Dvorni vlak je zapustil ljubljanski južni kolodvor in nadaljeval pot mimo Most in Zaloga, proti Polju. Tudi tukaj so stali ljudje ob progi in se poslavljali od pokojnega prestolonaslednika. Ob drugi uri in enainštirideset minut je vlak s pokojnikoma prispel v Zidani Most, kjer je stal natanko pet minut. Slika je bila podobna kot v drugih krajih, mimo katerih je peljal vlak. Na pročeljih hiš so bile izobešene zastave, na železniški postaji prižgane svetilke, ki so bile ovite v črno, na peronu zbrana množica, ki so jo sestavljali najrazličnejši sloji, od lokalnih veljakov, duhovščine, plemstva, kmetov in delavcev ter mladine in otrok. Po kratkem postanku je vlak nadaljeval proti Mariboru. Mimo Teharij, kjer je žalni vlak pred vasjo pozdravila šolska mladina, je peljal ob tretji uri in deset minut. Ob četrti uri in pet minut je vlak peljal mimo Orehove vasi pri Mariboru in petnajst minut pozneje, ob četrti uri in dvajset minut zapeljal na mariborski kolodvor, kjer je stal pet minut. Svetilke na peronu so bile zagrnjene s črnim suknom, dve črni zastavi sta plapolali ob prihodu dvornega vlaka na postajo. Predstavniki tamkajšnje oblasti in zbrana množica so se še zadnjič poslovili od pokojnega prestolonaslednika, nato pa je vlak odpeljal proti Šentilju. Dvorni vlak s posmrtnimi ostanki Franca Ferdinanda in vojvodinje Sofije je zapustil slovensko zemljo ob četrti uri in petintrideset minut.

Četrtek, 2. julij 1914, zvečer – pokojni prestolonaslednik na Dunaju
Pet ur in pol je potreboval žalni vlak, da je prepotoval razdaljo med Šentiljem in Dunajem. Ob deseti uri zvečer so pričakovali prihod vlaka na dunajski južni kolodvor. Že ob deveti uri so pripravili oba mrtvaška vozova, na katera so ob prihodu vlaka položili krsti pokojnikov, kjer je dvorni župnik Seidl ob asistenci dvorne duhovščine blagoslovil krsti. Ob pol deseti uri so prikorakali vojaki. Častna četa z zastavo in godbo je zavzela svoje mesto na peronu. Zbrali so se celoten dunajski častniški zbor in drugi visoki funkcionarji.

"Na peronu se zbere dunajski častniški zbor, na čelu mu zborni poveljnik pl. Schemua [Blasius von Schemua, tudi Blaž Žemva, avstro-ogrski general slovenskega rodu, op. a.], navzoč je tudi vojni minister, armadni nadzornik, deželnobrambni minister, načelnik generalnega štaba in veliko generalov. Okoli 10. se pripelje nadvojvoda Karel Franc Jožef. Ko udari ura 10, pripelje vlak. Habt Acht! [nem. Pozor!, op. a.], bobni zadone, trobente zatrobijo generalni marš. Podčastniki prineso prestolonaslednikovo, sluge krsto vojvodinje Hohenberg iz voza v vestibil [tudi vestibul – večji prehodni prostor v poslopju za čakanje; preddverje, op. a.]. Med tem izstopijo iz vlaka najvišji dvorjan baron pl. Rumerskirch, polkovnik dr. Bardolff, major Höger, korvetni kapitan Uhlir, major Hüttenbrenner, dvorni računski svetnik Mathes, dr. Fischer in dvorna dama grofica Lanjus, ki so ob dolgem pogrebu iz Sarajeva skozi Bosno in Hercegovino čez Jadransko morje in po železnici iz Trsta na Dunaj spremljali žrtve pobesnelega jugoslovanskega svobodomiselstva. Nadvojvoda Karel Franc Jožef, ki je krstama s princem Lobkowitzem sledil, je v dvornem čakalnem salonu pokleknil. Ko je sedanji prestolonaslednik nadvojvoda Karel Franc Jožef zagledal krsti, je pričel glasno jokati; že prej so opazili, da je veliko jokal. Dvorni župnik z dvorno duhovščino blagoslovi mrliča. Krsti nato dvignejo, ju neso po stopnjicah in ju polože v mrtvaška vozova. Pogreb se prične pomikati na dvor. Globoko ginjeni Dunajčanje so nemo s solzami in z glasnim ihtenjem gledali pogreb, ki se je pomikal skozi Princ Evgenovo cesto mimo Belvedera, čez Schwarzenbergov trg po Ringu skozi zunanja vrata na dvor. Krsti so na Švicarskem dvorišču dvignili z voz in ju prenesli v poslaniško dvorano, od tu pa v dvorno župno cerkev, kjer so rajnika zopet blagoslovili, nato so pa cerkev zaprli."

Petek, 3. julij 1914, zjutraj
Ob osmi uri zjutraj so dvorno cerkev odprli. Vsa cerkev je bila odeta v črno. Na glavnem oltarju se je razprostiralo črno zagrinjalo s srebrnim križem, pred oltarjem pa sta bila postavljena dva visoka mrtvaška odra, okoli katerih so bile razporejene svetilke. Krsta pokojnega prestolonaslednika je bila okrašena v zlatu z zlatimi ornamenti, krsta vojvodinje pa v srebru z zlatimi ornamenti. Nad krsto nadvojvode je bil njegov grb in v latinščini zapisano ime Franc Ferdinand, nadvojvoda Avstrije. Pod mrtvaškim odrom je ležal velik venec v obliki križa, sestavljen iz belih nageljnov in lilij. Na traku so bila zapisana imena: Sofija, Max, Ernst. Sofija (13 let), Maksimilijan (12 let) in Ernest (10 let) so bili otroci Franca Ferdinanda in Sofije Hohenberg. Pred krsto prestolonaslednika so na rdečo blazino položili državniške simbole: nadvojvodski klobuk, krono avstrijskih princev, generalski klobuk, insignije admiralstva ter častniški trak za na ročaj sablje. Pred krsto vojvodinje so na blazino postavili črno pahljačo, par belih rokavic in veliko zvezdo reda Zvezdnega križa. Na levi in desni strani od obeh mrtvaških odrov sta stala v črno zavita oltarja, pred katerima so duhovniki kleče molili za pokojnika. Ob strani je bil prostor za oficirje avstrijske in ogrske garde, ki so držali častno stražo.

Petek, 3. julij 1914, popoldne
Opoldne so cerkev zaprli. Popoldne so se v cerkvi od pokojnikov poslovili najbližji sorodniki in visoki dostojanstveniki. Od pokojnega nadvojvode so se poslovili avstrijski, ogrski in skupni ministri, predsednika avstrijskega in ogrskega državnega zbora z delegacijami, apostolski nuncij, vojaške delegacije, državni in dvorni dostojanstveniki, generali, župani Dunaja, Budimpešte in Zagreba ter številni drugi. Po slovesu najožjih družinskih članov je ob četrti uri, v navzočnosti cesarja, pokojnika še enkrat blagoslovil dunajski nadškof, kardinal Friedrich Gustav Piffl.

Zvečer so krsti s posmrtnimi ostanki, po enakem protokolu kot dan prej, prepeljali na dunajski zahodni kolodvor, od koder ju je poseben vlak, ob deseti uri in petdeset minut zvečer, odpeljal proti spodnjeavstrijskem mestu Pöchlarn ob Donavi.

Sobota, 4. julij 1914, ponoči
V Pöchlarn, mestece, ki leži sto kilometrov zahodno od Dunaja oziroma štirideset kilometrov zahodno od deželnega glavnega mesta Spodnje Avstrije Sankt Pöltna, je dvorni vlak prispel sedemintrideset minut čez polnoč. Deset kilometrov severno od Pöchlarna stoji grad Artstetten, v istoimenskem kraju, kjer si je Franc Ferdinand dal zgraditi družinsko grobnico. Pöchlarn in Artstetten naravno ločuje reka Donava.

Slovenec je poročal tudi o zapletu, zaradi katerega je pogrebni sprevod iz Pöchlarna proti Artstettnu zamujal. Ponoči naj bi se razbesnelo neurje, tako da so morali pogrebci počakati, da se je vreme umirilo.

Sobota, 4. julij 1914 – pogrebna slovesnost v Artstettnu
"Rajnika so ob pol 3. zjutraj prepeljali čez Donavo. Hišni častniki so dvignili krsti in ju prenesli v mrtvaški voz. Ob pol 4. zjutraj je pogreb prišel v Artstetten, kjer so rakvi [krsti, op. a.] položili na mrtvaški oder. Duhovniki in redovnice so pri rajnikih molile. Ob 6. uri 25 minut zjutraj se je odpeljal z dunajskega zahodnega kolodvora posebni vlak, v katerem so bili prestolonaslednik Karel Franc Jožef, njegov višji dvorjan princ Lobkowitz, gospodje iz nadvojvodove vojaške pisarne, trije častniki 7. ulanskega polka in nekaj pogrebcev. Vlak se je pripeljal ob 8. v Pochlarn. Nadvojvodo je pozdravil okrajni glavar v Melku, nakar se je odpeljal z avtomobilom v Arstetten. Ob 8. uri 5 minut se je odpeljal drugi dvorni posebni vlak z Dunaja, s katerimi so se odpeljali v Artstetten nadvojvodinja Cita (bodoča cesarica), Marija Terezija, Marija Anunciata, Marija Jožefa, nadvojvoda Maksimilijan, vojvoda Albreht Wurtemberški, vojvoda Mignel in vojvodinja Terezija Braganška, princ Alfonz Bourbonski, infantinja Marija des Neves, princesa Elizabeta Amalija in princ Louis Liechtenstein, knez Maks Hohenberg, princesa Zofija Hohenberg in princ Ernest Hohenberg, […] grof Jaroslav Thun, grofica Thun s hčerami, grof in grofica Wuthenau, grof in grofica Leopold Nostitz s sinovi, grofica Henrieta Chotek, grof Chotek in drugi plemiči, nadalje generalni major Wallis, baronica Rumerskirch, gospa polkovnika Bardolfa, grofica Lanjas. Drugi vlak se je pripeljal ob 9. uri 47 minut v Gross Pochlarn. Po slovesnem rekviemu je blagoslovil ob 11. dopoldne župnik Doner iz Maria-Tatert rajnika …"

"Ob straneh oltarja so bili za častno stražo pri krstah 12 častnikov 4. dragonskega polka in 7. ulanskega polka [konjeniška polka skupne avstro-ogrske vojske; dragonci in ulanci so se razlikovali predvsem po načinu bojevanja, op. a.]. Pogrebni sprevod se je po končanih cerkvenih obredih pomikal v park k vhodu v grobnico. Na čelu sprevoda je šla duhovščina, za krstami pa nadvojvoda Karel Franc Jožef, nadvojvodinja Cita, pokojnikovi otroci in drugi udeleženci pogreba. Nadvojvoda Karel Franc Jožef, nadvojvodinja Cita, otroci ter nekateri člani cesarskega dvora so pokleknili v grobnici na klečalnike, nato so postavili krsti na določena mesta. V cerkvi gradu Artstetten je bilo 1200 raznih vencev, ki jih zdaj prenašajo v grobnico. Po blagoslovljenju trupel v grobnici so odšli otroci, nadvojvoda Karel Franc Jožef, nadvojvodinja Cita in drugi v grad. Ob tej priliki se je nadvojvoda Karel Franc Jožef zahvalil duhovščini. Nato [ob četrt na eno popoldne, op. a.] so se odpeljali nadvojvoda Karel Franc Jožef, nadvojvodinja Cita, pokojnikovi otroci, in ostali člani cesarske hiše z dvornim vlakom nazaj na Dunaj."

Zapleti okoli pogreba
Že v prvih dneh po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda sta se vodilna slovenska časopisa razpisala o morebitnih udeležencih pogreba. Poleg visokih domačih dostojanstvenikov so med tujimi državniki pričakovali predvsem najtesnejšega avstro-ogrskega zaveznika, nemškega cesarja Viljema II. Protokol ob prihodu nemškega cesarja naj bi bil takšen: "Nemški cesar Viljem se pripelje v petek ob pol 12. uri dopoldne s svojim bratom princem Henrikom na Dunaj, da bo navzoč pri blagoslovljenju mrličev. Na kolodvoru sprejme v cesarjevem imenu cesarja Viljema in princa Henrika nadvojvoda prestolonaslednik Karel Franc Jožef. Cesar Viljem in princ Henrik izstopita na Dvoru, kamor se pripelje cesar Franc Jožef še v petek zjutraj iz Schönbrunna. Cesar sprejme Viljema in princa Henrika na Dvoru, sledi dejeuner [fra. kosilo, op. a.] v najožjem rodbinskem krogu, nakar se cesar Viljem pelje k na Dunaju bivajočim članom vladarske rodbine, ki jim izroči svoje posetnice. Nemški cesar odpotuje v Berolin ob pol 6. uri zvečer. Preden odpotuje, obišče najbrže prestolonaslednikove sirote, ki se pripeljejo v petek ob pol 5. uri popoldne na Dunaj."

Toda že naslednji dan so v časopisu objavili, da nemškega cesarja najverjetneje ne bo na Dunaj. Po navedbah nekaterih dunajskih časopisov, ki jih je povzemal tudi ljubljanski časopis Slovenec, naj bi cesar odpovedal prihod zaradi »trganja v ledjih«, torej zaradi zdravstvenih razlogov, o čemer pa je večina bolje obveščenih virov dvomila. Nemški cesar naj bi svoj prihod protestno odpovedal, saj se ni strinjal z odločitvijo dunajskega dvora, ki je znižala pomen pogrebnega slavja. Kot glavna tarča kritik se je pojavil višji komornik knez Alfred von Montenuovo, ki je bil imenovan od cesarja Franca Jožefa, da je skrbel za pogrebne ceremonije. Ostra kritika je prihajala predvsem od katoliškega Slovenca, medtem ko je bil Slovenski narod precej bolj umirjen. Knez Montenuovo naj bi, tako so poročali časopisi, nasprotoval najvišjemu državniškemu pogrebu za oba zakonca, ker naj vojvodinja Hohenberg ne bila dovolj "plemenite" krvi.

Nekaj dni po pogrebu je Slovenski narod poročal, da je imel prestolonaslednik tako imenovani pogreb III. razreda po cesarskem hišnem redu. Ceremonial takšnega pogreba je predvideval, da se pogreba ne udeležijo tuji vladarji, pa tudi visoka aristokracija je bila izključena. Prestolonaslednik je bil tako pokopan tudi brez najvišjih vojaških časti, čeprav je bil nadvojvoda Franc Ferdinand general armade ter admiral mornarice. V obeh vodilnih slovenskih časopisih pa so se pojavila tudi druga namigovanja, zakaj nemškega cesarja ni bilo; po nekaterih virih naj ne bi želeli obremenjevati ostarelega cesarja Franca Jožefa (star je bil 84 let) s številnimi tujimi delegacijami, spet drugi viri pa so poročali, da naj bi na Dunaju nekatere skupine ali posamezniki pripravljali napad na cesarja Viljema.

"Nemški cesar Viljem je po poslaniku pl. Tschirsclikyju položil krasna venca na krsti rajnega prestolonaslednika in njegove žene. Nemški prestolonaslednik in prestolonaslednica, princ in princesa Henrik, veliki vojvoda in velika vojvodinja Mecklenburg, vojvoda Sachsen Koburg Gotha in pruski ulanski polk, ki mu je bil rajni prestolonaslednik šef, so tudi dali vence položiti. Bavarski poslanik je položil venec bavarskega kralja in kraljice, saški pa venec saškega kralja. Nemški cesar Viljem je brzojavno izrazil sožalje poveljniku avstrijske mornarice admiralu Hausu. Upa, da bo rajnikov duh ostal v srcih častnikov in moštva avstrijske mornarice. Admiral Haus se je brzojavno za brzojavko zahvalil. Berolinski `Lokalanzeiger´ piše, da se princ Henrik zato ni udeležil pogreba, ker je dunajski dvor sploh odklanjal udeležbo vojaških deputacij. Nemški cesar ozdravi popolnoma čez nekaj dni. `Kreuzzeitung´ pa piše, da so priredili tako tih in omejen pogreb zato, ker so se ozirali dvorni krogi na visoko starost cesarja Franca Jožefa. Poročilo, da bo cesar Viljem že bodoči teden v Išlu kondoliral [izrekel sožalje, op. a.] cesarju, ne odgovarja resnici, ker se cesar Viljem že v ponedeljek odpelje proti severu. V cerkvi sv. Hedvige v Berolinu je bila po naročilu avstro-ogrskega poslanika grofa Szögyeni-Marich maša zadušnica za rajnega nadvojvodo prestolonaslednika, ki so se je tudi princa Eitel Friderik in Oskar, princesa Friderik Leopold in princ Wolrad Schaumburg, kancler v. Bethmann Hollweg in veliko dostojanstvenikov [udeležili, op. a.]. V Kielu je nemška vojna mornarica 21 krat v salut ustrelila."

Vloga medijev pri obveščanju
Za čas pred televizijo in medmrežjem v splošnem velja, da so se novice širile počasneje, kot se v današnji informacijski dobi. Kljub temu so se takratni časopisni založniki časnika Slovenski narod hitro odzvali (od atentata do objave je minilo manj kot pet ur) in izdali posebno številko časopisa, ki je izšla samo na eni strani in je bila v celoti posvečena sarajevskemu atentatu. Odzivnost časopisa je še toliko večja, če vemo, da se je atentat izvršil na nedeljo, dan, ko časopisi običajno niso izhajali. Kako so časnikarji prišli do informacije o dogodkih v Sarajevu, pa najbolje opiše sestavek v Slovenskem narodu, objavljen dva dni po atentatu.

"Kakor pri umoru cesarice Elizabete, tako se je slučajno primerilo, da je ljubljansko občinstvo prej izvedelo za atentat v Sarajevu, kakor dunajsko. V nedeljo popoldne, ko je vse hitelo iz mesta, je prišla na naše uredništvo telefonično vprašanje s kolodvora, če kaj vemo, da se je zgodil v Sarajevu atentat na prestolonaslednika, češ iz Trsta telefonirajo, da je `Piccolo´ dobil tak telegram. Ta prijazna opozoritev, za katero bodi dotičnemu gospodu izrečena najlepša zahvala, nam je omogočila, da smo mogli tako hitro obvestiti občinstvo o atentatu. A s kakimi križi in težavami je to šlo. Naše uredništvo se je takoj obrnilo telefonično na Dunaj. Poklicali smo svojega dunajskega poročevalca, klicali druge časnikarje, a nikogar ni bilo dobiti. Kako tudi, ko je bila nedelja. ko je bil drugi dan praznik in ko je bilo tako lepo vreme. Klicali smo velike dunajske redakcije… nikogar ni bilo priklicati, Dunaj ni še nič vedel, kaj se je zgodilo. Obrnili smo se telefonično do uredništva tržaškega `Piccolo´ in ta se je oglasil in nam je rade volje dal svoj telegram na razpolaganje. Da bi zaradi afiširanja [pritrditve, izobešanja, op. a.] tako senzacijonalne vesti ne imeli kakih sitnosti smo se obrnili do državne policije. Ta res še ni imela nobenega poročila, pač pa se je takoj telefonično obrnila na Dunaj in je od tam dobila uradno potrdilo, da je vest resnična. Tako smo mogli še pred 4. uro v Ljubljani naznaniti senzacijonalno vest o umoru v Sarajevu, dočim je bila na Dunaju razglašena šele po peti uri."

Kako je o atentatu poročal tržaški časopis Edinost, pa si lahko preberete v prispevku Slovenski znanec – prvi atentator na prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Še nekaj besed o bojni ladji Viribus Unitis
Viribus Unitis je bila prva bojna ladja avstro-ogrske mornarice, zgrajena po tipu dreadnoughtov. Na zahtevo cesarja Franca Jožefa I. so jo poimenovali "Viribus Unitis", kar v prevodu pomeni "z združenimi močmi". "Viribus Unitis" je namreč bilo tudi osebno geslo cesarja Franca Jožefa. Gradnja ladje se je začela v letu 1910 v ladjedelnici Tehničnega zavoda v Trstu (Stabilimento Tecnico Triestino) in končala dve leti pozneje, leta 1912. Pri krstu ladje, 24. junija 1911, je bil tudi nadvojvoda Franc Ferdinand, ki je ob tej slovesnosti dejal: »Na povelje Nj. Veličanstva sem rad prišel, da izvršim slavnostni čin, ki je za našo mornarico največjega pomena. Neumorni skrbljivosti Nj. Veličanstva za razvoj vojske in požrtvovalnosti naših narodov smemo se zahvaliti za današnji močni prirastek naše pomorske vojne sile. V nadaljnem razvoju bodo sledile še druge ladije enake vrste [Tegetthoff, Princ Evgen in Szent Istvan, op. a.]; odgovarjajoč velikosti in mogočnosti naše domovine bo naše brodovje v stanu, povsod zastopati pomorske interese naše monarhije. Naj božja roka vodi to na novo zapričeto delo, potem bo naša flota vedno tudi zanaprej v domačih vodah in ob daljnih obalih zadostovala z neumornim pridom in zvesto udanostjo svojim visokim nalogam. Ta ponosna ladija pa, ki po milosti cesarja nosi za ime geslo Nj. Veličanstva, bo — to sem gotov — v vojski in miru visoko držala izkazani duh naše mornarice in našo slavno zastavo vodila k časti in slavi za cesarja in državo. V to pomozi Bog!« Po končanem govoru je Franc Ferdinand predal besedo svoji sestri, nadvojvodinji Mariji Anuncijati, ki je imela čast krstiti ladjo.

Ladja Viribus Unitis je bila oborožena z dvanajstimi topovi 305 mm, ki so bili razporejeni v štirih tricevnih kupolah. Topovi so bili izdelani v češki tovarni Škoda. Poleg ducata glavnih topov je imela Viribus Unitis še enako število topov kalibra 150 mm in osemnajst topov kalibra 66 mm, pa tudi dva manjša topa kalibra 47 mm, namenjena protizračni obrambi. Opremljena je bil s štirimi torpednimi cevmi kalibra 533 mm. Glavni topovi so imeli največji doseg okoli 20.000 metrov, na razdalji do 6.000 metrov pa so granate kalibra 305 mm lahko prebile jekleni oklep debeline do 470 mm. Polno naložena je ladja sprejela v svoja skladišča več kot 1.400 granat kalibra 305 mm (ena granata je tehtala okoli 450 kilogramov) in več kot 2.000 granat kalibra 150 mm. Ladjo so poganjale 4 parne turbine, za katere so lahko vkrcali do 1.870 ton premoga in 160 ton nafte. Proizvedle so okoli 20.000 kilovatov (oz. okoli 27.000 konjskih moči), kar je omogočalo najvišjo hitrost 20 vozlov (37 kilometrov na uro). Doseg ladje pri hitrosti 10 vozlov (18,5 kilometrov na uro) je bil približno 4.200 navtičnih milj oziroma 7.800 kilometrov. Izpodriv ladje je bil dobrih 21.000 ton, dolžina dobrih 150 metrov, širina 28 metrov ter ugrez slabih 9 metrov. Imela je nekaj nad 1.050 članov posadke. Za primerjavo – največja slovenska vojaška ladja Triglav je dolga 49 ter široka 9 metrov, njeni trije dizelski motorji proizvedejo slabih 2.900 kilovatov moči, kar omogoča najvišjo hitrost 27 vozlov in doseg 2.200 navtičnih milj (približno 4.000 kilometrov) pri hitrosti 13 vozlov.

Ladje razreda Tegetthoff so imele v primerjavi z nemškimi ladjami tistega časa boljši domet, toda njihova glavna pomanjkljivost je bila v izredno slabi protiminski in protitorpedni zaščiti, kar je bila posledica kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev v avstro-ogrski mornarici. Kljub temu je ladja preživela prvo svetovno vojno. Avstro-ogrske oblasti so vse ladje, pomorska oporišča in druge objekte ob koncu vojne predale novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), kar pa ni ustavilo Italijanov, da ne bi, 1. novembra 1918, z diverzantsko akcijo minirali in potopili ladjo, ki je bila na svojem sidrišču v Pulju.

Več o avstro-ogrski mornarici pa v enem od prihodnjih prispevkov.