S svojim dejanjem je izkazala izjemno čast, spoštovanje in zaupanje v RTV Slovenija kot eno izmed največjih in najbolj verodostojnih kulturnih institucij v državi. Za njeno neprecenljivo darilo se ji iskreno zahvaljujemo.

Akademski pevski zbor, pevski zbor ljubljanske univerze, je bil pod vodstvom svojega ustanovitelja Franceta Marolta v letih pred drugo svetovno vojno eden izmed najboljših slovenskih glasbenih poustvarjalcev. Marsikateri njegov koncert je obveljal za »dogodek sezone«.

Tak dogodek je bil tudi njegov zadnji koncert pred kulturnim molkom 12. decembra leta 1941 v Ljubljani. Potekal je, kot po navadi, v Unionski dvorani.

Iznajdljivosti in spretnosti snemalca Rudija Omote ter zavednosti Milana Khama, tedanjega direktorja kina Union, se lahko zahvalimo, da je petje tudi zvočno ohranjeno.

Rudi Omota se je koncerta in snemanja spomnil takole:
»Italijanske okupacijske oblasti so sicer dale dovoljenje za koncert, vedeli pa smo, da bo vse temeljito zastraženo in podvzeti še vsi drugi varnostni ukrepi. Povedati še moram, da je bil Maroltov APZ politično napreden zbor in da je bila večina pevcev tesnih sodelavcev OF. Od njih in od direktorja kina Union, Milana Khama, ki je bil tudi tesno povezan z OF, sem dobil nalogo, da ta koncert, za katerega smo vsi vedeli, da bo zadnji, posnamem zvočno na filmski trak. Traku žal ni bilo dovolj na razpolago. Imeli smo ga komaj 300 m, kar bi zadostovala za 10 min posnetka. Ker je pa zvokovna sled na filmskem traku široka le nekaj mm, trak pa ima 35 mm, je pretežna površina emulzije neizkoriščena. Na hitro sem se odločil in skonstruiral rezalno napravo, ki je filmski trak razpolovila, in tako sem pridobil nadaljnjih 300 m – torej za 20 min posnetkov. Delo, ki je sledilo, je potekalo vseskozi v popolni konspiraciji. Za to je vedelo le nekaj ljudi, in to najzanesljivejših. Ne spomnim se dobro, kdaj, v kakšnem času, sem nameščal en sam mikrofon, ki je moral biti očem popolnoma neviden. Ali je bilo to ponoči pred koncertom ali dopoldne istega dne, se ne spomnim več. Bil sem zadovoljen, da sem delo opravil, da sem mikrofon po žici spustil od stropa do lestenca, kjer je bil varno skrit. Zvečer, med koncertom, pa sem sedel zadaj za projekcijskim platnom – zaklenjen, seveda – in snemal. Četudi nisem bil fizično prisoten v dvorani, sem s posnetka čutil, kako je občinstvo sodelovalo: kako viharno, in spet v grobni tišini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi pa je zaihtelo, in na posnetku se dobro sliši ta glasna žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjajočega borbo in smrt. Ta dogodek je tudi mene do dna pretresel. Potem, ko sem po tehnični plati zvočni trak obdelal, sem trak v Maroltovi navzočnosti in pa v navzočnosti njegovih najzvestejših sodelavcev in pevcev predvajal in potem spravil.«

Trak ni le zapis tega glasbenega trenutka, temveč prerokba slovenskega naroda, katere esenco je dirigent Akademskega pevskega zbora, France Marolt, uzvočil na vrhuncu koncerta, v interpretaciji Jenkove skladbe Lipa zelenela je na Vilharjevo poezijo: začetek pesmi o cvetoči lipi v poletnem času je zapet prešerno, kot je primerno za poletje, nadaljevanje o drevesu v zimskem času, ki mu vzame listje in lipa skoraj oveni, je v počasnem, pretečem pianissimu, sklep pesmi, ki napoveduje novo pomlad drevesa, pa je zapet glasno in odločno.

Posnetek in izvedba sta tako nabita s čustvi, da nas še danes ganeta do solz. To je trenutek večnosti. Maroltov interpretativni okvir pa še vedno velja. Postal je simbol kljubovanja in upora okupatorju za vse čase, za včeraj, danes in jutri.

Tudi posnetek preostalih izvedb priredb slovenskih ljudskih je dokument slovenskega domoljubja in kljubovanja. To izražata interpretacija Akademskega pevskega zbora in ne nazadnje tudi programska izbira Franceta Marolta, saj se ljudska pesem na programu ni znašla po naključju, temveč po temeljitem premisleku in pripravah na koncert v okupirani Ljubljani.

Odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars Ingrid Kovač Brus je prejemu dragocenega traku povedala: »Diamante tehtamo v karatih, kakšne pa bi lahko bile merske enote za filmski trak, na katerem je dragoceni zvočni zapis iz Unionske dvorane decembra 1941? Cenjeni gospe Emiliji Soklič se z vso odgovornostjo zahvaljujemo za zaupanje. Ob tem pa se poklanjamo vsem, ki so sredi 2. svetovne vojne stali na odru ali bili v zaodrju, posebej Rudiju Omoti, in poskrbeli za dokumentarni zapis tega izjemnega večera.
Na Radiu Slovenija in na Programu Ars, ki prav letos praznuje 60-letnico, si dragocenejšega darila ne znamo predstavljati. Zanj bomo skrbeli z najvišjimi tehničnimi in programskimi standardi.«

Da gre za izjemno zvočno kulturo dediščino, poudarja tudi v. d. direktorja Radia Slovenija Mirko Štular: »Gre za enega izmed bolj dragocenih zvočnih pričevanj v naši zgodovini, javni radio pa je najbolj odgovoren tudi za narodovo zvočno kulturno dediščino. Zato na Radiu Slovenija z veseljem in odgovornostjo sprejemamo ta zgodovinski filmski trak, ki ga bomo hranili tako, da bo zadržal svojo vrednost tudi za prihodnje generacije.«

Bojan Kosi, vodja Mediateke RTV Slovenija, je povedal, da bomo dragocen tonski trak shranili v enem od radijskih arhivskih depojev. »Zagotovili bomo ustrezno varovano mesto za dolgoročno hrambo in ohranitev tega izjemnega arhivskega posnetka.«

Varovala sta ga kot svetinjo

Snemalec Rudi Omota, pionir slovenskega zvočnega filma, tehnični inovator in tonski mojster – posnel je tudi legendarno radijsko kukavico –, je trak podaril sodelavki in prijateljici Emiliji Soklič. Tudi inženirka in inovatorka Emilija Soklič je pionirka zvokovnih zapisov slovenskega filma. Skupaj z Rudijem Omoto sta razvila magnetni zapis zvoka in pozneje razvijala opremo za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka.

Danes je trak na priporočilo Andreja Pitaka podarila programu Ars Radia Slovenija.

Kot je ob današnji izročitvi povedala, je bil trak za Rudija Omota svetinja in tudi sama ga je varovala kot svetinjo. »Ta trak mi pomeni vse, kar se je dogajalo med vojno. Vso okupacijo, vse dogodke takrat, vse tisto, kar je bilo groze, to je v tem traku.« Pravi, da se občutkov, ki so jo prevevali, ko je doživela koncert, ne da opisati. »Mislila sem, da bo dvorano razneslo. Fantje so se držali na okenskih kljukah, da ne bi padli, da so lahko prisostvovali. To so zgodovinski trenutki, ki jih enostavno ne moreš reproducirati. Ker tega občutka ne moreš prenesti, moraš doživeti.« Odločitev, da dragocen zvočni zapis preda programu Ars, je bila težka, a kot pravi, verjame, da bo zanj dobro poskrbljeno: »Tako kot si ta posnetek zasluži«.

Program Ars se bo Emiliji Soklič in njenemu neprecenljivemu darilu poklonil s slovesnostjo spomladi.