Dirigent: Steven Loy
Solist: Jože Kotar, klarinet

Program:
W. A. Mozart: Simfonija v D-duru, KV 385, Haffnerjeva
W. A. Mozart: Koncert za klarinet in orkester v A-duru, KV 622
R. Schumann: Simfonija št. 4 v d-molu, op. 120 (verzija iz leta 1841)

Premožni trgovec Sigmund Haffner je poleti leta 1782 Wolfganga Amadeusa Mozarta prosil za delo, ki bi ga izvajali ob povišanju njegovega sina Sigmunda ml. v plemiča. Bil je Wolfgangov vrstnik in prijatelj, zato mladi Mozart naročila seveda ni mogel zavrniti. Prvi stavek simfonije je končal že v tednu dni. Poslal ga je svojemu očetu Leopoldu Mozartu, prav tako kasneje še preostale tri stavke, vendar mu dela kljub temu ni uspelo končati do dneva povišanja. Priložnost za izvedbo simfonije se je pokazala naslednjo pomlad, ko je Mozart sestavljal sporede za dunajske koncerte. Simfonijo v D-duru je nekoliko spremenil in na krstni izvedbi leta 1783 dirigiral sam.

Mozartov najbolj znani koncert za pihalni inštrument je nastal v zadnjem letu njegovega življenja, ko je skladatelj pisal tudi znameniti Requiem in imel v enem mesecu tako premiero spevoigre Čarobna piščal kot tudi opere La Clemenza di Tito. Koncert za klarinet in orkester v A-duru je končal jeseni leta 1791 za svojega dobrega prijatelja Antona Stadlerja, ki je bil takrat vodilni klarinetist, izjemen virtuoz in pionir v razvijanju nizkega registra posebnega basovskega klarineta, ki ga je sicer tudi izumil.

Robert Schumann velja za enega osrednjih mojstrov klavirske literature 19. stoletja. Njegova orkestrska dela so dirigenti še stoletje kasneje bolj ali manj uspešno popravljali, saj so menili, da je njegova orkestracija komaj kaj boljša od klavirskega izvlečka. Schumann niti sam ni verjel v svoje sposobnosti, njegovi sodobniki pa so bili, nasprotno, prepričani o njegovem izjemnem talentu. Učitelj kompozicije Dor ga je dolga leta opogumljal za pisanje obsežnejših žanrov. Leto 1841 je bilo za Schumanna polno umetniškega elana. Začel je pisati Simfonijo v c-molu, končal prvi stavek in ga predelal v Koncert za klavir, zatem pa začel komponirati novo simfonijo, imenovano »Pomladna«, in jo posvetil ženi. Istega leta je zložil še eno simfonijo, vendar jo pospravil v predal, prepričan, da je delo slabo. Simfonijo v d-molu je nato dobro desetletje popravljal, ji spreminjal orkestracijo, širil posamezne dele stavkov in zamenjeval tempe. Izdal je jo leta 1853 kot svojo četrto po vrsti, ker je vmes napisal še dve. Simfonija v d-molu danes velja za najinovativnejše delo v njegovem opusu. V prvotni verziji iz leta 1841 prvemu stavku, ki prinese značilni moto oziroma glavni motiv, sledi počasni drugi stavek, tretji je scherzo in sklepni hitri finale. O kvaliteti originalne verzije simfonije, verzije, ki jo bomo slišali na tretjem koncertu nedeljskih matinej Mozartine, je bil prepričan tudi Johannes Brahms. Konec 19. stoletja jo je kljub odločnim protestom Clare Schumann prvi objavil. (Izvleček iz koncertnega lista, ki ga je napisala Neža Justinek, študentka Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.)

Steven Loy je kompozicijo študiral v Philadelphii, nato pa se je preselil v Evropo in v Budimpešti in Parizu študiral še dirigiranje. Sodeloval je na mojstrskih tečajih dirigentov, kot so Péter Eötvös, Helmuth Rilling, Jorma Panula, Jean-Marc Burfin, Zoltán Peskó in Jurij Simonov. Na Glasbeni akademiji Chigiana v Sieni je diplomiral (leta 2002) z odliko – študiral je pri nemškem dirigentu Lotharju Zagrosku. Pred kratkim je pri dirigentu Michaelu Palmerju na državni univerzi v Georgii v Atlanti končal tudi magisterij.
Znan po svojih prodornih izvedbah sodobne glasbe je dirigent Steven Loy v Sloveniji zaslovel kot predan zagovornik naših skladateljev. Kot dirigent slovenskega ansambla MD7 je od leta 2005 predstavil več kot 35 novih del. Redno sodeluje tudi z ansambloma Slowind in Slavka Osterca in je kot dirigent sodeloval pri številnih krstnih izvedbah sodobnih del. Prav s tema zasedbama je posnel tudi že kar nekaj zgoščenk. Od leta 2010 sodeluje s festivalom Predihano kot glavni dirigent.
Steven Loy je sodeloval z orkestri, kot so Orkester Slovenske filharmonije, simfonična orkestra Savarie in Miskolca na Madžarskem ter filharmonična orkestra Brasova in Mihaila Jore v Romuniji. Vodil je tudi mladinske orkestre v Ameriki in na Poljskem. To sezono sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.
Prav tako je uspešen tudi kot skladatelj, saj njegova dela izvajajo tako v Evropi kot Ameriki.

Jože Kotar je redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo in od leta 2007 klarinetist solist simfonikov RTV Slovenija. Prej je bil dvanajst let klarinetist solist v Orkestru Slovenske filharmonije. Kot solist, komorni glasbenik in član različnih komornih sestavov nastopa doma in v tujini, vodi seminarje za klarinet in komorno igro in sodeluje v žirijah mednarodnih tekmovanj. Kot solist je koncertiral in snemal z različnimi orkestri pod taktirkami Marka Letonje, Uroša Lajovca, Marka Muniha, Antona Kolarja, Milivoja Šurbka, Georgea Pehlivaniana, Rogerja Boutryja, Tecuja Hone, Davida Itkina, Benoita Fromangerja, Davida de Villiersa, Pavla Dešpalja, Iva Lipanovića, Tomislava Fačinija in drugih. Posnel je vrsto zgoščenk, med drugim tudi štiri samostojne: z Godalnim kvartetom Slovenske filharmonije, s harfistko Nicoletto Sanzin Fabbri (Collage), Solo s skladbami za klarinet solo ter z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je član, soustanovitelj in umetniški vodja Slovenskega orkestra klarinetov in Slovenskega seksteta klarinetov ter član Pihalnega kvinteta Ariart (z njim je leta 2007 prejel Bettetovo nagrado), Pihalnega tria Slovenske filharmonije in Ansambla za sodobno glasbo MD7. Od leta 2007 je dirigent in umetniški vodja Delavske godbe Trbovlje. Deluje tudi kot profesor klarineta na Konservatoriju za glasbo in balet.