Film bo premierno na sporedu v torek, 28. 2. 2023, ob 20.40 na TV SLO 1.

V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester vzpostavila sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Cilj je bil preseliti jih v varno okolje, kjer lahko v najboljšem možnem kontekstu nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, ki je njihovo prvo poslanstvo in življenjski cilj. Dokumentarni film prikazuje zgodbo o družbenem projektu, naiskrenem s supermočjo glasbe.

Scenaristka Monika Rijavec je ob tej priložnosti povedala: »Osebno lahko rečem, da me je za scenarij predvsem navdihnilo dejstvo, kako sta se dve osebi (Živa Ploj Peršuh in Tomo Peršuh), ki sta na polno vpeti v glasbeno ustvarjanje in poustvarjanje ter skrbita za razvoj mladih glasbenikov pri nas, brez premisleka vrgla v akcijo reševanja in pomoči ukrajinskim glasbenikom ter njihovim družinskim članom, prevzela skrbništvo nad 14 mladoletnimi otroki, ki so prišli v Slovenijo brez staršev in poskrbela za evakuacijo in popolno integracijo vseh prispelih v Slovenijo. In jim na tak način nudila suport ter možnost skoraj normalnega življenja ob nenormalni situaciji ter nadaljnji glasbeni razvoj mladih, talentiranih glasbenikov iz Ukrajine. In še kar vztrajata… Glasba in človečnost, z roko v roki.«

Odgovorni urednik Kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija Andraž Pöschl pa dodaja: »Tragedija, ki je bila vsiljena Ukrajini, med drugim terja tudi dokumentarne refleksije. A te so lahko sila različnih vrst. Največ produkcije je bilo ponovno usmerjene v poročanje o razsežnostih tragike: skozi posnetke porušenih stavb, ljudi brez domov, begunskih izkušenj, prikazov bojev in snemanje izjav na terenu itd. V Kulturnem in umetniškem programu pa vseeno želimo dodati tudi dimenzijo empatije, ene redkih duhovnih dobrin, ki dejansko lahko pomaga spremeniti svet okoli nas; razumevanje nič krivih ljudi, ki so bili primorani, da zapustijo svoje kraje, svoje do tedaj edino jim znano življenje, in se odpravijo na pot brez znanih končnih postaj. Na veliko srečo našega družbenega prostora, imamo med nami tudi posameznike, ki so to tragiko sprejeli na polje svoje odgovornosti in želijo narediti vse, kar je v njihovi moči (pa tudi kaj z druge strani meje možnega), da bo – v tem primeru mladim beguncem glasbenikom – čimprej vsaj malo bolje. Prepričan sem, da je eden izmed temeljnih gradnikov poslanstva našega javnega medija ta, da ljudem kot sta Živa Ploj Peršuh in Tomo Peršuh namenjamo kvalitetno dokumentarno pozornost in osrednjevečerni programski prostor. Zgolj in samo prav je, da njuno predanost in človečnost v elitnem terminu predstavimo širšemu krogu naših gledalcev. Ideja je vzniknila kaj kmalu po začetku vojne. Sprva kot možnost realizacije krajšega dokumentarnega feljtona, a je ambicija kmalu prerasla v 50- minutno dokumentarno pripoved, zgodbo, ki mora biti povedana.«