V tokratni oddaji Poglobljeno smo se spomnili na začetku letošnjega poletja preminulega glasbenika in profesorja geografije Janeza Svečnika. Njegova glasbena pot se je začela pri šestih letih – leta 1938 v Mariboru.

Janez Svečnik se je rodil 26. januarja 1932 v Mariboru in se s harmoniko srečal v zgodnjem otroštvu. Ne glede na okoliščine je dečka zares zanimala samo harmonika in z njo učne ure, najprej pri učitelju Štanetetu in kasneje pri mojstru Šuštaršiču, ki je veljal za enega najboljših mariborskih učiteljev harmonike tedanje dobe.

Prvič je s harmonikarskim orkestrom, ki je štel okoli 30 njegovih vrstnic in vrstnikov nastopil v osnovni šoli na Ruški cesti. Junija 1940 so imeli, kot prikazuje fotografija, še en koncert, kajti v zraku je bilo skoraj neverjetno povabilo.

Mladi mariborski harmonikarji so tako kot nekoliko prej znameniti mladinski zbor Trboveljski slavček prejeli povabila za gostovanje po Združenih državah Amerike.

Na gostovanje so se temeljito pripravljali, a se je zlo vojne, za dobra tri leta na videz ustavljeno onkraj Šentilja z vso silovitostjo pognalo čez Kraljevino Jugoslavijo in so vojaške koračnice utišale harmoniko ...

Janez je po koncu vojne odšel na Poljansko gimnazijo v Ljubljano in tam vse do mature živel v internatu, v Domu Ivana Cankarja ali v »dicu«, kot so rekli nekdanjem Marijanišču.

Čas in okolje sta bila kljub nekoliko vojaškemu slogu življenja naklonjena mladim glasbenim ustvarjalcem, ki so se nemudoma zbrali v domskem orkestru.

Ob nekaterih imenih članov zasedbe danes ne izostane začudenje: kasnejši specialist za sodno medicino in patolog dr. Anton Dolenc je igral violino, Radovan Hrast, nekoliko kasneje interniranec na Golem otoku – bas, pesnik Janez Menart kitaro in Janez Svečnik harmoniko. Da je bil mojster svojega instrumenta govori tudi podatek, da je s petnajstimi leti - leta 1947 - na državnem tekmovanju nekdanje Jugoslavije zasedel tretje mesto.
Zborovodja in skladatelj Janez Kuhar ga je povabil tudi k sodelovanju v harmonikarskem orkestru Kajuh, kjer so mu leta 1949 posodili harmoniko, dokler si ni s skoraj vsakodnevnimi nastopi prislužil svoje.

Vrhunec poklicne glasbene kariere je sledil leta 1964, ko je ustanovil svoj kvartet z imenom Adria Combo in začel igrati predvsem v Nemčiji, Avstriji in v Švici.

Njihov producent jim je uredil serijo nastopov tudi v enem najbolj nenavadnih okolij tedanje dobe. Večer za večerom je Adria Combo, ki se je predstavljal kot Jugoslawisches Spitzen-Quartett igral v plesni dvorani ameriškega vojaškega oporišča Grafenwöhr, ki je tedaj z okoli 40 tisoč vojaki in civilisti veljal za največje ameriško oporišče zunaj ZDA.

Oporišče, sicer po videzu povsem pravo mesto je bilo v tistem času pomembno tudi zato, ker je po urjenju in pripravah predstavljalo zadnjo postajo številnim vojakom pred odhodom na vietnamska bojišča. Prav zato so si privoščili nekaj več zabave – številni tudi zadnjič v življenju.

Delo noč za nočjo je načelo zdravje. Težave je vzel zelo zares, se posvetil dokončanju študija, postal profesor geografije ter med drugim poučeval na tedanji Tehniški kmetijski šoli v Mariboru.

Nekateri glasbeni izzivi pa so vendarle ostali – krajši čas je še sodeloval z avstrijsko zasedbo Die Neuen oststeirer Spatzen in pri domačem triu Pop – corn, sicer pa izračun pod črto pokaže, da je bil kar 55 let z igranjem na večer 31. decembra angažiran na silvestrovanjih.

Še krepko čez svojih osemdeset je za zaključene družbe in prijatelje občasno nastopal kot samostojni pianist in / ali / harmonikar in tako navduševal tiste, ki radi prisluhnejo vedno zelenim melodijam, narodnim pesmim in tudi zaplešejo.