1. svetovna vojna je zarezala v življenja številnih slovenskih mladih mož in njihovih družin. Breme so nosili skozi celotno življenje, njihova pričevanja pa so ostala v družinskih krogih.

Božena Tanšek, vnukinja vojaka Antona Puncerja, se je odločila, da dedove izkušnje po zapisu in pripovedovanju svoje mame Nežke Tanšek zbere in uredi. Zdaj jih je delila z nami:

Moj stari ata Anton Puncer, po domače Plahutov Tona, je bil udeleženec prve svetovne vojne. O tem je veliko pripovedoval svojim otrokom, tudi moji mami Nežki.

Rodil se je leta 1893 v Podgorju pri Letušu, v Spodnji Savinjski dolini, umrl pa je leta 1965 v Paški vasi. Rojen je bil v dokaj premožni družini, a sta mu oba starša kmalu umrla. Dali so ga v rejo. Imel je starejšega brata Alojza. Od Puncerjevih tet je dobil brat kmetijo v Paški vasi, Anton pa izplačilo v denarju, a ga je spremljala smola. Ker je bil v vojni, denarja pa tedaj niso shranjevali na banki, se je zgodila prekucija in je bil ob ves denar. Kupil si je lahko le še obleko.

Anton je odšel leta 1914 kot prostovoljec v starosti 21 let v tedanjo avstro-ogrsko vojsko. Takrat je že poznal svojo bodočo ženo Marijo Gros, ki je leta 1915 rodila njuno prvo hčer. Ker je bil na fronti, se ni mogel poročiti z njo, deklica je bila tako do njune poroke po koncu prve svetovne vojne nezakonski otrok.

Kot pripadnik sanitetnih enot na Soški fronti je bil Anton hudo ranjen v glavo. Rane so bile tako hude, da je lahko dobil "zadnjo župo", ki mu jo je zdravnik dovolil pojesti, rekoč: "Kar dajte mu jo, saj Tona ne bo več dolgo!"

Ker je bil videti mrtev, so ga prestavili v mrtvašnico. Ko ga je prišel pogledat sanitejec, ga je Tona vprašal: "Ali lahko dobim vinsko župo?" Sanitejec je bil začuden in je rekel: "Lejga, hudiča, a si še živ?" Lahko si samo predstavljam, kako se je počutil, ko je "mrtvec" oživel.

Ne vem, v kateri bolnišnici se je zdravil, se je pa pozdravil. Poslali so ga ponovno na fronto. Vrnil se je domov kot dezerter, huda rana in razmere so občutljivega fanta prizadele. Ni se nameraval vrniti nazaj na bojišče, a nekdo izmed sosedov ga je izdal, zato je bil prisiljen oditi ponovno v vojne vrste.

Pozneje je bil ujet, poslan v italijansko taborišče za vojne ujetnike v Kalabriji. Iz ujetništva se je domov vrnil kmalu po koncu prve svetovne vojne, star je bil 25 let, ves izmučen, suh in z žico zvezanimi čevlji. Njegova Marija mu je ob prihodu rekla: "Ali si duh ali si živ?!"

Bil je žilav, opomogel si je. Z Marijo sta se poročila 8. 1. 1919. To leto se jima je rodila druga hčerka in nato še osem otrok. Kot družinski mož je bil skrben, delaven in priden.

Vojna mu je pustila trajne posledice, ki se navzven sicer niso kazale, saj je bil fizično močan mož. Morda je zaradi travm iz mladosti in bojišč na starost rad pogledal v kozarec. Veliko je tudi pripovedoval o vojni.