Rafael Mahnič je bil iz kmečke družine iz Dekanov. Rodil se je leta 1889 in bil je očitno bister fant, saj so ga po šoli poslali študirat pravo na zagrebško univerzo. Po končanem študiju je šel jeseni leta 1913 v usposabljanje za rezervne častnike v Celovec.

Kmalu nato se je razplamtela 1. svetovna vojna in Rafaela so poslali na vzhodno bojišče. Kot rezervni častnik je bil vključen v 27. domobranski pehotni polk, za katerega so vojake nabirali v okrožjih Ljubljana in Gorica, zato je bil večinsko slovenski. Dobil je čin poročnika, nato pa tudi nadporočnika.

Že kmalu po začetku bojev je bil ustreljen - strel mu je prestrelil koleno, kar mu je povzročalo težave vse življenje, saj koleno ni bilo več popolnoma pregibno. Poslali so ga na zdravljenje v zaledje - da se zdravi v Gorici, so lahko svojci izvedeli tudi iz časopisne notice v Slovencu.

Kot uradnik poslan v Srbijo
Ker je bil ranjen, se mu na fronto ni bilo več treba vrniti. Ga je pa Avstro-Ogrska vključila v uradništvo, kjer jim je zaradi dolge vojne zmanjkovalo ljudi. Rafaela so poslali na delo v Srbijo.

Tja je odšel z ženo Viktorijo Valentič, s katero sta se leta 1916 poročila v Ljubljani. V Srbiji se jima je naslednje leto rodila hči Vida.

Bojeval se je v okolici Pliberka
Vojna je Avstro-Ogrsko dokončno izčrpala in po koncu bojev na frontah se je začel boj za meje novonastajajočih držav. Tudi Rafael Mahnič se je pridružil prostovoljnim borcem za severno mejo, postal je poveljnik voda, nato pa tudi čete, ki se je bojevala v okolici Pliberka.

Ko so se razmere umirile, je v novi državi Kraljevini SHS znova dobil uradniško službo. Ohranjen je del njegove uniforme, ki pooseblja viharne spremembe na slovenskih tleh v tistem času - obdržal je namreč avstro-ogrsko častniško uniformo, ki pa je imela predelan ovratnik in dodane epolete SHS-a.

Spomini na težka leta
Njegov vnuk Borut Mahnič, ki nam je posredoval podatke in zanimive fotografije iz družinskega arhiva, se spominja nekaj dedovih pripovedi o tistih časih, predvsem opisovanje težkih razmer na bojišču, ki so vojake potiskali tudi v samopoškodbe. Neki vojak se je v dedovi prisotnosti porezal po nogi s konzervo, da bi ga poslali v zaledje.

Ker so bili avtomobili v tistih časih redki in brez strehe ter so jih za prevoze uporabljali predvsem poveljujoči oficirji, so nasprotniki nastavljali precej primitivne pasti - med drevesa so čez cesto napeljali tanko, a močno žico, ki jo je bilo med vožnjo skoraj nemogoče opaziti, lahko pa je povzročila hude poškodbe vsem v vozilu.

Močno se je vojni čas v spomin vtisnil tudi Rafaelovi ženi in Borutovi babici Viktoriji, ki je razmere v zaledju opisala kot veliko težje v primerjavi s tistimi, ki so sledile v skorajšnji 2. svetovno vojni. Lakota je bila strašna, matere niso mogle nahraniti svojih otrok, saj je primanjkovalo skoraj vsega.

Zgodbo svojega deda in ohranjene fotografije nam je posredoval njegov vnuk Borut Mahnič.