Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Je nesmrtni simbol hrepenenja; če bi se njeno hrepenenje končalo, bi bilo konec življenja.
Takole je o njej razmišljal literarni zgodovinar dr. Anton Ocvirk: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej.«
V času romantike je bilo zbiranje ljudskega gradiva močno vodilo; to namreč odseva narodovo identiteto. Tako se je Lepa Vida znašla tudi v rokah Franceta Prešerna. Potem, ko je leta 1832 Prešeren v Kranjski čbelici objavil pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet – svet umetniške besede. Lepo Vido je postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje.
Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem.
Dokumentarni film Lepa Vida ali film o hrepenenju govori o poti Lepe Vide od ljudskega izročila do vrhunske literarne umetnine, hkrati pa tudi o poti samega človeka. Nastal je v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarij zanj je napisala Nuša Ekar, režiral ga je Božo Grlj, direktor fotografije je Jure Nemec, montažer Martin Kastelic. V filmu sodelujejo Ddr. Irena Avsenik Nabergoj, dr. Igor Škamperle, dr. Janko Kos, dr. Tine Hribar, Mile Korun, mag. Sebastijan Horvat, dr. Andreja Gomboc in Bogdana Herman.
Vir fotografij: TV Slovenija
Fotografije v polni resoluciji najdete tukaj.
