5. december: Filmoljubje

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je leta 2018 zaznamoval 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« – krajev, kjer je bila posneta večina filma, so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino. Filmu so postavili spomenik, spominsko sobo in tematsko pot. Zavedajo se, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

9. december: Govori glasneje

Dokumentarni film Govori glasneje prikaže en dan v življenju treh protagonistov.

Igralec Jernej Šugman je pobegnil pred podobami vojne in nasilja. Noč je prespal v osebnem avtu, nekje ob makadamski cesti. Zbudi ga državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je takrat že prišla na delo in se prebuja s skodelico kave.

En dan, anonimnost vsakdanjika, zgodbe treh junakov pa so različne.

Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče zanj pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, delavce v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na avtomobilskem odpadu in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom.

Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Je gradbeni inženir statik in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje?

Državljanka Sara Dirnbek opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti … in preživeti.

Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog.

Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus.

Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado.

»Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje.« pravi režiserka Alma Lapajne.

11. december: Cankar

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del.

Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten.

Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede.

Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel.

V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

Scenarist in režiser Amir Muratović, direktor fotografje Rado Likon, v vlogi Ivana Cankarja Rok Vihar.

26. december: Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar

Del decembrskega dokumentarnega sprehoda je tudi celovečerni dokumentarni film o življenju in delu našega najbolj čislanega pisatelja in prvega profesionalnega pisatelja na naših tleh. Dokumentarni film z naslovom Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar nam skozi pripovedko Kurent prikaže vse bistvene sestavine Cankarjeve literature in njegovega življenja. Cankarja nam orišejo tudi mnogi sogovorniki. Slikovite animirane sekvence pa nam prikažejo čas takoj po koncu prve svetovne vojne, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča. V filmu še posebej izstopa Jurij Souček, ki interpretira odlomke iz Kurenta.

K filmu so prispevali: režiser Dušan Moravec, scenarist Matjaž Pikalo, direktor fotografije Matjaž Mrak, avtorica risanih delov Anka Kočevar, nastopajo Jurij Souček (interpret Kurenta), Matjaž Pikalo (Ivan Cankar), Peter Dirnbek (Rok Kurent) in Neža Verdonik (muza).

30. december: Električne sanje – Miha Kralj

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam«. Vendar se nikjer in v nobenem primeru na naši strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja, ki je pojmovanje naredi sam tudi razširil: Miha namreč ni zgolj vse naredil sam, temveč tudi po svoje. On je – če že ni hodil pred časom – hodil z njim vštric, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Miha kalil ter v njih pripravljal teren za tisto, kar je sledilo. Že v aranžmajih skupine Prah prepoznamo prve prave elektronske intervencije, rabo različnih sintetizatorjev in vokoderja. S pomočjo pretihotapljenih inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopil kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Tako je leta 1980 zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu, ne v Ljubljani. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnega glasbenega stila z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre.

Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, spregledanem pionirju tihotapljenja in pionirju elektronske glasbe pri nas, zato smo njegov življenjepis prenesli na filmski trak. Zgodba ni enoplastna, temveč zelo razgibana. Čas je že, da jo sporočimo, da pride med nas, da se predstavi izjemen človeški in umetniški karakter, da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Režiser Dušan Moravec, scenarist Gregor Bauman.

1. januar: Idealisti – 60 let dramske tvornosti na TVS

Začetki so vselej izzivalni in spomini nanje vredni poklona. Novembra je minilo 60 let od premiere prve slovenske TV-drame »Noč na verne duše« Otona Župančiča v režiji Frana Žižka. Dramska tvornost na šele nastajajoči ljubljanski televiziji v nedrjih radia se je začela že pred tem, pod vodstvom prvega dramaturga Vasje Predana, razcvet pa je doživela s karizmatičnim prvim urednikom dramske redakcije Sašem Vugo, ki je samostojno uredništvo zasnoval, ga vodil in k sodelovanju privabil eminentne scenariste, režiserje in druge kreativne sodelavce, ki so razvili izjemno pestro televizijsko igrano produkcijo.

V letu okroglih jubilejev radia in televizije RTV 60/90 je avtor dokumentarca Idealisti Slavko Hren orisal začetke dramske tvornosti na nacionalni televiziji v času, ko ljubljanska televizija sploh še ni oddajala redno. Igrani program je imel v začetnih načrtih snovalcev sheme celotnega programa izjemno pomembno vlogo. Izpostavljeni so bili režiserji — pionirji televizije: Fran Žižek, Mirč Kragelj, France Jamnik, Anton Marti in drugi.

V filmu sodelujejo: prvi dramaturg televizije Vasja Predan, dokumentalistka Jožica Hafner, dramaturg in scenarist Vladimir Frantar, nekdanji odgovorni urednik kulturnoumetniških programov TVS Dušan Voglar, producent Franci Zajc in mnogi drugi.

Slike v višji resoluciji so na voljo tukaj: PAKET1, PAKET2.