Leta 2017 je The New York Times objavil poglobljeno reportažo, v kateri so bila zbrana pričanja o spolnih zlorabah hollywoodskega mogula Harveyja Weinsteina. Novinarki Megan Twohey in Jodi Kantor ste se pred tem leto in pol pogovarjali z žrtvami in pričami ter iskali dokazila o izplačilih, s katerimi je Weinstein cela desetletja kupoval tišino igralk in pomočnic. Preden je zgodba dobila svoj epilog na sodišču, je Weinsteina napadov ali nadlegovanja obtožilo več kot 85 žensk, med njimi Gwyneth Paltrow, Angelina Jolie, Cate Blanchett in Uma Thurman. Pojavil se je ključnik #MeToo, zgodbe so se množile, zdelo se je, kot da se je sprožil plaz. Weinstein je bil v New Yorku obsojen na 23-letno zaporno kazen, novo sojenje, ki obravnava druge incidente, pa ravno zdaj prestaja v Los Angelesu.

Novinarki, ki sta za svoje delo dobili Pulitzerjevo nagrado, sta svoje delo popisali v knjigi She Said, ki je zdaj postala predloga za istoimenski film. V njem neutrudni novinarki, ki morata "lov" na najmočnejšega moža v Hollywoodu usklajevati z zahtevami materinstva in zakonskega življenja, igrata Carey Mulligan in Zoe Kazan. Piše se leto 2016, preden smo vedeli večino vsega, kar vemo zdaj, Ona ve pa skuša biti predvsem klasičen, navdihujoč film o moči in pomenu raziskovalnega novinarstva – žanr, ki se vedno znova obrača h klasiki Vsi predsednikovi možje (1976) in ki je pred nekaj leti prinesel oskarja drami V žarišču (Spotlight, 2015). Novinarski filmi so v svojem jedru srhljivke o boju za resnico in integriteto. Gre za spopad novinarskega Davida z Goljatom politike in gospodarstva, gre za dilemo, kako oklestiti korupcijo in monopolizem. Čeprav so novinarji sami po sebi pogosto vplivni posamezniki (in predstavniki t. i. "četrte veje oblasti"), imajo v takih filmih vedno funkcijo poosebljanja "malega človeka" in delavskega razreda. Lahko je razumeti, zakaj so to univerzalne in privlačne teme.

Morda se zdi banalno, da lahko dogajalni čas vpliva na kakovost filma, a ravno sodobnost se izkaže nepremostljiva ovira za režiserko Mario Schrader: V časih interneta je v novinarsko delo težje narediti telegenično. Svet pogovorov prek Zooma, strmenja v ekran in tapkanja na iPhone je vizualno še manj zanimiv kot klasični posnetki premetavanja papirjev, tiskarskih strojev in mastno odebeljenih časopisnih naslovnic. Sklepni prizor, v katerem ožje uredništvo New York Timesa s pridržanim dihom pritisne na ikono "Objavi" v spletnem urejevalniku, je skoraj komično antiklimaktičen in neglamurozen.

Ona ve mora biti seveda več kot samo to – biti mora platforma za travmo žensk, ki so jih leta (ali desetletja) hromili strah, bolečina in pod prisilo podpisane pogodbe o nerazkrivanju. Ko njihove zgodbe, ki jih je mreža odvetnikov in strupenega delovnega okolja tako dolgo pometala pod preprogo, končno privrejo na dan, je to absolutno katarzičen trenutek. Film je najboljši, ko prostor odstopi žrtvam. Njihovih zgodb in spominov sicer ne uprizarja na nazoren način – režiserka je ubrala veliko manj senzacionalističen pristop. Oko kamere se sprehodi po praznih hotelskih sobah, zadrži pogled na zmečkanih rjuhah, na tekoči vodi v kopalnici, na odvrženi kopalni halji. Svoji izkušnji izpričata Laura Madden (Jennifer Ehle), ki jo je interakcija z Weinsteinom v zgodnjih devetdesetih pregnala iz filmske industrije in jo globoko zaznamovala, ter Zelda Perkins (Samantha Morton), ki je poskušala pomagati napadeni sodelavki (Angela Yeoh), a na koncu ni imela drugega izhoda kot poravnavo.

Iz zvezdniškega sveta se pred kamero pojavi samo Ashley Judd, edina igralka, ki je pristala na uporabo svojega imena v tisti prvi novinarski reportaži. Posredno – prek telefonskih klicev in omemb – se film naslanja tudi na Gwyneth Paltrow, Rose McGowan in druge. Harvey Weinstein osebno se v filmu ne pojavi (z izjemo enega kadra zatilja, ko prikoraka v uredništvo New York Timesa.) Odločitev je bila verjetno zavestna, da ne bi spreminjala fokusa pripovedi, a obenem popolnoma zapravi priložnost za prizor eksplozivnega soočenja, ki se je v resnici zgodilo. (Podoben pristop "zgodbe o Weinsteinu brez Weinsteina" je veliko bolj uspešno ubral film Asistentka (2019) režiserke Kitty Green.)

Megan (Carey Mulligan) in Jodi (Zoe Kazan) sta enodimenzionalno pozitivna lika: obe se spopadata z izzivi materinstva (ena s poporodno depresijo, druga z bremenom vzgajanja dveh deklic v svetu, ki je do žensk tako pogosto sovražen), a vse te težave zbledijo in odpadejo, kot smo dovolj izrecno podčrtali, da protagonistki "nista samo novinarki". Ko se izkaže, da jima za ovratnik diha konkurenčni The New Yorker – zgodbo zanje piše Ronan Farrow – to v njiju ne vzbudi besa ali vsaj tekmovalnosti. Nevarnost, da jima bo ekskluziva spolzela med prsti, sprejmeta odraslo in mirno, prav tako njuna urednica. Bolj zanimiva od obeh igralk je v tem primeru Zoe Kazan, ki jedro svojega lika najde v srce parajoči ugotovitvi, da njena osnovnošolka pozna besedo "posilstvo". Jodi bi hčerko rada zaščitila, a se obenem zaveda, da ravno tišina pomaga nadaljevati kulturo nasilja.

Glede na težo obravnavane tematike bi si želela napisati, da je Ona ve sijajen film. A Hollywood očitno še ni našel načina, kako povedati svojo umazano zgodbo: zdi se, da je izbira med senzacionalističnim poustvarjanjem grozovitih dejanj in suhoparnim, nefilmskim podajanjem dejstev. Mnogi so opozorili tudi na grenko ironijo dejstva, da je eden od producentov projekta Brad Pitt, ki je z Weinsteinom sodeloval še dolgo po tem, ko sta mu dve od njegovih življenjskih sopotnic zaupali svoje travmatične izkušnje z mogulom. Težko se je pretvarjati, da je obsodba Harveyja Weinsteina rešila sistemske zlorabe v zabavni industriji (in širši družbi) – v tem pogledu je za samohvalo Hollywooda še veliko, veliko prezgodaj. Ko se na zatemnjenem ekranu izpiše epilog o daljnosežnih posledicah prikazanih dogodkov, se je težko znebiti občutka, da sistem poskuša na silo potegniti črto pod vprašanji, ki terjajo še veliko obravnave.

Ocena: 3