Dejavnosti, ki so nam v užitek in sprostitev, se lahko stopnjujejo v zasvojenost. In čeprav imajo nekemične zasvojenosti prav tako uničujoče posledice kot kemične odvisnosti, je družba do njih strpnejša. Ljudje zato pozneje poiščejo pomoč.

Kaj so nekemične zasvojenosti, kako jih prepoznamo in kako zdravimo? V Sloveniji je bil lani na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti narejen pomemben korak. V okviru javnega zdravstva sta zaživela dva nova programa pomoči, za odrasle v Idriji, za otroke in mladostnike pa na Rakitni.

Klinični psiholog Nejc Stanovnik, zaposlen na novoustanovljenem oddelku za nekemične zasvojenosti v Psihiatrični bolnišnici Idrija, v intervjuju razkriva, da se je do zdaj v program vključilo 18 ljudi, enajst moških in sedem žensk. Večina jih je bila zasvojena z igrami na srečo in pornografijo. A nekemične zasvojenosti so lahko povezane tudi z videoigrami, spolnostjo, nakupovanjem, brskanjem po spletu, rekreacijo, delom, celo trgovanjem s kriptovalutami. "Vsa vedenja, ki nudijo užitek, so zasvojljiva," pojasnjuje Stanovnik.

Nekemične zasvojenosti so manj opazne kot kemične, zato je pri njih manj družbenih pritiskov. "Za družbo ste sprejemljivejši, če ste zasvojeni z neko dejavnostjo kot pa z neko snovjo. Poglejte na primer kazensko zakonodajo – veliko bolj sankcionira ljudi, ki vozijo pod vplivom alkohola, kot pa ljudi, ki se med vožnjo pogovarjajo po telefonu, pošiljajo sporočila, pregledujejo novice in videe," zatrjuje Stanovnik.

Obiskali smo tudi Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna, kjer so lani v sodelovanju z nevladno organizacijo Logout začeli program Digitalni detox, namenjen otrokom in mladostnikom z znaki digitalne zasvojenosti. Kot pravi psihiatrinja Jerneja Maček, strokovna vodja Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna, so do zdaj obravnavali 40 otrok, od tega 28 fantov in 12 deklet, večinoma zasvojenih z videoigrami in družbenimi omrežji. Gre za edinstven program v Sloveniji, pri katerem je sodelovanje staršev ključnega pomena.

Bojana Rugelj

Vabljeni tudi k branju drugih poglobljenih prispevkov, namenjenih ozaveščanju o pomenu duševnega zdravja in destigmatizaciji duševnih motenj:
- Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim;
- Depresija: "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo";
- Duševno zdravje: "Ko ljudem nudimo pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da so težave rešljive."

Klinični psiholog Nejc Stanovnik pojasnjuje, da na novoustanovljenem oddelku obravnavajo širok nabor nekemičnih oziroma vedenjskih zasvojenosti, ki vključujejo igre na srečo, pornografijo, spolnost, videoigre, družbena omrežja, nakupovanje in celo trgovanje s kriptovalutami.

Bolnišnični program za odrasle je zaživel oktobra lani na pobudo ministrstva za zdravstvo, nekaj mesecev po tem, ko so v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna začeli program za otroke in mladostnike z znaki digitalne zasvojenosti.

V šesttedenskem bolnišničnem zdravljenju v Idriji, ki mu sledi šesttedenska ambulantna obravnava, je bilo do zdaj vključenih 18 ljudi iz vse Slovenije, med njimi enajst moških in sedem žensk. Pri nekaterih zasvojenostih, na primer pri igrah na srečo, je zastopanost moških in žensk dokaj enaka, pri zasvojenosti s pornografijo prevladujejo moški, pri zasvojenosti z nakupovanjem pa ženske, v intervjuju navaja Nejc Stanovnik.

Pri nekemičnih zasvojenostih se človek ne omamlja z drogo ali alkoholom, temveč z dejavnostjo. Kako se lahko prostočasna zabava, kot je na primer igranje videoiger, razvije v zasvojenost in postane središčna točka življenja?

Vsa vedenja, ki nudijo užitek, na primer igranje videoiger ali iger na srečo, so zasvojljiva. Vemo tudi, da so nekatera vedenja bolj zasvojljiva kot druga, zlasti tista, ki posnemajo naravne nagone, kot je hranjenje ali spolnost. Ne poznam nikogar, ki bi bil recimo zasvojen z umivanjem zob, pa čeprav to počnemo iz dneva v dan; to nam pač ne nudi ugodja. Zabavna industrija dobro pozna psihološke mehanizme, kako ljudi čim bolj pritegniti k neki dejavnosti, saj ji to prinaša dobiček. In ko se ljudje veliko ukvarjajo z neko dejavnostjo, je tudi tveganje, da se razvije zasvojenost, veliko. Postopoma se namreč razvije toleranca, kar pomeni, da posameznik potrebuje vedno večjo količino oziroma intenzivnost dražljajev, da doseže enak učinek. To velja za igre na srečo in videoigre, a tudi za vse druge oblike nekemičnih zasvojenosti, kot so recimo pornografija, spolnost, prehranjevanje, digitalni mediji, nakupovanje, rekreacija, delo itn.

Zdrs v zasvojenost je torej tih in neopazen?

Da, pri zasvojenosti običajno govorimo o mavričnem prehodu. Ni tako, da bi se danes z nečim navdušeno ukvarjali, jutri pa bomo s tem že zasvojeni, ampak postopoma preidemo od sprejemljivega do čezmernega in na koncu zasvojenega vedenja. Meje, ko prestopimo iz ene stopnje v drugo, so zabrisane. Tukaj si pomagamo z diagnostičnimi merili. Pri sprejemljivem vedenju lahko v vsakdanjem življenju zelo dobro uravnavamo to, kar je treba narediti, in to, kar nam je v užitek. Lahko se torej ustavimo v nekem vedenju in si rečemo "saj mi je fino, ampak moram narediti še druge stvari, zato bom zaključil". Pri čezmernem vedenju imamo že težave z obvladovanjem svojega vedenja, vendar zaradi tega druga življenjska področja niso ogrožena. Ko se ukvarjamo z neko dejavnostjo, sicer zelo "noter pademo", povedano po domače, nismo pa ves čas osredinjeni samo nanjo. Pri zasvojenosti pa je prisotna neustavljiva želja, že kar sla po neki dejavnosti, ki je ne moremo več ustaviti. Ta dejavnost postane primarna stvar v življenju, vsa druga pomembna področja so odrinjena na stranski tir. Človek, zasvojen z videoigrami, bo na primer ves čas, tudi v šoli ali v službi, razmišljal o videoigrah, iskal priložnosti za igro in to bo tudi prva stvar, ki jo bo naredil ob prihodu domov.

Izguba nadzora je, kot pravite, tista meja, ki loči sprejemljivo ukvarjanje z neko dejavnostjo od zasvojenosti z njo?

Da, izguba nadzora je med ključnimi diagnostičnimi merili. Tudi če si postavimo omejitve, se jih ne zmoremo držati. Kot alkoholiki, ki si rečejo "samo en požirek", pa končajo pri več pijačah. Med merila se uvrščata tudi časovni dejavnik, se pravi čas, ki ga človek nameni neki dejavnosti, in konflikt s samim seboj ter z okolico. Zaradi obrambnih mehanizmov, ki so značilni za vse oblike zasvojenosti, človek svoje težave namreč velikokrat zanika ali pa jih zmanjšuje, tako da jih prej opazi okolica in ga nanje tudi opozarja. Če se nekdo zaradi svojega čezmernega vedenja torej začne prepirati s svojimi bližnjimi, je to zagotovo eden od opozorilnih znakov. Omenil bi še vztrajanje pri nekem vedenju kljub zavedanju škodljivih posledic in povečano toleranco. Pojavlja se tudi abstinenčna kriza, pri čemer pri nekemičnih zasvojenostih ne govorimo toliko o telesnih simptomih vzdržnosti, temveč bolj o razdraženosti, tesnobi, nespečnosti. Za postavitev diagnoze morajo biti omenjene težave prisotne najmanj eno leto. Če pa je vedenje zelo intenzivno in so vsa druga diagnostična merila izpolnjena, je to obdobje lahko tudi krajše. V tujini je sicer znan model štirih "c-jev" oziroma štirih ključnih diagnostičnih meril, kar je uporabno tudi za laike: craving (močna želja, sla), consequences (posledice), compulsion (prisilno vedenje) in control (izguba nadzora).

Nekateri ljudje lahko nadzirajo svoje vedenje vsaj omejeno obdobje. Je tudi to zasvojenost?

Pri vseh zasvojenostih, kemičnih in nekemičnih, je vedenje lahko epizodično, torej so tedni in meseci, ko imamo nadzor nad njim, in potem obdobja, ko ta nadzor povsem izgubimo. Lahko pa je zasvojeno vedenje prisotno ves čas, iz dneva v dan. Pri zasvojenostih, ki so epizodične, ljudje res zdržijo abstinenco neko obdobje, potem pa spet zaidejo v zasvojeno vedenje, in to zelo intenzivno, brez počasnega prehoda. Torej iz popolnega nadzora v stanje brez nadzora. Alkoholik recimo velikokrat reče, saj sem zdržal 40 dni brez alkohola, da, ampak 41. dan je bil spet pijan.

Je torej cilj zdravljenja popolna abstinenca? Psihiater Davor Bodor, ki v Zagrebu vodi dnevni bolnišnični program za zasvojene z igrami na srečo, pravi, da želijo pri bolnikih doseči popolno vzdržnost od hazardiranja.

Pri vedenjih, kjer je popolna vzdržnost mogoča, na primer pri igrah na srečo, videoigrah in pornografiji, je to ključnega pomena. Ljudje lahko svoja življenja in zasvojenost res najlažje obvladujejo z vzdržnostjo. Pri dejavnostih, kjer popolna abstinenca ni mogoča, na primer nakupovanju, prehranjevanju, spolnosti, digitalnih medijih, pa je pomembno, da ljudje zmorejo razločevati med vedenji, ki so še ustrezna, in tistimi, ki so že kompulzivna. V pomoč jim je lahko analogija s semaforjem. Zelena luč pomeni varno in nadzorovano vedenje, ko recimo posameznik, ki je bil zasvojen z nakupovanjem, brez težav nakupuje v trgovini z živili, ker mu to ne sproža sle po nakupovanju. Rumena luč, ki pomeni previdnost, se mu prižge, ko po elektronski pošti dobi sporočilo določenega proizvajalca oblačil in ga vleče v spletno trgovino. Rdeča luč, ki signalizira nevarnost kompulzivnega vedenja, pa zasveti, ko dobi sporočilo spletne trgovine, s katero je bil zasvojen. Tukaj velja popolna abstinenca. Vzdržnost je lahko torej samo "delna", ko na primer abstiniramo samo od določenih aplikacij na telefonu, ne pa od uporabe telefona na sploh.

V knjigi italijanskega pisatelja Marca Missirolija Ko bi imel vse se glavni junak Sandro, zasvojen s kartami, v igralnici po več neuspešnih poskusih nenadoma odloči, da je s kartanjem konec, zapusti prostor in se ne vrne več. Je veliko primerov, da se ljudje sami izkopljejo iz zasvojenosti?

Seveda, samozdravljenje je mogoče. So primeri, ko ljudje recimo pri alkoholu ali cigaretah v nekem trenutku rečejo "zdaj je pa dovolj", ampak potem se lahko zgodi, da to zasvojenost zamenja druga ali pa se ponovi ista. Dejavnost se zamenja, delovanje pa ostane enako, ker se ljudje niso naučili ustreznejših strategij spoprijemanja s stresom in življenjem na sploh. Zato na podlagi naših izkušenj iz alkohologije pravimo, da abstinenca ni cilj, ampak pogoj. Cilj je, da se ljudje naučijo živeti bolj funkcionalno. Temu v našem programu namenjamo veliko pozornosti.

Kemične in nekemične zasvojenosti so, glede na povedano, v nekakšnem "sestrskem" odnosu – ista družina, veliko podobnosti, a tudi razlike.

Na splošni ravni je razlika v tem, da so kemične zasvojenosti povezane z vnosom neke snovi v telo, recimo droge ali alkohola, nekemične pa s ponavljajočim se vedenjem. Zato jim tudi pravimo vedenjske zasvojenosti. Med obema je veliko prekrivanj na kognitivni in vedenjski ravni, podobna so tudi diagnostična merila. Na nevrobiološki ravni so vključeni enaki nevrotransmiterji in nagrajevalni dopaminski krog. Obe obliki zasvojenosti se začneta razvijati v mladostništvu oziroma mladi odrasli dobi. Ženske načeloma postanejo zasvojene pozneje v starosti, a se pri njih zasvojenost razvije hitreje, medtem ko je pri moških ta potek daljši, a po navadi prej pridejo v stik z zasvojenostjo. So pa telesni znaki pri nekemični zasvojenosti manj opazni kot pri kemični. Pri nekom, ki je pod vplivom alkohola, vam bo takoj jasno, v kakšnem stanju je. Pri nekom, ki je zasvojen z digitalnimi mediji, pa takrat, ko jih ne uporablja, to le s težavo prepoznate. Pri nekemičnih zasvojenosti je zato manj družbenih pritiskov, kar pomeni, da ljudje po navadi pozneje poiščejo pomoč.

Družba je torej strpnejša do nekemičnih zasvojenosti, čeprav so prav tako škodljive kot kemične?

Da, za družbo ste sprejemljivejši, če ste zasvojeni z neko dejavnostjo kot pa z neko snovjo. Poglejte na primer kazensko zakonodajo – veliko bolj sankcionira ljudi, ki vozijo pod vplivom alkohola, kot pa ljudi, ki se med vožnjo pogovarjajo po telefonu, pošiljajo sporočila, pregledujejo novice in videe.

Ali se kemične in nekemične zasvojenosti lahko med seboj prepletajo oziroma prehajajo ena v drugo?

Naše izkušnje in tudi študije iz tujine kažejo, da se zasvojenosti med seboj velikokrat prepletajo. Temu rečemo soobolevnost ali komorbidnost. Zelo pogosta je na primer kombinacija kokaina in iger na srečo ali pa alkohola in iger na srečo, kanabisa in družbenih omrežij ali kanabisa in videoiger. Pred časom so v tujini naredili raziskavo, s katero so pri ljudeh, ki so se zdravili za odvisnostjo od alkohola, preverjali, ali izpolnjujejo tudi diagnostična merila za nekemične zasvojenosti. Ugotovili so, da je takšnih primerov okoli 30 odstotkov. Obstaja torej velika verjetnost, da bodo ljudje, ki se spopadajo z eno zasvojenostjo, imeli še kakšno drugo ali pa iz ene zasvojenosti prešli v drugo. Na našem oddelku imamo bolnike, ki skačejo iz zasvojenosti v zasvojenost in v bistvu sploh ne poznajo treznega življenja.

Nekateri strokovnjaki menijo, da nekemična zasvojenost ni samostojna diagnoza, temveč le del širšega problema oziroma simptom druge duševne motnje.

Strinjal bi se, da je del širšega problema, vendar pa soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami ni nujna. Najpogostejša je povezava z depresijo, anksiozno motnjo ali osebnostno motnjo, pri čemer so te motnje lahko primarne, lahko pa je primarna tudi zasvojenost. Za človeka, ki je zasvojen z videoigrami, je na primer značilen socialni odmik, ki lahko spodbudi razvoj depresije. Ali pa se zaradi depresije začne zapirati med štiri stene in umikati v svet videoiger. V 10. izdaji mednarodne klasifikacije bolezni, ki jo v Sloveniji še uporabljamo, je sicer med nekemičnimi zasvojenostmi samostojna diagnoza le zasvojenost z igrami na srečo, v 11. izdaji pa poleg nje še zasvojenost z videoigrami. Druge nekemične zasvojenosti, na primer digitalna zasvojenost, se uvrščajo pod oznako druge motnje, vezane na zasvojenost. Naš oddelek je v osnovi psihoterapevtski, in ker je soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami pogosta, zdravimo vse motnje, s katerimi se posameznik spopada.

Ko omenjate duševne motnje – ali tudi pri nekemičnih zasvojenostih velja, da k njihovemu razvoju pripomore genetska nagnjenost?

Študije pravijo, da je lahko delež genetske predispozicije pri razvoju kemičnih in nekemičnih zasvojenosti do 50-odstoten. Nekaterim ljudem, ki imajo že genetsko manj dopamina, običajno življenje ni privlačno, potrebujejo intenzivnejše dražljaje. Se pravi, sprehod ni zanimiv, pogovor s prijatelji na kavi ni zanimiv, običajna spolnost ni zanimiva, ampak potrebujejo nekaj močnejšega; zato so tudi bolj podvrženi zasvojenostim. Velikokrat opažamo, da so zasvojeni tudi njihovi svojci, bodisi v primarni družini bodisi več generacij nazaj. Sicer pa si razvoj zasvojenosti, tako kot pri drugih duševnih motnjah, razlagamo z biopsihosocialnim modelom, torej sovplivanjem genetike, okolja in osebnostnih značilnosti. Pri slednjih je recimo dejavnik tveganja nevroticizem, ko človek doživlja veliko negativnih čustev, ko ima pesimistični pogled na življenje in skuša na vsak način ta čustva ublažiti. Glede vplivov okolja – pri posamezniku, ki je brez službe, v finančnih težavah ali z nerešenim stanovanjskim vprašanjem, je lahko beg v zasvojenost eden od načinov spoprijemanja s stisko.

Poglejva še nevrobiološke mehanizme zasvojenosti. Kakšno vlogo igra pri tem nevrotransmiter dopamin?

Gre za mehanizem nagrajevalnega kroga v možganih, značilen za vse oblike zasvojenosti, v katerem igrajo pomembno vlogo užitek, spomin in motivacija. Dopamin ima pomembno funkcijo pri užitku in motivaciji. Nekdo si recimo ogleda pornografski posnetek, pri čemer se mu zviša raven dopamina, ki sproži občutek ugodja. Njegovi možgani si ta užitek zapomnijo in si ga naslednjič znova želijo podoživeti. Pojavi se torej motivacija za ponovno ogledovanje posnetkov. To je prva faza zasvojenosti, ko se človeku razpoloženje izboljša. A naši možgani so nagnjeni k temu, da so v homeostazi oziroma v stanju ravnovesja. Če ves čas uporabljamo neko vedenje in ves čas dobivamo dopamin v možgane, se možgani na to navadijo in ga začnejo proizvajati manj. Posledično se naše razpoloženje poslabša. Ogledovanje pornografskih posnetkov ne daje več takšnega užitka, ampak postane nuja, da slabo razpoloženje preide v normalo. Na začetku nam zasvojeno vedenje torej nudi užitek, pozneje pa z njim odstranimo neugodje.

Kako hitro pa lahko prekinemo začaran krog patološke potrebe po dopaminu? Ali pri nekemičnih zasvojenostih sploh lahko govorimo o ozdravljivosti?

Pri ljudeh, ki so izkusili zasvojenost, ves čas obstaja nevarnost, da se ob stiku z neko snovjo ali vedenjem ta znova razvije. Tako da izraza, da je nekdo ozdravljen, običajno ne uporabljamo. K sreči so naši možgani nevroplastični, kar pomeni, da se lahko naučijo drugačnega vedenja, in tukaj igra pomembno vlogo abstinenca. Bolnišnični program, kot ga imamo v Idriji, je pomemben prav zato, ker jo lažje zagotavljamo kot v domačem okolju. Sicer pa v stroki govorimo o 90 dneh, ki so ključni za ponovno vzpostavitev ravnovesja. Da ni več toliko sle, ki človeka vleče v nefunkcionalno vedenje.

Koliko časa traja zdravljenje nekemične zasvojenosti po vašem programu?

V bolnišnici šest tednov, potem pa še šest tednov v ambulanti, ko so ljudje že v domačem okolju.

Je to dovolj? Sprašujem zato, ker na Hrvaškem zdravljenje zasvojenosti z igrami na srečo v dnevni bolnišnici traja tri mesece.

Ob oblikovanju programa smo upoštevali smernice ministrstva za zdravje glede časovnega okvira, hkrati pa smo se skušali približati tudi našemu programu na alkohološkem oddelku, ki traja 10 tednov. Izkušnje kažejo, da je šest tednov (pre)kratka doba, saj opažamo, da se spremembe začnejo pojavljati šele v četrtem oziroma petem tednu, ko ljudje počasi že končujejo program. Dogovarjamo se, da bi ga podaljšali na recimo 10 tednov. Ampak saj se že zdaj nekako približujemo 90 dnem, ker imamo šest tednov bolnišničnega zdravljenja, potem pa še šest tednov ambulantne obravnave.

Govorili ste že o biologiji nekemične zasvojenosti, kako pa jo obravnava psihologija?

Psiholog Mark D. Griffiths, velik strokovnjak za vse oblike zasvojenosti, pravi, da je pomembna komponenta zasvojenosti uravnavanje razpoloženja. Na splošno rečeno so nekatere strategije spoprijemanja s stiskami oziroma stresom usmerjene v uravnavanje čustev, druge pa v reševanje problema. In pri zasvojenih ljudeh so te strategije zelo usmerjene prav v uravnavanje negativnih čustev. Ob soočenju s problemom skušajo sebe predvsem pomiriti, medtem ko bi bilo bolj konstruktivno, če bi se usmerili v reševanje problema. Drugače je seveda v položaju, ki ga nimamo pod nadzorom, v primeru naravnih nesreč na primer, kjer je lahko do neke mere konstruktiven tudi ta čustveni del.

Misel, da se v stiski ne usmerimo zgolj v uravnavanje naših čustev, temveč predvsem v reševanje problema, se mi zdi pomembna.

Da, med zdravljenjem skušamo normalizirati negativna čustva in ljudem dopovedati, da je ob nekaterih težavah normalno, da se ne počutijo dobro, da so tesnobni, razočarani, jezni in da ni treba vedno reči "joj, ne smem se tako počutiti". Tudi negativna čustva imajo svojo funkcijo in nam nekaj sporočajo. V našem programu zato dajemo velik poudarek učenju zdravih načinov spopadanja z negativnimi čustvi, predvsem z reševanjem težav, lahko tudi s telesno ali ustvarjalno dejavnostjo, pogovorom itn.

In kot je v intervjuju za MMC poudarila psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, ljudje se moramo naučiti reševati težave tako, da si ne ustvarjamo novih.

Se strinjam. Ključno pa je po mojem mnenju tudi vzpostavljanje ravnovesja med prijetnimi in neprijetnimi dejavnostmi v vsakodnevni strukturi našega življenja. Torej da imamo dejavnosti, ki jih moramo narediti, čeprav niso prijetne, in tudi takšne, ki nas sproščajo in veselijo. Pri nekaterih ljudeh je več tega "moram", pri zasvojenih ljudeh pa več tega "želim", torej iskanja užitka in lahkih poti. Zato je uravnavanje med "moram" in "želim" zanje še posebej pomembno. Ena naših bolnic je na skupinski obravnavi denimo prišla do spoznanja: "Aha, se pravi, kar je lažje, ni nujno tudi najboljše." Da, težje poti so lahko konstruktivnejše od lažjih.

Nekemične ali vedenjske zasvojenosti zajemajo širok spekter dejavnosti. Katere oblike so v Sloveniji najbolj razširjene?

O tem nimamo veliko podatkov. Na podlagi študije, ki so jo naredili na vzorcu mladostnikov v Sloveniji, vemo, da se znaki zasvojenosti z videoigrami kažejo pri 10 odstotkih mladostnikov, zasvojenost z družbenimi omrežji pa pri osmih odstotkih mladostnikov. Zasvojenosti z družbenimi omrežji je več pri dekletih, z videoigrami pa več pri fantih. Raziskave v tujini razkrivajo, da je prevalenca zasvojenosti z družbenimi omrežji pri odraslih okoli petodstotna. Nekateri podatki tudi kažejo, da ima že vsak četrti posameznik znake digitalne zasvojenosti. Pri videoigrah se gibljemo pri okoli dveh odstotkih, pri zasvojenosti z igrami na srečo pri od 1,5 do treh odstotkov. Ne gre za visoke številke, a trendi se nakazujejo. Pri nas v Idriji najpogosteje obravnavamo zasvojenost z igrami na srečo in s pornografijo, a tudi s spolnostjo, z nakupovanjem, trgovanjem s kriptovalutami, z družbenimi omrežji.

Kje vse lahko ljudje, ki se spopadajo z eno od oblik nekemične zasvojenosti, poiščejo pomoč?

V okviru javnega zdravstva je naš program edini bolnišnični program v Sloveniji, namenjen zdravljenju nekemičnih zasvojenosti odraslih. Ustanovljen je bil na pobudo ministrstva za zdravje, ki je zaznalo potrebo po tovrstnem zdravljenju. Program smo začeli oktobra lani, oblikovali pa smo ga tudi na podlagi naših izkušenj iz dela v alkohologiji. V nekaterih drugih psihiatričnih bolnišnicah sicer tudi zdravijo tovrstne zasvojenosti, a v sklopu oddelkov za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Ambulantno zdravljenje imajo v Novi Gorici, kjer se ukvarjajo predvsem z igrami na srečo, in v Ljubljani. Zunaj zdravstva pa se z nekemičnimi zasvojenostmi ukvarja več nevladnih organizacij.

Je za sprejem na vaš oddelek potrebna napotnica psihiatra ali pa jo lahko napiše že osebni zdravnik? Stigma psihiatrije verjetno marsikoga odvrne od iskanja pomoči.

Za zdaj je potrebna napotnica psihiatra, kar je v resnici eden od razlogov, zakaj nas ljudje neradi poiščejo. Dogovarjamo se, da bi napotnico lahko napisal že osebni zdravnik. Sicer pa lahko vsi, ki jih zanima zdravljenje, pokličejo na naš dežurni telefon (041 481 566). Oglasil se bo eden od zaposlenih na oddelku, jim posredoval osnovne informacije o poteku zdravljenja in jih naročil na sprejem. Trenutno ni čakalne vrste. Med šesttedenskim bolnišničnim zdravljenjem so ljudje upravičeni do bolniške odsotnosti. Tiste, ki imajo akutna telesna in psihotična stanja ter izraženo samomorilnost, lahko vključimo v program, ko se njihovo stanje umiri.

Ali lahko na grobo ocenite, koliko zasvojenih se odloči za zdravljenje?

Če izhajam iz izkušenj, se za zdravljenje odloči le polovica ljudi, ki že iščejo informacije o zdravljenju pri nas. In upal bi si trditi, da ti, ki se zanimajo za zdravljenje, predstavljajo samo polovico tistih, ki imajo težave z zasvojenostjo. V naš program se je na primer do zdaj vključilo 18 ljudi, čeprav se jih je prijavilo veliko več, od 30 do 40. Pri zasvojenih je zelo prisotna razpetost med "bi – ne bi". Ko jih njihove družine recimo spodbudijo k iskanju pomoči, hitro obljubijo, da se bodo spremenili. Družine zasvojenih so nagnjene k temu, da jim verjamejo, in ko njihov pritisk popusti, se potem ljudje ne odločijo za zdravljenje. Njihova motivacija hitro upade tudi v primeru čakalnih dob, ko si rečejo "saj bomo zmogli sami". Na sploh je za zasvojenost značilno, da ljudje brez nekih pritiskov navadno ne iščejo pomoči. Je pa zdravljenje seveda prostovoljno.

Kakšna je struktura vaših bolnikov glede na starost in spol?

Od oktobra lani do zdaj smo imeli na zdravljenju 18 ljudi, od tega enajst moških in sedem žensk. Njihova povprečna starost je okoli 30 let. Imeli smo tudi že komaj polnoletne in starejše od 60 let, a večinoma gre za mlade odrasle moške. Na začetku je bila samo tretjina žensk, v zadnjem obdobju pa jih je že skoraj polovica. Pri nekaterih zasvojenostih, na primer pri igrah na srečo, je zastopanost moških in žensk dokaj enaka, malenkost več je moških, pri zasvojenosti s pornografijo prevladujejo moški, medtem ko pri zasvojenosti z nakupovanjem, pa naj bo to spletno nakupovanje ali v živo, prevladujejo ženske. Največ bolnikov imamo glede na geografsko lego Idrije sicer iz severnoprimorske regije, a veliko jih je tudi s štajerskega konca.

Ste razmišljali, da bi sledili hrvaški praksi dnevnega bolnišničnega programa, ko so ljudje dopoldne na zdravljenju, popoldne pa doma oziroma v službi, če je ne želijo prekiniti?

Podobno zamisel smo imeli tudi mi, vendar pa ima Idrija specifično lego in si težko predstavljam, da bi se nekdo iz Maribora vsak dan vozil v Idrijo na dnevno obliko zdravljenja. Pri nas imamo, kot sem že omenil, šesttedenski bolnišnični in šesttedenski zunajbolnišnični program. Prvotni predlog je predvideval, da bi bila oba programa dokaj neodvisna, tako da bi si lahko posameznik glede na svoje življenjske okoliščine in motivacijo izbral ali enega ali drugega. Vendar pa smo glede na zdajšnjo kadrovsko zastopanost večjo pozornost namenili bolnišničnemu programu, zunajbolnišnični program pa je postal podaljšek bolnišničnega. Se pravi, ljudje, ki zaključijo bolnišnični del, se po vrnitvi domov vključijo v ambulantno obravnavo in pridejo enkrat na teden k nam v skupinsko ali individualno obravnavo.

Kako številčna je vaša strokovna ekipa in katere strokovnjake vključuje?

Smo razmeroma majhen tim. Imamo delovni terapevtki, socialno delavko, diplomirane medicinske sestre, zdravstvene tehnike, sobnega zdravnika, sam pa sem klinični psiholog.

Ali tudi pri vas, tako kot v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer obravnavajo otroke in mladostnike, zasvojene z digitalno tehnologijo, velja digitalni odklop?

Da, digitalni odklop je pomemben tudi tukaj. Posamezniki, vključeni v zdravljenje, s seboj ne prinesejo digitalnih naprav oziroma če jih, jih shranimo in jih dobijo nazaj, ko končajo zdravljenje. Na oddelku imamo samo televizijo. V večernih urah je mogoč ogled dnevnoinformativne oddaje, enkrat na teden pa v okviru terapevtske obravnave tudi film s tematiko zasvojenosti. Če posameznik potrebuje računalnik, recimo pri iskanju zaposlitve, ga lahko uporabi v sklopu delovne terapije ob navzočnosti delovnega terapevta.

Stiki z bližnjimi pa so dovoljeni?

Seveda. Na oddelku imamo stacionarni telefon, ki je v uporabi v prostem času popoldne. Takrat so dovoljeni tudi obiski. Poleg tega so svojci vabljeni enkrat na teden v psihoedukativno in psihoterapevtsko skupino. Njihovo vključevanje v program je pomembno, saj imajo svoj delež pri razvoju in vzdrževanju zasvojenosti. Možnosti izhodov domov med zdravljenjem za zdaj ni, v primeru podaljšanja programa pa bi bilo to mogoče konec tedna v drugi polovici zdravljenja.

Na Rakitni so v pogovoru posebej opozorili, kako pomembno je za otroke in mladostnike, da se naučijo vzpostaviti strukturo dneva. Kakšna je dnevna rutina pri vas v Idriji?

Vzpostavljanje strukture dneva je eden od pomembnih dejavnikov zdravljenja, saj vemo, da jo ljudem z zasvojenostjo primanjkuje. Naš program je zato zelo strukturiran. Na začetku se ljudje počutijo kar preplavljeni z urnikom, ob koncu zdravljenja pa velikokrat rečejo, da bi si želeli to strukturo prenesti tudi v domače okolje. Jutranja rutina se začne ob 6.30. Zatem je čas za osebno higieno in jutranjo telovadbo, sledijo zajtrk, delovnoterapevtske dejavnosti, psihoterapevtska skupina, sestanek terapevtske skupnosti in kosilo. Po kosilu se ljudje znova vključijo v delovnoterapevtske dejavnosti, ustvarjalne in športne dejavnosti. Udeležujejo se tudi edukativnih skupin s področja zasvojenosti, higiene spanja itn. Popoldanski prosti čas lahko izrabijo za stike z domačimi, v večernem času pa jih spodbujamo, da sodelujejo pri ustvarjanju družabnih dogodkov.

Katere psihoterapevtske pristope uporabljate pri zdravljenju nekemičnih zasvojenosti?

Naš oddelek sloni na načelih vedenjsko-kognitivne terapije, ki je tudi sicer prva izbira za zdravljenje zasvojenosti; dopolnjujemo jo s sistemsko družinsko terapijo in analitskimi skupinami. Ampak osnova je vedenjsko-kognitivna terapija, pri kateri dajemo poudarek prepoznavanju in spreminjanju škodljivih miselnih in vedenjskih vzorcev, da bi ljudje opustili zasvojenost in jo nadomestili s funkcionalnejšimi vedenji.

Kakšen je odziv ljudi, ko končajo obravnavo na vašem oddelku?

Večina bolnikov je s programom zelo zadovoljna. Včasih se pošalimo, da bi jih bilo dobro slikati ob prihodu na oddelek in potem tudi ob odhodu, saj so že izrazi na njihovih obrazih precej drugačni. Je pa tako, da so zdrsi in ponovitve ena od značilnosti zasvojenosti. Nekateri potrebujejo tudi večkratno zdravljenje in to možnost pri nas imajo. Ob koncu obravnave jih spodbudimo, da nas pokličejo, če opazijo, da znova drsijo v zasvojenost, tako da se lahko dogovorimo ali za ponovitev bolnišničnega zdravljenja ali za ambulantno obravnavo.

Za vami je leto dni dela. Kaj se je v programu izkazalo za dobro in kje bi bilo morda treba vnesti spremembe?

Kot ugotavljamo, je naš program vsebinsko kakovosten, a prekratek. To je njegova šibka točka, še posebej glede na to, da je večina bolnikov komorbidnih, se pravi, da imajo poleg zasvojenosti še druge motnje. To zahteva drugačno vrsto intenzivnosti in trajanja zdravljenja. Dobro bi tudi bilo, če bi lahko vzpostavili skupine za ljudi, ki so sicer že zasvojeni z neko dejavnostjo, a so še dokaj funkcionalni v svojem okolju, in ki si zaradi službenih obveznosti ali družinskih razmer ne morejo privoščiti šesttedenske odsotnosti v okviru bolnišničnega zdravljenja.

Mladi, ki doma ždijo pred zasloni tudi po več ur na dan in pri tem zanemarjajo šolo, prijatelje, obšolske dejavnosti, prehranjevanje, spanje in higieno, med bivanjem na Rakitni ob pomoči strokovnjakov in sodelovanju staršev spoznavajo drugačen življenjski ritem in drugačne načine preživljanja prostega časa. Na podlagi pridobljenih izkušenj lahko ob vrnitvi v "običajno" življenje ob podpori domačih vztrajajo pri uravnoteženi uporabi digitalne tehnologije in zdravem življenjskem slogu.

Javni zdravstveni zavod Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna izvaja družinski program Digitalni detox v sodelovanju z Logoutom, centrom pomoči pri čezmerni rabi interneta, od aprila leta 2023. Kot pojasnjuje direktorica zdravilišča Romana Rasperger Kos, so v preteklosti na Rakitni zdravili otroke z dihalnimi težavami, leta 2007 pa so se preusmerili na področje duševnega zdravja. Že pred epidemijo covida-19 so po njenih besedah strokovnjaki ugotavljali, da mladi preživijo pred zasloni preveč časa, kar nekaterim povzroča resne težave. Zato so združili terapevtsko znanje, ki ga razvijajo na Rakitni v okviru programov s področja duševnega zdravja mladih, in znanje o digitalni zasvojenosti, ki ga širijo v nevladni organizaciji Logout že več kot deset let. Posebnost programa je, da vključuje tudi terapijo s pomočjo živali.

Pot na Rakitno se za otroke in mladostnike začne v Logoutu, ki ima enote v Ljubljani, Kranju, Kopru in Celju. Poslanstvo te organizacije je izboljšanje počutja v digitalnem okolju za vse ljudi, zlasti mlade. Ukvarjajo se z različnimi oblikami digitalne zasvojenosti: z videoigrami, družbenimi omrežji, s spletno pornografijo, spletnim nakupovanjem, spletnimi igrami na srečo, z brskanjem za informacijami in s kombinacijami vseh teh zasvojenosti, našteva Živa Ahac, socialna delavka in strokovna sodelavka Logouta.

Kot pojasnjuje, je Logout vstopna točka za program Digitalni detox. "Mi smo tisti, ki presodimo, ali bi bil program primeren za družino, jo pripravimo na Rakitno in jo spremljamo med tritedenskim bivanjem otroka v zdravilišču in po njegovi vrnitvi domov."

Pomoč večinoma poiščejo starši, a tudi mladostniki sami: "Imeli smo primer, ko nas je neko dekle poklicalo in reklo, da hoče čim prej na Rakitno, ker ne more več tako živeti, kot je živelo do zdaj. Niso pa vsi tako motivirani. Nekateri se upirajo vključitvi v program in ga dojemajo kot kazen."

Program Digitalni detox je namenjen otrokom in mladostnikom od 11. do vključno 18. leta starosti iz vse Slovenije, ki kažejo znake zasvojenosti z digitalnimi dejavnostmi.

Večinoma gre za videoigre, s katerimi so bolj zasvojeni fantje, in za družbena omrežja, kot so Tik Tok, Instagram, WhatsApp, Snapchat, Facebook, od katerih so bolj odvisna dekleta. "Ampak tudi veliko deklet igra videoigre in tudi veliko fantov uporablja družbena omrežja. Vedno bolj opažamo, da je vse prepleteno, da sicer neka dejavnost prevladuje, ampak so še druge zraven. Imamo recimo mladostnika, ki je zasvojen z igranjem videoiger, hkrati pa veliko gleda Tiktok in pornografijo," razlaga Živa Ahac iz Logouta. Po njenih besedah mladi največ uporabljajo pametne telefone in računalnike, manj pa tablice, konzole in očala za virtualno resničnost.

Do zdaj so imeli na Rakitni že 40 otrok in mladostnikov, od tega 28 fantov in 12 deklet. 25 jih je bilo osnovnošolcev, starih 13, 14 in 15 let, ter 15 srednješolcev, starih 16 in 17 let.

"Velikokrat gre za otroke, ki so socialno manj spretni ali pa niso sprejeti v razredu oziroma v družini in se zatekajo pred zaslone po čustveno podporo. Ali pa tam iščejo stike, ker lahko na spletu lažje nadzorujejo komunikacijo kot v živo. Takšne otroke, ki ne poznajo zdravih oblik spopadanja s težavami, ki nimajo konjičkov in socialne mreže, digitalna tehnologija hitreje zasvoji."

In kako poteka napotitev? Starši pridejo z otrokom ali mladostnikom najprej na uvodni posvet v Logout, kjer strokovnjaki presodijo, ali bi bil program Digitalni detox primeren za družino. Če je, napišejo predlog, na podlagi katerega pediater izda napotnico. "Mi pa tukaj ne postavljamo diagnoze," poudari Živa Ahac.

Digitalna zasvojenost ne v Sloveniji ne v tujini (še) ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni. "Gre za mlado motnjo, kar pomeni, da se šele v zadnjem času strokovnjaki bolj poglobljeno ukvarjamo z njenimi značilnostmi in se postopoma razvijajo programi pomoči. Trenutno uporabljamo diagnostična merila za prepoznavanje odvisnosti od igranja spletnih videoiger. Vedno več pa je dokazov, da gre za eno izmed nekemičnih odvisnosti," pojasnjuje otroška in mladostniška psihiatrinja Jerneja Maček, strokovna vodja Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna.

Za diagnosticiranje digitalne zasvojenosti mora otrok ali mladostnik izpolniti določena diagnostična merila. Eno najpomembnejših je, ali uporaba digitalnih tehnologij ovira njegovo delovanje oziroma ogroža njegov razvoj. "Diagnostična merila, ki jim sledimo, so prezasedenost z uporabo spleta, odtegnitvena simptomatika, ki jo sproži zmanjšana uporaba spleta, in pojav tolerance, to je vedno večje potrebe po neki spletni dejavnosti. V anamnezi so tudi neuspešni poskusi zmanjšanja časa, preživetega na spletu, in izguba zanimanja za druge dejavnosti," našteva psihiatrinja Maček.

In nadaljuje: "Gre za kontinuirano čezmerno uporabo spleta, ne tu pa tam kakšen dan ali pa recimo med počitnicami, ampak za stopnjevanje časa, preživetega na spletu. Prisotna je tudi manipulacija, ko skušajo otroci prikazati, da je čas, ko so pred zasloni, veliko krajši. V obravnavah imamo recimo otroke, ki se ponoči zbujajo in igrajo videoigre, pa starši tega ne vedo. Potem so podnevi zelo zaspani in imajo težave s koncentracijo, lahko jim pade učni uspeh ali pa začnejo izostajati od pouka."

Eden od simptomov je tudi poslabšanje razpoloženja. "Kadar jim starši skušajo omejiti čas na zaslonih, lahko opažamo depresiven pomik razpoloženja, razdražljivost in tesnobnost, samopoškodbeno vedenje ter tudi grožnje s samomorom. Otroci so lahko agresivni do staršev in žal imamo velikokrat občutek, da se jih starši že bojijo," razkriva Jerneja Maček.

Nekateri otroci, vključeni v program, imajo neprepoznane in nezdravljene pridružene motnje, kot so hiperkinetična motnja, avtizem, depresija, anksiozne motnje, ki so dejavnik tveganja za razvoj digitalne zasvojenosti, še pojasnjuje psihiatrinja.

Digitalno zasvojeni otroci in mladostniki lahko preživijo pred zasloni ure in ure. "Od tri do dvanajst ur na dan," opozarja Živa Ahac iz Logouta.

"Veliko družin pride k nam preventivno, da preverijo, kakšne so smernice za uporabo digitalnih naprav, večina pa takrat, ko že ugotovijo, da je otrokov povprečni čas pred zaslonom osem, devet ur na dan, kar je zelo, zelo veliko. Smernice zdravniške zbornice za uporabo digitalnih tehnologij poudarjajo, da za otroke do drugega leta sploh ni priporočljiva uporaba zaslonov, potem pa postopoma s starostjo oziroma zrelostjo otroka vedno več. Ampak za nikogar, ne za otroka ne za odraslega, ni priporočljivo, da bi bil pred zasloni več kot dve uri na dan za zabavo. Seveda ob predpostavki, da dovolj spi, se zdravo prehranjuje, razvija odnose z bližnjimi, se giblje, ima konjičke in je uspešen na šolskem ali delovnem področju. Pri uravnoteženi uporabi digitalne tehnologije torej vsa življenjska področja dobijo ustrezno pozornost in potem za zabavo manjši del dneva preživimo pred zasloni. Pri čezmerni rabi se že kažejo znaki zasvojenosti, a vsakdanje dejavnosti še niso ogrožene, medtem ko je pri zasvojenosti uporaba digitalne tehnologije povsem nenadzorovana, druga življenjska področja, kot je na primer šolanje, pa resno ogrožena,” še pojasnjuje Ahac.

Starše najpogosteje zaskrbi prav zaradi slabih ocen ali izostajanja iz šole. "Vtis je, da šele takrat začnejo težave pri otroku jemati resno. Včasih starši tudi napačno dojemajo naš program kot ukrep za kaznovanje. Vendar tukaj zelo poudarjamo pomen motivacije tako pri otrocih kot pri starših za vključitev v program. Treba je vedeti, da je ta zahteven za vso družino in posega dlje od šolskega uspeha v samo duševno zdravje. Težave z uporabo digitalnih naprav, zaradi katerih starši poiščejo pomoč, so namreč lahko le vrh ledene gore porušenih družinskih odnosov," opozarja psihiatrinja Jerneja Maček.

Otroci, pri katerih prevladuje izrazita nemotiviranost ali imajo akutna telesna in psihiatrična obolenja, se ne morejo vključiti v program. A to ne pomeni, da bodo ostali brez pomoči, zatrjuje Živa Ahac iz Logouta. V tem primeru družini ponudijo drugačno obliko podpore ali pa počakajo, da se motivacija za vključitev v program pri otroku razvije.

Prvi teden na Rakitni je za otroke in mladostnike najtežji, saj jim digitalni odklop – nimajo ne telefona ne računalnika ne televizije – velikokrat sproži negativna čustva. "Z zaslonom si namreč zelo preprosto izboljšajo počutje za krajši čas, a dolgoročno ne rešijo težav, temveč jih samo zamaskirajo. Zato pri odklopu pogosto pride do negativnih razpoloženj, ker ko ugasnejo zaslone, vse prikrito pride na dan," pravi Ahac.

Stiska je lahko tako močna, da otrok oziroma mladostnik program predčasno zapusti. A takšnih primerov do zdaj ni bilo veliko. Imeli pa so tudi tri mladostnike, ki so bivanje na Rakitni na svojo željo podaljšali še za tri tedne, se spominja Martina Kuzman, psihologinja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.

Tudi sama ugotavlja, da so otroci in mladostniki ob prihodu na Rakitno običajno brezvoljni, nemotivirani, zdolgočaseni: "Največkrat imajo zelo porušeno strukturo dneva ter zamenjujejo dan in noč. Najzanimiveje je, da veliko spijo. Na drugih programih je običajno zvečer živahno, na oddelku detoksa pa sta mir, tišina, vsak je v svoji postelji že ob 21. uri. Pa tudi čez dan velikokrat poročajo, da so utrujeni, da jim je dolgčas in da bi šli počivat. Dolgčas v bistvu premagujejo s tem, da se umikajo v sobe in spijo," pojasnjuje.

"Otroci doma preživijo pred zaslonom tudi po več ur na dan, 10 ur je že kar običajno. Starši poročajo, da so zaprti v sobo in da se ne pogovarjajo, kot da jih ne bi bilo. Če hočejo z njimi priti v stik, jih otroci odrivajo od sebe." Ob tem nimajo redne prehrane ali pa se prehranjujejo kar pred zaslonom, nekateri celo pozabijo, da je treba iti na stranišče, zanemarjajo osebno higieno, opuščajo prostočasne dejavnosti in izostajajo iz šole.

Struktura dneva je zelo pomembna, in ker je pri digitalno zasvojenih otrocih in mladostnikih običajno porušena, je program oblikovan tako, da se začne z jutranjo in konča z večerno rutino. "Običajno dan začnejo s sprehodom, tudi z dežniki po dežju, ali pa z jutranjo telovadbo, potem pa sledijo različne dejavnosti. Zvečer se pogovorijo o tem, kaj se je dogajalo čez dan, takrat je tudi čas za pisanje dnevnika in sprostitev," razlaga psihologinja Kuzman. Kot pravi, vzpostavljanje strukture otrokom in mladostnikom na začetku povzroča kar precej težav, a na koncu priznavajo, da bi bilo dobro, če bi jo imeli tudi doma.

Rakitna, ugnezdena v naravno okolje, ponuja različne možnosti za sprostitev. Otroci in mladostniki se udeležujejo ustvarjalnih delavnic in športnih dejavnosti, ki so za marsikaterega od njih pravo odkritje, saj so doma pred zaslonom zatrli vse svoje interese.

Posebnost programa Digitalni detox na Rakitni je terapija z živalmi, ki otroke ob navzočnosti terapevtke pomirjajo ter jih učijo potrpežljivosti in nežnosti. Lučaj od glavnega zdraviliškega poslopja je jahalni center, zgrajen z donatorskimi sredstvi Norveške, z dvema konjema in družino hrčkov, za bližnjo ograjo meketajo himalajske koze, zraven se pasejo tri alpake.

A tudi tukaj sprva ne gre vedno vse gladko. "Marsikateri otrok ali mladostnik je na začetku tako otopel, da odklanja stike z živalmi, ko pa zavore postopoma popustijo, so mu v veliko veselje,” razkriva psihologinja.

Pomemben del terapevtske obravnave je učenje socialnih veščin. "Otroci, mladostniki, ki prihajajo k nam, imajo težave pri druženju v živo, navajeni so namreč komunicirati prek zaslonov. Tukaj pa jih življenje v skupini spodbuja k prijateljevanju, tudi prek različnih dejavnosti. In prav to, da imajo priložnost spoznati nove prijatelje in se z njimi povezati, na koncu zelo pohvalijo. Lahko bi rekla, da je spoznanje, kako dragoceni so stiki v živo, eden od najpomembnejših dosežkov progama Digitalni detox," je prepričana Martina Kuzman.

Strokovna ekipa v Mladinskem klimatskem zdravilišču Raktina je raznolika in vključuje psihologe, zdravnike, specialista otroške in mladostniške psihiatrije, medicinske sestre, zdravstvene tehnike, delovno terapevtko, terapevtko, ki dela s konji, športnega pedagoga, likovno pedagoginjo ter socialno delavko.

Obravnava otrok je individualna in skupinska s psihoedukacijskimi in pogovornimi terapevtskimi skupinami, na katerih se z mladostniki pogovarjajo o njihovih stiskah in jih seznanjajo z zdravo uporabo digitalnih naprav.

Ker otroci in mladostniki na Rakitni nimajo svojih telefonov, imajo zvečer možnost, da so v stiku s starši po hišnem telefonu. S starši se srečujejo ob petkih, ko strokovnjaki iz Logouta na Rakitni vodijo skupino za starše, najprej brez otrok in potem še ob njihovi navzočnosti.

Konec drugega tedna imajo na Rakitni tako imenovani terapevtski vikend, ko otroci in mladostniki v petek popoldne skupaj s starši odidejo domov in se vrnejo v ponedeljek zjutraj. Starše na ta izhod pripravijo v Logoutu, otroke pa na Rakitni. "Predlagamo jim nekatere dejavnosti, tudi sami načrtujejo, kaj bodo počeli. Digitalnih naprav naj ne bi uporabljali in starše zelo spodbujamo, da dejansko ne popustijo pri tem. Moram reči, da nimamo slabih izkušenj," pravi psihologinja Kuzman.

Na Rakitni poteka tudi pouk, in sicer poldrugo uro na dan, seveda brez računalnikov, samo s knjigami in zvezki, pojasnjuje. "Veliko otrok ne hodi več v šolo, zato si prizadevamo, da znova pridejo v stik z njo. Tisti, ki pa jo še obiskujejo, lahko na Rakitni vzdržujejo šolsko kondicijo."

Medtem ko je otrok ali mladostnik na Rakitni, se z njegovimi starši ukvarjajo v Logoutu.

"Enkrat na teden se s starši v naših prostorih pogovarjamo o njihovi vlogi pri razvoju digitalne zasvojenosti pri otroku in kako ravnati, da bi se spremembe, dosežene na Rakitni, doma obdržale," pravi Živa Ahac iz Logouta. "Dober pristop je, da se starši zanimajo za otrokovo digitalno dejavnost, ob tem seveda, da so tudi sami dober zgled ter da pravočasno uvajajo pravila in dogovore glede uporabe digitalnih naprav. Starši so tisti, ki morajo postavljati meje, ker se otroci ne morejo sami omejevati in se tudi ne bodo. Hkrati morajo poskrbeti, da otroci dovolj spijo, se zdravo prehranjujejo in dejavno preživljajo prosti čas, tudi z družino."

"Starši so vzor," pritrjuje psihologinja Martina Kuzman. "Otroci so zelo kritični in velikokrat rečejo, da se starši jezijo nanje zaradi pretirane rabe digitalnih naprav, sami pa delajo enako – telefon imajo ves čas pri sebi, in ko zazvoni, se takoj oglasijo." Nekateri starši imajo velikokrat tudi odklonilen odnos do določenih digitalnih dejavnosti, na primer do igranja videoiger, ne vidijo pa časa, ki ga sami preživijo pred televizijo, dodaja Živa Ahac.

Kot pojasnjuje, se obravnava otrok in mladostnikov z njihovim prihodom domov ne konča. V Logoutu sledita še najmanj dve srečanji z družino, prvo po enem ali dveh tednih, drugo po treh mesecih. "Po potrebi se z družino sestanemo tudi večkrat oziroma se potem ta družina ali mladostnik vključi v enega od naših svetovalnih programov, tako da jim nudimo podporo v domačem okolju."

Ključnega pomena pri tem, ali bo mladostnik zmogel vztrajati pri pozitivnih spremembah, doseženih na Rakitni, so prav starši. “Vemo, da je zdravljenje kakršne koli odvisnosti dolgotrajen proces. Ko se bo otrok vrnil domov, bo potreboval podporo staršev. Ne gre namreč zgolj za to, da se otrok vključi v program in se po treh tednih vrne z nekimi spremembami v vedenju, ampak jih je treba doma tudi utrjevati," opozarja psihiatrinja Jerneja Maček.

Program Digitalni detox je mlad, zato na Rakitni in v Logoutu izkušnje še nabirajo.

"Opazili smo, da se otrokom in mladostnikom uredi ritem spanja, tudi osebne higiene, nekateri na novo odkrijejo ali pa se znova lotijo dejavnosti, ki so jih včasih radi počeli, posledično se skrajša čas, preživet pred zasloni. Starši velikokrat pravijo, da se je otroku vrnila življenjska energija, da se je začel pogovarjati, ljudi gleda v oči, postal je družaben, vrnil se je v šolo, sam od sebe pelje psa na sprehod, kar se prej ni nikoli zgodilo," z nasmehom pove Živa Ahac iz Logouta.

"Digitalna tehnologija je tukaj in naučiti se moramo živeti z njo," končuje. "Ob zdravi, uravnoteženi rabi nam je lahko v korist. A kadar jo uporabljamo čezmerno, se vsi njeni pozitivni učinki izničijo."

Medtem ko so kemične zasvojenosti povezane z vnosom psihoaktivnih snovi v telo, se nekemične zasvojenosti nanašajo na vedenja, ki jih ljudje ne zmorejo več obvladovati. Od tod tudi poimenovanje vedenjske zasvojenosti. Povezane so z igrami na srečo, videoigrami, pornografijo, spolnostjo, nakupovanjem, delom, rekreacijo, celo s trgovanjem s kriptovalutami. Vsaka dejavnost, ki prinaša užitek, je zasvojljiva, pojasnjuje Nejc Stanovnik, klinični psiholog na novoustanovljenem oddelku za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti odraslih v Psihiatrični bolnišnici Idrija.

V okviru nekemičnih zasvojenosti postaja vse večji javnozdravstveni izziv tako pri mladostnikih kot odraslih postaja digitalna zasvojenost. Vključuje spletne dejavnosti prek pametnih telefonov, računalnikov in tablic, na primer brskanje po novicah in blogih, spremljanje družbenih omrežij, spletnih klepetalnic in elektronske pošte, igranje spletnih videoiger in iger na srečo, gledanje videoposnetkov in pornografskih vsebin, spletno nakupovanje itn.

Kemične in nekemične zasvojenosti imajo veliko skupnih značilnosti, poudarja britanski strokovnjak Mark D. Griffiths, udeleženec lanske konference o nekemičnih zasvojenosti na Brdu pri Kranju. Tako kot narkoman potrebuje čedalje večji odmerek droge, tudi posameznik z vedenjsko zasvojenostjo potrebuje vedno večjo intenzivnost ali količino dejavnosti, da doseže pričakovano stopnjo zadovoljstva oziroma sprostitve.

Med seboj se pogosto prepletajo: "Temu rečemo soobolevnost oziroma komorbidnost. Zelo pogosta je na primer kombinacija kokaina in iger na srečo ali pa alkohola in iger na srečo, kanabisa in družbenih omrežij ali kanabisa in videoiger. Pred časom so naredili raziskavo, kjer so pri ljudeh, ki so se zdravili za odvisnostjo od alkohola, preverjali, ali izpolnjujejo tudi diagnostična merila za nekemične zasvojenosti. Ugotovili so, da je takšnih primerov okoli 30 odstotkov, razkriva Nejc Stanovnik. Pogosta je tudi soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami, zlasti z depresijo, anksiozno motnjo in osebnostno motnjo.

A čeprav so nekemične zasvojenosti prav tako škodljive kot kemične, je družba, kot pravi Stanovnik, do njih strpnejša. "Pri nekom, ki je pod vplivom alkohola, vam bo takoj jasno, v kakšnem stanju je. Pri nekom, ki je zasvojen z digitalnimi mediji, pa takrat, ko jih ne uporablja, to le s težavo prepoznate. Pri nekemičnih zasvojenostih je zato manj družbenih pritiskov, kar pomeni, da ljudje običajno pozneje poiščejo pomoč."

Seveda pa ne postanejo vsi, ki se zavzeto ukvarjajo z neko dejavnostjo in ob njej uživajo, tudi zasvojeni z njo. Tisto, kar loči običajen užitek od zasvojenosti, je po besedah hrvaškega psihiatra Davorja Bodorja, ki vodi dnevno bolnišnico za zasvojene z igrami na srečo v Zagrebu, izguba nadzora nad lastnim vedenjem. Zasvojenemu posamezniku postane določena dejavnost pomembnejša od vseh drugih interesov oziroma življenjskih opravil in se ji kljub zavedanju škodljivih posledic ne more odpovedati.

Medtem ko nevrobiološke razlage zasvojenosti izhajajo iz vloge nagrajevalnega kroga z dopaminom, psihologi zasvojenost razumejo kot način uravnavanja čustev. Zasvojeni ljudje se skušajo ob spopadanju z življenjskimi težavami predvsem pomiriti, čeprav bi bilo bolj konstruktivno, če bi se usmerili v reševanje problema, poudarja Nejc Stanovnik. Med tritedenskim bolnišničnim zdravljenjem v Idriji, ki mu sledi tritedenska ambulantna obravnava, zato skušajo negativna čustva normalizirati in ljudi naučiti načinov za zdravo spopadanje z njimi in življenjen na sploh. Pri tem izhajajo iz vedenjsko-kognitivne terapije s poudarkom na prepoznavanju in spreminjanju škodljivih miselnih in vedenjskih vzorcev.

Za diagnozo nekemične zasvojenosti je pomembno, da posameznikovo vedenje povzroča resno oviranost na vseh življenjskih področjih v obdobju najmanj 12 mesecev. Kot navaja NIJZ, je lahko to obdobje tudi krajše, če so izpolnjena vsa diagnostična merila oziroma v primeru hujših znakov in simptomov:
- nezmožnost nadzora nad vedenjem;
- določena dejavnost prevzame središčno vlogo v življenju posameznika;
- pojav tolerance, izražene s potrebo po vedno večjem odmerku dejavnosti za doseganje enako nagrajujočega učinka;
- odtegnitveni telesni in duševni simptomi;
- konflikti z bližnjimi, ki skušajo omejiti izvajanje problematičnega vedenja;
- beg pred resničnostjo (eskapizem);
- hiter ponoven razvoj zasvojenosti po daljšem obdobju neizvajanja dejavnosti.

Mednarodna klasifikacija bolezni MKB-10, ki še velja v Sloveniji, med bolezni uvršča samo zasvojenost z igrami na srečo, prav tako Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj DSM-5. Novejša različica MKB-11 kot bolezen prepoznava tudi zasvojenost z videoigrami; v kategorijo drugih motenj pa uvršča zasvojenosti z drugimi vrstami vedenj, če imajo podobne znake in simptome kot omenjeni dve zasvojenosti.

A zdravstvenih težav ne povzroča zgolj zasvojenost, temveč tudi čezmerno izvajanje dejavnosti, ki sicer ne dosega meril zasvojenosti. Klinični psiholog Nejc Stanovnik govori o mavričnem prehodu brez jasno začrtanih mej: "Pri sprejemljivem vedenju lahko na primer zelo dobro uravnavamo to, kar je treba narediti, in to, kar nam je v užitek. Lahko se torej ustavimo v nekem vedenju in si rečemo: 'Saj mi je fino, ampak moram še druge stvari narediti in bom zaključil.' Pri čezmernem vedenju imamo že težave z nadzorom, vendar zaradi tega druga življenjska področja niso ogrožena. Ko se ukvarjamo z neko dejavnostjo, sicer zelo "pademo noter", povedano po domače, nismo pa ves čas osredinjeni samo nanjo. Pri zasvojenosti pa je prisotna neustavljiva želja, že kar sla po neki dejavnosti, ki je ne moremo več nadzorovati."

Zdravljenje nekemične zasvojenosti

Zdravljenje nekemičnih zasvojenosti je dolgotrajen proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave. Naslednji korak je iskanje pomoči, navaja NIJZ.

Ker zasvojenost predstavlja trpljenje tako za zasvojenca kot za njegove bližnje, je pomembno pomoč poiskati čim prej in izstopiti iz spirale nadaljnjega propadanja, opozarja hrvaški psihiater Davor Bodor. Zgodnejša obravnava namreč običajno pomeni hitrejše in temeljitejše okrevanje.

Posameznik, ki čuti, da mu neko pretirano vedenje povzroča stisko, se lahko obrne na svojega osebnega zdravnika (oziroma pediatra za otroke in mladostnike), lahko pa se oglasi, tudi brez napotnice, v centru za duševno zdravje odraslih oziroma otrok in mladostnikov v okviru zdravstvenega doma.

V letu 2023 sta bila v Sloveniji vzpostavljena dva nova javnozdravstvena programa za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti, in sicer prvi bolnišnični program za odrasle v Psihiatrični bolnišnici Idrija in program Digitalni detox za otroke in mladostnike v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna v sodelovanju z nevladno organizacijo Logout, centrom pomoči pri čezmerni rabi interneta.

Pomoč ponujajo tudi nekatere druge nevladne organizacije.

Zasvojenost z igrami na srečo

Zasvojenost z igrami na srečo je vzorec vztrajnega ali ponavljajočega se igranja iger na srečo, ki vodi v pomembno klinično poslabšanje ali stisko, navaja Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj DSM-5.

Po definiciji zajema najmanj štiri od naslednjih devetih meril v obdobju 12 mesecev:
- potreba po igranju iger na srečo z vse večjo količino denarja za dosego enake ravni zadovoljstva;
- nemir ali razdražljivost ob poskusih zmanjšanja ali prenehanja igranja;
- večkratni neuspešni poskusi obvladovanja, zmanjšanja ali prenehanja igranja;
- neprekinjeno razmišljanje o igranju;
- pogosto igranje iger na srečo za pobeg ali razbremenitev neprijetnih čustev;
- ob izgubi denarja hitra vrnitev k igranju z namenom nadomestitve izgub;
- pogosto laganje z namenom prikrivanja razsežnosti igranja;
- ogrožanje ali izguba pomembnega odnosa ali kariernih priložnosti zaradi igranja iger na srečo;
- zanašanje na denarno pomoč drugih za lajšanje finančnih težav, povzročenih z igranjem.

Po podatkih Nacionalne raziskave o tobaku, alkoholu in drugih drogah iz leta 2018, ki jo je NIJZ objavil v publikaciji Nekemične zasvojenosti v Sloveniji, je med anketiranci med 15. in 64. letom starosti 18,4 odstotka takih, ki so v zadnjih 12 mesecih igrali igre na srečo za denar. Med njimi jih je bilo 4,3 odstotka z znaki zasvojenosti. Čeprav je igralcev med 15. in 19. letom starosti manj kot v drugih starostnih kategorijah, pa je med njimi največ takih z izrazitimi znaki zasvojenosti (19,4 odstotka).

Med različnimi igrami na srečo (loterija, karte, stave, kocke, tombola, igralni avtomati, športne stave, kriptovalute itn.) se vse bolj krepijo spletne igre na srečo. Njihova prednost je zlasti v lažji dostopnosti; ker se igrajo v domačem okolju, so igralci pripravljeni tvegati več, opozarjajo v Logoutu.

Zasvojenost z videoigrami

Igranje videoiger je v Mednarodni klasifikaciji bolezni bolezni (MKB-11) diagnosticirano kot duševna motnja takrat, ko je posameznikovo osebno, družinsko, socialno, izobraževalno in poklicno življenje zaradi igranja videoiger resno ovirano najmanj 12 mesecev. Posameznik ne zmore več nadzirati igranja, daje mu prednost pred vsemi drugimi interesi in življenjskimi obveznostmi. Igranje nadaljuje in celo stopnjuje kljub očitnim negativnim posledicam.

Videoigre se med seboj razlikujejo po vsebini, kompleksnosti in uporabljeni tehnologiji, pri čemer pametni telefoni že prevladujejo. Zaradi svoje privlačnosti in interaktivnosti, ko uporabnika iz pasivnega opazovalca spremenijo v aktivnega ustvarjalca, so videoigre hitreje in močneje zasvojljive kot drugi zabavni mediji, navajajo v Logoutu.

Posledice zasvojenosti z igranjem videoiger so opazne tako v telesnem kot duševnem zdravju. Kot pojasnjuje hrvaški psihiater Davor Bodor, postaja posameznik vse bolj osamljen, vse več njegovih misli je namenjenih videoigram. Zaradi vse večjega števila ur, prebitih za zaslonom, zamenjuje dan in noč, se prehranjuje pred zaslonom in zanemarja higieno. Hkrati pa mu pretirano nasilne in seksualizirane igre lahko sprožijo izbruhe besa, tesnobo in nasilno vedenje. Zdravstvene težave, ki so posledica sedečega načina življenja (na primer glavoboli, naprezanje oči, karpalni sindrom oziroma t. i. računalniška bolezen), zanemarja.

Medtem ko otroci in mladostniki zanemarjajo šolo in druge obveznosti, odrasli vse bolj bredejo v finančne težave, saj zasvojenost vpliva na delovno uspešnost, lahko pa celo vodi v izgubo zaposlitve.

Po podatkih Nacionalne raziskave o tobaku, alkoholu in drugih drogah iz leta 2018 je videoigre v zadnjih 12 mesecih igralo 24,2 odstotka anketirancev med 15. in 64. letom starosti, zgolj 0,3 odstotka med njimi pa je kazalo izrazite znake zasvojenosti. Igralcev videoiger je značilno več med moškimi anketiranci, med starostnimi kategorijami pa jih je največ (62,5 odstotka) pri 15–19-letnikih.

Digitalna zasvojenost

Digitalna zasvojenost je dalj časa trajajoč vzorec škodljivega vedenja ob uporabi spletnih vsebin na zaslonih prek različnih digitalnih naprav, ki pri zasvojenem povzroča stisko in škodo na različnih življenjskih področjih. Čezmerna raba spleta je definirana kot uporaba spleta za prostočasne dejavnosti najmanj 21 ur tedensko oziroma tri ure dnevno, navajajo v Logoutu.

Gre za spekter različnih dejavnosti na spletu, dosegljivih prek pametnega telefona, računalnika ali tablice, kot so brskanje po novicah in blogih, preverjanje sporočil in statusov na družbenih omrežjih, pregledovanje e-pošte, igranje videoiger in iger na srečo, gledanje pornografije in videoposnetkov, nakupovanje, trgovanje s kriptovalutami in delnicami itn.

Digitalna zasvojenost ne v Sloveniji ne v tujini (še) ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni. "Gre za mlado motnjo, kar pomeni, da se šele v zadnjem času strokovnjaki bolj poglobljeno ukvarjamo z njenimi značilnostmi in se postopoma razvijajo programi pomoči. Trenutno uporabljamo diagnostična merila za prepoznavanje odvisnosti od igranja spletnih videoiger. Vedno več pa je dokazov, da gre za eno izmed nekemičnih odvisnosti," pojasnjuje otroška in mladostniška psihiatrinja Jerneja Maček, strokovna vodja Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna.

Po podatkih Nacionalne raziskave o tobaku, alkoholu in drugih drogah iz leta 2018 splet v prostem času uporablja večina (88,3 odstotka) anketirancev, med njimi je največ mladostnikov in mlajših odraslih.

Med anketiranci jih je 6,4 odstotka uvrščenih v skupino z visokim tveganjem za zasvojenost s spletom. Najvišji delež tovrstnih uporabnikov (17,8 odstotka) je pri mladostnikih (15–19 let).

Med najpogostejšimi spletnimi dejavnostmi so iskanje informacij in branje novic (92,1 odstotka), uporaba družbenih omrežij (54,3 odstotka) ter ogledovanje videovsebin (43,8 odstotka). Med najmanj pogostimi dejavnostmi, ki so bile vključene v anketni vprašalnik, sta gledanje pornografskih vsebin in igranje iger na srečo.

Razlike med spoloma so precejšnje: moški so bolj nagnjeni k igranju videoiger in spletnih iger na srečo, gledanju pornografskih vsebin in videovsebin ter nakupovanju, ženske pa k uporabi družbenih omrežij.

Pomembne razlike v spletnih dejavnostih so tudi po starostnih skupinah. Prvi sklop, ki zajema igranje videoiger, uporabo družbenih omrežij in gledanje videovsebin in pornografije, je posebej pogost pri mlajših uporabnikih spleta (15–24 let). Drugi sklop dejavnosti (nakupovanje, igre na srečo in iskanje informacij) pa pri starostnih skupinah od 20 do 44 let.

Digitalna zasvojenost je definirana kot dalj časa trajajoč vzorec škodljivega vedenja ob uporabi spletnih vsebin prek različnih digitalnih naprav, ki pri zasvojenem povzroča stisko in škodo na različnih življenjskih področjih. Nanaša se na različne dejavnosti, dosegljive prek pametnega telefona, računalnika ali tablice, kot so brskanje po novicah in blogih, preverjanje sporočil in statusov na družbenih omrežjih, pregledovanje e-pošte, igranje videoiger in iger na srečo, gledanje pornografije in videoposnetkov, nakupovanje itn.

Pri otrocih in mladostnikih gre večinoma za videoigre, s katerimi so po nacionalni raziskavi HBSC iz leta 2022 bolj zasvojeni fantje, in za družbena omrežja, kot so Tik Tok, Instagram, WhatsApp, Snapchat, Facebook, od katerih so bolj odvisna dekleta. "Ampak tudi veliko deklet igra videoigre in tudi veliko fantov uporablja družbena omrežja. Vedno bolj opažamo, da je vse prepleteno, da sicer neka dejavnost prevladuje, ampak so še druge zraven. Imamo recimo mladostnika, ki je zasvojen z igranjem videoiger, hkrati pa veliko gleda Tiktok in pornografijo," razlaga Živa Ahac, strokovna sodelavka nevladne organizacije Logout, centra pomoči pri čezmerni rabi interneta.

Digitalna zasvojenost ne v Sloveniji ne v tujini (še) ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni. "Gre za mlado motnjo, kar pomeni, da se šele v zadnjem času strokovnjaki bolj poglobljeno ukvarjamo z njenimi značilnostmi in se postopoma razvijajo programi pomoči. Trenutno uporabljamo diagnostična merila za prepoznavanje odvisnosti od igranja spletnih videoiger. Vedno več pa je dokazov, da gre za eno izmed nekemičnih odvisnosti," pojasnjuje otroška in mladostniška psihiatrinja Jerneja Maček.

Kot pravi, diagnozo digitalne zasvojenosti postavljajo na podlagi diagnostičnih meril. Eno najpomembnejših je, ali uporaba digitalnih tehnologij ovira delovanje otroka in mladostnika oziroma ogroža njun razvoj.

Priročnik Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki je dostopen tudi na spletu, navaja simptome čezmerne rabe zaslonov pri otrocih in mladostnikih: spremembe spalnih, prehranjevalnih in higienskih navad, čustvena nihanja, čustveni odziv ob onemogočanju zaslonskih dejavnosti, (samo)agresija, izguba občutka za čas, laganje o času, preživetem za zasloni, prikrita uporaba zaslonov, nenehno razmišljanje o dejavnostih na spletu, izguba zanimanja za druge dejavnosti, izostajanje od pouka, slabši šolski uspeh, zapiranje vase, izguba stika iz oči v oči, razdražljivost, težave v medosebnih odnosih, zmanjšana koncentracija, uporaba drugega zaslona ob odvzemu prvotnega.

Otroci in mladostniki z znaki digitalne zasvojenosti preživijo pred zaslonom vsak dan tudi po več ur, pri čemer se ta čas samo še povečuje. Deset ur je že kar običajno, pravi psihologinja Martina Kuzman iz Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna, kjer je pred dobrim letom dni zaživel program tritedenskega digitalnega odklopa za otroke in mladostnike z znaki digitalne zasvojenosti.

"Gre za kontinuirano čezmerno uporabo spleta, ne tu pa tam kakšen dan ali pa recimo med počitnicami, ampak za stopnjevanje časa, preživetega na spletu. Prisotna je tudi manipulacija, ko skušajo otroci prikazati, da je čas, ko so pred zasloni, veliko krajši. V obravnavah imamo recimo otroke, ki se ponoči zbujajo in igrajo videoigre, pa starši tega ne vedo. Potem so podnevi zelo zaspani in imajo težave s koncentracijo, lahko jim pade učni uspeh ali pa začnejo izostajati od pouka. Kadar jim starši skušajo omejiti čas na zaslonih, lahko opažamo depresiven pomik razpoloženja, razdražljivost in tesnobnost, samopoškodbeno vedenje in tudi grožnje s samomorom. Otroci so lahko agresivni do staršev in žal imamo velikokrat občutek, da se jih starši že bojijo," razkriva psihiatrinja Jerneja Maček, sicer tudi strokovna vodja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.

Živa Ahac iz Logouta ob tem pojasnjuje, da digitalne tehnologije hitreje zasvojijo otroke, ki so socialno manj spretni ali niso sprejeti v razredu oziroma v družini, ki ne poznajo zdravih oblik spopadanja s težavami, ki nimajo konjičkov in so brez socialne mreže. Pred zaslone se zatekajo po čustveno podporo ali pa tam iščejo stike, ker lahko na spletu lažje nadzorujejo komunikacijo kot v živo. Velikokrat se tudi izkaže, da je zasvojenost z zasloni le vrh ledene gore porušenih družinskih odnosov, dodaja Jerneja Maček.

A zdravstvenih težav ne povzroča zgolj zasvojenost, temveč tudi čezmerno izvajanje dejavnosti, ki sicer ne dosega meril zasvojenosti. Klinični psiholog Nejc Stanovnik govori o mavričnem prehodu brez jasno začrtanih mej od sprejemljivega do čezmernega in zasvojenega vedenja: "Pri sprejemljivem vedenju lahko na primer zelo dobro uravnavamo to, kar je treba narediti, in to, kar nam je v užitek. Lahko se torej ustavimo v nekem vedenju in si rečemo: 'Saj mi je fino, ampak moram še druge stvari narediti in bom zaključil.' Pri čezmernem vedenju imamo že težave z nadzorom, vendar zaradi tega druga življenjska področja niso ogrožena. Ko se ukvarjamo z neko dejavnostjo, sicer zelo "pademo noter", povedano po domače, nismo pa ves čas osredinjeni samo nanjo. Pri zasvojenosti pa je prisotna neustavljiva želja, že kar sla po neki dejavnosti, ki je ne moremo več nadzorovati."

Kakšni so podatki raziskave o rabi digitalne tehnologije med otroci in mladostniki?

Zaradi vse večje prisotnosti sodobnih tehnologij v življenju otrok in mladostnikov so v nacionalno raziskavo HBSC leta 2022 prvič kot dodatno poglavje vključili rabo digitalne tehnologije. Gre za mednarodno raziskavo, ki se izvaja vsaka štiri leta v 49 državah, tudi v Sloveniji.

Od otrok in mladostnikov v Sloveniji, starih 11, 13, 15 in 17 let, ki so bili vključeni v raziskavo, jih je bilo 19,1 odstotka takih, ki so igrali videoigre vsak dan ali skoraj vsak dan, med njimi veliko več fantov kot deklet. Znaki zasvojenosti z videoigrami so se pokazali pri 10,2 odstotka mladostnikov, prepričljivo bolj pri fantih kot dekletih. Najvišji delež mladostnikov z znaki zasvojenosti z videoigrami je bil med 13-letniki, najnižji pa med 11-letniki.

Znaki zasvojenosti z družbenimi omrežji so bili prisotni pri 8,3 odstotka anketiranih slovenskih mladostnikov, starih 11, 13, 15 in 17, bolj pri dekletih kot fantih. Največji odstotek problematične uporabe družbenih omrežij je bil med 15-letniki, najnižji pa med 11-letniki.

Podatkov o gledanju spletne pornografije med mladostniki v Sloveniji ni. Po besedah psihiatrinjeJerneje Maček tuje študije kažejo na velik delež fantov, ki so odvisni od pornografije.

Vloga staršev pri rabi digitalnih tehnologij

Številni otroci prejmejo od staršev telefone za lastno uporabo že v predšolskem obdobju, opozarjajo na NIJZ-ju. V tej starostni skupini otrok so opazni porast telesne teže in zaostanki na področju govornega, socialnega, gibalnega in čustvenega razvoja. Tudi v osnovnih šolah zaznavajo čezmerno rabo zaslonov. Pojavljajo se medvrstniško nasilje na spletu, izsiljevanje in vdiranje v spletne profile. Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z digitalno zasvojenostjo, pa poročajo o porastu problematike tudi med dijaki in študenti, pri katerih opažajo težave pri navezovanju stikov v živo in javnem nastopanju, navaja NIJZ.

Odgovor na vprašanje, kdaj otroku dati prvi telefon, po možnosti brez dostopa do spleta, je zelo odvisen od zrelosti otroka, pravi Živa Ahac. Dobro je, če zna otrok sam utemeljiti, zakaj ga potrebuje. Zagotovo pa ni priporočljivo, da otrok dobi telefon za darilo ali pa da si ga kupi s svojimi prihraniki, ker ima potem občutek, da ga lahko uporablja, kolikor hoče, še dodaja.

Za otroke in mladostnike je zelo pomembno, kako digitalne tehnologije uporabljajo njihovi starši. Pri obravnavi problematike digitalne zasvojenosti pri otrocih in mladostnikih je zato, kot navaja NIJZ-ja, med največjimi izzivi, kako starše čim bolj informirati o škodljivosti prezgodnje in čezmerne rabe digitalnih naprav, o primernih vsebinah na zaslonu in zdravi rabi digitalnih naprav.

Da veliko staršev ne ve dovolj o digitalni tehnologiji in da so na tem področju nemočni, potrjuje v intervjuju za MMC tudi Rok Gumzej, strokovni sodelavec Logouta: "Mladi pogosto rečejo, da jim "bumerji", kot označujejo starše, omejujejo nekaj, o čemer nimajo pojma."

Živa Ahac pa opaža, da imajo starši velikokrat predsodke do določenih digitalnih dejavnosti, kot so videoigre, ne vidijo pa časa, ki ga sami preživijo pred zaslonom, ko na primer spremljajo televizijo ali YouTube po več ur na dan. "Tega nekako ne dajejo v isti koš," ugotavlja.

Kako ukrepati? "Dober pristop je, da se starši zanimajo za otrokovo digitalno dejavnost, ob tem seveda, da so tudi sami dober zgled, ter da pravočasno uvajajo pravila in dogovore glede uporabe digitalnih naprav. Starši so tisti, ki morajo postavljati meje, ker se otroci ne morejo sami omejevati in se tudi ne bodo," pojasnjuje Živa Ahac. "Digitalna tehnologija je tukaj in naučiti se moramo živeti z njo. Ob zdravi, uravnoteženi uporabi nam je lahko v korist. A kadar jo uporabljamo čezmerno, se vsi njeni pozitivni učinki izničijo," še dodaja.

In kakšna priporočila glede rabe zaslonov so zapisana v priročniku Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki ga je leta 2021 pripravilo več strokovnjakov s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov?

"Do drugega leta starosti zaslonov sploh ni smiselno predstavljati otrokom, kar je staršem včasih težko, saj se otroci s tem hitro zamotijo in umirijo. Vendar vsaka minuta, ki jo otrok preživi za zaslonom, je minuta manj, ko bi se razvijal in odkrival svet okoli sebe. Med drugim in petim letom se lahko zasloni začnejo počasi uvajati. Manj kot eno uro na dan, primerne vsebine in vedno pod nadzorom. Otrok na spletu ne sme biti sam. Do ene ure zaslona ohranjamo do devetega leta starosti. Pri tem preverjamo vsebine, sedimo ob otroku, ko igra, včasih odigramo kakšno igro z njim. Predvsem zato, da se lahko, ko otrok naleti na težave, obrne na nas. Sicer bo šel odgovore iskat drugam. Med 13. in 18. letom je priporočljiva uporaba zaslonov največ do dve uri na dan. Če je bila e-vzgoja do takrat v redu, tudi po tem ne bi smelo biti težav. Staršem se pogosto zatakne, ker do 12. leta zelo popuščajo. Nato sledi puberteta, ko se začne otrok postavljati zase. Pri 13. ali 14. letu nato sledi res velik porast v času igranja. Takrat se najpogosteje družine tudi obrnejo na Logout," pravi Rok Gumzej v intervjuju za MMC.

Za nikogar, ne za otroke ne za odrasle, ni priporočljivo, da bi bil pred zasloni več kot dve uri na dan za zabavo, pritrjuje Živa Ahac. "Seveda ob predpostavki, da dovolj spi, se zdravo prehranjuje, razvija odnose z bližnjimi, se giblje, ima konjičke in je uspešen na šolskem ali delovnem področju. Pri uravnoteženi uporabi digitalne tehnologije torej vsa življenjska področja dobijo ustrezno pozornost in potem za zabavo manjši del dneva preživimo pred zasloni. Pri čezmerni rabi se že kažejo znaki zasvojenosti, a vsakdanje dejavnosti še niso ogrožene, medtem ko je pri zasvojenosti uporaba digitalne tehnologije povsem nenadzorovana, druga življenjska področja, kot je na primer šolanje, pa resno ogrožena,” še pojasnjuje Ahac.

Podobno razmišlja tudi Rok Gumzej v intervjuju za MMC, ko pravi, da ima lahko igranje videoiger pozitivne učinke, kadar je uravnoteženo, primerno starosti in časovno omejeno: lahko izboljša reakcijski čas, pozornost, koordinacijo rok in oči, pospeši procesiranje informacij, spodbuja logično in abstraktno mišljenje itn.

Starši se lahko po nasvet glede problematične rabe digitalnih naprav, ki jo opažajo pri svojem otroku, obrnejo na pediatra, lahko tudi na bližnji center za duševno zdravje otrok in mladostnikov v okviru zdravstvenega doma ali na katero izmed nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z digitalno zasvojenostjo mladostnikov.

Ponavadi so prvi opozorilni znak težave, ki jih ima otrok v šoli - padec ocen oziroma izostajanje od pouka, pravi Živa Ahac. Opazna je tudi sprememba razpoloženja ob poskusu omejevanja časa na zaslonu, ko lahko otrok v burnem čustvenem odivu tudi razbija stvari, grozi, se neha učiti ali hoditi na treninge.

Od aprila leta 2023 poteka v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna v sodelovanju z nevladno organizacijo Logout tritedenski družinski program Digitalni detox, za katerega je potrebna napotnica pediatra. Namenjen je otrokom in mladostnikom od 13. do vključno 18. leta starosti iz vse Slovenije, ki kažejo znake zasvojenosti z digitalno tehnologijo. Mladi, ki doma presedijo pred zasloni tudi po več ur na dan in pri tem zanemarjajo šolo, prijatelje, obšolske dejavnosti, prehranjevanje, spanje in higieno, med bivanjem na Rakitni pridobijo izkušnjo drugačnega načina preživljanja prostega časa in zdravega življenjskega sloga.

V Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna od aprila leta 2023 v sodelovanju z nevladno organizacijo Logout, centrom pomoči pri čezmerni rabi medmrežja, izvajajo tritedenski program Digitalni detox za otroke in mladostnike od 13. do vključno 18. leta, ki kažejo znake digitalne zasvojenosti.

Za odrasle pa v Psihiatrični bolnišnici Idrija od oktobra leta 2023 poteka šesttedenski bolnišnični program zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, ki mu sledi šesttedenska ambulantna obravnava. Najpogosteje zdravijo zasvojenost z igrami na srečo in s pornografijo, a tudi druge zasvojenosti, na primer z videoigrami, spletnimi dejavnostmi, spolnostjo, nakupovanjem.

Nejc Stanovnik, klinični psiholog na oddelku za nekemične zasvojenosti v Idriji, pravi, da gre za edini bolnišnični program v Sloveniji, namenjen zdravljenju nekemičnih zasvojenosti pri odraslih. V nekaterih drugih psihiatričnih bolnišnicah sicer tudi zdravijo tovrstne zasvojenosti, a v sklopu oddelkov za zdravljenje odvisnosti od alkohola, še pojasnjuje Stanovnik.

Ambulantno zdravljenje imajo v Novi Gorici, kjer se ukvarjajo predvsem z igrami na srečo, in tudi v ambulanti za bolezni odvisnosti v Železničarskem zdravstvenem domu v Ljubljani. Zunaj javnega zdravstva pa se z nekemičnimi zasvojenostmi ukvarja več nevladnih organizacij.