Zgodba o Julijani, mladi vdovi z otrokom, ki se pred vojno poroči s Štefanom, nato pa ostane sama na posestvu, je zgodba mnogo takratnih družin. Julijanino in Štefanovo življenje prekine vpoklic v vojsko, Štefan je poslan v Galicijo. Tam pade v rusko ujetništvo, in čeprav še tri leta piše pisma domov, odgovora ne prejme. Po dolgih letih ujetništva se leta 1920 vrne domov in odkrije, da je žena v tem času 16-letnemu hlapcu rodila otroka.

Kljub šoku in težavnemu položaju se zakonca dogovorita in pred občinskim uradom skleneta premirje, Štefan pa posvoji ženinega dojenčka. A moževa odsotnost in dogodki v teh letih so prehudo spremenili življenje, da bi zmoglo gladko teči naprej. Julijana se še vedno sestaja s hlapcem Jakobom. To Štefan odkrije in ju v zasedi pričaka. S samokresom rani pastorko in ubije ženo. Sam se naznani občinskemu predstojniku in v joku opisuje nesrečo, ki ga je zadela.

Sojenje je med mariborsko javnostjo sprožilo velik odmev in Štefan je imel zaradi ženine prevare veliko simpatij. Porota na koncu sprejme presenetljivo odločitev ter Štefana obsodi na nekajmesečni zapor le zaradi nezakonitega posedovanja orožja, oprostijo pa ga umora in poškodovanja pastorke. "Naš narod čisla visoko žensko zvestobo," zapišejo ob tem v časopisih.

To je le ena izmed družinskih zgodb, ki pa se je po vojni končala tragično. Leta vojskovanja so pustila globoke in težko popravljive rane tako pri možeh kot njihovih ženah, ki tudi po več let niso dobile vesti o vojakih. Čeprav se je vojna formalno končala leta 1918, so njene posledice trajale še leta.

Sladko pričakovanje, ki prinese trpljenje
Na to opozarja razstava, ki jo je v prostorih nekdanjega mariborskega Kina Partizan postavil Pokrajinski muzej Maribor v sodelovanju z Zgodovinskim društvom dr. Franca Kovačiča. Avtorji razstave Mirjana Koren, Valentina Bevc Varl, Darko Friš in Aleš Maver so jo naslovili z verzom Kri iz večernih sladkih oblakov. Vzet je iz pesmi Srečka Kosovela Ekstaza smrti, ponazarja pa sladko pričakovanje, ki prinese trpljenje.

To se je zgodilo mladima zakoncema, enako se je dogajalo vsem vojskujočim se stranem 1. svetovne vojne. Če so odhod v vojno ljudje morda še pozdravljali, saj so verjeli, da bo spopad kratkotrajen, vojaki pa bodo deležni slavo ob vrnitvi, je kruta resničnost hitro udarila ob pogledu na krste, ki so prihajale najprej z bojišč v Galiciji.

Tja so poslali večino vojakov, vpoklicanih na štajerskem ozemlju in nanje se osredotoča glavni del razstave. Spremljamo lahko podobo Maribora, ki je pred vojno hitro rastoče mesto, z novim mostom čez Dravo, napetostmi med večinsko nemškim prebivalstvom in Slovenci ter tik pred elektrifikacijo. Vse to prekine razglas, ki poziva moške med 20. in 42. letom, da se pridružijo mobilizaciji v vojno.

Zbirka kositrnih vojakov, razglednic, uniform
Ker je Pokrajinski muzej Maribor osrednja muzejska institucija v tem delu Slovenije, so širši okvir razstave posvetili časovnici in bistvenim značilnostim 1. svetovne vojne, da obiskovalci dobijo vse pomembne informacije takratnega dogajanja. Veliko razstavljenih eksponatov, razglednic in slik je iz njihovega arhiva, pomemben del pa predstavlja tudi sodelovanje z zasebnim zbirateljem Aljažem Tulimirovičem in Pokrajinskim arhivom Maribor.

Še posebej pritegnejo zanimiva zbirka kositrnih vojakov in albumi razglednic mariborskega oficirja Otta pl. Gariboldija, razstavljene vojaške uniforme in predmeti, ki so jih uporabljali na frontah. V muzejih so po navadi zbirali "luksuzno gradivo" in imajo zato predvsem dobro ohranjene častniške uniforme, medtem ko so opremo navadnih vojakov, njihov pribor, ostanke vojaških konzerv, značke, našitke in drugo dobili od zbiratelja.

Kovačičev periskop
Na ogled so postavili tudi fotografijo uporabe vojaškega periskopa in njegovo repliko. Periskop je bil izum Fridolina Kovačiča, avstro-ogrskega vojaka, ki se je po vojni naselil v Mariboru. S tem preprostim, a za vojake pomembnim izumom je omogočil, da so lahko streljali, pri tem pa so vsaj glavo ohranili skrito v jarku ali za kakšnim večjim objektom.

Kako je vojna prizadela vojake in njihove družine, začutimo med prebiranjem izpostavljenih pisem, ki jih je vojna pošta prenašala iz zaledja na fronto in nazaj. "Pisal bom, dokler bom lahko. Če ne bo več pisem, tudi mene ni več," je sporočil mlad vojak svoji ženi, ki je ostala doma z otroki. To je bilo njegovo zadnje pismo.

Pretopili cerkvene zvonove in zlatnino
Delovanje celotne države je bilo kmalu usmerjeno le v oskrbovanje vojske. Leta 1916 po cerkvah odredijo množični odvzem zvonov, ki jih pretopijo v dele za orožje. Svoj prispevek so dale tudi ženske, ki so zlatnino zamenjavale za železna potrdila v obliki obročkov. Ob tem, da so ostale same pri skrbi za svoje družine, so ženske prevzele pomembno vlogo tako pri zagonu gospodarstva kot tudi pri prizadevanjih, da bi se znova vrnil mir.

Tudi na Štajerskem so, kot v drugih delih slovenskega ozemlja, prav ženske zbirale podpise za Majniško deklaracijo, ki je ob zahtevah po avtonomiji za jugoslovanske narode pomenila tudi poziv h končanju vojne. Podpisalo jo je okoli 200.000 ljudi.

Boja za nove meje in nove iskre sporov
In ko se je vojna leta 1918 formalno res končala, za Štajersko in Koroško še ni bilo miru. Med povojne zgodbe o uspehu s slovenskega zornega kota spada boj Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Ko so 23. novembra 1918 razorožili nemške oborožene sile v Mariboru, so slovensko severno mejo na Štajerskem začrtali skoraj povsem po etični meji.

Na razstavi je tako Maistru posvečena posebna vitrina, ob njej pa je na ogled tudi uniforma pisatelja Ivana Matičiča, ki se je boril na različnih frontah, po vojni pa zapisal prvo spominsko delo Na krvavih poljanah. Na to veliko vojno, ki je globoko zaznamovala svet in slovensko ozemlje, se je sicer poskusilo čim prej pozabiti. Nastala je nova družbena in državna ureditev, ki pa je po Evropi že kmalu kazala razpoke. Nova vojna ni bila več daleč.