Ohranjena pisma in vojne razglednice so bogat in pomemben zgodovinski vir, ki nam približajo življenje in tegobe vojakov na frontah ter njihovih svojcev, ki so ostali v zaledju, a so velikokrat morali zapustiti svoje domove.
Bogato družinsko zapuščino hrani Majda Valentinčič, ki je pisma in zgodbe svojih prednikov ohranila in prepisala ter nam poslala zapise.
Ob izbruhu prve svetovne vojne so v hiši vasi Kozaršče, ki se ji po domače reče Pr Žvanu, živeli Janez in Terezija ter njunih šest otrok: Terezija, Janez, Alojzija, Marička, Jožef in Andrej. Že ob prvem naboru je bil v vojsko vpoklican najstarejši sin Janez, slabo leto pozneje pa še Jožef (rojen 2. 5. 1897). Janez se je vojskoval v Galiciji, Jožef pa v bližini Dunaja, Gradca in na Tirolskem. Ker je bila med soško fronto njihova vas porušena do tal, so preostali člani družine skoraj tri leta vojne preživeli v begunstvu. Starša, hči Terezija in najmlajši sin Andrej (rojen 1900) so se selili po različnih krajih na Šentviški planoti, hčerki Alojzija in Marička pa na Štajerskem.
Terezija in Alojzija, ki sta bili ob izbruhu vojne v svojih dvajsetih letih, sta si ves čas vojne živahno dopisovali tako z bratoma, bratranci in prijatelji, ki so bili na različnih bojiščih, kot tudi s preostalimi družinskimi člani in nekdanjimi sovaščani, s katerimi sta si izmenjevali izkušnje iz begunstva. Tudi Janez in Jožef sta pogosto pisala svojim domačim. Iz teh številnih zapisov lahko začutimo utrip tistih težkih časov.
Janez piše svojim domačim
Janez je svojo "cesarsko suknjo", kot je sam imenoval svojo vojaško opravo, nosil vsa leta vojne. Ohranila so se njegova pisma in razglednice od januarja 1915 do marca 1916. Izvemo, da je bil v Galiciji do novembra 1915. Od tam je odšel najprej v bolnišnico v Budimpešto, pozneje pa je bil premeščen v bolnišnico v Gradec. Tja ga je prišla obiskat sestra Alojzija.
Janez veliko piše o svojih vojnih tovariših iz domačih krajev, o poštnih pošiljkah, ki so se, kot kaže, pogosto izgubile. Največ informacij o času, ko je bila družina prisiljena zapustiti svoj dom, izvemo prav iz Janezovih zaskrbljenih pisem domov. Sicer pa svoji sestri Tereziji navdušeno piše o zmagovitih prodorih njihove vojske.
8. januar 1915
Draga mati
Pisali ste mi, da ste mi poslali 3. pakete, pa sem samo 2. dobil, ta velikega pa še sedaj ni. Mogoče ste le v kakšno blago zavili, zato se rado izgubi. Se mora v kakšno kišto spravit in dobro z žebli zbiti in naslov natančno napisati. Naznanjam, da tistega, ki sva bila skupaj od Klohov z Loma, je padel in umrl na 28. decembra.
Spoštovanjem, Vaš sin Janez
dne, 5. 5. 1915
Dragi Brat
Pepi, no, sedaj bodeš mogel tudi ti iti noter, pa mogoče v ogen ti ne bo treba iti, ker ja bo enkrat končano. Ampak tam slišimo, da se napravlja. Torej, zlate in srebrne denarje hranite, ker to že sami veste, da imajo zmiraj svojo vrednost. Pepi, piši mi, pri katerih je Miha Lušinov, ker mi nič ne piše. Tončuka mi je iz Brezji pisala. In piši tudi ti kaj in pošlji mi kakšne časopise in eno škatlo športov. Druzega ni potreba nič. Z Lazarjem se bolj po redkem vidimo. Čudno se mi zdi, da je ta z Livka dopust dobil. Sedaj nimam kaj posebnega pisati, kakor srčno pozdravljam vseh skupaj.
Tvoj Brat Janez, zbogom
23. 6. 1915
Dragi oče
Kaj mislite, da ste se po tisti grapi obrnili? Zato, ker ne veste, kaj je vojna in mislite, da je zadosti v Klavžah arti. Verjajte mene in odidite proti Cerknu, saj je vsa Volčansko županstvo pri Cerknem – mi je pravil Rajmond Lušinov, so mu pisali. Vesela sva bila, ko sva se udobila. Lahko vam nebode zadosti do Kranjskega iti in zato pojdite hitro in pazite na vse in posebno na kolesa pri vozovih, ako rabijo, vzamejo kjer je, zato pazite na vse.
Srčno pozdravljam Vas, Sin Janez
dne, 24 Juli, 1915
Draga Sestra
Naznanjam Ti, da mi smo Ruse tako nagnali in bodemo kmalu na Ruski zemli, samo domačinov ne vidim nič tukaj. Lazarja ni tukaj in tudi Žvana z Livka ni še nazaj, mogoče je na Italjanski meji? In kako je z vami, da ste se tako blizu ustavili, da ne idete naprej? Slišal sem, da so bili tudi na Kozarščah Lahi, pa da sedaj so morali iti nazaj? Ne vem, če je res.
Te srčno pozdravljam, Tvoj Brat Janez
31. Oktobra, 1915
Draga Sestra!
Naznanjam ti, sem na 11. t. m. odšel iz Galicije in na 16. sem prišel v Bolnišnico na Ogersko, pa ne vem, ali ostanem tukaj ali bodem šel v kakšno drugo Bolnišnico.
Odpiši, ako dobiš. Srčno pozdravljam
Tvoj brat Janez, z Bogom
Jožef (Josip, Pepe) piše svojim domačim
Stari oče Majde Valentinčič Jožef je bil avstro-ogrski vojak približno tri leta. V vojaške čevlje je stopil, ko je dopolnil 18 let. V tem obdobju je bil s svojo enoto predvsem na področju današnje Avstrije, in sicer najprej v Brucku in Sigmundsherbergu, nazadnje pa na Tirolskem. Prve dopisnice, ki so se ohranile, je domačim poslal v juliju 1915.
Tudi Jožef, podobno kot njegov brat, domačim veliko poroča o rojakih, ki so z njim v četah. Ves čas si je dopisoval tudi z bratom Janezom, ki si je iz Galicije zelo želel priti na dopust, a ga ni dobil. Tudi Jožef je zaskrbljen zaradi stvari, ki jih je družina, ko je morala oditi v begunstvo, shranila v sosednji vasi Čiginj. Na začetku decembra 1915 Josip prosi domače, naj mu pošljejo nogavice in denar za obleko, ker je pri njih že sneg in mraz. To daje slutiti, da "cesarska suknja" ni bila dovolj za prestajanje zime in mraza.
19. 9. 1915
Draga sestra
Naznanjam ti, da sedaj se nahajam tukaj v Brucku, to je blizu Gradca. Tukaj je tudi Juli Lazarju in Viktor Nivarsk. Ampak tukaj, kjer sem sedaj, so sami Nemci, se ne sliši govoriti nič Slovensko. Pa za meni gre še zmiraj precej dobro. Zdrav sem zmiraj in mislim, da bodem tudi za naprej ostal. Jaz še zmiraj mislim, da po končani vojni se bomo še vsi zdravi videli.
Srčen pozdrav, brat Josip
11. 10. 1915
Naznanjam ti, da sem tvoje karte dobil, ki si mi ih pisala tukaj v Bruck in ti naznanjam, da mi je Janez včeraj pisal, da bo prosil za dopust, pa da ne ve, ali ga bojo pustili tja, kamor ste vedrugi. Ampak če ne, je rekel, da bo prišel pa tja, kjer je Lojza. Pa jaz mislim, da bo on dobil dopust tudi za domov, ker tukaj pravijo, da tisti, ki je že ena leta v Galiciji, da dobi tudi za na Primorsko dopust. In piši mi, da ali že morete tja na Čigin pa tista blago – ker ako če ne, se vse pokvari. Sedaj bo lahko Dreja imel Becikel.
Pozdravljam brat Josip
Bruck, 5. 11. 1915
Draga sestra!
Naznanjam ti, da sem tvoje dve karti dobil in ti sporočim, da sem ti pisal ena pisma ekspres, pa mislim, da si ga že mogla dobiti. Pisal sem vam, da mi pošljite kaj denarja, ker tukaj je mraz, tukaj pada že sneg, zato bodem mogel kupiti kaj za zimo in vas prosim, da ako vam je mogoče, mi pošlete pozneje an par nogavic, ker vem, da po tistih kraih veliko ženske pledejo. Nadalje ti naznanjam, da nikdar bi ne bil mislil, da bodem jaz toliko sreče imel in da bodem jaz toliko časa pri zdravju ostal.
Vas srčno pozdravljam vaš Josip V.
Sigmunds Herberg, 22. 3. 1916
Draga Sestra
Zahvaljujem se ti za karta, veseli me, ker se me spominjaš in da mi kaj pišeš. Piši mi, kaj ti piše pa Lojza novega, meni ni pisala že 6. tednov nič. Tukaj se imamo le postarem, Ruse priganjamo vsaki dan okrog.
Pozdrav
Josip
Z vojnih območij pišejo bratranci
Družini Valentinčič so pisali tudi nečaki oziroma bratranci Mihael Šturm, Franc Golja in Berginc, doma s Kobariškega. Največ ohranjenih zapisov je od bratranca Mihaela Šturma, ki se je najpogosteje dopisoval s svojo sestrično Terezijo. Januarja 1915 je pisal iz bolnišnice v Budimpešti in opisoval, kako naporno je bilo umikanje njihove vojske v najhujšem mrazu iz Galicije čez Karpate do ogrske meje. Na začetku februarja 1915 je ozdravel in nato odšel na srbsko bojišče.
Budimpešta, 21. 12. 1914
Ljuba Sestrična!
Po dolgem času sem vendar prišel še enkrat v svojem življenju do proste urce in v dolžnost si štejem, da ti voščim tebi in sploh vsem Vesele Božične Praznike in Srečno novo leto – da bi bilo res srečnejše kakor to, da nam ni prineslo nič druzega, kakor samo Bolezen in Smrt. Žalibog.
Mogoče bi vseeno rada znala, kako se kaj meni godi. Ti naznanim, da jaz sem že pet tednov v Bolnišnici tukaj na Ogerskem v Budapest. Prosim, če ti je volja odgovoriti par besed, piši kaj je z Janezom, ali piše kaj – ali je še v tej ušivi Galiciji in kako se imate kaj doma, kaj pravi teta? Pozdravljam ...
Z Bogom Žlahta!
Bogdaj boljše čase!
Mihael Šturm
Dne 8/2 1915
Draga Terezija!
Obvestim, da sem prijel tvoj Pozdrav in od sestre Loijzke sem jo ravno zdaj dobil. Iskrema hvala! Tvoje pismo sem prijel v bolnišnici in sem ti tudi odgovoril na to pismo. Mi pojdemo na 15. proč in zdaj pojdemo na Serbsko vojišče, da nas še Serbi pobijejo, kar je Rusom ostalo. Jako bi me veselilo, da bi se še videli. Moj brat Francelj pride te dni tukaj k meni, ali ne vem kateri dan.
Moj srčni pozdrav od mene. Z Bogom, M. Šturm
Pisma prijateljev in fantov z bojišč
Zapis na razglednici Ljubljane z Narodnim domom in slovensko zastavo, ki so jo novembra 1914 Tereziji poslali prijatelji, je poln zanosa in prepričanja o zmagi. A globoko izpovedno pismo, ki jo je J. Jarc pisal prijateljici Alojziji marca 1915, razkriva doživljanje vojne nekoga, ki je že okusil grozote prvih bojev. Zaveda se nesmisla te nesrečne vojne, ki njegovo mlado življenje postavlja na tanko linijo med življenjem in smrtjo.
V begunstvu
Družina Valentinčič je, sodeč po datumih dopisnic, morala zapustiti svoj dom na Kozarščah v juniju 1915. Iz Janezovega pisma izvemo, da so tik pred odhodom svoje stvari shranili v sosednji vasi Čiginj, živino pa prodali. Ali so uspeli kdaj dobiti nazaj svoje imetje, ni znano. Alojzija in Marička sta odšli v begunstvo na Štajersko, preostali družinski člani - starša, Terezija in Andrej - pa so se najprej umaknili v vas Klavže. Janez jih je v svojih pisanjih z bojišča v Galiciji rotil, naj se vendarle pomaknejo naprej proti notranjosti države, saj so preblizu vojnega območja in so zato v nevarnosti.
Iz Klavž je družina kmalu odšla na Šentviško planoto, ki je nudila zatočišče številnim beguncem. Tam so se večkrat selili. Domov so se vrnili 17. maja 1918.
Sestri Alojzija in Marička sta v begunstvo najprej odšli v Obrež, ki je blizu Središča ob Dravi, 15. oktobra istega leta pa sta odšli v Ruše. Z dopisnice, ki jo je Alojzija decembra 1915 iz Ruš poslala sestri Tereziji, je razbrati, da s sestro Maričko nista več stanovali skupaj.
Dne 11/ 7. 1915
Draga mama!
Jaz vam že večkrat pišem, nevem, če kaj dobite. Dalje vam naznanjam, da meni gre še dobro. Res delati morave, pa za jesti toliko ko hočeve. Ko smo bile 14 dni tukej, pa nam je že ukupila meni ena obleka za vsaki dan, Marički ena obleka za vsaki dan, en birtah in ena bluza, ker ona ni imela nobene bele bluze za k maši. Hotela je tudi meni kupiti bluza in birtah, al jaz nisem hotela, ker jaz imam. Šivati vse dale sestri od gospodinje v Središču. Ona ima dve sestri, gremo včasih ob nedeljah dol, pa ima becikelj, pa se vozimo cel popoldan. Tako se je lepo voziti z becikeljnom.
Ta teden mi je Janez pisal. Pepi mi pogostoma piše! Šmoncovi so še tukaj pri nas, pa Marička je jezna, ker so tu!
Vas najsrčneje pozdravljam
Alojzija
Iz pisem lahko razberemo, da je zaradi velikega števila beguncev vladala prostorska stiska in so se zato pojavljale napetosti tudi med begunci, pa tudi domačini jih niso vedno sprejeli z odprtimi rokami. Alojzija decembra 1915 poroča sestri Tereziji, kako se ima sovaščanka, ki je pozneje postala Janezova žena: "Pepa Rinkava piše, kako ji gre slabo, da se vsi ... vsaki teden prekladajo v Ljubljani."
Vrnitev domov in življenje po vojni
Ob koncu vojne sta se oba brata Janez in Jožef srečno vrnila domov. A že kmalu po koncu vojne sta Alojzija in Marička umrli za posledicami španske gripe. Sledila so mučna leta italijanskega fašizma in prepoved uporabe slovenskega jezika na vseh javnih mestih.
Janezu so vojna leta pustila trajne posledice na njegovem zdravju. Zaradi ozeblin, ki jih je utrpel v Galiciji, so mu že čez nekaj let tako oslabele noge, da ni mogel več hoditi.
Jožefu pa vojna ni pustila večjih posledic za zdravje. Ustvaril si je družino in večkrat povedal, da jo je v primerjavi z drugimi, še dobro odnesel. O svojih vojnih letih ni rad govoril. Vnukinja Majda in njen brat sva pogosto silila vanj z vprašanji in hotela izvedeti, kako se je vojskoval. A odgovora, kljub njegovi siceršnji zgovornosti, nista dobila. "Včasih smo ga podražili, da je izgubil vojno. Po izrazu na obrazu sem videla, da mu ni bilo prav. Moj nono je namreč vse svoje življenje obžaloval, da je, kot je sam rekel: "Franc Jožef izgubil vojno." Šele danes razumem, da je šlo za veliko več, kot samo za izgubljeno vojno. Šlo je za izgubljeno opcijo neke drugačne prihodnosti," se spominja Majda.
Pisma, dopisnice, razglednice in fotografije so bile v rojstni hiši starega očeta Majde Valentinčič Jožefa Valentinčiča, ki je bil doma iz vasi Kozaršče. Večina jih je naslovljenih na njihove začasne naslove (Klavže, Bukovski vrh, Pečine, Prapetno, Obrež, Ruše in Ormož), kjer so živeli kot begunci, nekaj pa na njihov stalni naslov na Kozarščah.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje