Ljudje z duševnimi težavami pogosto trpijo v tišini, saj zaradi stigme ne poiščejo pomoči. A ko se zanjo le odločijo, je pot do nje običajno dolga, še posebej za otroke in mladostnike.

Nacionalni program duševnega zdravja, sprejet leta 2018, je prelomnica v skrbi za duševno zdravje v Sloveniji. Nosilci novosti so regionalni centri za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogočajo dostop do celovite pomoči brez napotnice. V zdravstvenih domovih je zaživelo že 16 centrov za odrasle in 21 centrov za otroke in mladostnike, je v intervjuju za MMC povedal Radivoje Pribaković Brinovec, vodja nacionalnega programa duševnega zdravja.

Kakšne so dozdajšnje izkušnje centrov za duševno zdravje? MMC se je pridružil ekipi Centra za duševno zdravje odraslih Posavje v Zdravstvenem domu Sevnica in spremljal delovni utrip. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, strokovna vodja centra, opozarja na pomen pravočasne obravnave: "Ko nudimo ljudem pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da težave so, a so rešljive."

Največja ovira pri zagotavljanju hitre in celovite pomoči ljudem z duševnimi težavami je pomanjkanje strokovnjakov, zlasti kliničnih psihologov in specialistov otroške in mladostniške psihiatrije. Država se je te težave po navedbah Zbornice kliničnih psihologov Slovenije lotila s povečanim številom specializacij.

Pomanjkanje strokovnega kadra se kaže tudi v oteženem dostopu do psihoterapije. Ta je v okviru javnega zdravstva skorajda nedosegljiva, v zasebnem sektorju pa je zanjo treba seči globoko v žep. Samoplačniško psihoterapijo poleg kliničnih psihologov in psihiatrov na trgu nudijo tudi drugi izvajalci z različnimi izobrazbenimi in poklicnimi profili. Med njimi so tudi takšni, ki nimajo nikakršnega znanja. Poskusi zakonske ureditve psihoterapije so stari že več kot dvajset let, a glede na nasprotujoča si mnenja predstavnikov zdravstvenega in nezdravstvenega tabora, ki smo jih pridobili, ne kaže, da bo zakon o psihoterapiji kmalu sprejet.

V Sloveniji je mreža pomoči v duševni stiski široko razvejana, a ljudje velikokrat ne vedo, na koga se obrniti. Na psihiatra, psihologa, psihoterapevta? In katerega iz množice psihoterapevtskih pristopov izbrati?

Vabljeni k branju!

Bojana Rugelj

Nacionalni program duševnega zdravja je leta 2018 v slovenski zdravstveni sistem uvedel centre za duševno zdravje odraslih in centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Po besedah Radivoja Pribakovića Brinovca nudijo hitro dostopno pomoč, multidisciplinarni pristop in skupnostno obravnavo v domačem okolju. Do leta 2028 naj bi jih po vsej Sloveniji odprli 25 za odrasle in 28 za otroke in mladostnike.

"Predstavljam si, da bo mreža, v katero so vpeti centri za duševno zdravje, službe v lokalni skupnosti in svojci, zmožna obvladovati večino bremen na področju duševnega zdravja prebivalstva," med drugim v intervjuju poudarja naš sogovornik.

Prvi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter odraslih so zaživeli leta 2019. Kakšne spremembe prinašajo pri obravnavi duševnih težav?
Ena izmed najpomembnejših izboljšav je lažja dostopnost do strokovne pomoči. Napotnica praviloma ni potrebna. Poleg tega imajo centri svoje prostore v zdravstvenih domovih, torej na točki prvega stika posameznika z zdravstvenim sistemom. Delujejo regijsko po načelu "do pomoči tam, kjer živim". Po vstopu v center za duševno zdravje sledi postopek usmerjanja, ko posameznika najprej na standardiziran način izprašajo o njegovih duševnih težavah, zatem pa ga glede na njegove potrebe usmerijo k najprimernejšemu strokovnjaku ali k več strokovnjakom. Centri za duševno zdravje imajo namreč multidisciplinarno ekipo strokovnjakov, ki človeka z duševnimi težavami obravnavajo z različnih vidikov. Načrt obravnave je praviloma narejen skupaj z njim, saj je njegova motivacija ključna za uspeh. Poleg multidisciplinarne obravnave je pomembna izboljšava tudi skupnostna obravnava z mobilnimi timi, ki obiskujejo ljudi s hujšimi težavami v duševnem zdravju na njihovih domovih. S tem se zmanjšuje potreba po hospitalizaciji.

Ko smo v duševni stiski, lahko torej v centru za duševno zdravje pod isto streho dobimo različne oblike pomoči, ne da bi hiteli od strokovnjaka do strokovnjaka, od službe do službe?
Da. Ob tem bi poudaril tudi pomen vpetosti centrov v lokalne skupnosti, saj zdravstvene obravnave ne moremo ločiti od družinskega, službenega ali šolskega okolja. Centri so povezani z različnimi službami znotraj zdravstvenega doma in zunaj njega: z osebnim zdravnikom, s pediatrom, patronažno službo, službo nujne medicinske pomoči, z razvojno ambulanto, s službami socialnega varstva, z ustanovami vzgoje in izobraževanja itn. Kadar gre za nujne ali težje primere duševnih težav, komunikacija, ki jo usklajujejo koordinatorji skupnostne obravnave, poteka tudi med centrom in psihiatrično bolnišnico.

Multidisciplinarni pristop zahteva od članov ekipe tesno sodelovanje. Kakšne so dosedanje izkušnje s timskim delom pri obravnavi duševnih težav?
Centri za duševno zdravje so novost v slovenskem zdravstvenem sistemu, čeprav v Sloveniji vendarle imamo nekaj izkušenj z multidisciplinarno in skupnostno obravnavo. Timi v centrih se šele vzpostavljajo in se morajo marsikje še naučiti skupnega dela. Včasih si preveč poenostavljeno predstavljamo, češ, imamo strokovnjake, dajmo jim prostor, opremimo jih in delo bo steklo kar samo od sebe. A ni tako. Poleg tega gre za velike time. V standardni ekipi centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov je 14 strokovnjakov, in sicer psihiater za otroke in mladostnike, trije specialisti klinične psihologije, dva psihologa, specialist klinične logopedije in logoped, dva specialna pedagoga, socialni delavec, delovni terapevt in dve diplomirani medicinski sestri. Pri odraslih je standardna ekipa sestavljena iz 16 strokovnjakov: dveh psihiatrov, treh kliničnih psihologov, dveh psihologov, dveh socialnih delavcev, delovnega terapevta in šestih medicinskih sester. Res pa je, da ekipe še niso povsod popolnjene, saj gre za deficitarne poklice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov imajo torej v ekipi nekatere druge strokovnjake kot centri za odrasle. V čem se še razlikujejo med seboj?
V centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov so starši pomemben del obravnave, ki je zaradi telesnega in duševnega razvoja otrok kompleksnejša in dolgotrajnejša kot pri odraslih. Pristopi so v različnih razvojnih obdobjih otrok različni. Tudi skupnostna obravnava ni takšna kot pri odraslih. Povezana je s strokovnimi službami v vrtcu in šoli ter z družino, torej z okolji, kjer otrok preživi večino časa.

Po besedah psihiatrinje Vesne Švab je premik obravnav iz bolnišnic v centre za duševno zdravje v zdravstvenih domovih ključen element reforme na področju duševnega zdravja. Kaj je spodbudilo to odločitev?
Ko smo v Sloveniji leta 2008 potrdili zakon o duševnem zdravju, smo pripravili Nacionalni program duševnega zdravja, a ga ne tudi sprejeli. Leta 2015 je k nam prišla misija Svetovne zdravstvene organizacije z namenom proučit stanje in pripravit priporočila za izboljšanje razmer na področju duševnega zdravja. Ugotovili so, da je treba službe s področja duševnega zdravja prenesti na osnovno raven zdravstva, da bodo čim bližje ljudem in jim čim lažje dostopne, torej brez napotnice. Hkrati so priporočili prenos skrbi za ljudi s težjimi duševnimi motnjami iz bolnišnic v skupnost, s čimer bi se zmanjšala potreba po njihovi (ponovni) hospitalizaciji. Predlagali so tudi multidisciplinarno obravnavo z razširjenimi strokovnimi timi. Mislim, da je bilo njihovo poročilo odločilno, da sta takratna vlada in zdravstveno ministrstvo uvrstila področje duševnega zdravja med prioritetne naloge. Leta 2018 je bil sprejet Nacionalni program duševnega zdravja, ki je uvedel centre za duševno zdravje. Ključne zaslužne osebe za to so bile dr. Jožica Maučec Zakotnik kot takratna državna sekretarka na ministrstvu za zdravje in njeni sodelavci, ki so še danes delujoči, profesorica Vesna Švab, profesorica Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. Marija Anderluh in številni drugi.

Vesna Švab je bila v intervjuju za MMC kritična, češ da je odporov pri prenosu obravnav na primarno raven zdravstva veliko, ker je stroka še vedno ujeta za zidovi institucij. Bi lahko rekli, da je v ozadju teh odporov strah pred zmanjševanjem ali celo zapiranjem bolnišničnih oddelkov?
Lahko rečem, da smo v zadnjih nekaj letih bistveno izboljšali medsebojno sodelovanje, tako da je po mojem mnenju tega strahu manj. Nekatera duševna stanja bo treba vedno zdraviti v bolnišnicah. Poleg tega že dolgo ugotavljamo, da bi za obravnavo ljudi s kompleksnejšimi duševnimi težavami, recimo s kombinacijo duševne motnje in zasvojenosti, potrebovali specializirane multidisciplinarne time na sekundarni in terciarni ravni zdravstva. Strah pred zapiranjem bolnišničnih oddelkov je torej odveč.

Ali morda že opažate trend zmanjševanja števila obravnav v bolnišnicah v korist obravnav v centrih za duševno zdravje?
Težko je potegniti vzročno povezavo med enim in drugim, ker smo imeli vmes epidemijo covida-19. Hospitalizacije zaradi duševnih motenj so v daljšem obdobju relativno na enaki ravni, se pravi nimamo zelo naraščajočih ali padajočih trendov. V povprečju jih je okoli 11.000 na leto. V času epidemije se je njihovo število zmanjšalo za približno 20 odstotkov, zdaj pa se znova povečuje, tako da bomo verjetno dosegli predcovidno raven. Po drugi strani pa bi rekel, glede na naraščanje števila obravnav v centrih, da ti očitno vendarle prevzemajo pomemben del bremena. Samo v prvi tretjini letošnjega leta so obravnavali približno 15.000 odraslih in približno toliko otrok in mladostnikov. V primerjavi z letom poprej je to skoraj 30 odstotkov več. Ne bi rekel, da je toliko več težav v duševnem zdravju, ampak da število obravnav v centrih narašča, saj jih je vse več, so lažje dostopni in nudijo vedno več storitev. Iz tega lahko sklepamo, da bi to počasi moralo vplivati tudi na zniževanje števila hospitalizacij, vsaj teh ljudi, ki dobijo pomoč v centrih za duševno zdravje.

Lažji dostop do pomoči v duševni stiski je torej uresničljiv cilj?
Ja, na tej poti dobro napredujemo. Mislim, da bomo cilj dosegli do leta 2028, ko pričakujemo, da bodo po Sloveniji vzpostavljeni vsi centri s čim bolj zapolnjenimi timi. Zdaj imamo od načrtovanih 28 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov vzpostavljenih že 21, od načrtovanih 25 centrov za duševno zdravje odraslih pa 16.

Pa se ne bojite, da bi iskanje pomoči v centrih za duševno zdravje ovirala stigma? Obravnavo v domačem okolju, ki je po eni strani velika prednost, lahko spremlja tudi strah "kaj pa, če me kdo opazi". Ali se v Sloveniji učinkovito lotevamo vprašanja stigmatizacije duševnih motenj?
Vsekakor jo nagovarjamo, težko pa rečem, koliko smo učinkoviti. Prizadevamo si, da smo z različnimi dejavnostmi za zmanjšanje stigme ves čas navzoči v medijih. V času covida-19, ko smo strokovnjaki opozarjali na vpliv epidemije na poslabšanje duševnega zdravja, smo recimo na NIJZ-ju pripravili medijsko kampanjo "Nisi okej, povej naprej". Usmerjena je k mladim, a v resnici naslavlja širše področje stigme duševnih motenj. Maja letos smo v Ljubljani pripravili prvi slovenski festival duševnega zdravja z namenom ozaveščanja celotnega prebivalstva o pomenu duševnega zdravja in destigmatizacije duševnih motenj.

Omenili ste, da nekateri centri za duševno zdravje zaradi pomanjkanja strokovnjakov še nimajo polnih ekip. Kako se država loteva te težave?
Eno od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije leta 2015 je bilo, da se poveča število specializacij iz klinične psihologije. Kliničnih psihologov, ki so med ključnimi strokovnjaki, je bilo takrat namreč absolutno premalo. Ob uveljavitvi Nacionalnega programa duševnega zdravja leta 2018 je bilo ocenjeno, da bi jih potrebovali 300, zdaj jih imamo okoli 120. Trenutno jih je v procesu specializacije okoli 50 in odprt je razpis za še 50 specializacij. Ključna koraka naprej sta naredila nekdanja ministra za zdravje Janez Poklukar, ki je zagotovil financiranje 30 specializacij iz klinične psihologije, in Danijel Bešič Loredan, ki je zagotovil še 70 dodatnih specializacij. Specializacije za poklice, kot sta klinični psiholog in klinični logoped, bi morala financirati država, ne pa ustanove, kjer so zaposleni. Tako kot država na primer financira specializacije za otroške in mladostniške psihiatre, ki jih tudi primanjkuje. A pri njih se je zdravniška zbornica na večje potrebe že pred časom ustrezno odzvala z večjim razpisanim številom specializacij. Pričakujemo, da se bo v naslednjih petih letih ob sedanjih skoraj 40 otroških psihiatrih izšolalo še dodatnih 40 specialistov. Ta celotna skupina je mlada, torej upokojevanja še ne bo. V Sloveniji bi jih potrebovali od 70 do 80, kar pomeni, da bomo do leta 2028 blizu tega cilja ali pa ga bomo celo presegli. Psihiatrov za odrasle je približno 250 in to število, nekje do 300, je ocenjeno kot ustrezno. Sicer pa primanjkuje tudi psihologov, diplomantov specialne pedagogike, logopedije, delovne terapije in socialnega dela ter medicinskih sester. Tukaj računamo na usklajen vladni pristop k povečanju vpisa na študijske programe.

Pravite, da je psihiatrov za odrasle razmeroma dovolj. Ampak ali jih je dovolj tudi na osnovni ravni zdravstva ali pa so večinoma po bolnišnicah? Jih delo v centrih za duševno zdravje sploh zanima?
Centri za duševno zdravje odraslih so bili večinoma vzpostavljeni v okoljih, kjer je že prej delovala psihiatrična ambulanta ali pa specialist, ki je bil motiviran za takšen način dela. Po drugi strani se je mreži seveda pridružilo tudi nekaj kolegov iz bolnišnic. Naloga NIJZ-ja kot upravljavca Nacionalnega programa duševnega zdravja in vzpostavitelja mreže centrov za duševno zdravje je, da se z bolnišnicami še bolj povežemo, tudi kadrovsko, tako da bi to postal skupen projekt oziroma skupna vizija skrbi za bolnike v skupnosti. Pa še nekaj je pomembno. Specializanti psihiatrije in še posebej otroške psihiatrije bi morali več krožiti v centrih za duševno zdravje, da bi spoznali tamkajšnji način dela, ki poleg ambulantnega vključuje tudi skupnostni pristop. Tega je zdaj premalo ali celo nič. To moramo rešiti skupaj z zdravniško zbornico, pristojno za izvajanje specializacij, ki je potrebo po prilagoditvi programov specializacij sicer že prepoznala.

Kakšne so zdaj čakalne dobe za prvi pregled?
V centrih za duševno zdravje odraslih so čakalne dobe minimalne. V navadnih psihiatričnih ambulantah je čakalna doba za redno obravnavo nekje od tri do štiri mesece. Otroci in mladostniki na prvi pregled v psihiatričnih in kliničnopsiholoških ambulantah, a tudi v centrih za duševno zdravje, čakajo dlje, zato ker so bile te službe v preteklosti podhranjene. Na otroškega psihiatra se v povprečju čaka okoli devet mesecev, na kliničnega psihologa pa v povprečju eno leto.

Kaj pa psihoterapija? Ali je dostop do nje v centrih za duševno zdravje, ki imajo v ekipah tudi psihiatre in klinične psihologe, kaj lažji?
Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov že zdaj zelo veliko delajo terapevtsko in psihoterapevtsko. Vsak od strokovnjakov, se pravi psihiater, klinični psiholog, psiholog, specialni pedagog, delovni terapevt in logoped, uporabljajo različne terapevtske pristope, nekateri tudi psihoterapevtske. Nekako je to že zgodovinsko vgrajeno v koncept skrbi za otroke. Pri odraslih pa si predstavljam, da bo več kliničnih psihologov v centru lahko zagotavljalo del psihoterapevtskih obravnav. Ali pa bodo več psihoterapevtskih storitev lahko nudili tudi psihiatri. Opažam namreč, da je pri mladih zdravnikih veliko zanimanja za usposabljanje iz psihoterapevtskih metod in pristopov. Pri specializantih klinične psihologije je namreč psihoterapevtsko usposabljanje obvezni del specializacije, medtem ko je pri zdravnikih, ki specializirajo psihiatrijo ali otroško psihiatrijo, to usposabljanje izbirno.

Mreža centrov po Sloveniji še ni popolnoma vzpostavljena. Kje so bele lise?
Manj preskrbljeni območji v primerjavi s preostalim delom Slovenije sta Dolenjska in Ljubljana. In to prav mesto Ljubljana, saj je njena širša okolica, se pravi Domžale, Brezovica, Škofja Loka in Trbovlje, že kar dobro pokrita. V Ljubljani ni nobenega centra za duševno zdravje odraslih, delujeta pa dva centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – eden je v ZD-ju Vič in drugi v ZD-ju Center na Metelkovi. Pričakujemo, da bo letos vzpostavljen še en center za otroke in mladostnike, potrebovali pa bi jih še tri.

Kako je mogoče, da Ljubljana kljub največji koncentraciji strokovnjakov s področja duševnega zdravja ne premore niti enega centra za duševno zdravje odraslih?
Del težav je po mojem mnenju v tem, da so klinike oziroma bolnišnična okolja še vedno privlačnejša za strokovnjake kot pa osnovna raven zdravstva. Gre tudi za deficitarne poklice, konkurenčna ponudba dela v ljubljanski urbani regiji pa je zelo velika. Po sprejetju Nacionalnega programa duševnega zdravja se je večina občin po Sloveniji na ustanavljanje centrov odzvala zelo podporno. Zlasti pri zagotavljanju prostorov, kar je dolžnost zdravstvenega doma, to je občine. Ljubljanska občina je bila pri tem nekoliko prepočasna, vsaj v primerjavi z drugimi okolji.

V Posavju je recimo Zdravstveni dom Sevnica vzpostavil center za duševno zdravje odraslih že marca leta 2019, med prvimi v državi.
Pravzaprav je pokritost s centri dobra po vsej državi, razen v Ljubljani in na Dolenjskem z izjemo Posavja. Vzhodna in severovzhodna Slovenija sta vse bolj pokriti. Tudi tam se bodo še vzpostavljali timi, predvsem v Slovenskih Konjicah za odrasle, v Slovenski Bistrici za otroke, dodaten center bo dobil tudi Maribor. Na Primorskem so centri vzpostavljeni, ekipe je treba samo še dopolniti. Na Postojnskem načrtujemo še dodaten center za odrasle, ki bo verjetno koordiniran iz Logatca. Na Gorenjskem bo letos zaživel center za otroke in mladostnike v Kranju. Za odrasle se vzpostavlja center v Škofji Loki in načrtujemo, da se bo kmalu tudi na Jesenicah. Na Dolenjskem ima ZD Novo mesto težave zaradi pomanjkanja kadrov. Letos naj bi odprli center za otroke in mladostnike, medtem ko del centra za odrasle sicer deluje, ampak v manjšem obsegu, kot bi si želeli.

Kljub vsem porodnim krčem se torej mreža centrov za duševno zdravje po državi uspešno širi?
Da, zelo sem zadovoljen. Vzpostavljamo nove strukture na nove načine. To, da smo do zdaj prišli do 21 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in 16 centrov za duševno zdravje odraslih, je vsekakor dosežek. Politično podporo imamo, letošnje leto je vlada celo razglasila za leto duševnega zdravja. Tudi financiranje je zagotovljeno, tukaj je podpora ZZZS-ja zelo velika.

Omenili ste že, da imamo v Sloveniji zgodovinske izkušnje z multidisciplinarno in skupnostno obravnavo otrok in mladostnikov. Ali niso podoben način dela v prejšnji državi uvajali mentalnohigienski dispanzerji?
V 50. letih preteklega stoletja so naši predhodniki najprej v Mariboru, kasneje pa tudi v Ljubljani začeli postavljati multidisciplinarne time za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Najbolj značilen posnetek tedanjega razvoja sta zdajšnja svetovalna centra za otroke, mladostnike in starše na Gotski ulici v Ljubljani in v Mariboru. Za obravnavo alkoholizma, samomorilnosti in različnih duševnih motenj pri odraslih so se pozneje razvili mentalnohigienski dispanzerji. Na območju nekdanje Jugoslavije so bili to napredni pristopi, tako kot je bilo zelo napredno v tistem času celotno osnovno zdravstveno varstvo. V obdobju tranzicije so se te službe razgradile, veliko specialistov psihiatrije je vzpostavilo samostojne ambulante ali pa so pridobili koncesije. Zdaj se v nekem pozitivnem smislu vračamo h koreninam, k multidisciplinarnemu in skupnostnemu pristopu pri obravnavi duševnih težav.

Kako se bodo po vašem mnenju razvijali centri za duševno zdravje v prihodnje?
V naslednjih letih bomo skušali čim bolj usposobiti in dopolniti time, ki jih že imamo, ob hkratnem opolnomočenju svojcev in krepitvi služb v lokalni skupnosti. Predstavljam si, da bo ta mreža, v katero so vpeti centri za duševno zdravje, službe v lokalni skupnosti in svojci, zmožna obvladovati večino bremen na področju duševnega zdravja.

Gre za novost v slovenskem zdravstvenem sistemu, ki ljudem z duševnimi težavami omogoča lažji dostop do pomoči. Po državi je do zdaj zaživelo 16 centrov za duševno zdravje odraslih in 21 centrov za otroke in mladostnike. Med prvimi je bil vzpostavljen ravno Center za duševno zdravje odraslih Posavje. MMC se je pridružil ekipi strokovnjakov v Sevnici in spremljal njihov delovni utrip.

Ura je 7.00. Ekipa skupnostne obravnave, ki je del Centra za duševno zdravje odraslih Posavje, se je zbrala v delovnih prostorih le lučaj od Zdravstvenega doma Sevnica. Po jutranjem sestanku se bodo mobilni timi odpeljali na domove ljudi s hujšimi duševnimi težavami. Na dan opravijo do 15 obiskov, v posameznem avtomobilu pa sta največkrat dva strokovna delavca.

Čez dobro uro bo vrata odprl tudi ambulantni del centra v prvem nadstropju sevniškega zdravstvenega doma.

Psihiatrinji, specializantka psihiatrije, psihologinja, pripravnika psihologa, specializantki klinične psihologinje, pet diplomiranih medicinskih sester, delovna terapevtka in socialni delavki bodo vsak s svojega strokovnega vidika obravnavali ljudi v ambulantni in skupnostni oskrbi, pravi Jacinta Doberšek, koordinatorica Centra za duševno zdravje odraslih Posavje, po stroki višja medicinska sestra in profesorica zdravstvene vzgoje.

Centri za duševno zdravje so sestavljeni iz dveh enot, pojasnjuje. "Ena je intenzivnejša in jo imenujemo skupnostna obravnava, drugi del centra pa je ambulantni del, ki je manj intenziven, a še vedno s pestro ponudbo strokovnjakov. Vanj so vključeni posamezniki, ki imajo manj potreb s področja duševnega zdravja in so motivirani, da sami pridejo v center po pomoč. V skupnostni obravnavi ni tako. Ljudje so pogosto odklonilni in visoko ogroženi, zato jih strokovni delavci obiščejo na domu."

V Zdravstvenem domu Sevnica so odprtje centra za duševno zdravje odraslih pričakali pripravljeni. Že leta 2013 so namreč ob spodbudi psihiatrinje Vesne Švab med prvimi v Sloveniji zagrizli v pilotni projekt skupnostne obravnave in ga po besedah direktorice ZD-ja Sevnica Vladimire Tomšič kljub kadrovskim težavam uspešno vodili. Marca leta 2019 so na podlagi pridobljenih izkušenj vzpostavili center za duševno zdravje odraslih. Z njim pokrivajo zdravstvene potrebe okoli 65.000 prebivalcev Sevnice, Krškega, Brežic, Radeč in Kostanjevice na Krki. Leta 2021 je v okviru ZD-ja Sevnica zaživel tudi center za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Ena od ključnih prednosti centra za duševno zdravje je lažji dostop do strokovne pomoči, izpostavlja Jacinta Doberšek. Posameznik se lahko zglasi sam brez napotnice, lahko pokliče po telefonu ali pa piše na elektronski naslov. Za obisk se lahko odloči na lastno pobudo, lahko pa ga tja napotijo osebni zdravnik, izbrani psihiater ali svojci, skratka vsi, ki opazijo, da človek trpi in da potrebuje pomoč.

"Pri nas čakalnih dob pravzaprav ni. Prva obravnava namreč ni nujno vedno pri psihiatru, posameznika lahko usmerimo tudi k medicinski sestri, k psihologu, socialni delavki ali delovni terapevtki. Bolnikove potrebe so prepoznane iz več zornih kotov, torej ne le potrebe po psihiatrični obravnavi, temveč tudi njegove psihološke, socialne in delovnoterapevtske potrebe ter potrebe po zdravstveni negi in zdravstveni vzgoji," zatrjuje Jacinta Doberšek.

Tudi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, strokovna vodja centra za duševno zdravje odraslih, opozarja na pomen multidisciplinarnega pristopa: "Če želimo celostno obravnavati človeka, ki ima veliko raznovrstnih težav, potem je timska obravnava edina smiselna." Poudarja, da v centru ne želijo le lajšati ali odpravljati simptomov, temveč vplivati na tiste dejavnike, ki duševne težave sprožijo, in krepiti tiste, ki preprečujejo njihovo ponovitev.

Timski način dela, ki temelji na sodelovanju vseh članov ekipe, po besedah Jacinte Doberšek ni preprost in zahteva od zaposlenih poleg strokovnosti tudi osebno zrelost. Psihiatrinja Dernovšek ima z njim dobre izkušnje: "Timsko delo me v resnici razbremenjuje, saj točno vem, kaj moram narediti in kaj bodo naredili drugi."

Center za duševno zdravje odraslih Posavje tesno sodeluje tudi z drugimi službami v lokalni skupnosti, to je z nujno medicinsko pomočjo, s centrom za socialno delo, z zavodom za zaposlovanje, s policijsko postajo, nevladnimi organizacijami itn. Učinki dostopne in multidisciplinarne obravnave, vpete v lokalno skupnost, se že kažejo: "Policijske postaje in službe nujne medicinske pomoči nam poročajo, da je klicev s področja intenzivnih stanj duševnega zdravja, to je samomorilnosti in agresije, veliko manj, in to pripisujejo našemu delovanju. Torej smo na pravi poti," ugotavlja koordinatorica Doberšek, ki je med drugim pristojna za povezovanje med centrom in lokalno skupnostjo.

To sodelovanje je še posebej pomembno pri ljudeh, ki imajo takšne težave v duševnem zdravju, da jih na njihovem domu obiskujejo mobilni timi. Ti se na terenu največkrat srečujejo s primeri demence, hujšimi duševnimi motnjami, kot sta psihoza in bipolarna motnja, ter z alkoholizmom. Po besedah psihiatrinje Dernovšek na terenu uspešno obravnavajo tudi poporodne duševne motnje, s čimer zelo razbremenijo družine z dojenčki.

V eni izmed strokovnih dvojic, ki se vsako jutro odpravijo na domove ljudi, je običajno tudi delovna terapevtka Mateja Rešeta. Kot pojasnjuje, je njena naloga ocena funkcioniranja bolnikov v domačem okolju. "Zanima me, ali bolnik zmore poskrbeti zase, ali se vključuje v delo in ali izvaja dejavnosti, ki se od njega pričakujejo." Svetuje tudi glede medicinskotehničnih pripomočkov, pomaga prilagoditi okolje in sodeluje s svojci, ker jih želi opolnomočiti v skrbi in komunikaciji z njihovimi bližnjimi. S terapijo gradi podporno okolje, da bi lahko ljudje z duševnimi težavami živeli čim bolj kakovostno in samostojno življenje.

Spominja se primera fanta s shizofrenijo, ki si je zelo želel opraviti vozniški izpit. Skupaj sta naredila načrt, kako do izpita, nato ga je vztrajno motivirala in mu pomagala pri učenju cestnoprometnih predpisov. Po letu dni trdega dela, tudi zaradi njegovih težav s koncentracijo in pomnjenjem, je uspešno opravil s teorijo, sledil je dogovor z inštruktorjem za prilagojen način učenja vožnje. Na koncu mu je uspelo, naredil je vozniški izpit, in tega so bili vsi zelo veseli.

Medtem ko mobilni timi obiskujejo ljudi na njihovih domovih, v ambulanti Centra za duševno zdravje odraslih Posavje v stavbi ZD-ja Sevnica diplomirana medicinska sestra Anica Ocvirk, koordinatorica ambulantne obravnave, odgovarja na klice ljudi, ki iščejo pomoč.

"Ko sprejmemo telefonski klic, najprej zapišemo osebne podatke klicatelja, torej ime in priimek, rojstni datum, kontaktno številko in kraj, od koder kliče. Ta podatek je pomemben, saj pokrivamo celotno posavsko regijo. Ob tem prvem stiku tudi preverimo, ali je klicatelj nevaren sebi ali drugim. Če je, ukrepamo takoj. Lahko ga pregleda naš psihiater ali pa ga napotimo v urgentno ambulanto psihiatrične bolnišnice Vojnik oziroma na urgentno službo ZD Sevnica. Če ne gre za takšno nevarnost, klicatelja obvestimo, da ga bomo poklicali še isti ali naslednji dan. Ko ga pokličemo, opravimo uvodni pogovor. V bistvu gre za postopek usmerjanja s pomočjo posebnega obrazca, ki je enak za vse centre za duševno zdravje po Sloveniji. Z njim ugotavljamo, kakšne težave ima človek, ali je že bil obravnavan in kakšne so njegove življenjske okoliščine, denimo zaposlitveni status, bivanjske razmere, pa tudi s kom živi in kdo ga je k nam napotil. Marsikdo o svojih težavah ne želi govoriti po telefonu, zato uvodni pogovor, ki traja do 45 minut, opravimo v ambulanti. Na koncu se s klicateljem dogovorimo, ali je primeren za skupnostno ali ambulantno obravnavo. Največkrat imajo ljudje, ki poiščejo pomoč pri nas, takšne težave, da potrebujejo obravnavo pri dveh strokovnjakih, recimo pri psihiatru in psihologu, včasih tudi pri treh."

V ambulantni obravnavi Centra za duševno zdravje odraslih Posavje je trenutno 350 ljudi, v skupnostni obravnavi pa 250 ljudi. Nekateri ljudje so v skupnostno obravnavo zaradi hujših težav vključeni ves čas, drugi po potrebi prehajajo med obema enotama. Začnejo na primer v ambulantni obravnavi, potem se jim stanje poslabša in da bi preprečili hospitalizacijo, jih sprejmejo v skupnostno obravnavo. V ambulanti obravnavi so najpogosteje ljudje z lažjimi duševnimi motnjami, kot so depresije ter anksiozne in stresne motnje.

Med njimi je tudi gospa iz Posavja, imenujmo jo Ana, ki se ji je po izgubi službe pojavila huda anksioznost s paničnimi napadi. Začela se je zapirati med štiri stene, vsakdanja opravila je komajda še zmogla. Tesnobo si je skušala ublažiti z alkoholom, ki pa ji je stisko samo še povečal. V center za duševno zdravje jo je napotil osebni zdravnik. Glede na svoje težave je dogovorjena za pogovore pri psihiatrinji, psihologinji in socialni delavki.

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pojasni, kako bo potekal psihiatrični pregled: "Gospa Ana prihaja prvič k meni, to bo tudi njen prvi stik s psihiatrom. Opravili bova klinični psihiatrični intervju, kjer jo bom izprašala o njenih težavah, simptomih in znakih, pogledala bom, ali ima poleg paničnih napadov še kakšne druge težave, in ocenila, ali potrebuje dodatno diagnostiko. Morda jo bom poslala tudi v laboratorij. Zatem bom presodila, ali potrebuje zdravila in obravnavo še pri katerem drugem strokovnjaku."

Tam, kjer je ekipa popolnjena, torej so v njej poleg psihiatrov, psihologov, socialnih delavcev, delovnih terapevtov in medicinskih sester tudi klinični psihologi, lahko ljudje dobijo tudi psihoterapevtsko pomoč, sicer pa so deležni psihološke podpore oziroma psihološkega svetovanja, pravi psihiatrinja Dernovšek. Ker so v Centru za duševno zdravje odraslih Posavje tri psihologinje še specializantke, bo gospa Ana prejela psihološko svetovanje pri psihologinji Alji Kopinič.

"Naredili bova uvodni psihološki razgovor, v katerem bova raziskali, kakšne so njene težave, kaj je že sama naredila za njihovo reševanje in kako lahko medve pristopiva k tej težavi. S človekom vedno naredim psihoedukacijo, to pomeni, da mu povem osnovne informacije o težavah, ki ga pestijo. Pri gospe Ani bom pozornost usmerila na anksioznost, pri čemer ji bom pokazala določene tehnike sproščanja. Ker ima težave tudi z alkoholom, jo bom skupaj z drugimi člani tima motivirala, da se odloči za zdravljenje," pojasnjuje psihologinja Kopinič.

Z gospo Ano se bo o njeni odvisnosti od alkohola, o motivih za pitje in za prenehanje pitja, pogovorila tudi socialna delavka Maja Požun. Ker je gospa Ana zaradi brezposelnosti že dlje časa v finančni stiski, se bosta pogovorili o mogočih oblikah pomoči prek zavoda za zaposlovanje, centra za socialno delo, dobrodelnih organizacij, nevladnih organizacij itn. Pomoč nudi tudi svojcem. Svetuje jim, kako komunicirati s svojim bližnjim in kako zanj urejati pravice, ki mu pripadajo.

Obravnava duševnih težav v domačem okolju je seveda prednost, a zaradi stigme lahko tudi ovira pri iskanju pomoči. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek se spominja, da so se na začetku delovanja centra za duševno zdravje odraslih bali, da se jih bodo ljudje izogibali. "Ampak ko je stiska zelo huda, greš kamor koli, samo da ti bo lažje. Sama pa bi si želela, da bi ljudje prišli že prej. Če bo stigma manjša, potem bomo namreč začeli težave preprečevati, ne samo gasiti požarov."

Stigma ima, pravi, več obrazov in razsežnosti. "Najhujša je samostigma, ko se človek zaradi svojih duševnih težav počuti manjvrednega, težave zanika in pozno išče pomoč. Ljudem skušamo dopovedati, da so težave v duševnem zdravju enako pomembne kot težave v telesnem zdravju in da jih je treba reševati. Zelo boleča je tudi stigma, ki jo človeku nameni okolje. Včasih mi kakšen bolnik celo reče, da so ga domači izločili, ker je osramotil družino. Potem pa obstaja še sistemska stigma, ko družba področje duševnega zdravja odriva na stran, tako da se zadeve sistemsko ne rešujejo. Menim, da smo ključni korak pri zmanjševanju sistemske stigme naredili prav z uvedbo centrov za duševno zdravje. Ko nudimo ljudem pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da težave so, a so rešljive."

Center za duševno zdravje odraslih diha s Posavjem že štiri leta. Kot pravijo, je preboj prinesla epidemija covida-19, ko so jih ljudje in tudi službe v lokalni skupnosti začeli prepoznavati kot dostopen in učinkovit vir pomoči v duševni stiski.

"Ko pregledujem izvedbo storitev, se mi zdi neprecenljivo, kaj vse lahko državljani dobijo na tem področju, in se sprašujem, koliko so ljudje v drugih regijah, kjer centri za duševno zdravje še niso vzpostavljeni, prikrajšani," je prepričana direktorica ZD Sevnica Vladimira Tomšič.

Letos so razprave ob pripravi predloga zakona o psihoterapiji med pripadniki zdravstvenega in nezdravstvenega tabora še posebej razvnete in ostre. Medtem ko prvi opozarjajo, da se pod krinko večje dostopnosti psihoterapije skuša vrata zdravstva in zdravstvene blagajne odpreti ne dovolj podkovanim kadrom, drugi s prstom kažejo na nedopustno dolge čakalne dobe v javnem zdravstvu in prizadevanja kliničnih psihologov in psihiatrov, da si "prisvojijo" področje psihoterapije.

Na ministrstvu za zdravje na naše vprašanje, kdaj bodo predlog zakona o psihoterapiji poslali v javno obravnavo, odgovarjajo, da je še v usklajevanju in da je pred tem načrtovan še en sestanek delovne skupine za pripravo zakona.

Glede predlagane zakonske ureditve pa pravijo: "Z zakonom se zasleduje cilj, da morajo biti storitve zagotovljeno strokovno, kakovostno in varno. Poklic psihoterapevta bo reguliran in postavljeni bodo kriteriji za njegovo opravljanje (tako glede izobraževanja kot usposabljanja). V zvezi z izobraženostjo in usposobljenostjo so upoštevane relevantne mednarodne smernice. Ključno je tudi, da bo z zakonom vzpostavljen nadzor nad izvajanjem psihoterapije. Glede na to, da bo zakon določal ustrezne kriterije za izvajanje psihoterapije, bo v prehodnih določbah določal primerno obdobje za izpopolnitev določenih pogojev in s tem omogočil kontinuiranost obravnave, istočasno pa zagotavljal varnost obravnave z določitvijo minimalnih standardov glede usposobljenosti in izobraženosti izvajalcev, ki jih morajo izpolnjevati že v času prehodnega obdobja."

Psihoterapija v Sloveniji po obstoječi zakonodaji ni priznana kot samostojen poklic. V javnem zdravstvu jo lahko kot metodo zdravljenja, ki jo krije zdravstvena blagajna, opravljajo zgolj klinični psihologi, psihiatri in psihiatri za otroke in mladostnike, dodatno usposobljeni iz vedenjsko-kognitivne, psihoanalitične, skupinske ali sistemsko družinske terapije.

V zasebnem sektorju na področju psihoterapevtskih storitev vlada nevzdržen nered z velikimi razlikami v ceni in kakovosti storitev. Ponudba na trgu se je v zadnjih letih razmahnila tudi zaradi možnosti dobrih zaslužkov, saj se cene terapevtske ure gibljejo do 100 evrov in več, koncesij na tem področju pa je zelo malo.

Samoplačniško psihoterapijo poleg kliničnih psihologov in psihiatrov na trgu nudijo tudi drugi izvajalci z različnimi izobrazbenimi in poklicnimi profili. Nekateri ribarijo v kalnem brez kakršnega koli znanja, drugi imajo opravljeno usposabljanje v okviru različnih društev ali inštitutov, tretji pa večletno izobraževanje na javnih ali zasebnih ustanovah.

Med temi so tudi diplomanti samoplačniškega študija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (SFU Ljubljana), kamor se je mogoče vpisati takoj po maturi. Ta zasebna ustanova je akreditirana v Avstriji, ne pa tudi v Sloveniji. Kot navajajo na spletni strani, v skladu s transnacionalnim izobraževanjem nudijo dodiplomske in magistrske študijske programe psihoterapevtske znanosti in psihologije. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani pa omogoča dodiplomski in magistrski študij zakonske in družinske terapije ter svetovanja, ki temelji na relacijskem družinskem modelu teologa, psihologa in terapevta Christiana Gostečnika, ustanovitelja Frančiškanskega družinskega inštituta.

Diplomanti z omenjenih dveh ustanov se ne morejo zaposliti v javnem zdravstvenem sistemu in so na trgu, kot opozarjajo za MMC v Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje, izenačeni s "šarlatansko ponudbo samooklicanih terapevtov", pa čeprav so, kot poudarjajo, svoje znanje pridobili v zahtevnih izobraževalnih programih. Omenjeno združenje so leta 2017 ustanovili prav predstavniki zasebne Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, zasebne Fakultete za uporabne družbene študije iz Nove Gorice ter drugi posamezniki in društva z namenom zakonske ureditve področja psihoterapije, pojasnjuje predsednica združenja Irena Kosovel.

V Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo pa pravijo, da imajo 600 članov, ki "dosegajo stroge evropske kriterije za pridobitev evropskih certifikatov, ki med drugim zajemajo dodatni 4-letni študij po prvotnem 4-letnem študiju poklica pomoči oziroma humanističnih ved, preko 250 ur osebne terapije, mnogo ur supervizije in dodatnega izobraževanja."

Poskusi normativne ureditve psihoterapije v Sloveniji imajo že dolgo brado. Ministrstvo za zdravje je leta 2006 oblikovalo delovno skupino za pripravo zakona o psihoterapiji. In čeprav so predstavniki Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in Združenja psihoterapevtov Slovenije leta 2008 dosegli soglasje o psihoterapiji kot samostojnem poklicu z visokimi izobraževalnimi standardi, etičnim kodeksom in zbornico, je osnutek zakona obležal v predalu.

Leta 2018 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je zakonsko ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja postavila med prednostne naloge. Tega leta je bila v okviru ministrstva za zdravje oblikovana nova delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapiji, v kateri so bili predstavniki ministrstev, fakultet ter strokovnih združenj iz zdravstva in zunaj njega. Vendar pa so pogovori zaradi nasprotujočih si interesov udeležencev znova zašli v slepo ulico.

Ob začetku svojega mandata leta 2022 je ureditev psihoterapije med prioritete uvrstil tudi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki je potem julija leta 2023 odstopil. Nekaj dni pred tem se je na prvem sestanku sešla že tretja delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapiji pod vodstvom psihiatrinje Mojce Zvezdane Dernovšek, ki pa ni dosegla soglasja o nobenem izmed treh pripravljenih zakonskih predlogov.

Člani delovne skupine se sicer strinjajo, da je psihoterapija v Sloveniji slabo dostopna in da je treba uporabnike psihoterapevtskih storitev na trgu zaščititi, a se razhajajo pri vseh drugih vprašanjih.

Medtem ko predstavniki psihoterapevtov z nemedicinsko izobrazbo očitajo kliničnim psihologom in psihiatrom, da želijo regulacijo psihoterapije ohraniti znotraj zdravstva, Zbornico kliničnih psihologov Slovenije "skrbi, da so v ozadju finančni apetiti, saj se za "odpiranje" področja psihoterapije najbolj borijo tisti, ki svoje storitve – izobraževalne programe in svetovanja – trenutno opravljajo zunaj zdravstva v zasebnem sektorju in ki bi z vključitvijo v zdravstveni sistem in posledičnim financiranjem njihovih storitev iz že tako preobremenjene javne zdravstvene blagajne precej pridobili".

Klinični psihologi poudarjajo, da je psihoterapija metoda zdravljenja duševnih motenj in bolezni s pomočjo psiholoških sredstev, zato jo lahko izvajajo izključno zdravstveni delavci, ki jih zavezuje zdravstvena zakonodaja.

A zasebni izvajalci psihoterapije zunaj zdravstva zagovarjajo širšo definicijo psihoterapije kot znanstveno utemeljene obravnave duševnih stanj posameznikov s pomočjo strokovnjakov, ki so psihoterapevti. Ta definicija po besedah Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje izrecno ne omenja zdravljenja, ker hočejo poudariti, da je psihoterapija več kot zgolj zdravstvena dejavnost oziroma zdravljenje duševnih motenj in bolezni. Želijo si, da bi se vrata zdravstva in drugih področij javnega sektorja, kot so socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje, pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, šport itn. odprla tudi za psihoterapevte iz "priznanih psihoterapevtskih šol", ki nimajo zdravstvene izobrazbe. Takih je v Sloveniji po njihovih navedbah okoli 300.

Jabolko spora sta tudi vprašanji, ali je zakonska ureditev psihoterapije sploh potrebna in ali naj bo psihoterapija samostojen poklic ali pa le ena od metod dela poklicev v zdravstvu.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so prepričani, da psihoterapija ne more biti samostojen poklic, saj gre, kot rečeno, za eno od oblik zdravljenja in zahteva strokovno usposobljenost za diagnosticiranje duševnih motenj in spremljanje njihovega poteka. Zato tudi zavračajo poseben zakon o psihoterapiji in se zavzemajo za dopolnitev obstoječe zdravstvene zakonodaje. Podpirajo pa sprejetje zakona o psihosocialnem svetovanju za izvajalce zunaj zdravstva, ki bi jim zagotovil ustrezne pogoje za opravljanje dejavnosti in odpravil šarlatanstvo.

Njihov predlog torej predvideva razmejitev med psihoterapijo v okviru zdravstva in psihosocialnim svetovanjem zunaj zdravstva.

Psihoterapijo bi lahko izvajali le klinični psihologi, psihiatri ter psihiatri za otroke in mladostnike, pa tudi drugi poklici v zdravstvu, ki delujejo na področju duševnega zdravja in so dodatno usposobljeni iz vsaj ene psihoterapevtske usmeritve. Ti kadri bi lahko delovali le znotraj zdravstvenih timov pod mentorstvom kliničnega psihologa ali psihiatra.

Za psihosocialno svetovanje, ki bi se izvajalo zunaj zdravstva, bi bila po njihovem predlogu potrebna 7. stopnja izobrazbe humanistične ali nehumanistične smeri z dodatnim izobraževanjem za delo svetovalca ali pa samostojni študij psihosocialnega svetovanja, ki omogoča 7. stopnjo izobrazbe.

"Svetovalci brez opravljenega pripravništva v zdravstvu, brez opravljenega strokovnega izpita v zdravstvu, brez opravljene specializacije v zdravstvu in brez ene ure klinične prakse v zdravstvu ne bi smeli izvajati psihoterapije na račun zdravstvene blagajne," so odločni v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.

Tako ureditev podpirajo tudi v Združenju psihoterapevtov Slovenije, ki je nastalo znotraj zdravstva in združuje večinoma psihiatre, klinične psihologe in druge strokovnjake. Kot navaja klinična psihologinja in psihoterapevtka Polona Matjan Štuhec, predstavnica združenja v delovni skupini, se tudi sami zavzemajo za to, da se psihoterapija kot zdravstvena dejavnost, ki je že zdaj strogo regulirana, razmeji od psihosocialnega svetovanja, ki po njihovem mnenju ni zdravstvena dejavnost in potrebuje normativno ureditev.

Psihoterapijo definirajo kot metodo zdravljenja duševnih motenj s pogovorom, psihosocialno svetovanje pa kot podporo uporabnikom, da se lažje spopadajo s stresnimi situacijami v življenju.

Psihoterapevtsko izobraževanje je po njihovem mnenju lahko le del specializacije za zdravstvene delavce z najmanj drugo stopnjo bolonjskega študija, kot so psihologi, zdravniki, socialni delavci, specialni pedagogi, delovni terapevti.

Prepričani so namreč, da človek pri 23 letih, ko konča visokošolsko izobraževanje, še ni osebnostno in čustveno zrel za izvajanje psihoterapije.

"Kako bo prepoznal človeka s psihotično motnjo? Ali ugotovil, da njegovemu pacientu tumor na možganih povzroča spremembe v psihičnih funkcijah? Tega se naučiš na kroženju ob opravljanju specializacije, ko pol leta delaš v Polju in na nevrologiji, zato menimo, da zunaj zdravstva izobraženi kadri ne morejo opravljati psihoterapije na račun zdravstvene blagajne," pritrjujejo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.

Na drugem bregu so zagovorniki ureditve psihoterapije s posebnim zakonom in vzpostavitve psihoterapije kot samostojnega poklica. V Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje menijo, da je nesprejemljivo, da bi področje psihoterapije zunaj zdravstva poimenovali le kot psihosocialno svetovanje. Prepričani so, da mora biti psihoterapija samostojen poklic, ki se razlikuje od psihologije, psihiatrije in svetovanja. Zavzemajo se za akademizacijo študija psihoterapije, zato njihov predlog zakona predvideva, da se po prehodnem obdobju ukine možnost pridobitve poklicnega naziva psihoterapevt prek neakademskih izobraževanj po različnih društvih in inštitutih ter prek specializacije neke druge poklicne dejavnosti.

Glede izobraževalne poti psihoterapevtov imajo v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, ki je "zveza društev za izobraževanje, raziskovanje in praktično dejavnost na področju psihoterapije", nekoliko drugačno stališče, saj omenjajo dve možnosti: specializacijo iz ene od priznanih psihoterapevtskih modalitet, ki jo izvajajo inštituti in društva pod okriljem omenjene krovne zveze pri pogoju zaključene 7. stopnje izobrazbe predvsem humanistične smeri, ali pa diplomski študij psihoterapije na fakulteti po maturi.

Strinjajo pa se, da psihoterapije ni zdravstvena dejavnost, temveč samostojna znanstvena disciplina in samostojen poklic, ki se lahko po njihovem mnenju opravlja tako v zdravstvenih kot nezdravstvenih ustanovah. Urediti jo je treba s posebnim zakonom, ki bo določil ustrezne standarde za njeno izvajanje in zaščitil uporabnike.

V državah Evropske unije ima psihoterapija sicer različen položaj. Prva država, ki je psihoterapijo priznala kot samostojen poklic, je Avstrija, in to leta 1990; petnajst let pozneje je uvedla študij psihoterapije takoj po maturi.

Dejstvo je, da je kliničnih psihologov in psihiatrov, ki lahko edini v javnem zdravstvu izvajajo psihoterapijo, premalo. Priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije je na primer en psihoterapevt na 1000 prebivalcev, torej bi jih v Sloveniji potrebovali 2000.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije menijo, da vprašanja dostopnosti psihoterapevtskih storitev zaradi dolgoletnega zanemarjanja področja duševnega zdravja ni mogoče rešiti čez noč, a da se učinkovita mreža pomoči že vzpostavlja.

"Število psihologov in kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu se od sprejetja resolucije o Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 pomembno povečuje. Od leta 2019 do danes je bilo odobrenih 116 novih specializacij iz klinične psihologije, za leto 2024 je ministrstvo za zdravje razpisalo 51 specializacij za klinične psihologe. Pred resolucijo je bilo povprečno število odobrenih specializacij 10 na leto. Leta 2025 se bo število specialistov klinične psihologije v primerjavi s situacijo pred dvema desetletjema, ko je Zbornica kliničnih psihologov Slovenije prva začela opozarjati na pomanjkanje kliničnih psihologov, podvojilo, v nadaljnjih letih pa celo potrojilo," navajajo klinični psihologi. Tako bi imeli dovolj kadra v zdravstvu, če pa bi se z zakonom o psihosocialnem svetovanju uredilo tudi to področje zunaj zdravstva, bi pridobili še kakovostno pomoč ljudem v različnih duševnih stiskah, za katere ni nujna zdravstvena obravnava, dodajajo.

Klinični psihologi hkrati pozivajo ZZZS k izboljšanju vrednotenja psihoterapije. Vse zmogljivosti za psihoterapijo v zdravstvu po njihovih besedah namreč niso izkoriščene, ker številni izvajalci dajejo prednost drugim storitvam, da dosežejo merila, ki jih postavlja zavarovalnica.

Vodja nacionalnega programa duševnega zdravja Radivoje Pribaković Brinovec ob tem v intervjuju za MMC opozarja tudi na pomanjkanje psihiatrov za otroško in mladostniško psihiatrijo. "A pri njih se je zdravniška zbornica na večje potrebe že pred časom ustrezno odzvala z večjim razpisanim številom specializacij. Pričakujemo, da se bo v prihodnjih petih letih ob sedanjih skoraj 40 otroških psihiatrih izšolalo še dodatnih 40 specialistov. Ta celotna skupina je mlada, torej upokojevanja še ne bo. V Sloveniji bi jih potrebovali od 70 do 80, kar pomeni, da bomo do leta 2028 blizu tega cilja ali pa ga bomo celo presegli. Psihiatrov za odrasle je približno 250 in to število, nekje do 300, je ocenjeno kot ustrezno."

NIJZ podatkov o čakalnih dobah za psihoterapijo v javnem zdravstvu nima, zbira pa podatke o čakalnih dobah za prvi obisk pri psihiatru, otroškem psihiatru in kliničnem psihologu. Otroci in mladostniki za redni obisk pri psihiatru in kliničnem psihologu v povprečju čakajo več kot eno leto.

A zastavlja se vprašanje, ali bo naraščajoče potrebe po psihoterapevtskih storitvah res mogoče zadovoljiti zgolj z omenjenimi kadrovskimi okrepitvami.

V Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje so prepričani, da ne. Pravijo, da je kliničnih psihologov in psihiatrov premalo že za to, da bi opravili svoje osnovno delo, kaj šele, da bi se z njimi pokrivale velike potrebe po (dolgotrajnih) psihoterapevtskih obravnavah. Opozarjajo tudi, da si ni mogoče več zatiskati oči pred tem, da je psihoterapija zaradi vse večjega povpraševanja nov poklicni profil, za katerega se odloča vse več mladih, ki bi jim bilo treba omogočiti perspektive zaposlitve. "Razkorak med potrebami na eni strani in nezaposljivostjo teh strokovnjakov v javnem sektorju zaradi neurejene zakonodaje na drugi je preprosto prevelik," poudarjajo.

V zdravstvenih krogih pravijo, da te potrebe umetno napihujejo prav zasebni izvajalci psihoterapije zunaj zdravstva in da vsaka življenjska stiska še ne potrebuje psihoterapevtske obravnave. "Psihoterapija ni čarobna paličica iz ameriških filmov in ni niti vedno potrebna niti vedno prava pot za reševanje težav. Potrebe po psihoterapiji so prenapihnjene, kar je posledica razraščanja ponudbe storitev, katerih izvajalci psihoterapijo razumejo na ta način, ker jim seveda to finančno ustreza," menijo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.

Posledice dolgoletnega zanemarjanja področja duševnega zdravja, ki ga psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek označuje kot sistemsko stigmatizacijo, so obsežne. Resolucija o Nacionalnem programu duševnega zdravja iz leta 2018 ugotavlja, da je sistem varovanja duševnega zdravja slabo dostopen in neenakomerno porazdeljen po državi, da so čakalne dobe dolge, da se večina psihiatričnih obravnav v Sloveniji še vedno izvaja v psihiatričnih bolnišnicah, kjer je zaposlenih več kot 80 odstotkov vseh psihiatrov, da je področje psihoterapije neurejeno, da je organizacija služb s področja duševnega zdravja okostenela in da primanjkuje strokovnjakov za duševno zdravje.

Tudi psihiatrinja Vesna Švab, zaposlena v centru za duševno zdravje odraslih v Logatcu, v intervjuju za MMC opozarja, da je razmerje med obravnavami v zdravstvenih domovih in bolnišnicah treba spremeniti v korist osnovnega zdravstva. "Že pred 30 leti so se nevladne organizacije zavzemale za to, da se storitve ponudijo tam, kjer ljudje živijo, ne pa v oddaljenih bolnišnicah in zavodih. Ta premik na primarno raven dejavnosti je ključen element reforme, ki zahteva resno politično odločenost, da se pri njem vztraja. Odporov je namreč veliko, ker je stroka še vedno ujeta za zidovi institucij. Surova resničnost pa je, da so ljudje z obravnavami v bolnišnicah in zavodih nezadovoljni in da si nihče ne želi biti tam, vsaj ne dolgo. Seveda, neka akutna stanja je treba reševati tudi na tej intenzivni ravni. Ampak ravnovesje med obravnavami na primarni ravni, ki obsega osnovno zdravstveno dejavnost, ter na sekundarni in terciarni ravni, ki obsegata specialistično, bolnišnično in klinično dejavnost, se mora absolutno popraviti."

Po sprejetju Nacionalnega programa duševnega zdravja leta 2018 se je v Sloveniji začela vzpostavljati regionalna mreža centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, namenjena lažjemu dostopu do strokovne pomoči v okviru zdravstvenih domov. Zdaj deluje že 16 od načrtovanih 25 regionalnih centrov za odrasle in 21 od 28 predvidenih centrov za otroke in mladostnike. Tiha reforma na področju duševnega zdravja prinaša tri pomembne spremembe v oskrbi ljudi z duševnimi težavami, in sicer lažji dostop do pomoči brez napotnice ter multidisciplinarno in skupnostno obravnavo.

Z multidisciplinarno obravnavo je posameznik z duševnimi težavami glede na svoje potrebe deležen pomoči različnih strokovnjakov, kot so psihiatri, klinični psihologi, psihologi, delovni terapevti, socialni delavci, medicinske sestre, logopedi in specialni pedagogi. Na duševne motnje namreč ne moremo gledati le kot na napako v delovanju možganov, ampak kot na neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških, socialnih in ekonomskih obremenitev, pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab. "K posamezniku moramo pristopiti celostno in zajeti ne samo bioloških vidikov njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak moramo nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. Neverjetne preboje pri izboljšanju psihičnih stanj lahko recimo dosežemo z zaposlitveno rehabilitacijo, da ljudem ponudimo smiselno preživljanje časa in okrepimo njihovo ekonomsko varnost. Časi, ko so bili ljudje zadovoljni že s tem, da so prišli k psihiatru in dobili antidepresive, so minili. Ljudje so ozaveščeni in pričakujejo kakovostno obravnavo. V 21. stoletju ni več dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."

Pomembna novost centrov za duševno zdravje odraslih je tudi skupnostna obravnava z mobilnimi timi, ki obravnavajo ljudi s hujšimi težavami v duševnem zdravju, kot so demenca, psihoze in alkoholizem, na njihovih domovih in tako zmanjšujejo potrebo po njihovi (ponovni) hospitalizaciji.

Največja ovira pri vzpostavljanju centrov za duševno zdravje je pomanjkanje strokovnega kadra, zlasti specialistov otroške in mladostniške psihiatrije in kliničnih psihologov. Zaradi tega se tudi v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov ustvarjajo čakalne dobe, kar je skrb vzbujajoče, saj je znano, da se polovica vseh motenj na področju duševnega zdravja začne do 14. leta, do 25. leta pa celo 75 odstotkov.

"Otroci in mladostniki na prvi pregled v psihiatričnih in kliničnopsiholoških ambulantah, a tudi v centrih za duševno zdravje čakajo dlje, zato ker so bile te službe v preteklosti podhranjene. Na otroškega psihiatra se v povprečju čaka okoli devet mesecev, na kliničnega psihologa pa v povprečju eno leto," pojasnjuje v intervjuju za MMC vodja Nacionalnega programa duševnega zdravja Radivoje Pribaković Brinovec.

Po drugi strani so čakalne dobe v centrih za duševno zdravje odraslih po njegovih besedah minimalne, kar potrjuje tudi Jacinta Doberšek, koordinatorica Centra za duševno zdravje odraslih Posavje: "Pri nas čakalnih dob pravzaprav ni. Prva obravnava namreč ni nujno vedno pri psihiatru, posameznika lahko usmerimo tudi k medicinski sestri, k psihologu, socialni delavki ali delovni terapevtki. Bolnikove potrebe so prepoznane iz več zornih kotov, torej ne le potrebe po psihiatrični obravnavi, temveč tudi njegove psihološke, socialne in delovnoterapevtske potrebe ter potrebe po zdravstveni negi in zdravstveni vzgoji."

Na vprašanje, kako država rešuje vprašanje pomanjkanja strokovnjakov za duševno zdravje, Radivoje Pribaković Brinovec odgovarja: "Eno od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije leta 2015 za Slovenijo je bilo, da se poveča število specializacij iz klinične psihologije. Kliničnih psihologov, ki so med ključnimi strokovnjaki, je bilo takrat namreč absolutno premalo. Ob uveljavitvi Nacionalnega programa duševnega zdravja leta 2018 je bilo ocenjeno, da bi jih potrebovali 300, zdaj jih imamo okoli 120. Trenutno jih je v procesu specializacije okoli 50 in odprt je razpis za še 50 specializacij. Ključna koraka naprej sta naredila nekdanja ministra za zdravje Janez Poklukar, ki je zagotovil financiranje 30 specializacij iz klinične psihologije, in Danijel Bešič Loredan, ki je zagotovil še 70 dodatnih specializacij. Specializacije za poklice, kot sta klinični psiholog in klinični logoped, bi morala financirati država, ne pa ustanove, kjer so zaposleni. Tako kot država na primer financira specializacije za otroške in mladostniške psihiatre, ki jih tudi primanjkuje. A pri njih se je zdravniška zbornica na večje potrebe že pred časom ustrezno odzvala z večjim razpisanim številom specializacij. Pričakujemo, da se bo v naslednjih petih letih ob sedanjih skoraj 40 otroških psihiatrih izšolalo še dodatnih 40 specialistov. Ta celotna skupina je mlada, torej upokojevanja še ne bo. V Sloveniji bi jih potrebovali od 70 do 80, kar pomeni, da bomo do leta 2028 blizu tega cilja ali pa ga bomo celo presegli. Psihiatrov za odrasle je približno 250 in to število, nekje do 300, je ocenjeno kot ustrezno. Sicer pa primanjkuje tudi psihologov, diplomantov specialne pedagogike, logopedije, delovne terapije in socialnega dela ter medicinskih sester. Tukaj računamo na usklajen vladni pristop k povečanju vpisa na študijske programe.«

O pospešeni specializaciji kliničnih psihologov optimistično govorijo tudi v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije: "Število psihologov in kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu se od sprejetja Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 pomembno povečuje. Od leta 2019 do danes je bilo odobrenih 116 novih specializacij iz klinične psihologije, za leto 2024 je ministrstvo za zdravje razpisalo 51 specializacij za klinične psihologe. Pred resolucijo je bilo povprečno število odobrenih specializacij 10 na leto. Leta 2025 se bo število specialistov klinične psihologije v primerjavi z razmerami pred dvema desetletjema, ko je Zbornica kliničnih psihologov Slovenije prva začela opozarjati na pomanjkanje kliničnih psihologov, podvojilo, v nadaljnjih letih pa celo potrojilo."

Zmerno naraščanje števila zaposlenih psihiatrov

Število zaposlenih psihiatrov (všteti so specialisti in specializanti) po podatkih NIJZ-ja v zadnjih letih narašča. Leta 2017, torej pred sprejetjem Nacionalnega programa duševnega zdravja, jih je bilo v Sloveniji 256, leta 2021 pa 284. Od teh 284 jih je v javnem zdravstvu delala večina, a le manjšina jih je bila zaposlena v osnovnem zdravstvu. Vendar pa se od leta 2017 opaža trend naraščanja števila psihiatrov v osnovnem zdravstvu. Hkrati je od leta 2017 je opaziti tudi trend naraščanja števila specializantov psihiatrije. Podatki med drugim razkrivajo neenakomerno porazdelitev psihiatrov po državi z največjim deležem v osrednjeslovenski statistični regiji, kjer jih je bilo leta 2021 od 284 kar 114.

Velika rast števila zaposlenih psihiatrov za otroke in mladostnike

Narašča tudi število specialistov in specializantov otroške in mladostniške psihiatrije. Leta 2021 jih je bilo v Sloveniji 64, štiri leta pred tem samo 29. Velika večina jih je leta 2021 delala v javnem sektorju, in sicer 55. Tudi pri psihiatrih za otroke in mladostnike se opaža trend naraščanja zaposlitev na osnovni ravni zdravstva. Leta 2017 jih je bilo tam zaposlenih samo devet, štiri leta pozneje pa že 27. Narašča tudi število specializantov. Leta 2017 jih je bilo 19, leta 2021 pa 26. Tako kot pri psihiatrih je tudi pri teh strokovnjakih po državi porazdelitev neenakomerna. Leta 2021 jih je bilo največ v osrednjeslovenski regiji, in sicer 29 od 64, sledita podravska (12 psihiatrov) in gorenjska regija (osem strokovnjakov). Po enega so imele zasavska, posavska, goriška in obalno-kraška statistična regija.

Skokovit porast števila zaposlenih kliničnih psihologov

Podatki NIJZ-ja razkrivajo skokovito rast števila kliničnih psihologov (vključeni so specialisti in specializanti) v zadnjih letih. Leta 2017 jih je bilo 91, leta 2021 pa že 172. Od tega jih je bila večina zaposlenih v javnem zdravstvu, in sicer 161. Opaziti je trend naraščanja njihovih zaposlitev na osnovni ravni zdravstva. Če jih je bilo leta 2017 tam le 28, jih je bilo štiri leta pozneje že 83, kar gre pripisati tudi vzpostavljanju centrov za duševno zdravje. Skokovito narašča tudi število specializantov klinične psihologije. Leta 2017 jih je bilo 10, leta 2021 pa že 51. Tako kot to velja za psihiatre, je največ kliničnih psihologov v osrednjeslovenski statistični regiji, sledita savinjska in gorenjska statistična regija.

A na katerega strokovnjaka se obrniti? Danes imamo na področju duševnega zdravja že toliko različnih virov pomoči, da se je težko znajti, v intervjuju za MMC opozarja psihiatrinja Vesna Švab.

Med strokovnjake s področja zdravstvenega in socialnega varstva ter šolstva, ki lahko pomagajo ljudem z duševnimi težavami, spadajo osebni zdravniki, pediatri, psihiatri, psihiatri za otroke in mladostnike, klinični psihologi, psihologi, psihosocialni svetovalci, svetovalci v vzgoji in izobraževanju, socialni delavci, specialni pedagogi, delovni terapevti, logopedi.

Prvi korak pri iskanju pomoči v duševnih težavah je običajno izbrani osebni zdravnik, ki je usposobljen za prepoznavanje duševnih motenj in predpisovanje antidepresivov; pri otrocih in mladostnikih je to izbrani pediater. Osebni zdravnik po potrebi izda napotnico za psihiatra, kliničnega psihologa ali drugega specialista, usmeri v center za duševno zdravje odraslih oziroma otrok in mladostnikov, v preventivni program centra za krepitev zdravja v okviru zdravstvenega doma itn. Lahko pa se posameznik na center za duševno zdravje, odraslih ter otrok in mladostnikov obrne tudi sam, jih pokliče ali jim pošlje elektronsko sporočilo.

Centri za duševno zdravje, ki imajo prostore v zdravstvenih domovih, so novost v slovenskem zdravstvenem sistemu. Omogočajo multidisciplinarno obravnavo, pri kateri sodelujejo različni strokovnjaki, kot so psihiater, klinični psiholog, psiholog, socialni delavec, delovni terapevt in medicinska sestra, pri otrocih tudi logoped in specialni pedagog. Hkrati uvajajo skupnostno obravnavo, ko strokovni timi obiskujejo ljudi s hujšimi duševnimi težavami na njihovih domovih. Od načrtovanih 28 regionalnih centrov za otroke in mladostnike je do zdaj vzpostavljenih že 21 centrov, od načrtovanih 25 centrov za odrasle pa 16 centrov.

V primerih neposredne ogroženosti zdravja ali življenja je na voljo nujna zdravniška pomoč (klic v sili 112) in pa nujna psihiatrična pomoč, ki je v Sloveniji dobro organizirana. Psihiatrične bolnišnice v Ljubljani, Mariboru, Vojniku, Ormožu, Begunjah in Idriji imajo ambulante za nujne preglede.

Psihiater je zdravnik specialist psihiatrije, ki se med petletno specializacijo skozi klinično prakso usposobi za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj, po potrebi tudi z zdravili. Z dodatnim izobraževanjem se lahko usposobi tudi za psihoterapevta. Napotnica zanj načeloma ni potrebna, a jo po besedah psihiatrinje Vesne Švab zlasti v otroški in mladostniški psihiatriji ponekod zahtevajo, saj imajo velik obseg dela in lahko tako bolje upravljajo začetne postopke usmerjanja.

Otroški in mladostniški psihiater je zdravnik specialist otroške in mladostniške psihiatrije, ki obravnava otroke in mladostnike z duševnimi motnjami, pri čemer po potrebi predpisuje zdravila. K njemu lahko otroka ali mladostnika napoti pediater ali pa ga na pregled naročijo starši oziroma se naroči mladostnik sam.

Klinični psiholog je psiholog, ki po opravljenem 5-letnem študiju psihologije opravi pripravništvo v zdravstvu, strokovni izpit, 4-letno specializacijo iz klinične psihologije skozi klinično prakso, obvezno usposabljanje iz psihoterapije in specialistični izpit. Pri svojem delu se večinoma ukvarja s kliničnopsihološkim ocenjevanjem oziroma psihodiagnostiko na podlagi psiholoških testov, s psihološko pomočjo, nevropsihološko rehabilitacijo in tudi s psihoterapijo. Klinični psihologi delajo na vseh ravneh zdravstvenega varsta, običajno v timih, navaja Zbornica kliničnih psihologov Slovenije. So zdravstveni delavci, vendar ne morejo predpisovati zdravil.

Delo psihologa lahko opravlja posameznik, ki je končal študij psihologije ali biopsihologije, navaja program Mira. Psiholog se večinoma ukvarja z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihično zdravih posameznikov in skupin. Delo opravlja na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela, v policiji, vojski, zaporih, nevladnih organizacijah itn. Nudi psihološko svetovanje, razbremenilne pogovore in psihoedukacijo (učenje ljudi o duševnih težavah in načinih spoprijemanja z njimi), lahko pa ima tudi dodatna znanja iz psihoterapije. Na podlagi psihološkega ocenjevanja lahko poda psihološko mnenje, ne postavlja pa diagnoz in ne predpisuje zdravil.

Kot psihoterapevti lahko v javnem zdravstvu delajo samo klinični psihologi in psihiatri, usposobljeni iz vedenjsko-kognitivne psihoterapije, psihoanalitične psihoterapije, sistemsko družinske ali skupinske terapije. Tudi psihologi lahko opravljajo psihoterapijo v okviru zdravstva, a samo v centrih za duševno zdravje, kjer delajo v timu z drugimi strokovnjaki in pod ustreznim mentorstvom, navajajo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije. V zasebnem sektorju izvajajo samoplačniško psihoterapijo ljudje različnih izobrazbenih in poklicnih profilov, med njimi tudi takšni, ki nimajo ustreznih kvalifikacij.

Psihosocialni svetovalec je strokovnjak (običajno psiholog ali socialni delavec) za nudenje psihosocialne pomoči pri izboljšanju kakovosti življenja ali pri reševanju lažjih življenjskih težav, navaja program Mira.

Za celovito obravnavo ljudi z duševnimi težavami, kar je eden od ključnih ciljev novega pristopa k duševnem zdravju, ni pomembno le sodelovanje različnih strokovnjakov znotraj zdravstvenega sistema, temveč tudi njegovo povezovanje z nezdravstvenimi službami, kot so centri za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, šolske svetovalne službe in nevladne organizacije. Ali, kot pravi psihiatrinja Vesna Švab v intervjuju za MMC: "Uspeli bomo, če bo strokovna pomoč ljudem dostopna, če bo čim bližje njihovega doma, če bomo delali multidisciplinarno v sodelovanju z vsemi pristojnimi službami v lokalni skupnosti in če bomo znali izbrati pravo kombinacijo terapij, ki bodo pomagale posamezniku."

A četudi je strokovna pomoč še tako dobro organizirana in dostopna, je posameznik s težavami v duševnem zdravju ne more biti deležen, če je ne poišče. In ena najtežjih ovir pri iskanju pomoči je stigma duševnih motenj.

Klinični psiholog in vedenjsko-kognitivni psihoterapevt Peter Janjušević, zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, v intervjuju za MMC potrjuje, da imajo nekateri starši zaradi stigme še vedno težave poiskati pomoč za svojega otroka pri strokovnjaku: "Kot povedo, so dolgo omahovali, ali naj pripeljejo otroka k nam, ker so si mislili "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznajo, da jih je sram priti k nam, češ "oni pa že niso psihiči".

Stigma, ki jo človeku nameni okolje, je zelo boleča, pritrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. "Včasih mi kakšen bolnik celo reče, da so ga domači izločili, ker je osramotil družino." A najhujša je samostigma, ko se človek zaradi svojih duševnih težav počuti manjvrednega, težave zanika in pozno išče pomoč. "Ljudem skušamo dopovedati, da so težave v duševnem zdravju enako pomembne kot težave v telesnem zdravju in da jih je treba reševati," poudarja psihiatrinja Dernovšek.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije pravijo, da večina psihologov pri obravnavi združuje različne pristope, nekateri pa se usmerijo zgolj v eno od priznanih psihoterapevtskih smeri, in sicer vedenjsko-kognitivno, psihoanalitično, sistemsko družinsko in skupinsko psihoterapijo. Klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević v intervjuju za MMC pojasnjuje, da v javnem zdravstvu uporabljajo samo metode in pristope, ki temeljijo na dokazih o njihovi učinkovitosti in jih priporočajo tudi različna neodvisna strokovna združenja.

Množica psihoterapetskih pristopov je sicer zelo raznolika. Zgolj z namenom razpoznavanja med njimi jih nekatere na kratko predstavljamo. Za večino smo informacije zbrali na spletnih straneh društev, ki te pristope razvijajo.

Vedenjsko-kognitivna terapija je terapija prve izbire pri anksioznih in depresivnih motnjah. Izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje škodljivih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati boljše vedenjske strategije. Cilj terapije je opolnomočiti ljudi, da si lahko prek prepoznavanja in spreminjanja nefunkcionalnih miselnih in vedenjskih vzorcev pomagajo tudi sami.

"Poleg anksioznih motenj jo veliko uporabljamo pri razpoloženjskih motnjah, kot sta depresija in bipolarna motnja, pri motnjah hranjenja, pri obravnavi otrok in mladostnikov in pri zapletih v okviru somatskih bolezni. Vendar pa ta terapija ni uporabna samo na področju kliničnega dela, temveč tudi pri delu s športniki, glasbeniki, na področju šolstva in socialnega dela. Če ostaneva v okviru duševnega zdravja, jo uporabljamo tudi za osebnostne motnje, bolezni odvisnosti in pri psihotičnih motnjah, kjer pa ni terapija prvega izbora, temveč ima podporno vlogo," pojasnjuje v intervjuju za MMC klinična psihologinja, psihoterapevtka in predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Špela Hvalec.

Vedenjsko-kognitivna terapija je kratkotrajna, strukturirana, z velikim številom tehnik in aktivno vlogo udeleženca.

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi z usmerjanjem pozornosti na doživljanje v danem trenutku. Posameznik se nauči sprejemati negativne občutke, misli, spomine. "V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli," pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec.

Sistemska družinska terapija se je začela razvijati po drugi svetovni vojni kot poskus izboljšanja slabosti psihoanalitične terapije, ki je bila takrat prevladujoča, pojasnjuje v intervjuju za MMC Miran Možina, psihiater in sistemski psihoterapevt. "Medtem ko je psihoanaliza preučevala notranje konflikte posameznika, se je sistemska terapija usmerila v odnose, saj smo ljudje odnosna bitja, in je vsaka stvar, ki jo doživljamo, del neke interakcije z drugimi ljudmi. Kaj to pomeni? Zgodnji družinski terapevti so začeli ugotavljati, da če je v družini nekdo, ki je depresiven ali anksiozen, se drugi družinski člani temu prilagodijo. In ta prilagoditev je lahko disfunkcionalna, torej takšna, ki vzdržuje in celo krepi pretirano anksiozen ali depresiven vzorec."

V terapevtsko obravnavo je vključena vsa družina oziroma par, če so seveda pripravljeni sodelovati. Pri dolgotrajnejših težavah namreč opažajo pojav, ki mu pravijo "identificirani klient".

"Družinski člani razglasijo enega od svojih članov za bolnega, problematičnega ali motenega in ga v to vlogo vedno znova potiskajo. Seveda pa je vedno vsak družinski član bolj ali manj povezan z vedenjem vsakega drugega člana. In ko tudi psihiater potrdi, da ima, recimo, sin anksiozno motnjo in mu predpiše zdravila, si vsi oddahnejo: "Saj smo vedeli. Mi nismo problem, problem je sin." Tako obstaja nevarnost, da tudi psihiatri ali drugi pomagajoči, če ne razumejo in ukrepajo na sistemski način, pripomorejo k stabilizaciji disfunkcionalnega vedenja. Sistemsko orientirani psihoterapevti pa se tega lotimo drugače. Pozorni smo na to, kako je, denimo, anksiozna motnja posameznika organizirana znotraj njegove družine, ker kar koli naredimo v družini, to vpliva na vsakega njenega člana. Vzorec, ko že vsi vedo, kdo je glavni krivec oziroma kdo je identificirani klient, z različnimi tehnikami, recimo s tako imenovanimi krožnimi vprašanji, zastavljenim vsem članom družine, razrahljamo," pojasnjuje Možina, tudi član Društva za sistemsko psihoterapijo Slovenije.

Psihoanalizi, katere utemeljitelj je Sigmund Freud, pravijo mati vseh psihoterapij, pojasnjujejo pri Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo. "Pri psihoanalitični obravnavi razkrivamo, kako nezavedne vsebine prizadenejo in motijo odnose in vedenjske sheme v sedanjosti ter sledimo njihovemu nastanku in razvoju vse do njihovega izvora v preteklosti. Nezavedne vsebine se kažejo prek prostih asociacij, sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizantom. Ta v terapiji podoživlja in razkriva svoje nezavedne vsebine, njihov razvoj in pojave v raznih življenjskih fazah, s čimer lahko posledično bolje upravlja svoj odnos tako do samega sebe kot do okolja," navajajo v omenjenem društvu. Psihoanalizo so po Freudovi smrti razvijali in nadgrajevali njegovi sodobniki in poznejši analitiki, vendar je osnova ostala nespremenjena, to je delo z odpori in transferjem, pa pojasnjujejo na spletni strani Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija.

Psihodinamska terapija (uporablja se tudi izraz globinskopsihološka psihoterapija) izhaja iz psihoanalitičnega razumevanja razvoja in delovanja osebnosti, navajajo v Evropskem združenju psihoanalitičnih pristopov - Slovenija. Pozornost psihodinamskega psihoterapevta je usmerjena na raziskovanje zgodnjih izkušenj posameznika v otroštvu. Na podlagi notranjega razumevanja lahko posameznik postopno razvije alternativne načine gledanja nase in na okolje ter drugačne vedenjske odzive, poudarjajo v združenju. "V praksi je psihodinamska psihoterapija izredno integrativno naravnana, saj vključuje poleg tradicionalnega načina dela (govorna terapija, ko klient in psihoterapevt sedita nasproti na način, da se med njima lahko vzpostavi očesni kontakt in se pogovarjata) tudi različne telesne, ustvarjalne, gibalne, psihodramske in druge tehnike, ki bi klientu lahko pomagale pri okrevanju," med drugim navajajo v omenjenem združenju.

Geštalt terapija je humanistična, eksistencialna in izkustvena psihoterapevtska smer, ki poudarja neizogibno povezanost posameznika z njegovim okoljem in njegovo naravnanost k realizaciji svojih potencialov. Pojem "geštalt" izhaja iz nemškega jezika in ima več težko prevedljivih pomenov: oblika, vzorec, celota, pojasnjujejo na Slovenskem društvo za geštalt terapijo SLOGES. Geštalt terapijo zanimajo oblike in vzorci človekovega miselnega, čustvenega in vedenjskega doživljanja oziroma kakšen geštalt tvori. Človek ima pogosto probleme zato, ker njegovi odzivi, ki so bili učinkoviti v preteklosti, v danih razmerah ne ustrezajo več. Eden od ciljev geštalt terapije je omogočiti človeku varno okolje, da si z eksperimentiranjem in raziskovanjem razširi možnost izbire, razpusti neučinkovite vzorce doživljanja oziroma "fiksni geštalt" in prevzame odgovornost za svoje življenje. Namesto vnaprej znanih odgovorov ali rešitev terapevt spodbuja klienta k uvidu, kaj počne in kako to počne, kar ga vodi k sprejemanju lastnih odločitev in odgovornosti za lastno življenje.

Zakonska in družinska terapija izhaja iz relacijskega družinskega modela, kot ga je utemeljil duhovnik, teolog, psiholog in psihoterapevt Christian Gostečnik. V Združenju zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije pojasnjujejo, da zakonska in družinska terapija temelji na predpostavki, da nas močno oblikujejo odnosi, čustvene vsebine in izkušnje, ki jih doživimo v zgodnjih letih življenja. "Namen terapije je prepoznati tiste vsebine, ki klientom otežujejo ali onemogočajo varne, sprejemajoče in razumevajoče odnose. Ko te vsebine prepoznajo, se terapevtsko delo usmeri v podporo in spodbujanje klientov, da v sebi najdejo moč za soočenje in osvoboditev od bolečih preteklih izkušenj."

Transakcijska analiza (TA) je psihoterapija za doseganje osebnostne rasti in sprememb. Zajema vse dimenzije človekovega delovanja: miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno. Ime je dobila na podlagi pojma transakcija, osnovne enote komunikacije med dvema osebama, ki med seboj izmenjujeta verbalna in neverbalna sporočila, navaja Društvo za transakcijsko analizo Slovenija SLOVENTA. Za transakcijsko analizo je značilna kreativna kombinacija kognitivne in psihodinamsko usmerjene psihoterapije, obogatene z vidiki komunikacijske terapije (konstruktivne komunikacije brez nesporazumov in psiholoških iger) in procesi gestalt terapije. Izhaja iz prepričanja, da so ljudje OK, kar pomeni, da je vsak človek, ki se rodi, v redu, torej v osnovi dober in dragocen.

Integrativna psihoterapija poudarja pomembnost celostnega pristopa pri obravnavi ljudi. Njen cilj je integracija čustvenih, kognitivnih in fizioloških sistemov posameznika z upoštevanjem socialne in duhovne dimenzije, navaja Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje. Integrativna psihoterapija izhaja iz prepričanja, da se posamezne psihoterapevtske šole nanašajo le na en vidik človekove osebnosti, zato povezuje različne psihoterapevtske pristope (psihoanalitično terapijo, geštalt terapijo, transakcijsko analizo in druge usmeritve).

Psihodrama nudi udeležencem, da s pomočjo spontane dramatizacije in igre vlog pridobijo vpogled v svoje notranje doživljanje in čustvovanje, raziščejo in razrešijo frustracije iz preteklosti ter izboljšajo medsebojne odnose. Izvaja se jo v skupini, v kateri lahko vsak od udeležencev postane pomembno terapevtsko sredstvo za drugega. Osnovna podlaga izvajanja te terapije je igra oziroma odrsko prikazovanje doživljanja posameznika, piše na spletni strani psihodrama.si.

Realitetna terapija je pristop, s katerim se klient ob terapevtu uči ozaveščati, razumeti in spreminjati lastno vedenje skladno z idejo, da sam upravlja svoje življenje. Pristop terapevta sloni na razumevanju, da je človek svobodno in odgovorno bitje, ki je notranje motivirano za spremembe. Terapija omogoča klientu prevzeti nadzor nad svojim življenjem prek spoznanja, da ni objekt oziroma žrtev okoliščin, temveč subjekt dogajanja in da lahko kot svobodno bitje vedno, ne glede na okoliščine, izbere, kako bo ravnal oziroma kako bo izpolnjeval svoje želje in potrebe, med drugim navaja Evropski inštitut za realitetno terapijo.

Več o pomoči si lahko preberete na spletni strani programa Mira, nacionalnega programa duševnega zdravja (zadusevnozdravje.si)