“Po začetnem navdušenju nad vojno so vojaki spoznali kruto resničnost in skušali samo še preživeti,” pripoveduje vodnik Miha Uršič.

Sto let po padcu prve žrtve na soški fronti nas vodi po obnovljenih jarkih in kavernah v prvi svetovni vojni utrjenega Kolovrata. "Vlaga v podzemlju je vedno presegala 90 odstotkov, ob dežju je bila stoodstotna. To so bili res neznosne bivalne razmere," pripoveduje Miha Uršič iz Fundacije Pot miru v Posočju.

Na 90 kilometrih fronte milijon in pol žrtev
Italija je po obljubi velikega ozemlja, ki je tedaj pripadal Avstro-Ogrski, stopila v tedaj že leto dni trajajočo prvo svetovno vojno in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nato se pravi boji niso začeli do sredine junija, ko sta državi nakopičili može ob skoraj devetdeset kilometrov dolgi liniji od Rombona do Devina.

“Ni zmagal neki narod, vsi smo izgubili”
Največja težava vojakov je bila ta, da niso vedeli, ali bodo naslednji dan še živi. “Živeli so v skrajni negotovosti. To ni bila pustolovščina, ki se je lahko kar tako končala. Bili so v tragediji, vedeli so, da so v tragediji,” pripoveduje vodnik po poteh prve svetovne vojne Tržačan Paolo Pollanzi. Čeprav so Italijani prvo svetovno vojno dolgo videli kot eno svojih (redkih) vojaških zmag, je po njegovem mnenju takšen pogled popolnoma napačen. “Še vedno razmišljamo narodnostno in omenjamo zmagovalce in poražence. To ne drži. Ni zmagal neki narod nad drugim ali drugimi. To je bila evropska tragedija. Vsi smo izgubili,” je prepričan Pollanzi.

Mussolini je potreboval mit
Sto let po njenem začetku imajo Italijani s prvo svetovno vojno še vedno težave, pripoveduje. Tudi zato, ker je fašistični režim Benita Mussolinija iz nje ustvaril mit. Zato so nastale kostnice, kot tista nad Kobaridom in v Redipuglii (Sredipolju) tik ob Gorici. V njej je pokopanih sto tisoč moških in ena prostovoljka Rdečega križa. V povprečju so stari 25 let.

Zgodovina med legendo in resnico
“Ko je Mussolini odšel, je vojna, polna mitov, utonila v pozabo. Zato v Italiji še vedno nismo poudarili zgodovinskih dejstev. Vojna je nekje na pol poti med legendo, mitom in resnico. Ko je fašizem izginil in odnesel spomin na prvo svetovno vojno, je tisti, ki si je upal govoriti o vojni, veljal za nazadnjaka, fašista. Nevarno je bilo govoriti o vojni,” se spominja.

O vojni je treba govoriti kot o raku
Hkrati opozarja, da je še nevarneje o vojni molčati. “Govoriti moramo o vojni tako, kot moramo govoriti o raku. To je bolezen. Ne moremo upati, da bo izginil, če bomo molčali,” je odločen, zato je prepričan, da je edina prava pot zgodovinski turizem, ki ga v Redipuglii (Sredipolju) uspešno izvajajo. “To se morda zdi materialistično, vendar sledi upravičljivim ciljem. Širi znanje in krepi gospodarstvo. Deluje,” je prepričan Pollanzi.

Letošnji obisk v Kobaridu večji za tretjino
Podobno skušajo obiskovalce pritegniti tudi na slovenski strani meje. Fundacija Pot miru v Posočju ima letos za trideset odstotkov višji obisk od običajnega, predvsem zaradi številnih obiskov iz tujine, ko potomci iščejo grobove ali kraje iz spominov prednikov. “Hkrati bi nas morali spomini vsak dan opominjati na krute stvari, ki so se zgodile pred stotimi leti in te prinesejo samo trpljenje in smrt," ob tem končuje vodnik Fundacije Pot miru v Posočju.

Jure Brankovič, Tarča

Stoletni odmev velike vojne v Tarči

Prvi svetovni vojni bo posvečena tudi četrtkova Tarča. Iz studia se bo preselila na Goriško, v kraje, kjer je bila zemlja pred stoletjem razrita od izstrelkov in prepojena s krvjo. V muzejski dvorani dvorca Kromberk bo Boštjan Anžin v živo gostil zgodovinarje dr. Petro Svoljšak, dr. Boža Repeta in dr. Kajo Širok, ljubiteljskega raziskovalca soške fronte in avtorja šestih tematskih knjig Vasjo Klavoro, predstavnika Spirita v Milanu Gorazda Skrta ter kustosa razstave Goriškega muzeja Sem puško zagledal in jokat začel Davorja Kernela.

Vabljeni k ogledu ob 20. uri na TV Slovenija 1.