Oddaja je posvečena ljudem, ki smo jim v prvem valu epidemije novega koronavirusa ploskali z balkonov, zdaj v drugem valu pa smo nanje pozabili – medicinskim sestram in zdravnikom.

Vsak dan se srečujejo z najhujšimi posledicami bolezni, ki je korenito vplivala na življenja nas vseh in mnoge za vedno spremenila. Mnogim lajšajo bolezen, a žal tudi mnogim stojijo ob strani, ko se jim prezgodaj izteče življenje. Bolezen ne izbira, čeprav je res, da je največ življenj zahtevala med starejšimi.

V oddaji nastopajo dr. Nina Graselli Kmet, ki je že v prvem valu tudi sama prebolela covid-19, in dr. David Zupančič z ljubljanske infekcijske klinike, ki je marca sprejel prvega bolnika s to boleznijo v Sloveniji, medicinska sestra Sonja Leskovar iz Nove Gorice, ki o svojih občutjih in razmišljanjih ob srečevanju s to boleznijo piše dnevnik in ga deli na družbenih omrežjih ter vsak dan teče do svoje 12-urne službe v bolnišnici dr. Franca Derganca, in kolektiv Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki deluje v pokrajini, ki je dolgo časa bila naša najbolj okužena regija.

»Čeprav so že od oktobra brez prostih dni in dopusta, z najmanj 12-urnim delovnikom, v skafandrih in drugi popolni zaščitni opremi, in čeprav se še v službi ne morejo izogniti virusu – za razliko od nas, ki nismo zaposleni v zdravstvenih ustanovah in se lahko vsaj za nekaj ur ne ukvarjamo s problemi, ki so povezani z novim koronavirusom – pa imajo ljudje, ki smo jih pri snemanju oddaje spoznali, še vedno radi svoje delo in zanje to ni samo služba, ampak njihovo življenje,« pravita scenaristka Tatjana Markošek in režiserka Ita Obersnu.

Kako zdravstveni delavci sprejemajo in se spopadajo s tako velikim število bolnikov in ali morda vidijo luč na koncu tunela?