V Furlanski nižini v krogu štiridesetih kilometrov najdemo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico – mesta, ki tvorijo idejo idealnega mesta.
Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Danes temu pravimo trajnostni model sodobnega mesta. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Prebivalcem so zagotavljala delo, stanovanje in razvedrilo. Želela so biti idilična mesta samozadostne in urejene družbe.
»Za arhitekte je bila zvezdna podoba Palmanove vselej model renesančnega idealnega mesta. Ko pa sem izvedel za Torviscoso, ki so jo pod fašizmom zgradili v manj kot letu dni, sem pomislil, da bi lahko na primeru sosedskih mest v Furlanski nižini pripovedovali zgodbe o urbanističnih idealih skozi čas,« svoje navdušenje nad filmsko pripovedjo o idealnih mestih opisuje avtor dokumentarnega filma Idealna mesta Amir Muratović.
Idealna mesta v praksi
Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Edina upodobitev tega obreda je ohranjena v Ogleju, ki je nastal leta 181 pred našim štetjem. Na stičišču dveh glavnih ulic je stal forum, v ortogonalnem redu so si sledile insule. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, kjer je bil sedež Oglejskega patriarhata, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi.
Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Načrt utrjenega mesta so podredili vojaštvu, da se je lahko hitro pomikalo po širokih ulicah. Povabili so tudi strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Leta 1511 je Gradišče prešlo v roke Habsburžanov. Ubranili so ga pred številnimi obleganji Benečanov in Uskokov. Mesto je postalo sedež Gradiške grofije. Poseben pečat je kraju dal Maks Fabiani, ki je na mestu nekdanjih utrdb načrtoval park v obliki elipse.
7. oktobra 1593 so ustanovili Palmanovo, vojaško utrdbo Beneške republike. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Palmanova naj bi bila samozadostna: ob vojaštvu naj bi idealno skupnost znotraj obzidja tvorili kmetje, obrtniki in trgovci. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. To zagotovo najlepše ohranjeno zvezdasto mesto svojo prihodnost gradi na poudarjanju svoje vojaške zgodovine.
Le nekaj kilometrov od Palmanove je od leta 1937 pod fašizmom nastajala Torviscosa. S komarji naseljeno močvirje so izsušili in zasadili trstiko, ki so jo uporabljali za proizvodnjo viskoze. Direktor tovarne in župan Franco Marinotti je načrtovanje mesta zaupal enemu samemu arhitektu: Giuseppeju De Minu. Tovarno in del mesta so zgradili prej kot v enem letu in zagnal jo je Benito Mussolini. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Začetnik futurizma Filippo Tommaso Marinetti je novemu mestu dal ime, Michelangelo Antonioni pa je posnel film o tovarni.
Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Najprej so zasnovali magistralo in na njenem koncu postavili šest Ruskih blokov. Sledile so prve upravne stavbe in tovarne. Modernizem je ukinjal idejo strnjene pozidave, namesto uličnih blokov je nastalo mesto v parku. V Novo Gorico so prihajali delavci z vseh koncev Slovenije in Jugoslavije, zato se je razvila v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto.
Scenarist, režiser in montažer dokumentarnega filma Idealna mesta je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, strokovni sodelavec Fedja Košir, avtorica ilustracij Irena Romih, avtor in izvajalec glasbe pa Leonardo Calligaris.
Vira fotografij: Amir Muratović, Matevž Lenarčič
