Ob stoti obletnici prve svetovne vojne ali velike vojne, kot jo tudi imenujejo, je založba Buča izdala knjigo Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma s podnaslovom Slovenci v prvi svetovni vojni (1914–1918), ki prinaša vpogled v vojno dogajanje na naših tleh ob razpadu Avstro-Ogrske. Knjiga in seveda stoletnica vojne sta bili pobuda za druženje na Debatni kavarni letošnjega knjižnega sejma, kjer so v pogovoru sodelovali avtor knjige, pisec spremne besede Jože Pirjevec in urednik knjige Take vojne si nismo predstavljali Marko Štepec.

Vsi trije se morda niso neposredno dotaknili naslova tokratne debate Literatura o 1. svetovni vojni v slovenščini, ki je je bilo vse doslej bolj kot ne malo, so pa zato slikovito orisali dogodke, ki so travmatično zaznamovali celotno Slovenijo, predvsem pa Posočje in Primorsko.

Zakaj se tako malo piše o trpljenju Slovencev med 1. svetovno vojno?
Jože Pirjevec je kot prvi govorec izpostavil in predstavil tedanji položaj Slovencev; kot pripadniki avstro-ogrske monarhije so bili ob napovedi vojne vpoklicani na fronto, kjer so morali braniti prepričanja drugih, lastna pa postaviti vnemar. Dodatno so bile stvari travmatične v Posočju, kjer so slovensko prebivalstvo neposredno napadli iredentistično vneti Italijani, pri čemer Slovenci nismo branili sebe, temveč avstrijskega cesarja. Ne glede na to, kam so se ozrli Slovenci tedanjega časa, povsod sta na njih prežali slast po ozemlju in grožnja izbrisa, kar pomeni, da smo se znašli vpleteni v vojno vihro, ki je bila nasprotna našim kolektivnim namenom in osebnim čustvom. Za veliko avstro-ogrsko monarhijo smo bili - po mnenju mnogih - le "kanonfuter", ki je služil njenim političnim namenom.

Poleg tega so na slovenskih tleh v času vojne hitro zavladali lakota, stiska, uboštvo in revščina. Večina moških je na fronto odšla v času žetve, predvsem pa nihče ni pričakoval, da bodo tam ostali do leta 1918 oziroma da se jih veliko sploh ne bo vrnilo domov. Kot je sklenil Pirjevec, so "Slovenci zaradi kriminalne politike vladajočih plačali ogromno ceno in bili na koncu poraženi", poleg tega pa nihče ob prihodu domov ni pričakoval, da bo slovensko ozemlje razkosano in razdeljeno med različne države. Je pa Pirjevec tudi izpostavil, da je kobariški preboj leta 1917 močno zavaroval slovensko ozemlje, saj bi v nasprotnem primeru Italijani marširali skozi Ljubljano in še dlje, kjer bi tudi končali vojno, kar bi pomenilo, da jim osvojeno ozemlje pripada - kar pa bi bilo za naš narod po vsej verjetnosti zelo usodno.

Veterani brez slave in potrditve
Po mnenju Marka Štepca je 1. svetovna vojna po pomenu za 20. stoletje primerljiva s pomenom francoske revolucije za 19. stoletje; vse je presenetila, njene posledice pa zavedno ali nezavedno čutimo še danes. O slovenski vojni izkušnji pa je podobno kot njegov sogovornik poudaril predvsem to, da je ostala povsem spregledana in tudi neizrečena.

Ko so se slovenski vojaki – po grozotah, ki so jih doživeli na frontah, kjer so se pogosto morali boriti s pripadniki narodov, ki so jih občudovali in jim bili naklonjeni (Srbi in Rusi), obenem pa se boriti za narode, ki jim niti približno niso bili naklonjeni – vrnili domov, sta njihovi izkušnja in travma ostali zamolčani, saj so v očeh novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev veljali za predstavnike poražencev. Kljub temu pa so državljani kraljevine dobili več podpore javnosti kot tisti Slovenci, ki so končali na italijanskem ozemlju, kjer je bilo ozračje sovražno prepojeno s fašistično ideologijo. Tako vojaki ob prihodu domov niso dobili zadoščenja, potrebnega za premagovanje vojaških travm.

Se zgodovina ponavlja?
Avtor knjige Miro Simčič pa je izpostavil predvsem to, da se lahko okoliščine in tudi zgodba 1. svetovne vojne ponovijo tudi danes. Podobno kot so se države Evrope vedle do Nemčije ob koncu 1. svetovne vojne, se po Simčičevem mnenju vede tudi današnja velesila ZDA. Izkupičke 1. svetovne vojne, ki so neizogibno privedli v 2. svetovno vojno, je navezal na trenutno politično situacijo in grožnje Amerike Rusiji, Kitajski in tudi Iranu. Sklenil pa je takole: "Nihče se ni nikoli nič naučil iz zgodovine." To pomeni, da zgodovina le ni tista pregovorna učiteljica življenja.