Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa skozi film spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, center, središče vsega. Nešteto zavesljajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zavesljaj zase je nekako sporočal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. Najboljša regeneracija po veslanju je veslanje samo, je lahko nekakšno razumevanje njegove poti.

Tako kot je skozi čas rastla in se razvijala športna plat najuspešnejšega slovenskega športnika, se je ob njej kalila tudi njegova osebnost. Če so bile sprva najpomembnejše medalje, je počasi stopalo v ospredje marsikaj drugega. Še večjega, bolj plemenitega in trajnega. Zmaga je postajala odsev višjih poslanstev bivanja.

O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže.

Ekipa:

Scenaristka: Nuša Ekar

Snemalec: Artur Rutar

Montažer: Milan Miloševič

Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar

Režiser: Božo Grlj