Med vojaki na fronti in njihovimi bližnjimi v zaledju se je v prvi svetovni vojni izmenjalo nič koliko podobnih besed, zgoraj zapisane so uvod v edino ohranjeno medvojno korespondenco med bratoma Blažem in Ivanom Tabajem iz Štandreža pri Gorici. Blaž je razglednico poslal 18. marca leta 1917, pozdrave bratu in svoji družini, ki se je v tistem času zaradi vojne preselila stran od fronte in se umaknila v begunstvo v Bizovik pri Ljubljani, pa - kot je bilo v navadi - zapisal na hrbtno stran fotografije s svojo podobo.

Žig na pismu pove, da je Blaž Tabaj (1870-1928) tedaj služil v gradbeni četi (K. u. k. Baukompagnie n. 12/97). Če je za marsikaterega fanta mobilizacija pomenila praktično prvo srečanje z orožjem, pa se je Blaž Tabaj v ravnanju z njim že davno izuril. Po poklicu je bil namreč orožnik in od 26. marca 1905 občinski obhodnik v Štandrežu. Eden izmed vrhuncev njegove orožniške kariere je bila verjetno aretacija "nevarne tatinske družbe", ki je čez italijansko mejo prihajala na svoje roparske podvige na Goriško.

O tem dogodku sta leta 1901 na tretji strani poročala tako časopis Slovenec (12. septembra) kot Amerikanski Slovenec (4. oktobra). "V Rojicah so našli nekega sumljivega Pavla Dugana, po dom. Bokal, mizarja, stanujočega v Rabatisču. Našli so pri njem več tatinskih ključev in en nož. Ko so ga vprašali, koga da tam čaka, ni hotel s početka ničesar povedati, konečno se je vendar le udal ter rekel, da čaka nekega svojega tovariša, ki se nahaja v št. Andražu. Med tem pa, bilo je okolo 6. ure zjutraj, je zasačil, kakor smo poročali, občinski redar Blaž Tabaj v St. Adražu, ko se je vrnil iz ponočne službe domov, v sobi tik svoje spalnice nekega človeka, ko je hotel ravno ga okrasti in je že odpiral predala pri omari. A kakor se je pozneje dokazalo, bil je ravno ta človek imenom Andrej Sgardelli, tovariš, na katerega je čakal Dugan," je zapisal Slovenec. Že od mladih nog je bil Blaž tudi odbornik Bralnega in pevskega društva v Štandrežu, kjer so ustanovili čitalnico že leta 1869.

Med prvo svetovno vojno je bil Blaž vodnik oziroma četovodja. Leta 1915 se njegovo ime še enkrat pojavi v časopisju, tokrat med "črnovojniki iz gorate Koroške", ki so 24. avgusta na straneh Edinosti poslali pozdrav tržaškim Slovencem.

Blaž je zgoraj omenjeno pismo, ki ga je sklenil s prisrčnimi pozdravi celotni družini, med vojaškim služenjem pisal devet let mlajšemu bratu Ivanu Tabaju, tedaj znanemu duhovniku in veroučitelju na goriški višji državni gimnaziji. Ivan je med prvo svetovno vojno med drugim poučeval na ljubljanski višji realki, bil je kanclist v nadškofijski pisarni, prefekt deškega semenišča v Gorici in voditelj Alojzijevišča v Gorici.

Konec vojne, začetek italijanske sovražnosti
Eno samo ohranjeno pismo iz časa vojnih let pove premalo o takratnem delovanju bratov Tabaj - imela sta še starejšega brata Andreja, ki je bil prav tako duhovnik. Vsi trije so dočakali konec vojne, vendar pa ta ob vse bolj nasilnem italijanskem pritisku Slovencem na Primorskem ni prinesel pravega miru, tudi družini Tabaj ne.

Blaž, prelomnega leta 1918 star 48 let, je po koncu vojne dočakal le še desetletje. Z ženo Marijo Angelo Tabaj (rojeno Rijavec) sta imela otroke Andreja (Drejčka), Marijo, Amalijo (Malko), Jožefo (Pepco) in Ivana. Življenje družine Tabaj, ki se je preživljala predvsem s kmetijstvom, se je v po vojni obubožani in gospodarsko uničeni Goriški v primerjavi s prvimi leti 20. stoletja precej poslabšalo. Družinska hiša jih je zaradi vojne vihre pričakala v precej klavrnem stanju, zato je leta 1920 Blaž okrajni sodniji v Gorici, ki je tedaj že sodila pod Italijo, oddal prošnjo za povračilo vojne škode. Vsota je bila komaj omembe vredna, k čemur je verjetno botrovala narodna zavednost družine Tabaj, zaradi katere je že tako padla v nemilost italijanskih oblasti, to pa je verjetno še dodatno stopnjevala Blaževa odločitev, da prošnjo izpolni izključno v slovenskem jeziku.

Blaž je umrl leta 1928 zaradi čira na želodcu, star 57 let, istega leta se je tragično poslovil brat Andrej, ki ga je narodna neomajnost stala življenja. Fašistično zatiranje pa v letih agresivne italijanizacije in raznarodovalne politike ni prizaneslo niti Ivanu.

Andrej, Blaž in Ivan so bili sinovi znanega krojača Janeza Tabaja iz Štandreža št. 5 in Marije Golja, ki sta imela tudi tri hčere. Tako Ivan, rojen leta 1879, kot 17 let starejši Andrej sta se zapisala duhovniškemu poklicu. Ivan je začel leta 1892 obiskovati goriško gimnazijo, ki jo je končal leta 1900. Od leta 1900 do 1904 je bil v goriškem bogoslovju, v mašnika pa je bil posvečen 31. julija 1904. Dve leti pred začetkom vojne je bil imenovan za rednega kateheta na slovenski paralelki goriške gimnazije, ki so jo ustanovili leta 1910. Med kolegi v profesorskem zboru najdemo nekaj zvenečih imen, med drugim prvega Slovenca, ki je osvojil olimpijsko medaljo, Rudolfa Cvetka, filologa in prevajalca Antona Sovreta, pedagoga Janka Bezjaka in glasbenika Ivana Mercino, podobno tudi med dijaki. Pri njegovih urah je, denimo, sedel Albert Rejc, ki je pozneje soustanovil in vodil organizacijo TIGR.

Ivan je bil tudi eden izmed ustanoviteljev Podpornega zaloga Simon Gregorčič za uboge učence cesarsko-kraljeve slovenske gimnazije v Gorici, ki je podpiralo revne učence kmečkih staršev. Leta 1915 je na ljubljanski c.-kr. višji realki prevzel ure pesnika in teologa Mihaela Opeke, ki je bil imenovan za c.-kr. deželnega šolskega nadzornika.

Brat Andrej je bil katehet in vzgojitelj na goriških slovenskih ljudskih šolah, na goriški gimnaziji in učiteljišču, pozneje tudi na tolminskem učiteljišču, podpredsednik in blagajnik Alojzijevišča, z Andrejem Gabrščkom zapisnikar trgovsko-obrtne zadruge v Gorici in odbornik društva Šolski dom, ki je na goriškem pod vodstvom Antona Gregorčiča ustanavljalo in vzdrževalo slovenske šole.

Prisilna upokojitev in tragična Andrejeva smrt
Po koncu prve svetovne vojne sta oba brata nadaljevala poučevanje, dokler pritisk italijanskih oblasti ni bil prehud. Ivana so leta 1923 (še pred Gentilejevo šolsko reformo, ki je predvidevala ukinitev slovenskih šol na zasedenem ozemlju Primorske) nasilno upokojili, enaka usoda je že dve leti prej doletela Andreja. Oktobra leta 1920 so mu šolske oblasti ponudile izbiro, da se predčasno upokoji ali da gre za kateheta na učiteljišče v Tolmin. Odločil se je za poučevanje v Tolminu, oktobra 1921 pa so ga kljub temu prisilno upokojili. Na pomoč mu je priskočil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej - zaradi groženj fašistov je bil desetletje pozneje tudi sam prisiljen odstopiti - in ga imenoval za kanclista v nadškofijski pisarni in za škofijskega komisarja pri izpraševanju učiteljev iz verouka. Vendar se je fašistična agresija nadaljevala in še naprej onemogočala njegovo kulturno udejstvovanje.

Leta 1928 so v Vidmu Andreja, "dobrega kateheta mirnega, blagega in skromnega značaja", fizično napadli. Napada ni preživel, umrl je 30. decembra v Štandrežu, kjer je pokopan na domačem pokopališču.

Ivan Tabaj se je po upokojitvi, izmučen zaradi nenehnega pritiska, umaknil v domač Štandrež, kjer je pomagal župniku Jožefu Kosovelu. Dočakal je 60 let, o njegovi smrti pa je leta 1939 poročal tudi Amerikanski Slovenec, ki so ga v času, ko je bil na Primorskem slovenski tisk prepovedan, tiskali v Chicagu. O Ivanu so zapisali, da je služboval v goriškem semenišču in na gimnaziji, ker ga "podeželska dušnopastirska služba ni veselila". Ker so italijanske oblasti prepovedale pokop na domačem pokopališču, so ga najprej pokopali v Gorici, v Štandrež pa njegove posmrtne ostanke prenesli šele po drugi svetovni vojni. Tam je pokopan z bratom Andrejem in z nečakom Andrejem - Drejčkom (sinom Blaža Tabaja), čigar vnuk dr. Dimitri Tabaj hrani dragocena družinska pričevanja in skrbno sestavlja zgodbo svojih prednikov.

Fotografije svojega pradeda in njegovih bratov nam je poslal Dimitri Tabaj.