Slovenska košarkarska reprezentanca bo po devetih letih znova nastopila na svetovnem prvenstvu. Pričakovanja po nekaterih poškodbah niso najvišja, a dokler je v kadru Luka Dončić, eden najboljših igralcev na svetu, upanje v presežek vedno obstaja.

V petek se na Filipinih, Japonski in Indoneziji začenja 19. svetovno prvesntvo v košarki, Slovenija igra v skupini F, prvo tekmo proti Venezueli pa bo odigralo v soboto. Športno uredništvo je za vas pripravilo naslednji MMCpodrobno, v katerem ponujamo veliko zanimivih in različnih vsebin.

V podkastu SOS-odmev lahko prisluhnete pogovoru z analitikom Matejem Petkom, v posebnem intervjuju pa se je razgovoril Peter Vilfan, ki je pred 45 leti v jugoslovanskem dresu postal svetovni prvak.

Preverite podrobnosti o prvih treh slovenskih tekmecih in tistih, s katerimi naj bi se varovanci Aleksandra Sekulića srečali v drugem delu tekmovanja. En članek ponuja seznam vseh zvezdnikov prvenstva, naslednji se spominja prejšnjih treh slovenskih nastopov, kot običajno pa športnega pregleda ne moremo sestaviti brez statističnega članka in kviza.

Tako, vzemite si čas, berite, glejte, poslušajte in rešujte kviz. Seveda pa ste vabljeni, da se v času prvenstva vračate na našo spletno stran, kjer vam bomo pripravili veliko zanimivih vsebin.

Pot v četrtfinale bo izjemno trnova.

Skupina F se v nadaljevanju SP-ja križa s skupino E, v kateri so Avstralija, Nemčija, Finska in Japonska. Favorita za napredovanje iz te skupine sta Avstralija in Nemčija, ne gre pa odpisati niti Fincev. V novo skupino se prenašajo vse točke iz predtekmovanja, zato bi bilo zelo pomembno, da Slovenci v drugi del prvenstva vstopijo s tremi zmagami. Za preboj v četrtfinale, kamor napredujeta najboljši dve reprezentanci, bi bila tako najverjetneje potrebna še ena zmaga z dveh obračunov. Poglejmo tekmece Slovenije podrobneje.

VENEZUELA − največja kakovost uigranost in izkušnje

Slovenija bo turnir na Okinavi odprla v soboto ob 13.30 proti Venezueli, ki je v ameriških kvalifikacijah zasedla tretje mesto za Kanado in Dominikansko republiko. Venezuela je zaradi boljšega medsebojnega izkupička na četrto mesto potisnila finalistko zadnjega svetovnega prvenstva Argentino, ki je tako ostala brez nastopa na tem SP-ju. Venezuela na svetovnih prvenstvih nastopa petič. Najboljša je bila leta 1990, ko je zasedla 11. mesto. Pred štirimi leti se je prebila iz prve skupine in bila na koncu 14.

Selektor Fernando Duro se bo zanašal na izkušeno ekipo, saj je devet košarkarjev starejših od 30 let, sedem jih ima več kot 33. Prav vsi igrajo v venezuelski ligi. Nosilci so Michael Carrera, Jhornan Zamora, Nestor Colmenares in Gregory Vargas, ki imajo podporo v veteranih Davidu Cubillanu, Miguelu Ruizu, Windiju Graterolu, Pedru Chouriu in Heisslerju Guillenteju. Cubillan, Colmenares, Guillent, Vargas, Ruiz in Graterol so bili člani ekipe, ki je leta 2015 osvojila južnoameriško prvenstvo po zmagi nad zvezdniško zasedbo Argentine.

V pripravah na SP Venezuelci niso blesteli. Najprej so jih s 87:57 premagali Španci, tri dni pozneje s 86:67 še Francozi. Na pripravljalnem turnirju v Melbournu so bili Avstralci boljši kar s 97:41. Na istem prizorišču sta bila od Venezuele z dvomestno prednostjo boljša tudi Južni Sudan (80:61) in Brazilija (83:71). Slabo pripravljalno obdobje je južnoameriška ekipa sklenila s porazoma proti Jordaniji in Iranu, obrakrat je bilo 89:87.

Venezuela, ki na lestvici Fibe zaseda 17. mesto, je s Slovenijo igrala v kvalifikacijah za olimpijske igre julija 2021 v Kaunasu in izgubila z 98:70.

GRUZIJA − zid pod košem, kjer je Slovenija najšibkejša

Verjetno najtežji tekmec v prvem delu bo Gruzija (ponedeljek ob 13.30), ki bo na Japonskem nastopila v najmočnejši postavi na čelu s povratnikom Tornikejem Šengelijo in Georgijem Šermadinijem. Šengelija je vrsto let član najmočnejših evroligaških klubov, za Šermadinijem, ki je bil nekdaj član Olimpije, pa je najboljša sezona v karieri, ki mu je v Tenerifu prinesla naziv najboljšega igralca španske lige. NBA-priokus bosta dodala krilna centra Goga Bitadze (Orlando) in Sandro Mamukelašvili (San Antonio), ki je bil na lanskem EP-ju s 15,2 točke in 11 skoki prvo ime Gruzijcev.

Gruzija je torej najboljša tam, kjer je Slovenija najšibkejša – pod obema obročema. Igri bo poveljeval naturalizirani Američan Thaddus McFadden (Murcia), tu je še izkušeni Duda Sanadze.

Na pripravljalnih tekmah je Gruzija najprej izgubila z Egiptom (76:81), Litvo (102:104) in Latvijo (57:82), nato pa premagala Jordanijo (86:69) in Črno goro (84:79). Na zadnji tekmi v torek je izgubila proti Avstraliji s 86:81.

Za Gruzijo, ki je na lestvici Fibe na 32. mestu, bo to prvi nastop na svetovnih prvenstvih.

ZELENORTSKI OTOKI − malček z nevarnim velikanom madridskega Reala Tavaresom

Prvi del tekmovanja bo Slovenija sklenila v sredo ob 13.30 proti Zelenortskim otokom. Mala otoška država na zahodu Afrike bo prvič sodelovala na svetovnem prvenstvu. Z nekaj več kot pol milijona prebivalcev je tudi najmanjša v zgodovini SP-jev. Prvo ime reprezentance in širši slovenski košarkarski javnosti tudi edino poznano je dolgoletni center Reala Walter Edy Tavares. 221 cm visoki igralec si je po odigrani evroligaški tekmi v četrtek plačal zasebno letalo in odšel pomagat ekipi v zadnjem reprezentančnem oknu. V soboto in nedeljo je odigral dve tekmi in bil ključen mož svoje ekipe na poti k zgodovinskemu uspehu. V povprečju je 31-letnik v kvalifikacijah vknjižil 14,7 točke, 11,7 skoka in 2,3 blokade na tekmo.

Gre za skupino veteranov, ki tvorijo po letih najstarejšo ekipo na turnirju. Ključne vloge imajo 34-letni Ivan Almeida, 37-letni Joel Almedia, 39-letni Fidel Mendonca, 33-letni Kenneti Mendes in 38-letni Jeff Xavier. Poleg Tavaresa še trije igrajo v Španiji, a vidnih vlog nimajo. Na zadnjem afriškem prvenstvu so bili četrti.

Na lestvici Fibe so na 64. mestu, kar je najnižje med vsemi ekipami na letošnjem svetovnem prvenstvu z izjemo sogostiteljice Indonezije. V pripravah na svetovno prvnstvo so igrali na Pokalu Trentino v Italiji in dvakrat visoko izgubili. Z 88:66 jih je najprej premagala Kitajska, nato pa z 90:63 še Turčija.

AVSTRALIJA − pester izbor igralcev iz Lige NBA

Križanje s skupino F prinaša verjetna obračuna z Avstralijo in Nemčijo. Avstralci bodo imeli kar devet igralcev iz Lige NBA. To so Patty Mills (Atlanta), Matisse Thybulle (Portland), Joe Ingles (Orlando), Josh Green, Dante Exum (oba Dallas), Jack White (Oklahoma), Xavier Cooks (Washington), Dyson Daniels (New Orleans) in Josh Giddey (Oklahoma). Večina je tudi povratnikov, ki so po zmagi nad Slovenijo osvojili bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Tokiu. Avstralci so na stavnicah poleg ZDA, Kanade in Francije med glavnimi favoriti za osvojitev naslova.

NEMČIJA − naskok na medaljo in vozovnico za Pariz

Medalja in uvrstitev na olimpijske igre (vozovnici bosta dobili dve najboljši evropski reprezentanci) sta tudi cilja Nemčije, bronaste z lanskega evropskega prvenstva in četrtfinalistke olimpijskih iger v Tokiu. Na papirju so Nemci še močnejši kot lani. Dennisa Schröderja bodo spremljali NBA-jevci Daniel Theis (Indiana), Franz in Moritz Wagner (oba Orlando) ter odlična strelca Andi Obst in Maodo Lo. Tu so še Johannes Voigtmann, Johannes Thiemann, David Kramer, Niels Giffey in Justus Hollatz. Nemci so odlično igrali na pripravljalnih tekmah in bili blizu zmagi tudi nad Američani, ki so se izvlekli v zadnjih minutah (91:99).

Iz skupin E in F naj bi se torej za dve mesti v četrtfinalu borile Slovenija, Avstralija in Nemčija. Preseneti lahko tudi Finska, ki ima v svojih vrstah izjemnega Laurija Markkanena.

V skupinah A in B so favoriti za napredovanje Italija, Dominikanska republika in Srbija, v skupinah C in D pa ZDA, Grčija in Litva. Najbolj ogorčen boj za mesti v četrtfinalu bo v skupinah G in H, kjer so Španija, Brazilija, Kanada, Francija in Latvija.

V tem obdobju sta bila le dva reprezentanta, ki sta nastopila na omenjenih tekmovanjih, to sta bila Goran Dragić in Uroš Slokar. Čeprav je bil starejši od bratov Dragić leta 2006 še v učni vlogi (nastopil je le na eni tekmi, na kateri se ni vpisal med strelce), pa je vseeno prepričljivo najboljši slovenski strelec na svetovnih prvenstvih.

V spodnji tabeli so vsi slovenski košarkarji, ki so na svetovnih prvenstvih dosegli vsaj 70 točk.

Zanimiva je tudi podrobnejša ekipna statistika.

Kaj pade v oči?

− Število skokov je v upadu.
− Odstotek prostih metov ni ravno najbolj bleščeč.
− Odstotek meta za dve točki je v rahlem porastu, odstotek meta za tri točke pa v upadu.

Zanimiva je sploh zadnja alineja, sploh ko jo povežemo z naslednjim spoznanjem − Slovenija je leta 2006 skoraj tri četrtine vseh metov iz igre namenila dvojki, na naslednjih dveh prvenstvih pa je razmerje med dvojko in trojko precej bližje – 50:50.

Opomba: odstotek pomeni, kako pogosto se slovenski napad konča z metom za dve točki in kako pogosto za tri točke.

Seveda pa je smiselna opomba, da je to obdobje že precej oddaljeno, zato se osredinimo še na obdobje od novembra 2020, ko selektorsko delo opravlja Aleksander Sekulič. Najprej poglejmo ključne številke po času.

V slovenski reprezentanci je seveda največ odvisno od Luke Dončića, zato si v naslednji tabeli poglejmo še statistiko v odvisnosti od tega, ali je Ljubljančan del slovenske vrste ali ne.

V nebo najbolj vpijoča statistika je število doseženih točk, Slovenija na tekmah, na katerih igra kapetan, namreč doseže dobrih 16 točk več kot brez Ljubljančana. Izrazito boljši je tudi met za dve točki, opazno pa tudi skok in uspešnost za tri točke.

Pa še statistika v odvisnosti, ali Slovenija zmaga ali ne.

Povprečja ob porazih so razumljivo nižja, seveda je eno povezano z drugim. Morda pa vseeno najbolj pade v oko odstotek prostih metov. To je eden od redkih segmentov igre, ki ga lahko primerjamo ne glede na razplet, saj košarkar meče neoviran. Ta odstotek je na tekmah, ki se končajo s porazom, izrazito nižji.

In še odločitev, ali se napad konča z dvojko ali trojko?

Odvisnost od meta za tri točke je tako izjemno pomembna, saj se skoraj polovica napadov konča prav s trojko.

Slovenija se je sicer prav na vsakem prvenstvu pomerila z reprezentanco ZDA, po dvakrat pa je igrala proti Avstraliji in Turčiji. Za zdaj ima malenkost več zmag kot porazov (12:10), največjo zmago je dosegla nad Avstralijo leta 2010, ko je slavila s 87:58, največji poraz pa je utrpela štiri leta pozneje v četrtfinalu proti ZDA (119:76), kar je bila sploh njena zadnja tekma na tem tekmovanju do zdaj.

Leta 2006 je Slovenija debitirala na svetovnem prvenstvu. Tedaj je kapetanski trak na Japonskem nosil Rašo Nesterović. Štiri leta pozneje je v tej vlogi v Turčiji igral Jaka Lakovič, leta 2014 v Španiji pa Goran Dragić. Zdaj je novopečeni kapetan Luka Dončić. "Vloga vodje ni nova. Tako je že v Dallasu, pa tudi v reprezentanci predtem," je ob prihodu v izbrano vrsto dejal najboljši slovenski košarkar, selektor Aleksander Sekulić pa je pristavil, da ga zdaj, ko je kapetan, čaka le še malo več odgovornosti in pristojnosti. Čeprav je imela morda ob vseh treh nastopih Slovenija na papirju boljše zasedbe, kot jo ima letos, pa gre na svoje četrto svetovno prvenstvo z najvišjimi cilji. Pa čeprav v pripravah ni blestela, selekcijo pa so naredile tudi poškodbe. Razlog za visoka pričakovanja? Luka Dončić.

V njegovem primeru je zdaj že kar obrabljena fraza, da dela soigralce boljše. Malce klišejski izrek, ki pa ga superzvezdnik Dallasa tako v teksaškem klubu kot v slovenski izbrani vrsti vedno znova potrjuje. "Luka je zagotovo eden najboljših igralcev na svetu. Od tu črpamo samozavest," je dejal Aleksej Nikolić. Z njim na parketu je vsakemu soigralcu lažje. Večje je samozaupanje, Luka pa, kot pravijo soigralci, preprosto na parketu vidi vse. Najboljši je takrat, ko ima žogo v rokah, ekipa pa tedaj, ko poskrbi, da so v igro vpleteni vsi igralci. Tako je bilo leta 2021, ko je na njegovih krilih Slovenija spisala olimpijsko pravljico z napako.

Velik dosežek je bila že prva uvrstitev na prestižni turnir pod petimi krogi, Slovenija pa je tudi na njem igrala izvrstno in le nekaj centimetrov jo je ločilo od finala in od zgodovinske kolajne. Jo je pa ob Lukovem debiju osvojila na nepozabnem evropskem prvenstvu 2017. Takrat je sicer glavno vlogo igral Goran Dragić, ki je pod svoje okrilje vzel vzhajajočo zvezdo evropske in svetovne košarke. Ta je, ko je bil polnoleten, najprej pomiril slovenske košarkarske navdušence, ko je dejal, da je vedno razmišljal le o igranju za Slovenijo. Na njegova vrata sta potrkali Španija in Srbija, toda tedaj "megatalent" madridskega Reala se jima je le prijazno zahvalil za vabilo in razblinil vse dvome o svoji prihodnosti.

Ob debiju za Slovenijo evropski prvak

Ko je dopolnil 18 let, je prvič spregovoril za domače medije in brez oklevanja razglabljal, kako želi postati prvak s Slovenijo. Besede so se ob vseh razočaranjih, ki jih je košarkarska reprezentanca doživela skozi leta, zdele utopične, toda že pol leta pozneje je v Carigradu Slovenija stopila na evropski košarkarski prestol. Dragić je bil glavni akter in tisti, ki je soigralce navdajal z zmagovito miselnostjo. Ta spremlja največje in takšno miselnost ima tudi Luka. Gogi je že na tistem evropskem prvenstvu, ki sta ga skupaj končala v idealni peterki turnirja, napovedal, da bo njegov najstniški soigralec nekoč med najboljšimi na svetu. Preroške besede zlatega kapetana so se hitro začele uresničevati. Manj kot leto dni pozneje je Dončić vodil Real Madrid še na klubski prestol stare celine, in to kot MVP rednega dela in Final foura Evrolige. Zatem pa se je začel nagel vzpon na največjem košarkarskem odru v ZDA.

Tako kot že vso svojo kariero podira rekorde, mejnike postavlja tudi v reprezentančni majici. Zelo učinkovit je bil torej na evropskem prvenstvu 2017, kjer je najboljšo tekmo odigral v četrtfinalu proti Latviji, ko ji je nasul 27 točk. Sprva je turnir začel nekoliko zadržano, potem pa je bil vse boljši. V polfinalu je bil ob slavju nad Španijo blizu trojnega dvojčka. Tega je vpisal v finalu olimpijskega kvalifikacijskega turnirja, na katerem je bil izvrsten. V Kaunasu je Slovenija na Lukovih krilih odpravila Litvo, potem ko je slovenski košarkarski čarodej statistiko napolnil z 31 točkami, 11 skoki in 13 podajami.

Neverjeten je bil debi na olimpijskih igrah. Slovenija se je z Dončićem v glavni vlogi poigrala z aktualnim svetovnim podprvakom Argentino, Luka pa je nasul kar 48 točk, kar je drugi najboljši dosežek v zgodovini turnirjev pod petimi krogi. Ljubljančan zadnjih minut sploh ni igral, saj je bil dvoboj odločen, sicer bi lahko zlahka popravil tudi rekord. V Tokiu je trojni dvojček dosegel ob nesrečnem polfinalnem porazu proti Franciji. Na koncu je bil najučinkovitejši posameznik olimpijskega turnirja in Fiba ga je tudi izbrala v peterko tekmovanja. Tudi lani, ko Slovenija sicer ni dobro odigrala na EuroBasketu, je bil izjemno učinkovit. 47 točk je dal za zmago nad Francijo v skupinskem delu v Kölnu. Tudi to je drugi najboljši dosežek v zgodovini prvenstev.

Take predstave niso normalne

V reprezentančnem dresu je dosegel že 639 točk na 30 uradnih tekmah in ima z 21,3 točke daleč najboljše povprečje. V svojem slogu je bil odličen tudi med pripravami, ko je dvakrat statistiko napolnil s trojnim dvojčkom. V Ligi NBA, kjer se med drugim igra osem minut dlje, so takšni dosežki pogostejši, na reprezentančni ravni pa so res redki. Toda Dončić je edinstven igralec. "Kar Luka dela na igrišču, ni normalno. Smo vzeli kar za samoumevno, a ni," je o teh dosežkih dejal Sekulić.

Čeprav je nekoliko preplašen prišel na prvi trening reprezentance, pa je, takoj ko je v roke prijel žogo, postrojil najizkušenejše košarkarje in prevzel dirigentsko palico, je lani v intervjuju za MMC razlagal Saša Zagorac. Tako je bilo tudi v dresu španskega kraljevega kluba, kjer je najstnik poveljeval plejadi izjemno kakovostnih in izkušenih igralcev, ki so se mu podredili in mu priznali vodstveno vlogo. Enako si je hitro izboril tudi vodilno vlogo v Dallasu, kjer je kmalu po prihodu postal ne le obraz franšize Mavsov, ampak kar celotne lige.

Slovenija še nikoli ni imela takšne svetovne športne zvezde, kot je zdaj Luka. S svojo karizmo in vragolijami na parketu je eden najbolj priljubljenih košarkarjev zadnjih let. Njegov dres je na primer vsako sezono med najbolj prodajanimi, zdaj so izjemno priljubljeni tudi njegovi športni copati. Pravkar je znamka Jordan lansirala serijo Luka 2, sicer je pa po Janisu Andetokumbu šele drugi Evropejec s svojimi copati. Vse skupaj predstavlja velik izziv za KZS. Dončić ni le najbolj zaželen za avtogram ali "selfi", ampak tudi z naskokom za najbolj želen intervju ali vsaj izjavo. Kjer koli in ob vsaki priložnosti.

Japonska povabila Slovenijo

Da Slovenija igra skupinski del svetovnega prvenstva na Japonskem, je znova Lukova zasluga. Vsaka izmed treh gostiteljic prvenstva je namreč lahko izbrala oziroma povabila v skupino, ki jo gosti, eno izmed udeleženk. Filipini so izbrali Američane, ki imajo tako ali tako vedno najbolj prestižno reprezentanco, Indonezija Kanado, ki ima tudi veliko zvenečih imen Lige NBA, Japonska pa se je odločila za Slovenijo, da bodo na Okinavi privrženci kraljice iger lahko pri delu videli ljubljanskega virtuoza.

Slovenska izbrana vrsta se je na Japonsko podala že deset dni pred začetkom prvenstva, da se prilagodi okolju in časovni razliki. Po prihodu v Tokiu, kjer je opravila zadnji del priprav pred selitvijo na Okinavo, je bil Dončić na vsakem koraku deležen izjemne pozornosti navdušenih domačinov, ki so tudi na pripravljalni obračun Japonske in Slovenije prišli z dresi s številko 77. Ko je v ekipi takšen zvezdnik, je pač tako.

Neverjetna je Lukova priljubljenost v domovini, kjer so po pravilu razprodane Stožice na vsaki pripravljalni tekmi z njim v kadru. Ni pomembna veljava obračuna niti kakovost nasprotnika, le da gledalci lahko vidijo velemojstra pri delu. Nič kaj drugače ni v tujini. Tako kot je bilo v Tokiu te dni, je praktično v zadnjih letih ves čas, ne glede na to, v kateri državi gostuje reprezentanca. Tudi lani v Nemčiji so bili na primer v Kölnu na obračunu gostiteljev in Slovenije domači navijači oblečeni v njegove majice.

Vedno z najvišjimi cilji

Toda Luka je v Azijo prišel z le enim namenom – da z reprezentanco znova doseže odmeven rezultat. Čeprav je Slovenija precej oslabljena, saj ji poškodbe tokrat niso prizanesle in ni bila prepričljiva na pripravljalnih tekmah, jo je Fiba še vedno uvrstila v krog kandidatov za najvišja mesta. Tako je, če je v ekipi tako izstopajoč posameznik, kot je Dončić. Kar nekaj najboljših igralcev pretekle sezone Lige NBA manjka iz različnih razlogov, tako da je slovenski kapetan brez konkurence in primere prvo ime prvenstva. Zdaj je čas, da to potrdi tudi na parketu.

Soigralce navdaja s samozavestjo in zmagovalno miselnostjo, kot košarkarja pa ga ob vsestranskih veščinah opredeljuje tudi velika tekmovalnost. Vsak športnik težko prenaša poraz in neuspeh, Luka pa je eden tistih, ki to preprosto sovražijo. Je rojen zmagovalec. Vsak spodrsljaj izkoristi za dodatno motivacijo za naprej. Njegovi cilji so vedno visoki. V bistvu največji. Odkrito razmišlja o šampionskem prstanu Lige NBA in tudi o novih kolajnah z reprezentanco. Ob koncu olimpijskih iger v Tokiu je misli že usmeril na naslednjo akcijo in takoj napovedal, da ga zanima le ubranitev naslova evropskega prvaka. Lani se potem Sloveniji ni izšlo, in kot priznavajo praktično vsi reprezentanti, je zato motiv letos še nekoliko večji. Letos je Dončić na druženjih z novinarji najprej dejal, da gre na vsako prvenstvo zato, da ga osvoji, tudi po neljubih težavah s poškodbami slovenske reprezentance je brez zadržkov še vedno govoril o kolajni.

Za njim je sicer nova sezona individualnih presežkov, izostal pa je uspeh z Dallasom. Potem ko ga je lani popeljal do finala konference, je letos ostal brez končnice. Štiri mesece je bil tako brez tekem, odmor pred prihodom v reprezentanco pa je izkoristil za trdo delo in fizično pripravo. Veliko se je govorilo v zadnjih letih o njegovi telesni pripravi, zdaj pa je ogromno časa namenil temu in vadil pod vodstvom reprezentančnega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka. Kot je priznal, še vedno čuti jezo zaradi zgodnjega konca sezone. Jezo pa pretvori v dodatno motivacijo, in ko je Dončić tako motiviran, je najboljši. Čeprav je Slovenija oslabljena, pa Luka še naprej verjame v medaljo. "Če ne bi verjel, ne bi bil tu," je odločno zatrdil.

Del celotnega pregleda predstavlja tudi podkast SOS-odmev, kjer je sodeloval podkaster Sportinfa in analitik Matej Petek.

Z najboljšim igralcem na turnirju je vse lažje
Kapetan Luka Dončić je pred začetkom prvenstva sicer razkril, da verjame v medaljo, a zdi se, da pričakovanja javnosti vsaj v času njegove reprezentančne kariere še niso bile tako prizemljene, kot so tokrat. "Ogromno je dvomljivcev, a podobno je bilo tudi pred olimpijskim kvalifikacijskim turnirjem v Litvi pred dvema letoma, pa jih je potem Luka hitro utišal. Nižja pričakovanja so v mnogočem še vedno posledica neuspeha na lanskem Eurobasketu. Postava je po reprezentančni upokojitvi Gorana Dragića ter poškodbah Čančarja in Murića dejansko slabša kot lansko leto, in če temu dodamo še relativno neprepričljive nastope (predvsem proti boljšim ekipam), je to mogoče malce bolj pesimistično razpoloženje med navijači razumljivo," meni Petek, ki pa je v isti sapi dodal: "Ampak imamo najboljšega igralca, ki bo zaigral na tem svetovnem prvenstvu. So pa tudi 'slabše' reprezentance od naše dokazale, da s pravim pristopom in dobrim vodenjem lahko presenetijo in naredijo dober rezultat."

Težave z visokimi igralci
Marsikaj je spremenila poškodba Vlatka Čančarja, ki je bil drugi igralec te reprezentance. A kot Petek poudarja, je njegova odsotnost še pomembnejša, ker je dodatno razgalila vrzeli pri visokih igralcih: "Nikakor namreč ne smemo pozabiti na Eda Murića in njegovo poškodbo na koncu sezone v Cedeviti Olimpiji. To sta bila krilna centra, ki sta precej igrala in se odlično borila s precej višjimi igralci na preteklih prvenstvih. Zaradi njiju je vedno dobro delovala 'nižja' postava, kjer sta igrala na položajih štiri in pet. Slovenske težave na visokih položajih so dobro znane."

Deset pomembnih centimetrov
Naturalizacija je element, s katerim slovenska košarka že dolgo želi zapolniti vrzeli na omenjenih položajih. Selektor je na pripravah preizkusil tako Mika Tobeyja kot Jordana Morgana, na pričakovanje večine je izbral prvega: "Ima izkušnje igranja z Luko, predvsem pa je pomembna njegova višina, vendarle je deset cm višji od Morgana, ta je v bistvu visok kot Dončić. Resda je izjemno borben in močan igralec, a včasih tudi z borbenostjo ne moreš nadomestiti te razlike v višini. To smo videli tudi na nekaterih tekmah proti višjim in močnejšim reprezentancam."

Preveč izgubljenih žog
Nekoliko manjši optimizem izvira tudi iz pripravljalnih tekem, kjer je Slovenija dosegla tri zmage in štiri poraze. V oči bodejo dokaj prepričljivi razpleti prav proti reprezentancam, ki naj bi se na koncu potegovale za medaljo (ZDA, Španija in Grčija). "V Malagi Dončić proti ZDA sicer ni igral, tako se mi bolj odločilna zdi tekma proti Španiji. Vsi nasprotniki izjemno agresivno pokrivajo Dončića, ne podvajajo ga samo v prodorih, ampak tudi na zunanjih položajih, igrajo presing po celem parketu, skratka utrujajo ga na vse mogoče načine in silijo slovenski napad, da igra 4:3. Ravno na tekmi s Španijo je slovenska igra v prvi četrtini delovala res odlično in si je priigrala dvoštevilčno prednost, ki je seveda skopnela, ko je šel Luka na klop, takrat se je naredila razlika v špansko korist. Te minute bodo ključne tudi na prvenstvu. Rad bi omenil še eno stvar, ki se kaže skozi vse priprave – to je preveč izgubljenih žog in potem slabša obramba v tranziciji."

Kralj podaj
Upanje seveda prinaša Dončić, ki je na eni strani izjemen strelec, ki lahko preseže 40 točk, na drugi pa servira številne in natančne podaje, kar je povzel tudi Petek: "Luka je res najboljši kreator neoviranih metov, zato mora nasprotnik nekako izbrati svoj strup, če ga ne bodo podvajali, bo on seveda to izkoriščal pod košem ali pa na zunanjih položajih dosegal koše, če ga bodo podvajali, bo vedno našel prostega igralca. Zdi pa se tudi pomembna igra, ko ga ne bo na parketu. Na pripravljalnih tekmah takrat slovenska igra ni najbolje delovala. Mislim, da je Samar sposoben igrati dobro, čeprav bo treba tudi kombinirati organizatorje igre. Zdi se, da selektor v vlogi drugega organizatorja daje prednost Nikoliću."

Kritike selektorja so pretirane
Petek meni, da je nehvaležno ocenjevati delo selektorja: "Pri trenerjih nismo zraven na treningih, pogosto ne vemo natančno, kakšni so dogovori, napotki, vidimo samo izvedbo na parketu in potem seveda lahko špekuliramo, koliko so v določenih situacijah krivi igralci in koliko trener. Sekulić velja za trenerja, ki ekipo po navadi dobro pripravi s taktičnega vidika, slabši pa je pri prilagoditvah, ki so potrebne med tekmo. To je na neki način lani po porazu z BiH-om nakazal tudi Goran Dragić. Od tiste tekme sta z Luko igrala skoraj vseh 40 minut in bila seveda potem tudi zelo utrujena na tekmi proti Poljakom. Ampak kljub temu neuspehu mu je zveza vendarle izkazala zaupanje. Še vedno mislim, da bi z bolj izkušenim trenerjem lani prišli do medalje, ampak obenem tudi mislim, da so kritike selektorja v javnosti pred svetovnim prvenstvom mogoče že malce pretirane. Krivili so ga tudi za poškodbo Čančarja in podobne stvari, ki nimajo zveze z delom trenerja."

To prvenstvo bo neke vrste referendum
Sogovornik meni, da se bodo pokazale tudi menjave v ožjem trenerskem štabu: "Trenerski štab je boljši, kot je bil na lanskem evropskem prvenstvu. To tekmovanje je pri selektorju pokazalo na neko pomanjkanje avtoritete in odločnosti, morda tudi izkušenj, in to je nekaj, kar lahko pridobiš seveda samo z leti staža na določenem položaju. Zdaj je tudi on eno leto bolj izkušen, in bomo videli, kaj se je naučil iz napak na lanskem Eurobasketu, kaj lahko iz tega potegne in kako bo to zdaj delovalo na tem prvenstvu. V vsakem primeru, če bo prišlo še do enega neuspeha, ne verjamem, da se bo lahko potem še vedno obdržal na tem stolčku. To svetovno prvenstvo je tudi neke vrste referendum o selektorju, ki bo pokazal, ali imajo vsi neutrudni kritiki prav v celoti ali pa se je česa naučil."

Nikogar ne gre podcenjevati
Slovenska reprezentanca se bo na Japonskem najprej pomerila z Venezuelo, Gruzijo in Zelenortskimi otoki in bi morala dobiti vse tri tekme, a Petek hkrati dodaj: "Podcenjevati na svetovnem prvenstvu ne smemo nikogar, vedno manj je 'pravih' eksotov, ko prideš na tekmo z levo roko, pa lahko računaš na zmago. Na velikih prvenstvih jih je vedno manj oziroma jih skorajda ni več. Seveda pa bi bilo veliko razočaranje oziroma presenečenje, če ne bi premagali vseh treh nasprotnikov. To bi bil vsekakor znak za alarm oziroma dodatna voda na mlin vsem negativcem in pesimistom pred prvenstvom."

Avstralci so resni favoriti za medaljo
Sledi križanje s skupino E, kjer bosta tekmici najbrž Avstralija in Nemčija (svojo računico pa ima tudi Finska). "Obe sta med resnimi kandidatkami za medaljo, Avstralija v tistem najožjem krogu, Nemčija pa v tistem malo širšem, ampak tudi Finska lahko preseneti, vse tri reprezentance so dobro igrale na pripravljalnih tekmah," je povedal Petek.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− V čem ima čar reprezentančna košarka.
− O izjemni generaciji, ki je bila pred nekaj dnevi sprejeta v Hišo slavnih.
− Evropsko prvenstvo 2022 in poljska klofuta v četrtfinalu.
− Kaj vse lahko prinese podcenjevanje.
− Slovenska težava s prostimi meti.
− Primerjava med Slovenijo in Dallasom.
− Favoriti za končno zmago.
− Zanimivosti o številki 117.

Zapravili priložnost generacije

V deželo vzhajajočega sonca so Slovenci odpotovali z velikimi načrti, nazaj pa prišli – kot večkrat poprej – razočarani. Selektor Aleš Pipan je imel na razpolago pet igralcev, ki so bili v času SP-ja člani NBA-moštev – Bena Udriha (San Antonio), Radoslava Nesterovića, Uroša Slokarja (oba Toronto), Boštjana Nachbarja (New Jersey) in Primoža Brezca (Charlotte). Slokar je šele vstopal v najmočnejšo ligo na svetu, preostali štirje pa so v svojih klubih igrali v povprečju več kot petnajst minut na tekmo (Udrih nekoliko manj), tako da je težko trditi, da so imeli popolnoma epizodno vlogo. Jaka Laković je igral za Barcelono, Sani Bečirović je bil član Panathinaikosa, tu sta bila še Marko Milić in mladi Goran Dragić. Zmes je bila prava, a eksplozije ni bilo.

Po pričakovani uvodni zmagi nad Senegalom je na drugi tekmi sledil grenek poraz proti Italiji (76:80) in nato pričakovan proti ZDA (95:114). Pipanovi izbranci so nato premagali Portoriko (90:82) in v zadnjem krogu skupinskega dela nepričakovano izgubili proti Kitajski (77:78). V krogu moštev z izkupičkom 2:3 so bili najboljši in v izločilne boje napredovali s tretjega mesta. To jim je v osmini finala prineslo obračun s Turki, ki jih je vodil Bogdan Tanjević. Peterka Udrih, Bečirović, Nachbar, Nesterović, Brezec je v zadnji četrtini poskrbela za vodstvo Slovencev, ki pa v zadnjih minutah niso znali zadržati turškega naleta. Turki so v sami končnici zadeli pet trojk in Slovence poslali domov z 90:84. "To je bila priložnost generacije, ki se verjetno ne bo več ponovila," je bil potrt Pipan. Udrih je dosegel 18 točk, Nesterović in Nachbar po 14, Bečirović 13, Brezec 11. Slovenija je uradno zasedla mesta od 9 do 16.

Postava Slovenije na SP-ju 2006: Goran Jurak, Jaka Lakovič, Sašo Ožbolt, Sani Bečirović, Radoslav Nesterović, Beno Udrih, Boštjan Nachbar, Željko Zagorac, Marko Milić, Goran Dragić, Uroš Slokar, Primož Brezec. Selektor: Aleš Pipan.

Dragića in kolege v četrtfinalu ustavili gostitelji Turki

Štiri leta pozneje je Slovenija na SP v Turčijo prišla z manjšimi pričakovanji, a se je prebila v četrtfinale. Leto pred tem so Slovenci prvič zaigrali v polfinalu evropskega prvenstva, vendar so nato ostali brez medalje. Jureta Zdovca je na krmilu zamenjal Memi Bečirović, ki je moral v Carigrad odpotovati brez stebrov reprezentance Erazma Lorbka in Matjaža Smodiša. Slovenija je imela močno branilsko linijo G. Dragić-Laković-Bečirović, precej šibkejša pa je bila pod košem, kjer sta bila Primož Brezec in mladi Gašper Vidmar. Luknje sta pomagala krpati Boštjan Nachbar in Miha Zupan.

Slovenija je drugi nastop na svetovnih prvenstvih odprla z gladko zmago nad Tunizijo. Na drugi tekmi so jih z 99:77 premagale ZDA, za katere je Kevin Durant dosegel 22 točk. Do konca rednega dela so varovanci Bečirovića nanizali zmage nad Hrvaško (91:84), Brazilijo (80:77) in Iranom (65:60). Drugo mesto v skupini je v osmini finala pomenilo dvoboj z Avstralijo. Slovenci so odigrali verjetno najboljšo tekmo na svetovnih prvenstvih in Avstralce nadigrali s 87:58. Zadeli so 16 od 33 poskusov za tri točke in blesteli v obrambi. Lakovič je vknjižil 19 točk, Brezec 12, Dragić 10 in osem podaj.

Avstralci brez vsakršnih možnosti proti Sloveniji

V četrtfinalu so Slovence s 95:68 nadigrali gostitelji Turki, ki so že ob polčasu vodili za 19. Slovenija je nato po porazih proti Španiji in Rusiji zasedla končno osmo mesto.

Postava Slovenije na SP-ju 2010: Uroš Slokar, Jaka Lakovič, Hasan Rizvić, Sani Bečirović, Jaka Klobučar, Samo Udrih, Boštjan Nachbar, Goran Dragić, Goran Jagodnik, Miha Zupan, Gašper Vidmar, Primož Brezec. Selektor: Memi Bečirović.

Tudi Avstralci so jo zagodli Slovencem, ki so posledično naleteli na ZDA

Leta 2014 je svetovno prvenstvo gostila Španija. Slovenci so tja odšli z najnižjimi pričakovanji izmed vseh trojih svetovnih prvenstev, na katerih so sodelovali, odšli pa z najboljšo uvrstitvijo – sedmim mestom. Leta 2013 je Slovenija gostila Eurobasket in po izpadu v četrtfinalu proti Franciji ostala brez tako želene medalje. Od reprezentance sta se poslovila Jaka Lakovič in Boštjan Nachbar, v Španijo ni odpotoval Gašper Vidmar. Božidarja Maljkovića je na mestu selektorja zamenjal Jure Zdovc. Slovenci so imeli v svojih vrstah superzvezdnika Gorana Dragića in najskromnejšo podporno ekipo do zdaj. Edina "velikana" pod obročema sta bila Uroš Slokar in Alen Omić.

Slovenija je v skupinskem delu nanizala štiri zmage in v boju za prvo mesto v skupini izgubila proti Litvi (67:64). Slovenci so vodili večji del tekme, v zadnji četrtini pa zmogli zgolj dve točki. Tudi zaradi preračunljivih Avstralcev, ki so namenoma izgubili proti Angoli, je zasedla drugo mesto v skupini, kar je pomenilo, da je v istem delu tabele kot ZDA. Slovenci so v osmini finala z 71:61 premagali Dominikansko republiko, nato pa niso imeli možnosti proti poznejšim prvakom Američanom, ki so slavili s 119:76. Slovenija je s končnim izkupičkom 5:2 zasedla sedmo mesto, saj tekem za razigravanje ni bilo.

Zadnje štiri minute tekme Slovenija – Litva

Američani previsoka ovira v četrtfinalu

Postava Slovenije na SP-ju 2014: Jure Balažič, Uroš Slokar, Aleksej Nikolić, Klemen Prepelič, Edo Murić, Jaka Blažič, Miha Zupan, Zoran Dragić, Goran Dragić, Domen Lorbek, Jaka Klobučar, Alen Omić. Selektor: Jure Zdovc.

Danes 66-letni velikan slovenske in jugoslovanske košarke se še vedno z veseljem in zelo dobro spominja dogodkov na nepozabnem turnirju v Manili, kjer so plavi z izjemno generacijo velemojstrov drugič osvojili zlato medaljo na svetovnem prvenstvu, potem ko so nanizali deset zmag, v finalu pa bili boljši od velikega tekmeca Sovjetske zveze.

Vilfan je po karieri ostal tesno povezan s košarko, izpolnila se mu je pa še ena želja: postal je komentator košarkarskih prenosov. Sprva je na TV Slovenija delal v vlogi strokovnega, hitro pa je postal tudi samostojni komentator. Reprezentanco je spremljal ob njenih največjih uspehih, v intervjuju za MMC pa je spregovoril tudi o zdajšnji izbrani vrsti, ki jo čaka nastop na svetovnem prvenstvu. Po 45 letih bo obračun za najboljšega na svetu znova odigran na Filipinih.

Nov svetovni prvak bo letos okronan na Filipinih, kjer ste leta 1978 z Jugoslavijo osvojili zlato medaljo. Kaj vam, ko vam kdo omeni tisto prvenstvo, najprej pride na misel? So spomini še živi?
Kar nekaj je čudovitih spominov iz tistega obdobja. Oktobra bo minilo že 45 let – res že precej dolgo obdobje. Prva taka stvar je, da sem bil najmlajši član tiste reprezentance. Druga, da sem si okoli vratu obesil zlato medaljo in bil pri tistih letih na vrhu sveta. Bolje ne gre. Več se ne da in občutki so bili seveda fantastični. Še vedno se spomnim vsega, kar se je takrat dogajalo. Naslednja stvar je, da sem tisti pokal za naslov svetovnega prvaka domov v Jugoslavijo prinesel jaz. Imel sem ga pri sebi na letalu, na letališču in v Bangkoku, kjer smo prespali. Spal sem z njim in ga varoval celo noč, ker sem se bal, da mi ga ne bi kdo izmaknil. Da se ne bi spomnili kakšne potegavščine, ker so bili taki soigralci. V Beogradu sem ga potem prinesel z letala. Ko smo prišli, sem mislil, da bo šel Ćosić, ker je bil kapetan, z njim ven, a so mi ti starejši Slavnić, Ćosić, Kićanović in Dalipagić dejali, kar tudi na neki način kaže njihovo veličino: "Ne, ne, mali, ti si ga nosil dva dni, ti ga tudi odnesi ven z letala." To so prevladajoči spomini s tistega prvenstva.

Stari ste bili 21 let in najboljši na svetu. Ste se zavedali, kaj vam je uspelo, ali je pozneje prišla za vami veličina tega uspeha?
Ta ekipa je bila tako polna samozavesti, da je vse skupaj mejilo že na perverznost. V Manilo smo šli po zlato medaljo. Takrat je izhajala vrhunska športna revija Tempo, ki je pred prvenstvom izvedla anketo med vsemi 12 igralci in vsemi iz vodstva reprezentance, torej trenerji, pomočniki, fizioterapevti … Mislim, da je bilo vprašanih 20 ali 22 ljudi. Napovedati smo morali samo vrstni red prvih treh reprezentanc na prvenstvu. Ko je prišel novinar do mene, sem rekel prva Jugoslavija, druga Sovjetska zveza, ne vem pa, ali sem dal na tretje mesto Italijo ali Brazilijo. Nisem prepričan. Ko je novinar odšel, je k meni prišel Slavnić, alfa in omega te reprezentance, in mi zastavil le eno vprašanje: "Mali, kaj si rekel, kdo bo prvak?" Odgovoril sem: Jugoslavija seveda. Nadaljeval je, dobro, če ne bi rekel tega, bi šel zdaj domov. Vsi smo na prvo mesto postavili Jugoslavijo. Hočem povedati, da smo šli tja po zlato medaljo, ki smo jo tudi osvojili. Občutki so bili fenomenalni, plavaš na oblakih. Postaneš svetovni prvak, ob tem sem bil še najmlajši. Pri tistih letih misliš ne le, da si najboljši na svetu, ampak kar najboljši v vesolju. Potem je to prihajalo za nami. Ko smo prišli v Beograd, je na tisoče ljudi na letališču vdrlo na stezo. Varnostniki in policija jih niso mogli zadržati. Kamor koli sem prišel v Sloveniji ali po vsej Jugoslaviji, se je 'nonstop' govorilo o tem in ponavljalo še nekaj časa. V Jugoslaviji je bilo takrat 20 milijonov prebivalcev, finale pa naj bi zagotovo gledala polovica ljudi, če ne več. 45 let se potem bolj ali manj stvari obnavljajo, saj ni kar tako biti svetovni prvak.

Vaša reprezentanca je bila sestavljena iz samih izjemnih posameznikov. Velika konkurenca je bila še posebej na vašem položaju. Ves čas poudarjamo, kako pomembno je, da se v ekipi ve, kakšne so naloge posameznikov, in da so vloge dobro razporejene. Ker je bilo v ekipi tako veliko odličnih košarkarjev in hkrati velikih egov, s tem ni bilo težav?
To je bila največja veličina te ekipe. Bi rekel, da je bilo kar 12 velikih egov. Bil sem najmlajši in imel po eni strani srečo, da sem igral s temi asi, po drugi pa nesrečo, da nihče iz moje generacije kadetov in mladincev ni prišel takrat z mano skupaj v člansko reprezentanco. Kljub vsemu smo vedno in povsod delovali kot ekipa. Vsak od teh posameznikov – Kićanović in Dalipagić sta bila najboljša igralca tistega prvenstva, bila pa sta tudi najboljša igralca v Evropi – je vedel, kaj počne v ekipi. Vloge so bile popolnoma razporejene. Vladali sta vrhunsko medsebojno spoštovanje in tudi zaupanje. Svetovno prvenstvo smo osvojili z desetimi zaporednimi zmagami, kar veliko pove. Deveto tekmo smo igrali proti Braziliji. Če bi izgubili, bi z Brazilci igrali v finalu, saj sta se tedaj prva dva iz predtekmovanja pomerila za zlato, tretji in četrti za bron in tako naprej. Bilo bi lažje kot s Sovjetsko zvezo, a niti slučajno nismo želeli izgubiti tiste tekme. Štiri minute pred koncem je Skansi, ki je bil Nikolićev pomočnik, dejal, naj me da v igro. Tekma je bila tesna, saj so, moram priznati, Brazilci igrali zelo dobro. Prišel sem v igro in Slavnić mi je samo rekel: če bo Kićanović na desni strani, bodi ti na levi, če bo spodaj, bodi zgoraj, ko dobiš žogo, pa ne razmišljaj niti sekunde, samo vrzi. Dal sem zadnjih šest točk, mi pa smo premagali Brazilijo. Zaradi tega smo še enkrat igrali s Sovjetsko zvezo, ki smo jo v finalu premagali šele po podaljšku. Hočem povedati, da ta ekipa ni priznavala poraza, ko govorim o zaupanju, pa ga potrjuje to, kako so mi zaupali v končnici tiste tekme, najmlajšemu in na papirju ne vem, kateremu igralcu, osmemu, devetemu ali 12., sploh ni bilo pomembno.

Filipini slovijo kot košarkarska država. Je bilo tako že takrat? Je bila evforija ob organizaciji tako velikega dogodka?
Takrat se ni veliko vedelo o tem. Na Filipinih so že od nekdaj igrali številni ameriški košarkarji, košarka pa je dejansko na neki način doma na Filipinih. Njihova reprezentanca nikoli ni dosegla nekega odmevnega rezultata, ampak je bila pa evforija tista prava. V dvorani, kjer smo igrali, se je, mislim, lahko zbralo do 30.000 gledalcev. Na naših tekmah je bila vedno polna. Filipinski navijači so okoli nas hodili kot okoli bogov. V Manili je bilo okoli 500 navijačev iz Jugoslavije, ampak tisto rajanje po koncu podaljška je bilo tako rekoč enako pri naših navijačih kot pri Filipincih, ki so bili tam.

Po koncu športne poti ste se preizkusili kot trener, dolga leta pa ste delali kot komentator košarkarskih tekem. V kateri vlogi je najbolj stresno spremljati tekme – s klopi kot igralec, kot trener, komentator ali kot navijač s tribune oziroma pred televizorjem?
Najlepše od vsega je igrati košarko. O tem sploh ni nobenega dvoma. Nekoč sem rekel, če bi lahko podpisal pogodbo s hudičem kot v filmu, da bi zaradi tega lahko igral košarko do 60. leta, potem bi v mladih letih to pač naredil. Je pa vsaka vloga po svoje dobra in zanimiva. Najmanj me je zanimala ta trenerska, zato sem jo opravljal samo tako kratek čas, le nekaj mesecev. Potem sem odstopil in se nikoli nisem več šel vrhunskega trenerstva, nisem imel več te želje. Biti trener pomeni živeti enako kot igralec. V tistem času so bile še številne druge obveznosti zraven. Danes je drugače. To so profesionalne ekipe, imaš pomočnike in ljudi, ki skrbijo vsak za določene stvari. Takrat pa je trener delal čisto vse. Potem je prišlo to komentiranje, ki je bilo vedno moja velika želja. Ko sem bil prvič v ZDA, sem bil star 16 let. Že takrat so imeli veliko športnih televizij. Čez dan smo trenirali in igrali, ponoči pa gledali televizijo (smeh, op. a.). Ugotovil sem, da so številni strokovni komentatorji ali pa celo samostojni komentatorji nekdanji košarkarji. Sam pri sebi sem si rekel, da si to nekoč želim tudi jaz, k sreči se mi je uresničilo. Kot komentator sem vsa ta leta neznansko užival. Moram reči, da sem kot komentator v bistvu kar igral s tistimi na parketu. To je bila na neki način tudi izpolnitev želja in sanj po koncu kariere.

Ste najbolj uživali med komentiranjem finala evropskega prvenstva 2017?
Jasno, da moram dati finale tistega EuroBasketa pred vse druge tekme. Veliko je bilo tekem Evrolige, olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev, toda Carigrad 2017 ... to je pač to. Takrat sem si rekel: če je to moja zadnja tekma, tudi v redu, nič hudega, saj sem v svoji komentatorski karieri naredil in dosegel vse. Zdaj kaže, da je res tako, glede na to, da v zadnjem času ne delam več. Ne vem, ali bom še kdaj. Tisti finale pa je bil res nekaj enkratnega. Ko doživiš to … Ko vidiš, da vsa država diha s temi košarkarji, s to ekipo in z vsemi nami, ki smo bili v Carigradu … Spomnim se tisoče in tisoče navijačev, ki so prišli na finale. Kakšno je bilo to veselje, rajanje, zadovoljstvo, objemanje … Vsi smo bili eno. V bistvu smo bili takrat vsi zlati.

Pred vrati je svetovno prvenstvo, na katerem bo četrtič zaigrala tudi Slovenija. Kaj po vašem mnenju lahko pričakujemo od reprezentance?
Glede na to, kako bodo igrali, da bodo ključno vlogo imeli, jasno ob Dončiću in hvala bogu, da ob njem, pravzaprav večinoma ti igralci, ki so bili poleg že 2017 – dodajmo še Tobeyja in je to bolj ali manj to –, bi se po mojem mnenju morala reprezentanca uvrstiti v Manilo, torej v četrtfinale. Težko je reči, da je za eno majhno Slovenijo neuspeh, če se ne uvrsti med osem na svetovnem prvenstvu, ampak če imaš Luko, bi kot uspeh ocenil samo uvrstitev v zaključni del na Filipine. Po eni strani sem morda pričakoval, da bodo na tem prvenstvu več priložnosti dobili ti mladi igralci – Samar, Glas in Bine Prepelič. Da bodo ti, ki so bili leta 2017 zraven, torej Dragić, ki je sicer manjkal zaradi poškodbe, a ga štejem poleg, Blažič, Klemen Prepelič, Nikolić in Dimec, neka pomoč, da bodo v ključnih trenutkih, ko bodo potrebne izkušnje, tem mladim fantom dejansko pomagali. Morda tudi reševali ključne zadeve in tekme. Zakaj to govorim? Zdi se mi pomembno, da bi ti mladi fantje veliko igrali z Luko. Z njim bi imeli ogromno samozavesti in bili sproščeni. Mi moramo začeti razmišljati o menjavi generacije. Mislim, da bi tudi Luka na ta način videl, da so zadaj dobri mladi igralci. Da ne govorim, da imamo od 16. do 20. leta celo kopico zelo obetavnih košarkarjev. Tudi on bi na ta način videl svojo prihodnost v reprezentanci, da bo lahko tudi čez dve ali tri leta s temi mladimi fanti na kakšnem velikem tekmovanju znova dosegel kakšen velik rezultat. To je moje razmišljanje. Bodimo realni, vsi ti fantje so zdaj starejši šest let. Tudi Luka je, ampak on zdaj prihaja v najboljša leta. V teh letih je samo napredoval. Še boljši je, še izkušenejši … Moramo biti realni. Od naštetih pri nikomer pretekla sezona ni bila idealna, daleč od tega. To velja tako za Dragića kot Blažiča in Klemna Prepeliča. Nikolić je seveda soliden igralec, ampak je ostal na ravni, kot je bil leta 2017. Dimec je šel igrat na Japonsko. Nimam nič proti temu, da greš v drugo japonsko ligo, če je velik denar, ampak s tem si na neki način svoje ambicije zakoličil. Sem mogoče pričakoval, da bo več priložnosti ne le za te tri, ampak še za koga drugega. Da bo morda vključen še kdo in da bodo igrali na prvenstvu. Ker bi, kot pravim, igrali z Luko, bili samozavestni in sproščeni zaradi tega. Ampak v redu, sprejemam reprezentanco tako, kot je. Z načinom, kot bo igrala, si mora postaviti imperativ uvrstitev v Manilo. Torej, priti skozi prvi dve fazi v sklepni del. To je pač moje osebno mnenje.

Omenili ste, da jedro reprezentance prihaja v leta. Kje vidite razlog, da je Slovenija še pred dvema letoma igrala zelo dobro in všečno košarko, lani pa še zdaleč ni bila prepričljiva, tako kot tudi rezultat ne?
V teh kvalifikacij, ki jih gledamo, moramo upoštevati vse, kar se dogaja, da ne morejo vsi igrati in tako naprej. Je pa res, da ni bilo na prvenstvu več tiste značilne igre. Ni bilo tiste sproščenosti. Igrivosti, ki je krasila Slovenijo, kot pravite, tudi še na olimpijskih igrah. Pač vsako leto, ko bomo odlašali s tem, da porinemo dva, tri ali štiri mlade v ekipo, bo zamujeno leto. Te mladeniči čakajo svojo priložnost. V nekem trenutku jo morajo dobiti. V vseh reprezentancah se je to dogajalo in so naredili. Če bi zdaj igrali trije ali štirje mladi, seveda podprti s temi starejšimi iz l. 2017, ki so zraven na način, kot sem povedal, da jim pomagajo, vskočijo, ko je treba, da do izraza pridejo izkušnje, da igrajo skupaj, ampak so mladi tisti, ki so forsirani, bi zanje seveda to veliko pomenilo. Potem bi tudi ljudje rezultat, če se morda ne uvrstijo med osem, lažje sprejeli, kot če se to zgodi zdaj v taki sestavi. Seveda upam, da se ne bo.

Med pripravami Slovenija ni blestela. V preteklosti je zmagovala na teh tekmah, a se ji potem na prvenstvu ni izšlo. Leta 2017 tudi ni bila najbolj prepričljiva med pripravami, ampak je potem izvrstno delovala na turnirju. Letos je bilo v igri vidnih kar nekaj težav. Koliko te tekme pomenijo za prvenstvo? So slovenski navijači lahko vseeno še naprej optimistični?
Ekipa, kot je Slovenija, ki ima Dončića, vedno upa na dober rezultat. Kar se tiče teh pripravljalnih tekem, je bilo vse skupaj dokaj hitro, kratek čas so bili skupaj. Tobey se je pridružil zelo pozno. Jasno je, da neke uigranosti ni bilo, da sta šepala obramba in skok in tako naprej. Včasih je morda dobro, da se tudi kaj takega zgodi. Igralci se zelo dobro zavedajo in vedo, kaj je bilo slabo, česa niso delali dobro in kaj morajo popraviti. Upam, da te tekme niso pokazatelj, kaj lahko pričakujemo na svetovnem prvenstvu. Sreča je, da so imeli zdaj na Japonskem kar nekaj časa, da te stvari popravijo, da so skupaj, se lahko veliko družijo, si povedo, kaj ni dobro, kaj je in kaj bi veljalo popraviti. Kaj mora kdo narediti in tako naprej. Sam bom te pripravljalne tekme in rezultate preprosto odmislil. Mislim, da niso pokazatelj, kaj bo na prvenstvu. Imamo kar srečo, da ima Slovenija tako prvo skupino, da se bo dejansko lahko dvigala skozi te tekme. Morda bodo na teh treh tekmah priložnost dobili tudi nekateri igralci, ki še niso v pravi formi, ki morajo še malce dvigniti samozavest, ki niso imeli dobre klubske sezone … Morali pa bodo biti pravi že v tisti drugi skupini. Proti Avstraliji, Nemčiji ali Finski pa bo morala biti tista prava Slovenija, sicer proti tem ekipam ne bo šlo. Upam, da bodo pravi. Ko gledam Luko, v kakšnem stanju je telesno, fizično … Psihično je bil vedno močan, on je rojen zmagovalec. V njegovi glavi so samo zmage in medalje. Verjamem, da bo za sabo potegnil tudi druge in bodo dali res vse, kar v tem trenutku lahko.

O Luki Dončiću je bilo ogromno napisanega in povedanega, kaj pa je tisto, kar pri njem najbolj fascinira vas?
Moram takoj povedati, da sem velik navijač in ljubitelj Luke. Zame je Luka, kot pravimo, neverjeten car. Vedno bom navijal zanj in ga podpiral. Ni samo vrhunski košarkar, eden najboljših na svetu že nekaj let, ne le v tem trenutku, je tudi čudovit fant. Človek, ki si vedno vzame čas za vsakogar. Ki je preprost. Tak, kot je bil, preden je postal super zvezda. Ne glede na to, kako bo Luka igral, kako je igral, kako bo na tem prvenstvu za reprezentanco, ali bo imel tudi kakšno slabšo tekmo, ali ne bo kdaj čisto tak, kot vsi pričakujemo, mislim, da moramo do njega imeti samo spoštovanje in nič drugega. Luka se je vedno odzval reprezentanci in pravi, da se bo tudi v prihodnje. Moramo pa biti realni. Če se bo na svetovnem prvenstvu zgodilo, kar se je lani v Nemčiji, ko so proti Poljakom v četrtfinalu izpadli popolnoma nepričakovano, bo tudi on morda nekje v podzavesti začel razmišljati, ali je smiselno, da igra še naslednjih deset let, pa nikoli ne bo mogel ničesar narediti. Jasno je: če ne bo menjave generacije, če mu ne bomo dodali teh naših mladih talentov, ki jih imamo res veliko, potem tega ne bo. Vsi skupaj moramo paziti na Luko. O tem morajo razmišljati tudi na KZS-ju, tisti, ki vodijo slovensko reprezentanco. Ne samo, da Luka daje, nekaj mora dobiti tudi nazaj.

"Pravimo, da se v klubu igra za denar, za reprezentanco pa se igra za slavo in čast," je večkrat poudaril nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov. "Igranje za reprezentanco je za vsakega človeka največja čast," meni Željko Obradović, najtrofejnejši evropski trener, ki je svetovni prvak postal kot igralec in tudi kot selektor. Liga NBA je največji košarkarski oder na svetu, za večino igralcev pa vrhunec kariere predstavlja tudi nošenje dresa svoje domovine. Največji igralci so ob klubskih naslovih izjemne stvari dosegali tudi z izbranimi vrstami. Četudi te niso najkakovostnejše in ne sodijo v krog favoritov za kolajne največjih tekmovanj, pa zastopanje države in igranje pod zastavo pomeni veliki večini športnikov nekaj več, a so tudi primeri košarkarjev, ki jim majica z državnim grbom ne predstavlja ničesar posebnega in se raje osredotočajo le na klubsko kariero.

Dončić in Gilgeous-Alexander iz najboljše peterke Lige NBA

V zadnjih treh oziroma štirih desetletjih se je s svetovno popularizacijo igre in predvsem Lige NBA dvignila kakovostna raven košarke povsod po svetu. Vse več je dobrih posameznikov v različnih reprezentancah, vse manj ekip pa t. i. eksotov. Najmočnejša liga na svetu je bila nekoč izključno ameriška, prvi tujci pa so kljub izjemnemu znanju in sposobnostim stežka prebijali led in si izborili konkretne priložnosti. Generacija, ki je orala ledino evropske in mednarodne košarke, kot pravijo v ZDA, je s svojimi izbranimi vrstami osvajala medalje na največjih tekmovanjih, ko Američani niso prihajali s popolnimi zasedbami "profesionalcev". Tudi po olimpijskih igrah leta 1992, ko z izjemo enega prvenstva reprezentanco ZDA vedno sestavljajo izključno igrali iz NBA-ja, pa so se že opekli.

Generacije tujih košarkarjev so po letu 2000 začele prevzemati vse vidnejše vloge v klubih Lige NBA. Postajali so nosilci in začeli pobirati individualne nagrade, v zadnjem obdobju pa so celo tisti najbolj dominantni in najbolj izpostavljeni posamezniki. Zadnjih pet nazivov MVP-ja so na primer prejeli neameriški košarkarji, v peterki pretekle sezone pa je bil le en Američan. Toda vsi zadnji trije, ki so postali najkoristnejši posamezniki rednega dela, izpuščajo prvenstvo, sodelujeta pa dva iz najboljše peterke, Luka Dončić in Shai Gilgeous-Alexander.

"Kakovostna razlika se zmanjšuje, raznolikost pa ostaja. Vsaka reprezentanca ima svojo specifiko. Glede na domača prvenstva, kakšne igralce imajo … V narekovajih rečeno, manjše reprezentance so veliko bolj sproščene in igrajo mogoče drugačno košarko. Z več meti z razdalje, malce nerezonska košarka, kar pa je lahko zelo nevarno za favorizirane ekipe. Dobro je, da smo se med pripravami srečali z različnimi slogi igre. Tako bo na prvenstvu in če se ne bomo znali prilagoditi, bomo imeli težave," je dejal slovenski selektor Aleksander Sekulić.

Zmaguje najboljša ekipa, ne ekipa z najboljšimi igralci

Zvezdniki Lige NBA sodijo med najpopularnejše športnike na svetu. Res je, da jih bo kar nekaj manjkalo na turnirju v treh azijskih otoških državah, še vedno pa bo na prvenstvu prisotna pisana druščina zelo kakovostnih posameznikov, ki pa še zdaleč niso zagotovilo za uspeh njihove reprezentance. Seveda do izraza prihaja individualna kakovost, toda besede slovitega ameriško-izraelskega trenerja Davida Blatta, ko je lani govoril o evropskem prvenstvu, opišejo specifičnost Fibinih tekmovanj: "V Evropi zmaga najboljša ekipa, v Ligi NBA pa – po navadi – ekipa z najboljšimi igralci. To je glavna razlika. Ni kritika, le tako se košarka igra."

Evropske reprezentance so v preteklosti to dokazovale tudi na svetovnih prvenstvih. Ameriška izbrana vrsta, ki po pravilu pride z največjim številom kakovostnih igralcev, saj tudi ima z naskokom največji bazen dobrih posameznikov, se je že opekla, kadar se selekcija ni povezala v celoto in delovala kot uigrano moštvo. Seveda je izstopala posamezna kakovost ameriških košarkarjev, ki so bili na določenih turnirjih praktično predobri, jim je pa že spodrsnilo, če niso prišli v najboljši zasedbi in reprezentanca ni delovala kot prava ekipa, kjer so vloge porazdeljena in vsak opravlja svojo nalogo.

Med razloge sodijo tudi malenkost drugačna pravila kot v Ligi NBA. Že igrišče je manjše, tako da je manj prostora, da do izraza pride individualni talent kot na parketih v Severni Ameriki. Tako je pot do obroča tudi s pravilom glede conske obrambe bolj zgoščena. Posledično je boj strokovnjakov ob parketu še pomembnejši. Tudi na tem prvenstvu bodo do izraza prišli taktične domislice posameznih sistemov, prilagajanja, inovativnosti in v določenih trenutkih tudi improvizacije. Zagotovo bo znova potrjen rek, kako je obramba tista, ki prinaša naslove, in je še pomembnejša od izstopajočega napada.

Glavni zvezdniki lanski EuroBasket zapustili razočarani

Blattove besede je na primer lani na EuroBasketu potrdila Španija. Gre seveda za najuspešnejšo evropsko državo zadnjih dveh desetletij, toda pred zadnjim turnirjem stare celine ni sodila v najožji krog favoritov. Že dolgo ni bila na stavnicah tako nizko, tudi marsikateri strokovnjak je ni uvrščal med glavne kandidate za kolajne. Toda prekaljeni trenerski maček Sergio Scariolo z izjemnim strokovnim štabom, kjer je za obrambne naloge taktirko prevzel pomočnik Luis Guil, je znova dokazal mojstrstvo igranja na tovrstnih turnirjih.

Njegova vrsta je skozi turnir ves čas rasla in iz tekme v tekmo postajala nevarnejša. Španija, čeprav ni imela izstopajočih posameznikov kot v preteklosti, je definirala besedo ekipa oziroma besedno zvezo ekipna igra. Scariolovi varovanci so bili izjemno uigrani tako v napadu, kjer je žoga lepo krožila in je do izraza prišla kolektiva igra, kot v obrambi, kjer so se odlično prilagajali na nasprotnika in ga onemogočali z menjavanjem defenzivnih različic. Ko je bilo najbolj potrebno, so bili Španci najboljši. Scariolo je imel v ekipi številne novince na velikih tekmovanjih, toda vseeno gre za igralce, ki nastopajo v močnih klubih in kakovostnih ligah.

Vseeno pa še zdaleč niso bili najbolj popularni oziroma opazni igralci turnirja, na katerem so se izločilni boji igrali v Berlinu. V prvi vrsti je bil to trio evropskih superzvezdnikov Lige NBA, Nikole Jokića, Janisa Andetokumba in Luke Dončića. Ves čas so bili oči uprte v te tri velemojstre, ki so potrdili svojo kakovost, polnili statistiko in blesteli na parketu, toda izostal je uspeh ekipe. Vsi so se s prvenstva poslovili precej prej, kot so načrtovali. Srbi so pokleknili že na prvi berlinski oviri v osmini finala, pa so bili prvi favoriti za zlato. V ožji krog favoritov za medalje sta sodili tudi Grčija in Slovenija, njuna pot pa se je končala v četrtfinalu. Premagale so jih na papirju slabše reprezentance, a v tistem trenutku boljše ekipe. Luka ima že v Aziji priložnost za popravo vtisa, medtem ko grški in srbski mojster izpuščata turnir.

Najboljši igralci, ki manjkajo na prvenstvu

Čeprav je svetovno prvenstvo v košarkarskem svetu po veljavi takoj za olimpijskimi igrami in se letos na Filipinih, Japonskem in Indoneziji delijo vstopnice za turnir pod petimi krogi, ki bo prihodnje leto v Parizu, pa so znova številni igralci odpovedali reprezentančne akcije. Svojo selekcijo so naredile poškodbe, mnogi pa so se odločili poletje izkoristiti za počitek – tudi zaradi nastopa prihodnje leto v Franciji – in pripravo na prihajajočo (NBA) sezono.

Nekaj zvenečih imen manjka, ker se njihove izbrane vrste, kot so na primer svetovni podprvak Argentina, Turčija in Hrvaška, niso uvrstile na prvenstvo. Prvi favoriti za zlato bodo Američani, čeprav Steve Kerr v svoji zasedbi nima največjih zvezd Lige NBA. Manjkajo tako izkušeni velemojstri, kot so LeBron James, Steph Curry in Kevin Durant, kot tudi malce mlajši zvezdniki, kot na primer Jayson Tatum, Devin Booker in Jaylen Brown. Vseeno imajo ZDA zelo močno zasedbo, z jedrom mladih igralcev, ki so, skupaj z vse večjim številom odličnih nadarjenih tujcev, prihodnost najmočnejše lige na svetu.

ZDA bi lahko sestavile (vsaj) eno reprezentanco manjkajočih košarkarjev, ki bi bila nesporni favorit tekmovanja, mi pa smo izbrali ducat igralcev, kolikor jih bo v postavi ene ekipe, katerih izbrane vrste sodelujejo na prvenstvu, a njih zaradi raznovrstnih razlogov ni. Selekcija ni sestavljena po položajih, ampak so predstavljeni najbolj prepoznavni obrazi košarkarskega sveta iz kar se da različnih reprezentanc.

Janis Andetokubmo (Grčija) – Dvakratni MVP Lige NBA in prvak z Milwaukeejem pred dvema letoma je moral odpovedati nastop zaradi težav s kolenom. Ob koncu sezone je šel na rutinski operativni poseg, toda okrevanje mu je vendarle preprečilo sodelovanje na prvenstvu. Grčija je bila svojega superzvezdnika pripravljena čakati, toda že Dimitris Itudis je v pogovoru za MMC pred pripravljalnima tekmama s Slovenijo dejal, da ne kaže dobro, Janis pa je potem pred kratkim razočaran sporočil novico.

Joel Embiid (Francija) – Lani je Embiid, ki je bil v pretekli sezoni MVP in prvi strelec rednega dela Lige NBA, prejel francosko državljanstvo, toda za reprezentanco še ni zaigral. Selektor Vincent Collet je dejal, da upa, da bo zvezdnik Philadelphie v prihodnosti oblekel francoski dres, čeprav so se pojavile govorice, da ga v svojih vrstah želijo tudi ZDA. V Kamerunu rojeni košarkar je letos dal prednost počitku in klubski karieri, vprašanje pa, kaj bo prineslo olimpijsko leto.

Danilo Gallinari (Italija) – Lani poleti se je Gallinari poškodoval med reprezentančno akcijo. Razočaran je ostal brez nastopa na EuroBasketu, na katerem je Italija gostila skupinski del v Milanu. Dolgotrajna rehabilitacija kolena je novopečenemu članu Washingtona preprečila tudi letošnje sodelovanje v akciji izbrane vrste.

Rui Hačimura (Japonska) – Krilni center Lakersov je velik zvezdnik v domovini, toda košarkarske navdušence je šokiral z odločitvijo, da izpusti svetovno prvenstvo, kjer bo Japonska gostila dve skupini na Okinavi. Hačimura se želi odpočiti in dobro pripraviti na novo sezono Lige NBA. Dejal je, da je bila odločitev težka, se je pa zahvalil vsem v reprezentanci za razumevanje.

Nikola Jokić (Srbija) – Dvakrat je Jokić postal MVP rednega dela Lige NBA, letos pa je Denver vodil do prvega šampionskega prstana. Ob tem je bil izbran za najkoristnejšega posameznika finala. Po besedah selektorja Svetislava Pešića so po številnih pogovorih z izjemnim centrom sprejeli odločitev, da ga ne bo. Joker se je fizično in mentalno v zahtevni sezoni iztrošil, tako da ni pripravljen prevzeti odgovornosti, kakršna se od njega pričakuje.

Vasilije Micić (Srbija) – Ob Jokiću je Srbija ostala tudi brez nosilca na branilskih položajih. Micić je z Efesom v letih 2021 in 2022 osvojil Evroligo, obakrat pa je bil izbran za MVP-ja Final Foura. Pri 29 letih se je odločil sprejeti izziv Lige NBA. Podpisal je za Oklahomo City, z željo po dobri pripravi na prihajajočo sezono, potem ko je imel v pretekli veliko težav s poškodbami, pa je odpovedal nastop na svetovnem prvenstvu. Pešić je dejal, da je košarkar medtem tudi obnovil poškodbo ramena.

Jamal Murray (Kanada) – Po posvetovanju z zdravniško službo je odlični organizator igre sprejel odločitev, da odpove sodelovanje na svetovnem prvenstvu. Kot pravi, njegovo telo po naporni sezoni še ni dovolj dobro fizično pripravljeno za igranje na najvišji ravni. Odigral je ob Jokiću glavno vlogo pri osvojitvi šampionskega prstana Denverja. Z Gilgeousom-Alexandrom bi tvorila najboljši branilski par prvenstva, da bodo lahko videli udaren duet na delu, pa bodo morali kanadski navijači tako počakati vsaj do olimpijskih iger.

Kristaps Porzingis (Latvija) – Tik pred prvenstvom je Latvija, ki bo debitirala na svetovnem prvenstvu, zaradi poškodbe stopala ostala brez svojega najboljšega igralca. Po dobrem EuroBasketu 2017 se na dve veliki tekmovanji kljub dobri generaciji ni uvrstila, zdaj pa ne bo mogla računati na novopečenega člana Bostona.

Ricky Rubio (Španija) – Na zadnjem svetovnem prvenstvu je Španijo do naslova vodil Rubio, ki je bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja. Lanski EuroBasket je izpustil zaradi poškodbe, Španci pa so evropski naslov osvojili z naturaliziranim Lorenzem Brownom v vlogi prvega organizatorja igre. Američan letošnje prvenstvo izpušča zaradi poškodbe. Scariolo je računal na 'playa' Clevelanda, ki pa je na začetku avgusta sporočil, da zaradi skrbi za svoje duševno zdravje celo prekinja poklicno kariero.

Domantas Sabonis (Litva) – Po najboljši sezoni v karieri, ko je bil v dresu Sacramenta izbran v tretjo peterko lige, je moral sin najboljšega litovskega košarkarja vseh časov Arvydasa Sabonisa odpovedati sodelovanje v reprezentanci. Razlog? Okrevanje po operaciji zapestja. Čeprav so izgubili izjemnega košarkarja, pa so nam litovski kolegi dejali, da zdaj vsaj ni dileme, kdo je prvi center. Predtem sta z Jonasom Valančiunasom veliko igrala skupaj, a se poskus z dvema visokima igralcema ni izšel po željah.

Ben Simmons (Avstralija) – Avstralija ima zelo močno zasedbo s številnimi NBA-jevci, toda znova manjka najbolj zveneče ime. Simmons je bil leta 2016 prvi izbor drafta, že desetletje pa se ni odzval reprezentančnemu vabilu. Večkrat je dejal, da bo v prihodnje le zaigral, a je zaradi različnih razlogov vedno znova sledila odpoved. Letošnje prvenstvo je tako že peto veliko tekmovanje zapored, ki ga je odpovedal. Želi se posvetiti rehabilitaciji in pripravi na novo sezono z Brooklynom.

Victor Wembanyama (Francija) – Že dolgo Liga NBA ni tako težko pričakovala kakšnega igralca, kot je francoskega čudežnega dečka. Več kot 220 centimetrov visoki najstnik je blestel v kvalifikacijah, po draftu, kjer ga je San Antonio izbral kot številko ena, pa je sprejel odločitev, da izpusti svetovno prvenstvo. Odločitev je označil za zelo težko, vendar nujno, saj se želi odpočiti in dobro pripraviti na prvo sezono v najmočnejši ligi na svetu. Franciji bo znova na voljo na olimpijskih igrah v Parizu.

Največji zvezdniki 19. svetovnega prvenstva

Kljub naštetim igralcem, ki manjkajo, pa bo na košarkarskem festivalu še vedno prisotnih ogromno kakovostnih igralcev, zato ljubitelji kraljice igre na bodo prikrajšani za spektakularne boje za medalje in Naismithovo trofejo. Tudi tu smo izbrali 12 košarkarjev, kolikor jih bo v eni ekipi. Tokrat smo izpostavili le enega igralca na reprezentanco, kot smo pri manjkajočih izpustili Američane, pa smo zdaj glavno zvezdo turnirja, slovenskega virtuoza Luko Dončića. Ta si seveda zasluži posebno pozornost.

Bogdan Bogdanović (Srbija) – 31-letni branilec je za Atlanto v povprečju dajal 14 točk, 3,1 skoka in 2,8 podaje. Ob odsotnosti Nikole Jokića je nesporni vodja reprezentance, na zadnjih prvenstvih pa je bil tako ali tako njen prvi strelec in najboljši igralec. Lanski EuroBasket je izpustil zaradi poškodbe, zdaj pa je prevzel kapetanski trak. Govoril je z Jokićem in ga skušal prepričati, naj igra, a neuspešno.

Jordan Clarkson (Filipini) – 31-letni branilec je v dresu Utaha dajal po 20,8 točke, 4 skoke in 4,4 podaje. Na Filipinih je košarka izjemno popularna, v Manili pa se bodo igrali izločilni boji. Clarkson je prvi zvezdnik domače reprezentance. Po mami ima filipinske korenine, prvič pa je za izbrano vrsto zaigral pred petimi leti. Od tedaj je vedno glavni igralec Filipinov z izvrstnim točkovnim povprečjem.

Anthony Edwards (ZDA) – 22-letni branilec Minnesote je preteklo sezono sklenil s povprečjem 24,6 točke, 5,8 skoka in 4,4 podaje. Prvi izbor drafta 2020 je eden izmed najboljših igralcev generacije najbolj nadarjenih igralcev v NBA-ju. V ameriškem moštvu ni posebej izstopajočih zvezdnikov, je pa Edwards s svojimi prodori in agresivnimi zaključki verjetno najzanimivejši posameznik Kerrove zasedbe. Na pripravljalnih tekmah je dokazal, da je v zelo dobri formi in bo kar ključen mož ameriškega napada.

Josh Giddey (Avstralija) – 20-letni organizator igre Oklahome Cityja je v drugi sezoni v NBA-ju vpisoval po 16,6 točke, 7,9 skoka in 6,2 podaje. Nepozabne so igre Pattyja Millsa v reprezentančni majici, toda pri boomersih zdaj v ospredje prihaja zelo nadarjena generacija. Dirigentsko palico prevzema Giddey, ki navdušuje z vsestranskostjo. Je najmlajši košarkar, ki je v NBA-ju dosegel trojni dvojček. Pred dvema letoma je ostal brez olimpijskega nastopa, zdaj pa bo že ključni mož ob svojem debiju na velikem tekmovanju.

Shai Gilgeous-Alexander (Kanada) – 25-letni organizator igre Oklahoma Cityja ima za sabo sijajno sezono. S povprečjem 31,4 točke je bil četrti strelec lige, ob tem pa je dodal še 4,8 skoka in 5,5 podaje. Uvrščen je bil v peterko lige, zdaj pa bo odmeven rezultat lovil še z močno kanadsko reprezentanco. Kanada ima izjemno generacijo kakovostnih posameznikov, ki so se večinoma zavezali, da bodo v prihajajočih letih igrali za izbrano vrsto, katere glavni cilj so olimpijske igre. SGA je zdaj njeno prvo ime.

Rudy Gobert (Francija) – 31-letni center je v svoji prvi sezoni pri Minnesoti dajal po 13,4 točke, 11,6 skoka in 1,2 podaje na srečanje. Wembanyama je naložba za prihodnost, veliko črnila je bilo prelitega o Embiidu, toda tudi letos bo prvi center Francije Gobert. Eden najboljši obrambnih igralcev na svetu je bil ključen mož ob zadnjih uspehih. Francija je namreč na zadnjih treh velikih tekmovanjih osvojila kolajne – je evropski in olimpijski prvak ter branilec brona s svetovnega prvenstva. Mundial v Aziji je le ogrevanje za vrhunec generacije, ki bo prihodnje leto v olimpijskem Parizu.

Willy Hernangomez (Španija) – 29-letni center je sezono s povprečjem 6,9 točke, 4,7 skoka in 0,9 podaje sklenil v New Orelansu, zdaj pa se tako kot njegov brat Juancho vrača v Evropo. Willy je otrok madridskega Reala, podpisal pa je za Barcelono. Sicer ima kar nekaj igralcev za sabo boljše sezone kot starejši izmed bratov Hernangomez, toda Willy je bil odličen lani na evropskem prvenstvu, kjer je Španija osvojila naslov, izkušeni center pa je bil izbran za MVP-ja turnirja. Bil je tudi del izbrane vrste, ki je pred štirimi leti na Kitajskem postala svetovni prvak.

Lauri Markkanen (Finska) – 26-letni krilni center je po selitvi v Utah odigral najboljšo sezono v karieri. Njegovo povprečje je znašalo 25,6 točke, 8,6 skoka in 1,9 podaje. V finski izbrani vrsti, ki bo drugič zaigrala na svetovnem prvenstvu, ima vsa napadalna pooblastila. Blestel je lani na evropskem prvenstvu, kjer je bil drugi strelec turnirja. Susijengi prihajajo na svetovno prvenstvo neobremenjeni, a so z agresivno obrambo in hitrim napadom s številnimi meti izza črte še kako nevarni.

Dennis Schröder (Nemčija) – 29-letni organizator igre je novi član Toronta, preteklo sezono pa je igral pri Lakersih, za katere je dosegal 12,6 točke, 2,5 skoka in 4,5 podaje. Sicer je imel individualno uspešnejšo sezono Franz Wagner, toda Schröder je motor nemške igre. Kapetan izbrane vrste je bil izvrsten na lanskem EuroBasketu, ko je vodil Nemčijo do prve kolajne po dobi Dirka Nowitzkega. Izbran je bil v peterko turnirja. Poleti je dvignil veliko prahu zaradi besed, ki jih je namenil Maxiju Kleberju.

Karl Anthony Towns (Dominikanska republika) – 27-letni center je letos v povprečju v dresu Minnesote dosegal 20,8 točke, 8,1 skoka in 4,8 podaje. Po desetih letih se je eden najbolj vsestranskih centrov odločil, da znova obleče dres Dominikanske republike, od koder prihaja njegova pokojna mama. Sicer bi bila reprezentanca lahko še močnejša, toda odpovedala sta Al Horford in Chris Duarte, a vrnitev Townsa predstavlja veliko stvar za Dominikansko republiko.

Jonas Valančiunas (Litva) – 31-letni center New Orleansa je letos vpisoval 14,1 točke, 10,2 skoka in 1,8 podaje. 211 centimetrov visoki orjak je že več kot desetletje nosilec litovske reprezentance. Ob odsotnosti Sabonisa je brez dvoma prvo ime baltske izbrane vrste. Nekoč je blestel v mlajših selekcijah, ko je Litvo vodil do naslova evropskih in svetovnih prvakov, s člansko selekcijo pa je do zdaj osvojil dve srebrni medalji na EuroBasketih. Litva je zadnjo kolajno na velikih tekmovanjih dobila pred osmimi leti.

Nikola Vučević (Črna gora) – 32-letni center Chicaga je preteklo sezono sklenil s povprečjem 17,6 točke, 11 skokov in 3,2 podaje. Lanski EuroBasket je izpustil, zaigral pa bo tudi na drugem svetovnem prvenstvu za črnogorsko reprezentanco. Kot je dejal Vučević, v preteklosti vzdušje v izbrani vrsti ni bilo najboljše, zdaj pa je kemija v garderobi izvrstna. Za sabo ima več kot deset let odličnih iger v NBA-ju, na svetovnem prvenstvu pa je glavni nosilec igre Črne gore, ki ima izjemno močno zasedbo pod obročema.

Kviz aktivirate s klikom na gumb začni.