploh ne morem verjeti, da je res," je Gloria Kotnik povedala v prvi izjavi za TV Slovenija.

"Največji dosežek v življenju me čaka doma. Ta medalja je v bistvu nagrada za ves trud. Ne morem verjeti, res ne," je še dodala vsa v solzah. Z dosežkom je imela v mislih sina Maja, ki ga je rodila februarja lani. "Sem kar 100-odstotno druga oseba, kot sem bila prej. Odkar sem ta življenjski cilj izpolnila, sem tako srečna in sproščena. Zdi se mi, da se mi ni treba več dokazovati."

"Brez podpore najbližjih, partnerja, družine, trenerjev in vseh, ki so mi stali ob strani in verjeli vame, to ne bi bilo mogoče," je prepričana. Medaljo je zato posvetila njim.

"Vse mi je uspevalo brez napak"
Zvečer, ko je na podelitvi prejela medaljo, je dočakala nov velik trenutek: "Nisem še dojela, kaj imam okrog vratu. Na tekmo sem šla samozavestno, a niti v sanjah si ne bi upala pomisliti na takšen razplet. Danes je res popoln dan. Kar vse mi je nekako uspevalo brez napak. Vsaka zmaga me je spravila do solz, ker nisem mogla verjeti. Bila sem res samozavestna, ker sem imela občutek, kot da me nič ne more prestaviti."

Med elito nastopa od leta 2005
Z deskanjem se je ukvarjala od malih nog, njen oče je namreč deskarski trener Peter Kotnik in je trenutno na čelu kitajske reprezentance. Nastop svoje hčerke je torej spremljal na prizorišču. V svetovnem pokalu Gloria Kotnik tekmuje že od leta 2005, ko je v Landgraafu svojo prvo tekmo v paralelnem slalomu končala na 52. mestu. Tistega leta je bila srebrna na mladinskem svetovnem prvenstvu.

Sorodna novica Mastnak nadaljuje slovenski deskarski niz medalj, Kotnik z bronom spisala senzacijo

Trikrat blizu zmagovalnega odra
Na svetovnih prvenstvih se sploh nikoli ni uvrstila v boje na izpadanje. Na velikih tekmovanjih ji je to uspelo le pred štirimi leti v Pjongčangu, ko je paralelni veleslalom končala na 15. mestu. Leto 2018 je bilo na sploh njeno najboljše, saj se je trikrat uvrstila v polfinale tekem za svetovni pokal, vselej je osvojila četrto mesto. Enkrat ji je takšen dosežek uspel tudi na Rogli.

"Res sem vse vložila v tiste olimpijske igre, a so bile razočaranje in je šlo vse navzdol," se spominja prejšnjih OI.

Izgorelost in odločitev za materinstvo
Sledile so številne težave, zaradi izgorelosti se je odločila, da začasno prekine kariero. Zadnjič je tako deskala marca 2020 in se odločila za materinstvo. Februarja lani je rodila in dolgo ni vedela, ali se bo sploh vrnila na bele strmine.

Pred nekaj tedni se je vrnila
Decembra je po letu in pol znova nastopila med najboljšimi, na nobeni od petih tekem se ni prebila v boje na izpadanje, zato pa je bila s Timom Mastnakom šesta na mešani tekmi v Simonhöhleju, kar ji je odprlo vrata na olimpijske igre v Pekingu.

Ponosna na olimpijsko vstopnico
"Lahko rečem, da je tokrat vse popolnoma drugače! Po daljši odsotnosti se mi je na petih tekmah od 15, ki so štele za olimpijske kvalifikacije, uspelo uvrstiti med 32 najboljših deskark na svetu. Resda skozi šivankino uho, a vendarle mi je uspelo. Na to sem zares ponosna – predvsem zaradi tega, kako mi je to uspelo. Srečna, zadovoljna in polna energije sem se ob podpori najbližjih podala na to pot," je po potrditvi, da bo potnica na Kitajsko, zapisala konec januarja na Instagramu.

Trenirala mirno in potrpežljivo
V daljšem zapisu je potrdila, da ima materinstvo prednost: "Jasno je, da sem mama in da je otrok na prvem mestu, zato se je večkrat zgodilo, da so se moji plani v trenutku spremenili ali podrli. Ravno to, da nisem obupala in sem potek dogodkov sprejemala pozitivno, si štejem v največji dosežek. Ko sem lahko, sem stvari izpeljala, če sem kaj morala izpustiti – pač sem. Ponosna sem, ker sem osebnostno tako napredovala. Lahko rečem, da sem mogoče celo prvič čisto zares uživala. Mirno in potrpežljivo sem trenirala in tekmovala ter iz tekme v tekmo pridobivala samozavest. Tudi če sem se na tekmovanja vrnila brez stresa in prevelikih pričakovanj, pa se je pritisk glede olimpijskih iger stopnjeval. Po tiho sem si jih vseeno želela, še preden sem sploh pomislila, da bi stopila v fitnes, kaj šele na sneg. Vesela sem, da sem si dokazala, da lahko, in ohranila mirne živce."

Posebna zahvala sinu
Za uspešno vrnitev na tekmovališča pa se je konec januarja zahvalila prav sinu: "Za to ima največ zaslug moja največja sreča, Maj. To neverjetno malo bitjece me je naučilo, kaj je v življenju zares pomembno, zato se prav dosti nisem obremenjevala. Moja družina mi pomeni vse in prav nič drugega nima pomena, če jih moj uspeh ne bi tako veselil kot mene. Naučila sem se, da sta pri materinstvu improvizacija in fleksibilnost ključnega pomena!"

Zdaj ima vse, srečno družinsko zgodbo in olimpijsko medaljo. Neverjetna zgodba.