Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije opazuje, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Prvi del bomo na TV SLO 1 premierno predvajali v torek, 23. maja, ob 21. uri, drugi del pa teden kasneje v enakem terminu. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, ZFS.
Zgodbe osmih Titovih mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se humorno, včasih pa tudi nostalgično, spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Poudarjajo, da so bila ta mesta pogosto privilegirana, da so bila izbrana prav zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Bila so vzorčna mesta socialistične države. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji.
V glavnem mestu Črne gore Podgorici – nekoč Titogradu – so precej enakovredno zastopani Črnogorci in Srbi in tu je ključno vprašanje identitete: kdo so Črnogorci, kako so izgubili državo in si jo priborili nazaj. Mesto se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo.
V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. V bližnjo vas se ni vrnilo veliko ljudi; ženske se ob večerih dobivajo v zadrugi Tara, kjer tkejo in pletejo volnene izdelke.
Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini, njegova zgodovina pa je že več stoletij povezana s kolonizacijo in priseljevanjem, prvič ob gradnji Velikega baškega kanala. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota.
Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. Na obnovljenem mostu so Srbi najprej postavili barikade, zdaj pa ga krasi 'Park miru'. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije.
Užiška republika je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi. Tito se je za las izognil eksploziji v tovarni orožja v nekdanjem bančnem trezorju. Ob odprtju monumentalnega spominskega obeležja na Kadinjači leta 1979 je Tito zadnjič nagovoril množice. Modernistični Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili s trga. Borci, muzealci, meščani – številni si želijo vrnitve spomenika na prvotno mesto. Tudi mestni hostel je tematsko posvečen Užiški republiki.
Tudi direktor nogometnega kluba v Velesu je udarniško gradil Kadinjačo. Nekoč je delal v mogočni topilnici, ki so jo zaradi protesta meščanov zaprli. To je bilo prvo veliko ekološko gibanje v Makedoniji. Topilnica igra pomembno vlogo v filmu Jaz sem iz Titovega Velesa Teone Strugar Mitevske. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski strip center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira.
Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so od tod pregnali večino prebivalstva, v tem mestu so bili skoraj vsi begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so pred leti pripravili protest, na katerem so pokopali svoje mesto.
V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Velenjčani so ponosni na rudarsko godbo, ki na delavski praznik v ranem jutru zaigra budnico. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so ostale vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.
'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Koliko je ta, četrt stoletja po začetku vojne, prenesena na mlade generacije? Ali razumejo idejo bratstva in enotnosti? Gre vendarle za isti kulturni prostor, ki je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki. Države so se menjavale, kulturne vezi pa so se krepile. In prav kultura je tista, ki lahko seže prek meja in znova povezuje ta prostor.
Služba za odnose z javnostjo RTV Slovenija
Fotografije: Amir Muratović, ilustracija zemljevida Irena Romih
Fotografija avtorja: Tatjana Splichal
