Dve leti po miniaturi Človeški glas se Pedro Almodóvar vrača k formatu kratkega filma. Morda pa je krajša minutaža njegov "mehki vstop" v svet angleško govorečega filma, s katerim se spogleduje in ga odlaga že toliko let. Dva kratka filma v angleščini, posneta v razmeroma hitrem sosledju, pričata o želji po prodoru na novo tržišče; pri Čudnem načinu življenja je zaradi izbire klasično "ameriškega" žanra to še toliko bolj očitno. (Na promocijski turneji filma je Almodóvar razlagal, da so mu pred dvajsetimi leti baje ponudili režijo Gore Brokeback, a je menil, da Hollywood ne bi prenesel upodobitve "živalske strasti", kakršna se je njemu za to zgodbo zdela nujna. Čuden način življenja torej lahko razumemo kot njegov odgovor na romantično dramo Anga Leeja.)

Eden od najbolj prepoznavnih pripovedovalcev zgodb žensk se tokrat osredinja na heteronormativne družbene vloge, ki jih igrajo moški. Je res tako nenavadno, da bi se dva bandita, ki sta dolge večere preživljala ob tabornih ognjih, na neki točki zaljubila, je implicirano vprašanje filma. Klišeje špageti vesternov preinterpretira z brezsramnim vključevanjem elementov melodrame in celo telenovele – kar pa ne pomeni, da film ni iskren.

Dokaz režiserjevega statusa je, da je film v domovini dobil redno kinodistribucijo in da mu festivali, tudi Liffe, prostor odstopajo v "glavnem" programu, in ne v raznih izborih kratkometražnih filmov.

Almodóvar je v ameriške širjave, prostor strasti in obžalovanja, odjahal v družbi Ethana Hawka in Pedra Pascala. (Izmišljeno kavbojsko mesto Bitter Creek je v filmu odigrala kar Španija, in sicer puščavsko območje Almería, kjer je snemal tudi Sergio Leone.) Junaka spoznamo v njunih srednjih letih, 25 let po (ljubezenskih in kriminalnih) avanturah, ki so ju družile še kot mlada revolveraša. Zdaj je eden od njiju šerif, drugi še vedno plačanec brez obstanka – a ko se spet srečata, ne potrebujeta dolgo (in ne prav veliko vina), da spet končata med rjuhami. Kemija med Jakom (Hawke) in Silvo (Pascal) ni izginila, je pa življenje med njiju zarezalo prepad, ki se ga najbrž ne bo dalo kar tako premostiti.

Prepir, ki med njima izbruhne naslednje jutro, razkriva vso lepoto in bolečino ponovnega srečanja s staro ljubeznijo – motiv, ki je bil tudi v Almodóvarjevi avtobiografsko obarvani drami Bolečina in slava. Spomin oz. vračanje v lastno preteklost pa je tako ali tako leitmotiv režiserjevega opusa, od klasike Vse o moji materi do novejših filmov, kot sta Vrni se ali Vzporedni materi.

Težava s scenarijem je v tem, da nam mora film povedati, kar bi, če bi imel daljšo minutažo, lahko pokazal: najprej je treba gledalcu razložiti celo ljubezensko (pred)zgodbo glavnih junakov, potem pa še podrobnosti umora Jakove svakinje, za katerega je osumljen Silvin sin (George Steane). Jake, ki je z leti postal zakrknjen, jezen možak, se tako znajde pred odločitvijo: naj izkoristi priložnost, da izsledi domnevnega morilca, ali pa naj pozabi na primer in zagrabi morda še zadnjo priložnost za srečo v življenju? Kar samo se zastavlja tudi vprašanje Silvovega spletkarjenja: je res prišel, ker ne more pozabiti na ljubezen iz mladih dni, ali pa bi rad samo izkoristil staro poznanstvo, da obvaruje sina pred vislicami?

Če odmislimo ves balast, je Čuden način življenja portret človeka, ki si zase nikoli ni znal (ali pa upal) predstavljati življenja z drugim moškim – pa čeprav je ta moški najbrž ljubezen njegovega življenja. "Že pred leti si me vprašal, kaj bi dva moška lahko skupaj počela na ranču," Silva utrujeno spomni Jaka. "Lahko skrbita drug za drugega, varujeta drug drugega. Lahko si delata družbo." Igralsko film na svojih plečih nosi Hawke, ki je eden redkih igralcev svoje generacije, ki so enako suvereni v alternativnih in mainstreamovskih projektih. Jake v sebi nosi tako morje potlačene jeze in krivde, da Silve ne more niti zares pogledati v oči; ves čas je na robu popolne implozije, ne da bi kdaj zares izgubil nadzor nad seboj.

Almodovarjevi celovečerci živijo v zelo specifičnem prostoru med teatralnostjo campa in subtilnostjo nekarikiranih glavnih vlog, kakršne zanj ustvarita npr. Penélope Cruz ali Antonio Banderas. V Čudnem načinu življenja Hawke in Pascal poosebljata resen, dramski pristop, camp pa vdira v obliki spominskih prebliskov, v katerih se mlada Jake in Silva (Jason Fernández in José Condessa) strasti prepuščata brez zadržkov ali sramu.

Z leti Almodóvar gladi robove svoje mladostne ekscentričnosti: njegove barvne lestvice so vse bolj kohezivne, skoraj umirjene, scenografija manj okrašena (čeprav je vse skupaj seveda še zelo daleč od kakršnega koli minimalizma – vizualno ostajamo bližje barviti melodrami Douglasa Sirka kot dejanskim vesternom). Morda pa je patina, s katero je prežet najnovejši film, samo zavestna izbira, ki ustreza zgodbi, v kateri je zanos mlade ljubezni le še daljni odmev, veliko opaznejši pa so očitki, obžalovanja in raznorazne bolečine starajočega se telesa.

Film je, kot nas zelo nedvoumno obvesti že uvodna špica, financirala modna hiša Yves Saint Laurent, in očitek, da je "vse skupaj samo podaljšan modni oglas", gotovo ni čisto brez teže; kostumografijo filma je podpisal sam kreativni direktor YSL, Anthony Vaccarello. Vseeno pa posamezni predmeti, ki jih posebej pozorno opazi kamera – star ljubimčev robec, ki ga je Jake shranil, skrbno urejen predal spodnjega perila – niso samo pazljivo stilizirani modni dodatki, pač pa emblemi nekega davno minulega oz. nikoli realiziranega življenja. Direktor fotografije je bil režiserjev stalni sodelavec José Luis Alcaine, avtor glasbe pa veliki Alberto Iglesias.

Najbrž bi bilo iluzorno pričakovati, da bi modna hiša financirala celovečerec, a v taki obliki, kot obstaja zdaj, Čuden način življenja preprosto ne dobi dovolj kisika, da bi zadihal s polnimi pljuči. Posamezni prizori, še posebej cela koreografija dvoboja, so po nepotrebnem zgoščeni; na trenutke je res očitno, da je bilo preveč zgodbe stlačene v prekratko minutažo.

Obstajajo filmi, ki lahko v tridesetih minutah speljejo zaokrožen pripovedni lok, a Almodóvarjev film to ni – deluje kot celovečerec, ki ga je nekdo brutalno oklestil. Kar je ironično, glede na to, da govorimo o najbolj epskem med žanri. Vseeno pa Pedro Almodóvar ostaja filmski težkokategornik, ki si pozornost zasluži za kakršen koli projekt – tudi če bi dejansko posnel samo modni oglas.

Ocena: 4-