Prva svetovna vojna je bila vojna, ki bi morala končati vse vojne. A dejansko je rodila in v 21 letih nahranila najhujši vojni spopad v zgodovini človeštva. Vendar so milijonske izgube človeških življenj, vsesplošno uničenje in krvava fanatičnost v osrčju Evrope imeli povsem primerljiv apokaliptični zgled – tridesetletno vojno iz 17. stoletja, nominalno versko vojno med katoličani in protestanti.

Preživetje in izkušnje velike vojne ter nato izbruh novega megalomanskega spopada z Nemčijo je že sodobnike navdalo s tezo o primerjavi obeh obdobij. General Charles De Gaulle je že v radijskih nagovorih rojakom iz izgnanstva v Londonu leta 1941 pridigal o "la nouvelle Guerre de Trente Ans", izraz, ki ga je ponovil v govorih tudi po sami zmagi. Leta 1948 je izšla knjižna serija zmagovitega britanskega premierja Winstona Churchilla Druga svetovna vojna, kjer je v predgovoru k uvodni knjigi The Gathering Storm zapisal, da niz knjig pokriva zgodbo nove tridesetletne vojne.

Pr(a)va tridesetletna vojna je bila večinoma bojevana na ozemlju Svetega rimskega cesarstva, katerega del so bile tudi slovenske dežele, a glavno težišče izredno krutih bojev je bilo na ozemlju današnje Nemčije in Češke ter Beneluksa. Pri tem so ključno vlogo igrale tuje vojske iz skorajda celotne Evrope. Začelo se je z drugo defenestracijo v Pragi 23. maja 1618, zaključilo pa z Westfalskim mirom 24. oktobra 1648. Šlo je za spopad med katoličani in protestanti, a na koncu je bila največji zmagovalec katoliška Francija (tudi s pomočjo neformalnega zavezništva z Rusijo in Osmanskim cesarstvom), ki je na strani protestantskih dežel preprečila Habsburžanom, da bi cesarski položaj izrabili za vzpostavitev poenotenega imperija. Vzpostavljeno je bilo popolnoma novo ravnotežje sil v Evropi, hkrati se je razvil zapleten diplomatski sistem. Rivalstvo med burbonsko Francijo in Habsburžani se je vleklo še dobro stoletje, a vseeno je Westfalski mir v Srednjo Evropo prinesel obdobje relativnega miru in razvoja.

Streli Gavrila Principa v Sarajevu 28. junija 1914 so sprožili kolesje zavezništev, ki so se razvijala vse od leta 1871, ko je Prusija z nemškimi zavezniku zmlela Francijo in vzpostavila Nemško cesarstvo oz. Reich. Cesarska Nemčija se je 43 let bala obkolitve od Francije in Rusije ter kasneje še Velike Britanije, ki so se povezale v sile antante. Po porazu centralnih sil je ameriški predsednik Woodrow Wilson razumel, da mora mirovni proces preprečiti nove vojne v Evropi.

A princip Wilsonovih 14 točk, ki naj bi vzpostavil novi svetovni red, je zminiral kongres ZDA, ki se je takrat še odpovedal novi vlogi svetovnega hegemona. Evropejcem so pustili proste roke in zlasti francoski premier Georges Clemenceau si je dal duška, kar se je končalo z Versajskim mirom, ki so ga Nemci dojeli kot diktat zmagovalcev. Nemški pogajalci se namreč niso smeli pogajati, temveč so imeli samo izbiro podpiši ali zavrni, pri čemer so bili to predstavniki nove demokratične Nemčije in ne voditelji, ki so v cesarskem imenu vodili vojno. Vsa krivda je bila zvaljena na Nemčijo (231. člen mirovne pogodbe), ki je bila kaznovana z drakonskimi ukrepi, ki naj bi za vedno oslabili nemški rajh. Vojne reparacije za 1. svetovno vojno je Nemčija uspela poplačati šele leta 2010.

Če je predsednik Wilson leta 1919 nameraval biti milosten z Nemčijo, je bil njegov naslednik Franklin D. Roosevelt leta 1945 popolnoma drugačnega mnenja in pošteno naveličan Nemcev. "Z Nemčijo moramo biti ostri. Na izbiro imamo, ali kastriramo nemško ljudstvo ali jih prevzgojimo tako, da ne bodo več reproducirali ljudi, ki si želijo živeti v preteklosti." Dobro je znan načrt Rooseveltovega ministra Henryja Morgenthaua, ki je predvideval vrnitev Nemčije v srednji vek, kar je na konferenci v Quebecu septembra 1944 presenetljivo preprečil Winston Churchill s slikovitimi besedami: "Ne bom dovolil, da me Morgenthau priklene z verigo na mrtvo Nemčijo."

Tako kot tridesetletno vojno 1618–1648 s kopico različnih vojn in revolucionarnih napoleonskih vojn 1791–1815 lahko tudi obdobje 1914–1945 ocenjujemo kot enovito obdobje, piše angleški zgodovinar Ian Kershaw. Pri vseh treh prelomnih obdobjih za Evropo in posledično svet je bila vidna kriza v mednarodnih odnosih, vsa tri obdobja so trpela za splošno gospodarsko krizo povezana z uveljavitvijo, razvojem in ekspanzijo kapitalističnega gospodarstva. Pomemben, če ne ključen dejavnik je zagrizen ideološki spopad, ki prinese nepredstavljivo nasilje in izgubo človeških življenj, kar povzroči obsežne politične pretrese in revolucije.

Ravno osebna usoda Adolfa Hitlerja in omenjena slika, ko v trenutku zmagoslavja nad Jugoslavijo zre na spominsko ploščo v čast Gavrila Principa, nabolje poveže prvo in drugo svetovno vojno v celoto. Drugo tridesetletno vojno je strokovno utemeljil ameriški zgodovinar Arno Mayer, ki izpostavlja povezanost splošne krize z izbruhom obsežnih vojn. Mayer je primerjal zagrizenost spopada protestantov in katoličanov z ideološko strastjo treh sistemom v drugi svetovni vojni. Prevladovalo je občutje "svete vojne", kar pa je tudi izraz, ki je bil pogosto uporabljen v propagandi prve svetovne vojne na obojih straneh front.

Ameriški zgodovinar Jay Winter, profesor na univerzi Yale, postavlja vmesno tezo. Vojna leta 1939 in 1940 je nadaljevanje prve svetovne vojne, Hitler na novo spiše zaključek, po katerem je leta 1918 zmagala Nemčija. Francija je poražena, Velika Britanija na robu izstradanja, na celini ni dvoma, kdo je gospodar. A invazija 22. junija 1941 na Sovjetsko zvezo, rojeno v oktobrski revoluciji leta 1917, spremeni popolnoma vse. Brutalnost in obseg zločinov prekaša vse pred tem, na Vzhodu se začne prava biološka vojna do smrti zadnjega. Niso samo Judje žrtve genocida, tarča je celotno slovansko prebivalstvo, tudi Slovenci, ki je označeno kot "Untermensch" (podljudje).

"Ravno razvoj nasilja me dejansko privede do sklepa, da sta svetovni vojni vseeno radikalno različni, čeprav so izvori spopadov zelo podobni, če ne celo isti – nadzor nad severozahodno Evropo," v sklepni oceni vprašanja druge tridesetletne vojne poudari Winter.

Versajski mir je tlakoval pot do Adolfa Hitlerja, svetovna gospodarska kriza 1929 pa ga je izstrelila na oblast, kjer je bila revizija mirovnega diktata temeljna točka politike nacistične Nemčije. Zahodna Evropa je bila zaradi strahot prve svetovne vojne predolgo popustljiva in je pristajala na kopico revizionističnih zahtev, seveda na račun Srednje- in Vzhodnoevropejcev. Nemška priključitev Posarja 1935, anšlus Avstrije 13. marca 1938, kar je bilo v mirovnem sporazumu 20 let predtem izrecno prepovedano. Hitro je sledila sudetska kriza z za Češkoslovaško uničujočim Münchenskim sporazumom (30. septembra 1938) kot moralnim dnom zahodnoevropskih demokracij, po katerem Hitlerjevih apetitov ni bilo več moč krotiti.

Pariz in London kot glavna poroka versajske Evrope sta še mirno požrla razkroj edine še ostale demokracije v Srednji in Vzhodni Evropi in priključitev Češke (15. marca 1939). Prvoseptembrska invazija na Poljsko je prinesla spopad, ki je, kot je izpostavil Winter, dokončal veliko vojno, a hitro prinesel še bolj uničujoči ideološki spopad med trojico nacizem/fašizem, komunizem in kapitalizem. Prva dvoglava pošast je bila poražena, zmagovita dvojica pa je vzpostavila sistem bipolarnosti, ki je naslednjih 40 let obvladoval Evropo in celoten svet.